Ko se je iztekalo leto 2017, smo bili priča še enemu dejanju v igri, ki bi jo lahko poimenovali Vsem mora biti jasno, da se pri nas spoštujejo pravila. Kadar se ne, je to zato, da ostanemo na oblasti mi.
Tudi tokrat so, kot že mnogokrat do sedaj, vsi akterji odigrali svojo vlogo. Vlada in člani vladnih strank so naredili vse, da ostane tako kot do sedaj. Še več; namignili so, da lahko rušitelje njihovega monopola oblasti kaznujejo tako, da se njihov položaj, ki so jim ga oni določili po občutku, še poslabša. Mediji so zopet, z natakarsko uslužnostjo, poskrbeli, da smo Slovenci dobili postreženo, ne kar bi nam pripadalo, če bi nas spoštovali kot državljane, ampak kar so oni presodili, da nam zadostuje. Potem je tu še demokratična opozicija, ki državljanom ob takih priložnostih stvari nikakor ne zmore predstaviti skozi prizmo demokratičnosti, temveč raje odigra vlogo, ki ji jo določijo oblastniki. Seveda je ta opis vlog zelo poenostavljen in do nekaterih tudi krivičen. Obstajajo svetle (in redke) izjeme, ki pri tem početju ne sodelujejo in poskušajo delovati v zavedanju, da po svojih močeh prispevajo k boljši družbi.
26. oktobra 2012 so štirje državljani Republike Slovenije, katerih šoloobvezni otroci obiskujejo Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, skupaj z Zavodom svetega Stanislava (v okviru katerega deluje tudi OŠ AŠ) na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložili pobudo za oceno ustavnosti prvega stavka drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). 4. decembra 2014 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je omenjeni stavek ZOFVI v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z Ustavo. Za odpravo te neskladnosti je dalo sodišče Državnemu zboru leto dni od objave v Uradnem listu 9. januarja 2015.
Pobudniki ocene ustavnosti so v vlogi navedli več členov Ustave, ki jih prvi stavek drugega odstavka 86. člena krši. Omenil bi samo 57. člen, ki neposredno govori o šolanju in izobraževanju in se nahaja v tistem delu, kjer so naštete človekove temeljne pravice in svoboščine. V celoti se 57. člen Ustave glasi: »Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.«
86. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja govori o financiranju tistih šol, ki jih ustanovijo zasebniki in jim država podeli koncesijo za opravljanje javne službe v vzgoji in izobraževanju. V celoti se 86. člen ZOFVI glasi:
»(1) Zasebnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja, srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, ali gimnazijam pripadajo sredstva iz državnega proračuna oziroma proračuna lokalne skupnosti, če izpolnjujejo naslednje pogoje:
da glasbena šola v vzgojnoizobraževalnem glasbenem programu izvaja pouk najmanj treh orkestrskih inštrumentov in ima vpisanih najmanj 35 učencev,
da imajo zaposlene oziroma drugače zagotovljene učitelje oziroma vzgojitelje, potrebne za izvedbo javno veljavnega programa v skladu z zakonom in drugimi predpisi.
(2) Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa zagotavlja 85% sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo.▶
Figure 1. Totalitarci in spoštovanje pravil arhiv Zaveze
(3) Zasebne šole lahko sodelujejo na natečajih za učila in učne pripomočke, ki so namenjeni javnim šolam.«
Ustavno sodišče je Državnemu zboru naložilo, da do 10. januarja 2016 uskladi sporni stavek ZOFVI z Ustavo. Do konca leta 2017 Državni zbor kršitve Ustave ni odpravil. Poenostavljeno rečeno je krivica, ki jo je priznalo Ustavno sodišče, v tem, da Republika Slovenija dela razlike med šoloobveznimi otroki. Tistim otrokom, ki obiskujejo šolo, ustanovljeno s strani lokalne skupnosti, šolanje financira 100 %, tistim, ki pa hodijo v zasebno šolo, ki izvaja isti program, pa samo 85 %. Zakaj na videz tako preproste stvari Državni zbor ne naredi? Zakaj noče izenačiti manj kot 1 % otrok z njihovimi vrstniki? Še več, poslanci vladne koalicije so poskušali to neenakost še povečati s tem, da bi se delež državnega financiranja zasebnih šol zmanjšal pod 85 %.
Najpogostejši izgovor, ki ga uporabljajo branilci ohranjanja neenakosti, je, da bi izenačitev vseh šoloobveznih otrok ogrozilo sistem financiranja šol, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti. Tako bi po njihovo izenačitev pravic 1 % otrok s pravicami 99 % otrok ogrozilo celoten sistem osnovnošolskega izobraževanja. Že bežen pogled v zgodovino pa nam pokaže širšo sliko.
V slovenski prostor je obvezno osnovnošolsko izobraževanje uvedla Marija Terezija, ki je za otroke od šestega do dvanajstega leta uzakonila splošno šolsko obveznost. S tem se je šolanje iz zasebnega področja preselilo v javno. Država je javni interes, da imajo podložniki neko minimalno izobrazbo, postavila nad posameznikovo svobodo izobraževanja. Po letu 1945 je takratna oblast to svobodo še dodatno okrnila s tem, ko je zahtevala, da posameznik lahko obiskuje samo tiste šole, ki jih je ustanovila država. To so opravičevali z razlago, da želijo dvigniti kulturo ljudstva. Pri tem je zanimivo, da je bila ob koncu 18. stoletja (čas, ko je Marija Terezija uvedla šolsko obveznost) pismenost na območju, poseljenem s Slovenci, okrog 10 %, leta 1931 pa že čez 90 %.
Seveda ima pojem »pismenost« v osemnajstem drugačen pomen kot »pismenost« v dvajsetem stoletju. Če bi delali znanstveno študijo, bi bila primerjava obeh kot primerjava jabolk in hrušk. Kljub temu pa omenjena podatka jasno kažeta, da se je raven »kulture ljudstva« že pred drugo svetovno vojno kar krepko dvignila. V resnici je uzakonitev izključno državnih šol služila totalitarni oblasti, da je mladim predstavila enostranski pogled na svet. Tako je Komunistična partija Jugoslavije nad otroki lažje izvajala ideološko nasilje. Če si izposodim izraz papeža Frančiška (ki ga večkrat uporabi, da izrazi svojo skrb in ogorčenje nad poskusi vsiljevanja za družino uničujočih ideologij), olajšali so si »ideološko kolonizacijo« Slovencev. Ker je pri nas, kljub padcu komunizma, šolski sistem še vedno skoraj 100 % državen, smo tako kot družba še bolj dovzetni za s strani države diktirane ideologije, ki spodkopavajo temelje družbe in družino.
Če povzamem svoje razmišljanje, lahko rečem, da Državni zbor oziroma vladni poslanci nočejo odpraviti kršitve Ustave, ker bi država z izenačitvijo otrok v državnih in zasebnih šolah izgubila monopol nad vzgojo in izobraževanjem. Očitno se ravnajo po načelu »Kdor si lasti mladino, tistemu pripada prihodnost«, ki mu je sledil tudi Hitler v svoji izgradnji tisočletnega Rajha.
Ker vzdrževalci neenakega stanja vztrajno trdijo, da bi bila odprava kršitve Ustave finančno pogubna za celoten sistem osnovnošolskega izobraževanja, je smiselno preveriti, če to res drži. Ali smo zaradi obstoječega neenakega stanja na področju osnovnošolskega izobraževanja kot družba finančno na boljšem? Najprej moramo ločiti med dostopnostjo do osnovnošolskega izobraževanja na eni strani in izvajalci tega izobraževanja na drugi strani.
Dostopnost osnovnošolskega izobraževanja omogoča država s tem, da del davkov nameni za financiranje javnega programa, ki ga ▶
izvaja osnovna šola. V družbi vsi pristajamo na tihi dogovor, da je v javnem interesu, če imajo vsi otroci možnost osnovnega izobraževanja. Tako vsi davkoplačevalci pristajamo na omejevanje ekonomske svobode. Pristajamo, da država del davkov, ki nam jih pobere, nameni za vzgojo in izobraževanje. Prav tako starši dopuščamo, da država namesto nas oziroma skupaj z nami pripravlja naše otroke na življenje. S tem je staršem okrnjena svoboda do vzgoje in izobraževanja lastnih otrok. Prav tako pa je otrokom okrnjena osebna svoboda, saj morajo del svojega življenja obvezno preživeti v šolskem okolju.
Izvajalce javnega osnovnošolskega izobraževanja v Sloveniji delimo na javne in zasebne. Vsi, tako javni kot zasebni, izvajajo program, ki jim ga predpiše država. Poleg tega lahko vsaka šola ponuja tudi program, ki jo dela drugačno od drugih. Kljub temu, da izvajajo enak program, pa država ne financira vseh v enaki meri. Javnim šolam nameni 100 %, zasebnim pa zgolj 85 % za enako delo. Poleg tega so zasebni izvajalci javnega osnovnošolskega programa na slabšem tudi zaradi načina ustanovitve. Po ZOFVI je vsaka lokalna skupnost dolžna zgraditi in vzdrževati javno šolo. Sredstva za izgradnjo šole torej posredno prispevamo davkoplačevalci. Zasebni izvajalec pa mora zgraditi (najeti) in vzdrževati zgradbo, v kateri poteka osnovnošolski program, z lastnim denarjem.
Vsem, ki jih skrbi dostopnost osnovnošolskega izobraževanja, lahko pritrdimo, ko zagovarjajo javno financiranje osnovnošolskega izobraževanja, ne moremo pa pristati na vsiljevanje samo državnih izvajalcev. Če za dostopnost osnovnošolskega izobraževanja velja prepričanje, da imamo kot družba večje koristi, če se vsi davkoplačevalci delno odpovemo ekonomski svobodi, starši delno svobodi do vzgoje in izobraževanja svojih otrok (lahko bi tudi rekli, da pristajamo na ponudbo družbe, da nam pomaga vzgajati in izobraževati otroke na tistih področjih, za katere smo sami manj usposobljeni), otrokom pa okrnimo osebno svobodo, pa tako prepričanje glede izbire izvajalca osnovnošolskega javnega programa v družbi ni splošno sprejeto. Za ponazoritev tega nesmisla naj navedem primer iz vsakdanjega življenja. Vsi udeleženci se pokoravajo cestnoprometnim predpisom, ker je to za družbo dobro in koristno, čeprav zato lahko kakšen posameznik trpi trenutno škodo (npr. nepravočasen prihod iz točke A v točko B …). Verjetno pa nihče ne bi pristal, da bi morali uporabljati samo vozila, ki bi nam jih ponudila država.
Čas je, da tudi iz področja osnovnošolskega izobraževanja izženemo totalitarne ostaline. ■
