V nedeljo, 8. januarja 2012 je bila v Dražgošah spet slovesnost ob obletnici dražgoške bitke. Mediji so poročali o slovesnosti tako, kakor narekuje enobejevski mit o tej bitki. Spomin na to nesrečno dogajanje pred sedemdesetimi leti si osvežimo z odlomkom iz knjige Ivana Jana Vrh v Dražgošah. Zjutraj na novo leto 1942 so predstavniki zaskrbljenih Dražgošanov prišli v štab Cankarjevega bataljona s prošnjo, naj se bataljon premakne kam drugam in tako reši vas pred uničenjem. Dobili so odgovor, da bodo partizani ostali v vasi in jo „branili“. Nekaj dni kasneje je bil v vasi miting, po katerem je preudarni Pikcov oče povedal sledeče: „Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili mi, kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno.“ Nemški napad se je začel 9. januarja zjutraj in boji so trajali do 11. januarja zvečer, ko so se partizani umaknili proti Jelovici. Z njimi je odšlo le nekaj vaščanov, ostali pa so bili prepuščeni nemškemu maščevanju, ki je bilo strahotno. (Vrh v Dražgošah, str. 101)
Selški župan Franc Benedik je v okviru svojih možnosti skušal pomagati Dražgošanom. V veliki meri je bila njegova zasluga, da Nemci zaprtih Dražgošanov niso odpeljali v kako uničevalno taborišče, ampak so jih po nekaj tednih izpustili. Partija ga je kljub temu obsodila kot izdajalca in avgusta 1942 so ga ustrelili. Nekaj mesecev kasneje so na domu v Dolenji vasi umorili še Benedikovo ženo Ano, sina Franca in nekaj sovaščanov. O dražgoški bitki se še po sedemdesetih letih govori kot o edinstveni bitki v takratni okupirani Evropi, pri tem se pa komaj omeni trpljenje vaščanov in se skriva neizmerna krivica, ki je bila prizadejana Benedikovim in drugim v Dolenji vasi. Seveda, saj bi resnica o vsem tem razblinila mit o dražgoški bitki. (Več v: Zaveza št. 19 – Dražgoše in Zaveza št. 73 – Komunistični bič nad Dolenjo vasjo).