Maja 1945 so se iz Slovenije v Avstrijo in Italijo umaknili tudi številni študentje; med njimi je bilo tudi nekaj takih, ki so morali študij prekiniti že med vojno, saj je bila ljubljanska univerza nekaj časa zaprta. Že v Vetrinju je slovenski taboriščni odbor pozval vse študente in osmošolce, ki so bili v taborišču in bi želeli nadaljevati študij na univerzi v Italiji, da se prijavijo v glavni taboriščni pisarni. To je bil še čas, ko so bili begunci prepričani, da jih bodo preselili v Italijo, zaradi česar naj bi škofijska dobrodelna pisarna poskušala najti za študente v Italiji zavod, kjer bi lahko stanovali in tudi študirali. Toda problem je bil trši, kot se je zdelo na prvi pogled. Begunci namreč brez posebnih dovoljenj niso smeli potovati iz ene v drugo okupacijsko cono ali v sosednjo Italijo. Toda to ni oviralo Jožeta Jančarja, takrat študenta medicine in enega tesnejših sodelavcev Johna Corsellisa, ki je kot humanitarni delavec skrbel za slovensko begunsko skupnost v vetrinjskem taborišču (kasneje pa v taborišču Peggetz), kasneje pa priznanega psihiatra v Veliki Britaniji. Jančar se je s soglasjem Corsellisa odpravil v Italijo, da bi v Padovi za vse slovenske študente, ki bi izpolnjevali pogoje, uredil vpis na tamkajšnjo univerzo. Pot je bila zahtevna, saj ni imel dovolilnice, zaradi česar se je moral skrivati pred britansko varnostno službo. Po 170 kilometrih hoje je končno prečkal mejo, se z vlakom odpeljal v Padovo ter se tam srečal p. Antonom Prešernom. P. Prešern, nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča, je med Slovenci veljal za najbolj znano in najvplivnejšo slovensko osebnost v Rimu. Na papeški univerzi Gregoriana je doktoriral iz teologije in filozofije, po drugi svetovni vojni pa je bil eden od tistih, ki so iz Rima najbolj pomagali slovenskim beguncem. Bil je tudi eden od idejnih pobudnikov in ustanoviteljev Slovenika v Rimu ter postal tudi njegov prvi rektor. Po posredovanju p. Prešerna se je Jančar srečal z rektorjem univerze v Padovi ter se dogovoril, da bo univerza sprejela osemdeset slovenskih študentov, vendar zaradi previsoke šolnine ter drugih stroškov, povezanih s študijem, in zaradi prevelikega logističnega zalogaja do uresničitve te ideje ni prišlo, zato so morali slovenski študentje, ki so bili v taboriščih na Koroškem, iskati rešitev znotraj angleške okupacijske cone.4
Ker sprva ni kazalo, da jim bo sploh uspelo urediti vpis na univerzo v Gradcu, ki je bila tistim na Koroškem najbliže, je skušalo slovensko taboriščno vodstvo nekako urediti »vseučiliško mesto« kar v taborišču v Peggeztu. Med taboriščniki so bili namreč tudi univerzitetni profesorji, ki so bili naprošeni, da za študente pripravijo tedensko dve uri predavanj. Za področje prava je bil naprošen Stanko Masič, medicino naj bi prevzel dr. Valentin Meršol, področje kemije dr. Ludvik Žagar in prirodopis dr. Mihelčič.5
Na italijanske univerze so se želeli vpisati tudi študentje, ki so že maja 1945 prišli v Italijo. Tisti srečnejši so se že kmalu lahko vpisali na univerzo v Bologni, nekateri pa tudi na univerzo v Padovi in v Rimu, večina pa se jih je vendarle znašla skupaj s slovenskimi begunci v različnih taboriščih po Italiji. Problem teh taborišč je bil, da so bila preveč oddaljena od univerzitetnih središč, da bi lahko dnevno obiskovali fakulteto, univerzitetna taborišča pa so bila prepolna. To je seveda pomenilo, da so morali vsaj za nekaj časa odmisliti vpis na univerzo.
Tisti študentje, ki se jim je uspelo že v prvih mesecih vpisati na univerzo v Bologni, so decembra 1945 dobili tudi dovoljenje za preselitev v Transit Camp Bologna, v katerem so bili tudi študentje drugih narodnosti (Albanci, Srbi, Litvanci, Madžari in Estonci), skupaj nekaj več kot dvesto. Tu so ob podpori dr. Antona Štuklja ustanovili Slovenski akademski klub, ki ga je Štukelj tudi vodil. Kot je razvidno s seznama, ki ga je dr. Miha Krek poslal Antoniu Sorrieri, namestniku vodje UNRRE6, so v študijskem letu 1945/46 v taborišču v Bologni stanovali naslednji študenti:
Št. Priimek in ime Domači kraj
1. Arnež Janez Ljubljana
2. Bah Stanislav Ljubljana
3. Bercieri Avrelija Ljubljana
4. Berlec Ivan Vas, Kamnik
5. Bitežnik Mitja Gorica
6. Bratina Vojmir Ljubljana
7. Brezigar Zoran Ljubljana
8. Fajs Rudolf Ljubljana
9. Flisar Franc Tešanovci
10. Golob Božidar Ljubljana
11. Gorenšek Franc Celje
12. Gostinčar Janez Kleče
13. Jaklič Doroteja Ljubljana
14. Jaklič Zdenka Ljubljana
15. Jakus Cvetka Hodoš
16. Kuk Avguštin Zgornja Pristava, Konjice
17. Levstik Jože Prigorica, Dolenja vas
18. Merala Marija Ljubljana
19. Merala Marjan Ljubljana
20. Mikolič Milena Slovenj Gradec
21. Pestotnik Božena Ljubljana
22. Pezdirc Bogomir Ljubljana
23. Puhan Karel Bogojina
24. Strle Marija Ravne, Bloke
25. Šah Maks Lisce, Celje
26. Šifrer Janko Šalska vas, Kočevje
27. Šivic Nikolaj Novo mesto
28. Škele Jože Ljubljana
29. Štavdohar Miha Ljubljana
30. Štrancar Marjan Ljubljana
31. Štukelj Tone Ručetna vas, Črnomelj
32. Tavčar Ljubomira Ljubljana
33. Trobec Janez Ljubljana
34. Turk Marija Jelševnik, Črnomelj
35. Vodopivec Stojan Ljubljana
36. Volovšek Dragotin Rogaška Slatina
37. Vovk Franc Dolenja vas, Višnja Gora
38. Zakrajšek Francka Škrabče, Bloke
39. Ziherl Stane Škofja Loka
40. Zorec Tila Stična
Poleg teh »srečnežev«, ki so lahko takoj nadaljevali študij, pa je v taborišču v Riccioneju ostalo še šest študentov, v taborišču Senigallia enajst in v Serviglianu kar štiriinšestdeset študentov, njihova glavna skrb pa je bila, kako priti do tako želenega študija. Zanje se je zelo zavzel dr. Miha Krek, ki je aprila 1946 pisal na upravo UNRRE, organizacije, ki je po vojni skrbela za taborišča po Italiji, ter jih prosil za pomoč pri iskanju prostora za slovenske študente v taboriščih v bližini univerz. Da je ▶
bilo vsem njegovim prošnjam in prizadevanjem ugodeno, je mogoče sklepati iz tega, da je vseh 81 študentov iz taborišč v Serviglianu, Senigal liji in Riccioneju v naslednjem študijskem letu dobilo mesta v taboriščih v bližini univerzitetnih mest, kar pomeni, da so se lahko vpisali na želene študije.
Akademsko društvo Slovenija
Da bi ne zapravljali časa, medtem ko so čakali na ugodno rešitev prošnje, so se slovenski študentje v taborišču v Serviglianu organizirali v Akademsko društvo Slovenija, skrajšano SKAD Slovenija. Zaradi odhoda nekaterih študentov je delo društva po ustanovitvi za nekaj časa zamrlo, zaradi česar so 6. maja 1946 znova sklicali občni zbor z namenom, da obudijo njegovo delovanje. Zbora se je udeležilo 44 akademikov, na njem pa so soglasno sprejeli »novo formulacijo programa« društva, s katerim so »serviglianski akademiki manifestirali svojo voljo po edinosti, voljo, da postavijo kot temelj svojega delovanja katolicizem in slovenstvo. Slovenski katoliški akademiki v slovenski skupnosti nočejo več biti rušilni element, ampak poroštvo za vstajenje slovenskega naroda. Zavedajo se, da je spoštovanje postavne oblasti, priznanje svojih narodnih predstavnikov, edina pot do /nečitljivo/, da pa nergaštvo, sebičnost, strankarstvo in rušenje avtoritete vodi v zmedo in v sužnost«. Kot so zapisali v poročilu o občnem zboru, objavljenem v taboriščnem časopisu Zedinjena Slovenija: »Slovenski katoliški akademiki čutijo dolžnost, da danes še prav posebno nastopijo v prvih vrstah za vstajenje slovenstva in uveljavitev novega katoliškega reda med Slovenci. Prepričani so, da bodo le po tej poti, ki so si jo začrtali, in pa s temeljito poklicno izobrazbo ustvarili slovenskemu narodu novo inteligenco, ki mu ne bo več v prokletstvo, ampak v blagoslov.«7
Na občnem zboru so volili tudi novo vodstvo društva. Z osemindvajsetimi glasovi za in štirimi proti je vodenje društva prevzel Srečko Pregelj, ki je v svojem nagovoru predvsem poudaril, da je »želja nas vseh študirati, zato bo novi odbor storil vse, da preskrbi serviglianskim akademikom strokovne knjige, da nam ne bo čas brezplodno potekal v brezdelju. Misliti moramo na svoj prerod, na pravo duhovno in srčno vzgojo«. Da bi lahko to dosegli, so sklenili, da bodo redno organizirali društvena predavanja o svetovnih problemih, »na katera si mora znati bodoči inteligent odgovoriti«. Sklenili so še, da se bodo »z vsemi silami trudili za pravo edinost katoliških slovenskih vrst« ter k sodelovanju povabili vse dobro misleče. »Katoliška ideja nam mora postati resničnost in slovenstvo ne prazen zvok.«8 Na podlagi tega sklepa so nato redno organizirali predavanja, katerih nosilci so bili predvsem taboriščni intelektualci. Izdajali so tudi svoj časopis Nova doba – glasilo slovenske akademske mladine v emigraciji.
SKAD Slovenija je svoje delo nadaljeval tudi po preselitvi v taborišče v Senigalliji. Organizirali so nekaj predavanj, namenjenih tako članom društva kot drugim taboriščnikom. Če se je le dalo, so na vsakem sestanku, te pa so imeli praviloma vsak teden, skušali dobiti predavatelja, ki jim je spregovoril na določeno temo. V začetku oktobra 1946 so potrdili prejšnje vodstvo, le dva meseca kasneje pa je na izrednem občnem zboru vodstvo prevzel Dare Pregelj, podpredsednik je postal Jože Petrič, tajnik Franc Breznikar, blagajnik Lojze Avanzo, študijski referent Franc Logar, knjižničar Simon Rajer. Društvo je imelo tudi nadzorni odbor, ki so ga sestavljali predsednik Slavo Batagelj, prisednika pa Pavle Fajdiga in Zdenko Osana.9
Zelo odmeven in dobro obiskan je bil tudi študijski teden, ki ga je društvo pripravilo v februarju 1947. Na študijski teden so bili povabljeni predvsem akademski starešine, akademiki, člani in nečlani društva in tisti gimnazijci, ki so obiskovali višje razrede. Znotraj vsakega študijskega dne so pripravili dve predavanji.
Člani SKAD so v začetku novembra 1947 organizirali tudi socialne dneve z naslovom Rešitev socialnega vprašanja, rešitev človeške družbe. V okviru teh dnevov so imeli vsak večer dve predavanji, na katerih so obravnavali vprašanje gospodarskega liberalizma, socializma, vprašanje zasebne lastnine in pravičnih plač ter vprašanje razmerja med delom in kapitalom. Predavanj se je redno udeleževalo prek tristo taboriščnikov. Po vsakem predavanju je sledila tudi živahna razprava, ki so se je udeležili poslušalci.10
V novembru 1947 je SKAD za svoje člane pripravil vsaj dvotedenski filozofski tečaj. Vsak večer so imeli na sporedu dve predavanji, odziv poslušalcev pa je bil tudi tu zelo dober, saj je bil tečaj dobro obiskan. Predavanja so bila s področja metodike, znanstvenega dela, logike itd., med predavatelji pa je bil tudi prof. Geržinič.11 Decembra so pripravili recitacijski večer, na katerem so prebirali dela slovenskih pesnikov in pisateljev.
Toda želja po študiju ostaja
Toda vsej tej dejavnosti navkljub je večina študentov predvsem želela nadaljevati študij. Tem so se postopno pridružili tudi tisti, ki so končali slovensko begunsko gimnazijo. Med prvimi, ki so maturirali že v Monigu ter odšli na študij, je bila tudi Janja Žužek iz znane družine Žužek (njen brat je bil p. Miha Žužek). Ker slovenska begunska gimnazija ni bila javno priznana, je morala pred vpisom na univerzo opraviti še italijansko maturo. V taborišču v Monigu je ostala do oktobra 1945, ko je odšla na študij medicine v Rim. Sama je o tistem času povedala: »V begunskem taborišču sem bila pet mesecev, do oktobra 1945. Slovenski duhovnik, lazarist Wolbang je dobil precej mest na Univerzi v Padovi za slovenske maturante, ki so odšli ravno pred maturo iz Slovenije. Ker se je na medicinsko fakulteto vpisalo že 1200 začetnikov, sem dobila mesto v Rimu. Tam so mi šolske sestre, ki so pribežale iz Maribora nekaj let prej, ko so Nemci zasedli severni del Slovenije, dajale zastonj zajtrk in večerjo. Z dvema dekletoma sem bila v isti, zelo prijazni sobi. Že pokojna mati Angela Bakovec, slovenska uršulinka v Rimu, je pomagala študentkam na razne načine s svojo korajžo in milino. Pater Prešern, glavni asistent za slovenske province jezuitov, je v Rimu »našel« majhno žepnino in skromno kosilo ter večerjo za slovenske študentke in študente v študentski menzi. Decembra 1946 je maršal Tito zahteval, da se vsi pobegli iz Jugoslavije (tudi posamezniki, ki so živeli izven taborišč in begunci v taboriščih) vrnejo v Jugoslavijo. Pater Prešern pa je znova pomagal in dobil pri OCAU (Obra Catolica Asistencia Universitaria), organizaciji, ki je dala možnost visokošolskega študija mladi inteligenci iz prizadete Evrope, v Madridu dvajset štipendij za slovenske fante in šest štipendij za slovenska dekleta.«12
Za slovenske študente v begunstvu je bilo zelo uspešno študijsko leto 1946/47, saj se jih je lahko kar enainosemdeset vpisalo na univerzo v Bologni. Pri študiju so bili zelo uspešni in zavzeti. Tako so februarja 1947 poročali v Zedinjeni Sloveniji: »Doslej še noben Slovenec ▶
Figure 1. Študentje so si občasno privoščili tudi izlet Lojze Erjavec
ni padel ali bil odklonjen od izpitov. Če Bog da, se nam za junij obeta nekaj doktorjev.«13
Bogato kulturno in versko življenje slovenskih begunskih študentov
Čeprav daleč od svojih domačih in slovenske begunske skupnosti so tudi v univerzitetnih taboriščih slovenski duhovniki poskrbeli za to, da slovenski študentje ne bi ostajali brez duhovnega spremstva. Tako v Padovi kot v Bologni je zanje skrbel najprej duhovnik Jože Cukale, po njegovem odhodu pa je namesto njega prišel duhovnik Jože Snoj. Študentje so se tako redno udeleževali slovenskih maš, pred božičem so imeli duhovno obnovo, na veliko noč pa so se pripravljali na skupnih duhovnih vajah. Slovenci so na prve petke organizirali molitveno uro, redno pa se dobivali pri molitvi rožnega venca. Tudi oni so se, po zgledu slovenske begunske skupnosti v taborišču v Serviglianu, junija 1947 posvetili Marijinemu brezmadežnemu srcu.
Če poznamo življenje slovenskih beguncev v taboriščih po Italiji in na Koroškem po drugi svetovni vojni ter njihovo izredno pestro in bogato kulturno življenje, nas prav nič ne preseneti, če so se na tem področju izkazali tudi slovenski študentje. Imeli so svoj pevski zbor, ki je redno pel pri svetih mašah, imel pa je tudi nekaj odmevnih in dobro obiskanih samostojnih koncertov.
Takole so po letu dni študija strnili svoje občutke študentje v Bologni: »Minilo je eno leto, odkar smo si slovenski akademiki oskrbeli od zavezniških oblasti možnost študija v Bologni. Iz vseh slovenskih taborišč, Modene, Riccioneja, Senigallije in Servigliana, smo se podali v Bologno, spočetka sicer negotovi, toda polni dobre volje in pripravljenosti. Po premostitvi mnogih težav smo uspeli. Danes je naše taborišče pravi mednarodni akademski dom. Poleg
Slovencev, ki nas je 81, so tu še Hrvatje, Srbi, Albanci, Madžari, Litvanci in Estonci. Razumevanje je odlično. Po enem letu moremo pokazati poleg študijskih uspehov, saj smo položili že preko 100 izpitov, tudi uspehe na kulturnem in športnem področju. …
Za božič smo pripravili latinsko mašo in slovensko zborovsko petje božičnih pesmi, ki smo jih peli pri polnočnih mašah v kapeli pri jezuitih. Lepo petje je želo polno priznanje od strani vseh, ki so ga slišali. Čeprav niso razumeli besedila, je vendar mehkoba in melodičnost slovenske božične pesmi vzbudila polno občudovanje.
…
Prejšnji duhovnik č. g. Cukale nas je zapustil in vstopil v jezuitski red, pa ne iz obupa nad nami. Prav nasprotno: med nami se je počutil zelo dobro in ob slovesu, ko smo mu zapeli ‘Naj čuje zemlja in nebo’, se mu je utrnila debela solza. Toda božji klic je bil močnejši. …
Preko velikih počitnic smo letovali ob Gardskem jezeru pod šotori. Imeli smo se sijajno. Kopanje, sončenje in gore! Kaj hočete še več! Tudi sedaj pozimi so najbolj navdušeni odšli smučat v tirolske gore. …
V zadnjih tednih je taborišče srečno prestalo krizo, v kateri se je nahajalo zaradi raznih nerodnosti in iz njih izvirajoče nevšečnosti. Zdaj je pa zopet vse v najlepšem redu. Po ukazu zavezniškega poveljstva so morali taborišče zapustiti vsi nedijaki, tj. tranzitovci, ki pač niso imeli smisla za red in snago ter poštenost. …
Te dni nas je obiskala zavezniška komisija, v kateri sta bila britanski in ameriški podpolkovnik. Pregledala sta vse prostore v taborišču. Po njunem odhodu nam je poveljnik taborišča ves vesel sporočil, da je dobil od zavezniškega poveljstva pohvalno pismo o vzorni snagi, čistoči in redu v našem taborišču. Tudi mi smo te pohvale veseli. Saj smo čistili spalnice, učilnice in stopnišča, da je bilo veselje! Kuluk imamo tudi v našem taborišču in delamo v drvarnici, kuhinji in na dvorišču. Razen tega pa ima še vsak po vrstnem redu nočno stražo ter mora predvsem paziti na avtomobile in bencin. Vsak pa pride na vrsto po šestih tednih.
Ob večernih urah se zbiramo v učilnici ob topli peči in zapojemo kako lepo slovensko narodno ali umetno pesem in si tako krajšamo
čas.«14
Kot že omenjeno, je nekaj Slovencev študiralo tudi v Padovi. Ti so prav tako ustanovili svoj študentski Klub slovenskih akademikov v tujini, prek katerega so predvsem navezovali stike s slovenskimi študenti na drugih univerzah. Nekaj slovenskih študentov pa je študij nadaljevalo v Rimu.
Zavedati se je treba, da tudi študentom ni bilo lahko in da so se srečevali s podobnimi težavami kot Slovenci v drugih taboriščih. Skromna je bila prehrana ter bivanjske razmere, študij je bil drag, prav tako študijska literatura. Brez pomoči Slovenskega socialnega odbora v Rimu ter Katoliške lige v Ameriki bi verjetno marsikateri študent ne zmogel zaključiti študija.
Od prihoda v Italijo do jeseni 1948, ko je večina študentov emigrirala v Argentino ali Kanado, je na italijanskih univerzah diplomiralo štirinajst Slovencev, nekateri študentje pa so si med tem časom zagotovili štipendije za nadaljevanje študija v Španiji ali Belgiji.15 Med tistimi, ki so nadaljevali študij medicine v Španiji, je bil tudi Ciril Rozman, ki je kasneje postal izredno priznan zdravnik. Na fakulteto za medicino v Barceloni se je vpisal z maturitetnim spričevalom slovenske begunske gimnazije. Leta 1967 je postal redni profesor za interno medicino na univerzi v Salamanci, dve leti kasneje pa predstojnik Klinike za interno medicino, katedre za interno medicino in podiplomskega študija hematologije v Barceloni. Za svoje delo na področju medicine je prejel ▶
Figure 2. Bagnoli – tik pred odhodom Lojze Erjavec
tudi najvišja španska državna odlikovanja, veljal pa je za enega vodilnih specialistov na področju interne medicine v Španiji.
Slovensko bogoslovno semenišče v izseljenstvu
Maja 1945 so se iz Slovenije najprej na Koroško, nato pa v Italijo umaknili skoraj vsi bogoslovci ljubljanskega semenišča, vsi slušatelji Teološke fakultete v Ljubljani ter večje število profesorjev in članov semeniškega vodstva. Polovica bogoslovcev je bila konec maja 1945 skupaj z domobranci vrnjena v Slovenijo, preostale pa so zavezniške oblasti prepeljale v Italijo v taborišče v Monigu. Ker so bogoslovci želeli končati študij ter prejeti mašniško posvečenje, so se povezali z dr. Alojzijem Odarjem, ki je bil prav tako v taborišču, ter prišli do ideje, da bi ustanovili začasno slovensko bogoslovno semenišče v begunstvu. Po posredovanju slovenskih salezijancev dr. Andreja Farkaša in dr. Alojzija Tomca so dobili na razpolago za silo opremljene prostore v benediktinski opatiji Praglia. Kljub splošnemu pomanjkanju tako učnih pripomočkov, knjig in učbenikov kot oblek in obutve je 38 slovenskih bogoslovcev 1. junija 1945 začelo poslušati predavanja. Kongregacija za semenišča in univerze je na prošnjo Alojzija Odarja, ki je prevzel vodenje slovenskih bogoslovcev, priznala to kontinuiteto kot ljubljansko Teološko fakulteto in semenišče. Na fakulteti je poučevalo devet profesorjev.16
Ker so postale razmere v Pragliji nevzdržne, se je Slovensko semenišče v izseljenstvu 11. septembra 1946 preselilo v Briksen na južnem Tirolskem, v prostore briksenškega semenišča, v bogoslovju pa so se jim pridružili novi bogoslovci iz taborišč v Avstriji in Italiji.
Finančno podporo za vzdrževanje semenišča in fakultete je sprva poleg Slovencev iz Amerike zagotavljala Kongregacija za semenišča in univerze, vendar je bilo te podpore vedno manj, poleg tega pa italijanske oblasti niso bile naklonjene slovenski fakulteti v obmejni provinci. Semeniško vodstvo si je zaradi tega prizadevalo, da bi se semenišče preselilo v Rim, bogoslovci pa bi študij teologije nadaljevali na Gregoriani, vendar do tega ni prišlo. V tem času je duhovnik Janez Hladnik sporočil, da je škof škofije San Luis, osemsto kilometrov zahodno od Buenos Airesa, pripravljen sprejeti slovensko semenišče. S privoljenjem škofa dr. Rožmana in soglasjem Kongregacije za semenišča in univerze se je slovensko semenišče preselilo v Argentino. Večina bogoslovcev in profesorjev je tja prek zbirnega taborišča v Bagnoliju odplula decembra 1947.17
Repatriacija in odhod v svet
Tako kot slovenski begunci v taboriščih v Avstriji so bili različnim pritiskom s strani taboriščnih uprav podvrženi tudi Slovenci v taboriščih v Italiji, pri čemer so bili ti pritiski vendarle nekoliko manjši na italijanskem polotoku. To pa ne pomeni, da se ob njih begunci niso nelagodno počutili. Izkušnja z vračanjem domobrancev ter njihova usoda je globoko zaznamovala slovensko begunsko skupnost, v kateri je bil ves čas prisoten strah, da bi tudi tistih, ki so ostali na drugi strani meje, ne vrnili v domovino. Ko so nekatere Slovence iz zbirnega taborišča v Bagnoliju konec leta 1947 ali pa v prvi polovici 1948 naložili na vlake ter jih odpeljali na sever, v Nemčijo, od koder naj bi odpotovali v svet, so se ti organizirali in na vseh večjih križpotji organizirali »stražo«, ki je preverjala, ali je vlak ubral pravo smer ali pa morda zavil proti Jugoslaviji.18
Da bi taboriščnike prepričali, da bi se vrnili domov, so postopno začeli zmanjševati že tako skromne obroke hrane, v luči tega so jih tudi preselili iz bolj urejenega taborišča v Serviglianu v Senigallijo, kjer so bile razmere za bivanje veliko slabše.
Slovence je še posebej prizadela zahteva po zmanjševanju, kasneje pa celo po odpravi kulturnih dejavnosti, ki so bile zanje in za njihovo skupnost bistvene. Bogato in predvsem kakovostno kulturno življenje, ki je med tolikimi gledalci in poslušalci zbujalo veliko občudovanje, je dajalo slovenskim taboriščnikom tisto samozavest, ki so jo v zahtevnih razmerah potrebovali. Postopno so taboriščni vodje povečevali tudi pritiske na taboriščno šolstvo, še posebej na obe slovenski begunski gimnaziji, ki sta vzgajali bodočo inteligenco. Poudarjali so, da ni naloga taborišč, da beguncem zagotavlja izobrazbo, temveč predvsem, da mlade naučijo delati in da jih pripravijo za samostojno življenje zunaj taborišča. V tej luči so ukinili plačo učiteljem, ki je že sicer bila skromna, plačevali pa so jo le nekaj mesecev. Septembra 1946 so iz taborišča v Senigalliji izgnali 29 duhovnikov, med katerimi je bilo kar pet takih, ki so poučevali na slovenski begunski gimnaziji, kasneje pa je sledil izgon še nekaterih učiteljev. Taki odhodi so prizadeli učiteljski zbor, ki je moral znotraj omejenega števila beguncev poiskati ustrezno nadomeščanje. K sreči jim je v veliki meri to tudi uspelo. Morda ne s pedagoško kvalificiranim kadrom, toda vsaj z učitelji, ki so bili strokovno podkovani v predmetu, ki so ga prevzeli.
V taborišča so začele prihajati tudi repatriacijske komisije, ki so zasliševale taboriščnike ter jih obenem prepričevale, da naj se vrnejo v domovino. Komisije so življenje doma slikale v najlepših barvah, vendar pisma svojcev, ki so prihajala od tam, tega niso potrjevala. O tem, da doma ni tako, kot bi želele prikazati oblasti, so pričali tudi tisti, ki jim je ▶
uspelo iz Slovenije pobegniti, prav tako niso imeli dobre izkušnje tisti, ki so se vendarle odločili za repatriacijo. Pretresljiva je izpoved Jožeta Snoja. Njegov oče se je vrnil v domovino, in čeprav mu je bilo obljubljeno, da mu bo ob vrnitvi vrnjena zaplenjena hiša, se to ni zgodilo. Pred vojno je oče delal na železnici, kjer so ga po vrniti tudi zaposlili. Razlog, da je dobil službo, je bil verjetno predvsem v tem, da je oblast pričakovala, da se bosta vrnila tudi sin in žena, vendar se za to nista odločila. Šest mesecev po prihodu so očeta aretirali, ga obtožili sabotaže ter obsodili na dvajset let zapora. Očetova mama, ki je ostala v Sloveniji, se je na sodbo pritožila, saj je bila po njenem mnenju previsoka kazen. Na sodbo se je pritožil tudi tožilec, ki je menil, da bi moral oče dobiti še strožjo kazen. Mama na svojo pritožbo nikoli ni dobila odgovora; čez dva meseca je brez kakršnega koli pojasnila dobila nazaj le sinovo obleko. Šele po osamosvojitvi, ko so domači sodišče zaprosili za gradivo, povezano z družino Snoj, so dobili tudi sodbo, s katero je bil oče obsojen na dvajset let zapora, na njej pa je bilo s svinčnikom zapisano, da je bil ustreljen, napisan pa je bil tudi datum ustrelitve. Domači so bili sicer ves čas prepričani, da oče ni načrtoval nobene sabotaže, iz sodbe pa je bilo razvidno, da jim tega dejansko tudi ni uspelo dokazati.19
Kljub vsem tem pritiskom pa se jih je le malo odločilo za vrnitev v domovino. Večina je izbrala Argentino, ki je po zaslugi duhovnika Ignacija Hladnika odprla vrata desettisočem Slovencev, tudi starejšim in otrokom, nekateri pa so se odpravili v Kanado, Brazilijo, Čile, Združene države Amerike ter v razne evropske države. Konec leta 1947 in v začetku leta 1948 so tako večino beguncev prepeljali v zbirno taborišče Bagnoli pri Neaplju, od koder so nato odpluli v svet. Z njihovim odhodom je Slovenija dokončno izgubila svojo politično, gospodarsko, kulturno in prosvetno elito, predvsem pa globoko verne in narodno zavedne rojake. ■
Figure 3. Univerzi naproti Lojze Erjavec