Videl sem človeka, ki je umiral in sem razumel.
Star je.
Videl sem podrta mesta, ruševine, na pol ponorele ljudi in sem razumel.
Vojska.
Videl sem mladega človeka, ki je bil slep, igral je na harmoniko in je bil dobre volje. Razumel sem.
Živi v duši.
Videl sem ljudi brez doma, matere s culami in rajdo otrok in sem razumel.
Upanje imajo.
Videl sem Barbiko, dekletce devetih let in nisem razumel. Stal sem in gledal kosti, ki so ležale na materinih rokah, skremžen obrazek, ki ne more odpreti ust.
Ste že kdaj videli smrt, ki prihaja s koraki, tihimi, da jih navaden človek ne sliši? Ne?
Jaz sem jo videl.
Pri Barbiki.
Pozabljene Dražgoše, krej v bregu. Preklet tisti, ki je položil roke nate, preklet do zadnje ure, do hipa vsaj, ko bo Barbika za vselej umrla.
Verujete, da more trpljenje enega otroka rešiti svet?
Ne?
Potem niste videli Barbike. Jaz sem jo videl in verujem.
Prstki – vžigalice.
Noge – drobna leskova šiba.
Telo – omlačen snopek ajde.
In to je človek, ki živi od tiste ure, ko so Nemci zravnali Dražgoše s tlemi, ko so moški v gorečih hišah noreli, ko je sin popeljal očeta na prag, da je oba prekosil rafal.
Gleda in ne razumem.
Da bi bil kralj, bi pokleknil pred razrušeno telesce.
Da bi bili ljudje človek, bi jokali.
V baraki šestnajst je bila spočeta kletev za tiste, ki nočejo miru.
O, da bi bil vsak vsaj človek!
