Minilo je 75 let od časa, ko je boljševistična revolucija začela terjati krvni davek tudi v naši dolini. V dolino je stopil umor. Zgodil se je poskus uboja duha – klenega, poštenega, svobodnega, domoljubnega človeka v tej dolini. Z ropom, požigom in poboji civilnih prebivalcev so temu preprostemu krščanskemu človeku vsilili boj – boj za gola življenja, vero in domovino; potem so ga označili za razrednega sovražnika, kolaboranta in izdajalca. Tako so naše očete, stare očete, strice, brate, sosede najprej diskreditirali in nato likvidirali. In v katerem od več kot 600 morišč ležijo, še danes ne vemo. To ni travmatiziranje, to so dejstva naše preteklosti in zdi se mi nujno, da jih povem.
Ko smo se pred 26 leti osamosvajali in kovali načrte, da bomo najmanj druga Švica, nismo niti približno slutili, kako težko breme je na nas odložilo pol stoletja komunizma, čeprav smo poslušali od starejših in modrejših, preizkušanih od komunistov, da potrebujemo vsaj 40 let, da se otresemo te zmote. V resnici smo mislili in pričakovali, vsaj mi mladi, da bo politika to sama uredila, in to veliko prej. Toda žal se je del politike odločil, da bremena ne gre zavreči in ga je uporabil za razkol naroda in posledično za prevzem oblasti. In tudi v demokraciji se nadaljujejo nenormalnosti: namesto obsodbe komunizma kot totalitarnega sistema se nadaljuje poveličevanje NOB, namesto obsodbe krvnikov jim z državniškimi častmi postavljamo nove spomenike, na čast največjemu bi poimenovali vpadnico v Ljubljano. Rdeča zvezda, simbol zmote, se vrača na ulice in državne proslave. In žrtve so še naprej izdajalci in zločinci junaki.
In tako je danes človeku iz te doline ponovno vsiljen boj. Boj za golo resnico. Boj za dostojen pokop naših sorodnikov in sokrajanov, predvsem pa boj za to, da se povrne njihov ugled. To ni pozivanje k vojni. To je poziv vsem nam, da ohranimo normalnost. To smo dolžni zanamcem. Dolžni smo gojiti spravo. Vendar sprava ni stvar enkratnega dejanja, pa še to s figo v žepu. Sprava ni nabiranje političnih točk. Je proces in se udejanja na več ravneh, vendar ne brez iskrenosti in mimo resnice.
In kaj lahko storimo mi? Bolečo resnico te doline je potrebno povedati na glas, vsem in kljub vsemu. To je naš dolg do prednikov in dolžnost do zanamcev.