Vosovski umori konec leta 1941 in v začetku 1942
Poglavitna naloga Vos, na katero je bil Kardelj tako ponosen, je bila zasledovanje in pobijanje domačih političnih nasprotnikov. Pred sedemdesetimi leti, konec leta 1941 in v začetku 1942, so se zlasti v Ljubljani vrstile likvidacije resničnih in samo domnevnih nasprotnikov OF in partije.
Dne 4. decembra ob pol dveh popoldne je v bližini cerkve sv. Jerneja v Šiški, zadet od strelov vosovskih atentatorjev, umrl 23-letni inženir montanistike Fanouš Emmer. Njegov oče Franc Emmer, po rodu Čeh, je bil pred vojno zaposlen pri okrajnem glavarstvu v Kranju, mati je pa bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Že v začetku maja 1941 se je Fanouš zaradi Nemcev umaknil v Ljubljano, kjer je takoj začel z organizacijo odpora proti okupatorju, najprej med bivšimi jugoslovanskimi oficirji, nato še med študenti. Pri tem delu je prišel v stik tudi s komunistično organizacijo. V uradnem poročilu o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, je menda prvič omenjen izraz »bela garda«, domoljubni Emmer pa je prikazan kot agent gestapa. (Več: Zaveza št. 66, Fanouš Emmer)
Nekaj dni po Emmerjevem umoru, 11. decembra 1941, je bil v Polju pri Ljubljani na poti domov ustreljen sindikalist Vinko Vrankar. (Več: Zaveza št. 47, str. 92: Ustanovitev vaške straže pri Devici Mariji v Polju)
<p style=”margin-bottom: 0cm” align=”JUSTIFY”> V poročilu, ki ga je 9. decembra 1941 objavil Slovenski poročevalec, med drugim piše, da je Fanouš Emmer vlomil pri idustrialcu Avgustu Praprotniku in mu izmaknil neke dokumente ter denar. Praprotnika so vosovci ustrelili 20. februarja 1942 sredi Ljubljane. (Več: Zaveza št. 76, str. 75: Iz arhiva vosovskih likvidacij)
Slovenska zaveza
Večkrat slišimo, da legitimni predstavniki predvojne oblasti na Slovenskem v začetku okupacije niso znali usmeriti narodnih sil k enotnemu cilju in s tem preprečiti revolucijo. Ali je bilo v danih razmerah to sploh mogoče? Ali je bil slovenski demokratični tabor res zadovoljen z okupacijo in ni podvzel nobenih ukrepov proti njej? Slovenska ljudska stranka, ki je bila na zadnjih predvojnih volitvah prepričljiva zmagovalka, je le dober mesec po začetku okupacije ustanovila ilegalno vojaško organizacijo Slovensko legijo, nekoliko kasneje pa sta bili ustanovljeni še Sokolska in Narodna legija. Cilj vseh treh je bil upor proti okupatorju v primernem trenutku.
Le nekaj ur po nemškem napadu so se v Ljubljani zbrali predstavniki slovenskih političnih strank in ustanovili Narodni svet, ki pa so ga Italijani kmalu razpustili. Komunistična partija kot ilegalna organizacija v ta svet ni bila sprejeta. Predlog nekaterih, da bi tedaj vzpostavili neko podtalno narodno oblast, je bil zavrnjen, češ da se je treba dogovoriti z begunsko vlado. Šele po dolgih pripravah je bila spomladi 1942 ustanovljena Slovenska zaveza, v katero so bile vključene vse slovenske politične stranke razen komunistične partije, pa tudi z njo naj bi dosegli sporazum o enotnem nastopanju proti okupatorju ali vsaj o medsebojni toleranci. (Več: Zaveza št. 42: Slovenska Zaveza; Zaveza št. 49, str. 97: Spomini in pogledi; Zaveza št. 1: Slovenska zaveza).