Uvod
Ob 75letnici revolucionarnega nasilja v horjulski dolini in okolici je Študijski center za narodno spravo 20. oktobra 2017 v Horjulu organiziral znanstveni posvet z naslovom »To je bil uboj duha. – Kaj dolgujemo zanamcem?« Poleg prispevkov drugih avtorjev in razstave, ki je obravnavala prepovedano in cenzurirano literaturo med leti 1945 in 1991, je bila na posvetu izpostavljena tudi problematika internirancev iz Horjula in njegove bližnje okolice.
Najprej je potrebno spoznati vzroke enega izmed pogostih ukrepov okupatorskih sil, to je interniranja domačega prebivalstva. Kako je bilo prve dni okupacije v Horjulu oziroma njegovi ožji okolici, dobro orišejo spomini domačinov. Najprej spomini Marice Cerar Bastič, zapisani v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, in spomini narodnega heroja Rudolfa Hribernika Svaruna, ki je svoje občutke o tem času strnil v knjigi Spomini. K jasnejši sliki o preučevanem času pa pripomore tudi knjiga Joškos Kinder – Flucht und Alija durch Europa, 1940–1943, Josef Indigs Bericht. Gre za vtise Juda Josefa Indiga, ki je med julijem 1941 in julijem 1942 s še nekaterimi drugimi Judi bival na gradu Lesno Brdo nedaleč od Horjula. Slednji v dojemanju tedanjih dogodkov nastopa kot neobremenjen pričevalec, zato so njegovi spomini še posebej dragoceni.
Pomembno ločnico v odnosu italijanskega okupatorja do domačega prebivalstva so zaznamovali nasilje pripadnikov Osvobodilne fronte pod vodstvom Komunistične partije nad posameznimi domačini, in napadi na lokalno infrastrukturo ter na posamezne italijanske vojaške formacije. Okupator je svojo okupacijsko politiko po teh napadih zaostril. Vse pogosteje se je posluževal izgona lokalnega prebivalstva v različna koncentracijska taborišča. Ta ‘disciplinski ukrep’ je bil v mnogih primerih nesorazmeren temu, koliko so partizanske akcije prizadele okupatorjeve sile. Po kapitulaciji Kraljevine Italije so se nekateri že internirani domačini srečali tudi z ostrejšim nemškim taboriščnim sistemom.
Prihod Italijanov v horjulsko dolino
Druga svetovna vojna se je za Slovence začela 6. aprila 1941, z nemškim, italijanskim in madžarskim napadom na ozemlje Dravske banovine, ki je bila v okviru tedanje Kraljevine Jugoslavije. Nemški invaziji iz Avstrije je sledilo hitro prodiranje proti Karlovcu in Zagrebu. 11. aprila, ko se je jugoslovanska vojska že umaknila, so začele hitreje prodirati še italijanske enote, in sicer v smeri Ljubljane in Kočevja. Italijani so svoj napad izvedli z ozemlja Julijske krajine. Po enajstih dneh je država kapitulirala. Po že vnaprej izdelanem načrtu so Nemci okupirali Gorenjsko, severni del Dolenjske, Štajersko in severozahodni del Prekmurja, Italijani so dobili Notranjsko z Ljubljano in večji del Dolenjske, Madžari pa so zasedli preostali del Prekmurja. Pet vasi v okolici Obrežja in Nove vasi je zasedla 10. aprila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška (NDH). Demarkacijska črta med italijanskim in nemškim zasedbenim ozemljem je v naših krajih potekala po bivši rapalski meji približno do Žirov, kjer je zavila in šla po severni strani Polhovega Gradca in naprej proti Šentvidu nad Ljubljano, ki je pripadal Nemcem, nato pa po Savi skoraj do sotočja s Kamniško Bistrico in Ljubljanico ter naprej proti vzhodu. Prebivalci horjulske doline so se bili tako primorani soočiti z italijanskim okupatorjem in režimom, pod katerega upravo je področje prišlo. Marica Cerar, rojena Bastič, takrat že v najstniških letih, se spominja prihoda italijanskih vojakov v Horjul takole: »Drugi dan, na veliki četrtek20, zagledamo kolono vojakov. Prihajali so od Vrzdenca, pred njimi nekaj motornih koles. Bilo je okrog opoldanske ure. Naša hiša je bila prva v vasi od tiste strani. Ustavili so se in posedli po našem in Vovkovem vrtu. Bili so trudni, zaprašeni, preplašeni. Nikakršna podoba ‘zmagujoče’ Mussolinijeve vojske. Mami so se smilili, saj je dobro pomnila prvo svetovno vojno, trpljenje in stradanje vojakov, med katerimi je bil tudi naš oče. Rekla je: ‘Lačni vojaki so reveži.’ Prinesla je hleb svežega kruha, stala na hišnem pragu in delila kos za kosom vsem, ki so ga želeli. Vsi smo čutili, da je s to potezo omilila napetost, naš strah in preprečila kak surov nastop vojakov. Venomer so očeta nekaj spraševali, končno smo le razumeli, da sprašujejo, če je v okolici kaj Črnogorcev. Teh so se bali. Zagotovili smo jim, da jih ni. Nato so se počasi začeli pomikati proti Horjulu. Zasedli so šolo, oficirji so se nastanili tudi po hišah. Kljub tragiki okupacije je bilo tedaj vse mirno, nobenega nasilja nad prebivalstvom.« Na dokaj podoben način je prodor okupatorske italijanske vojske doživel Rudolf Hribernik, ki se je z dolgo kolono vojaštva srečal ob cesti sredi Horjula. Italijanski vojaki so, ko so dokončno uvideli, da se je jugoslovanska vojska zares umaknila, korakali dokaj brezbrižno. Večinoma na glavah niso nosili čelad, puške pa so po Hribernikovem opisu nosili po lovsko. Nekateri so zaradi žuljev šepali. Obnašali naj se ne bi prav nič sovražno. Številni so nasmejanih obrazov pozdravljali domačine z mahanjem rok in živahnim govorjenjem. Posebne pozornosti so bila deležna dekleta in žene. V takem čudnem ozračju je začetni strah začel popuščati tudi pri nekaterih domačinih, ki so italijanskim vojakom začeli vračati pozdrave.
Italijani so celotno slovensko zasedeno ozemlje Kraljevini Italiji formalno priključili 3. maja 1941. Kljub temu pa območja novo ustanovljene Ljubljanske pokrajine niso smatrali za del italijanskega nacionalnega ozemlja. Za pravo nacionalno mejo je veljala po prvi svetovni vojni določena rapalska meja. Stara meja je bila tako ohranjena kot policijska, carinska in davčna meja. Prebivalcem Ljubljanske pokrajine pa ni bilo treba služiti vojske. Zasedeno ozemlje so si prizadevali le postopoma fašizirati in poitalijančiti ter ga tako v popolnosti vključiti v svojo državo. Svoje cilje so, za razliko od ostalih dveh okupatorjev na Slovenskem, skušali uresničiti postopoma. Posledično so bila tudi njihova oblastniška postopanja drugačna. Italijanska okupacijska politika, ki je zadevala tudi območje horjulske doline, je bila v primerjavi s prijemi ostalih okupatorskih režimov milejša. Še posebej permisivno so nove oblasti postopale v začetnem obdobju okupacije. Oblasti v Ljubljani so dopuščale izvajanje kulturnih dejavnosti, delovanje prosvetnih ustanov in nepolitičnih društev, izhajal je slovenski tisk. Ljubljanska univerza je bila sicer nekajkrat zaprta, vendar je okupator ni ukinil. Kar nekaj študentov univerze pa je bilo odvedenih v internacijo. Na območje Ljubljanske pokrajine se je v obdobju do kapitulacije Italije septembra 1943 zateklo veliko število Slovencev iz nemškega okupacijskega območja in beguncev od drugod. Na tak način je Ljubljano doživel tudi Jud Josef Indig, ki je sem dopotoval iz Zagreba. S pokrajinskimi in lokalnimi oblastmi se je skušal dogovoriti o prihodu in nadaljnjem bivanju približno 40 mladih judovskih beguncev iz Zagreba. Razliko med ustaškim območjem in od Italijanov okupi rano Ljubljano je opisal takole: »Kakšno nasprotje med Zagrebom in Ljubljano! Tam umori in sadizem, tukaj okupirano območje, kjer lahko poslušajo tuje radijske postaje in berejo časopise nevtralnih držav. Celo v opero lahko hodijo in nihče jih ne zmerja, če so Judje.« Podobne razmere so ob okupaciji vladale tudi v horjulski dolini. Občina je pomagala štajerskim
beguncem, ki so jih naselili po razli
nih hišah. Ve
ina jih je jeseni 1941 odšla v Ljubljano. Nova oblast je zahtevala osebne izkaznice za vse ob
ane, uvedene so bile živilske karte z odrezki za sol, sladkor, olje, meso, riž in ostalo.
Začetki delovanja OF v dolini
Glavni politični organizator KPS in OF v dolini je bil dr. Cene Logar po domače Andrejkov. Leta 1913 rojeni Logar je bil študent filozofije. Med drugim je študiral tudi v Pragi in Parizu. Že leta 1937 se je v Pragi srečal z Borisom Kidričem, ki se je tja zatekel kot politični emigrant. V tujini sta skupaj sodelovala od leta 1939. Po vrnitvi v domovino Logarju zaradi njegove komunistične aktivnosti v tujini ni uspelo dobiti službe, ki bi ustrezala njegovi izobrazbi. Kapitulacijo in okupacijo Jugoslavije je tako dočakal doma, v Horjulu. Navodila za organizacijo Komunistične partije in OF na tem območju je Logar prejel neposredno od svojega mentorja Borisa Kidriča. Najprej mu je bilo naročeno, da naj poroča o politični situaciji v dolini. Da bi sam lahko nemoteno potoval od vasi do vasi, je od občine sprejel delo, ki je vključevalo popisovanje hiš in ljudi. Skupaj s Kidričem sta se nato na podlagi te terenske analize dogovorila za ustrezno smer politične agitacije.
Horjulski rajon OF je bil s strani sekretarja vrhniškega okrožja, pod pristojnost katerega je novoustanovljeni rajon spadal, potrjen na okrožnem sestanku septembra 1941. Pod vrhniškim okrožjem so bili rajoni Vrhnika, Borovnica, Logatec, Horjul. Sekretar vrhniškega okrožja OF je bil tedaj Franc Popit Jokl. Hkrati so med članstvo KPS sprejeli prve člane prav tako novoustanovljene horjulske partijske celice. Logar je bil na sestanku uradno izbran za sekretarja horjulskega rajona OF in partijske celice.
Partizanske akcije in prve aretacije
28. oktobra 1941 je vodstvo horjulskega rajona OF iz Ljubljane dobilo navodilo, da morajo pri evharističnem križu nad Horjulom, postavljenim leta 1935, organizirati velik kres. Ob samem kresu so protagonisti na križ izobesili veliko jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. Približno ob istem času so partizani, nastanjeni v taborišču v Lesu za Korenom, dobili povelje iz Ljubljane, da naj gredo ostrič neko horjulsko dekle, ki naj bi imelo razmerje z Italijanom, ki je bil nastanjen v njihovi hiši. Med dogodkom je dekletovo vpitje priklicalo Italijana, ki je bil nato med prerekanjem ubit. Po dogodku so Italijani prvič izvedli obsežne aretacije. V internacijo so tako odpeljali brate Franca, Andreja, Tineta, Toneta in Bernarda Prebila, Janeza in Lojzeta Rožnika ter Nika Logarja.
Obsežnejše aretacije domačinov so nato sledile 9. februarja. Zaradi suma sodelovanja s partizani, taborečimi za Korenom, so bili priprti Tine in Jaka Logar, Andrej Korenčan, Anton Zdešar, Janez Stanovnik, gostilničar Franc Muha in horjulski župnik Nastran. Gostilničarja in duhovnika so kmalu zatem izpustili, ostale priprte pa so odpeljali v internacijo.
Aretacije so sledile tudi partizanskemu umoru trgovca Janeza Erbežnika iz Zaklanca 21. aprila 1942. Zaklančan je bil star 63 let, umorjen pa ob cesti blizu Horjula. Obtožen je bil vohunjenja in izdajanja informacij Italijanom. Kot lokalni trgovec je z njimi verjetno prihajal v rednejše stike, kar ga je stalo življenja. Erbežnika se v svojih zapisih spominja tudi mentor judovskim beguncem, ki so v tem času še vedno bivali na gradu Lesno Brdo: »Neke noči v začetku junija so prišli partizani v njegovo hišo in zahtevali, da gre z njimi, če ne, bo dobil kroglo v glavo. Odpeljali so ga v gozd, kjer ga je sodišče obsodilo na smrt zaradi izdaje. Nihče ni pojasnil, kaj naj bi bil izdal. Kmalu po obsodbi so ga ustrelili in pustili ležati ob cesti (verjetno Horjul–Vrhnika). Na njem je bil listič z napisom »Izdajalec«. Zjutraj so ga našli kmetje in prenesli v njegovo hišo.« Dokazov, ki bi podkrepili obtožbe partizanov, ni. Tudi Indig jim ne verjame, saj je Erbežnika v času bivanja na gradu osebno spoznal. Cene Logar prav tako poroča o uboju zaklanškega trgovca, in sicer kot vzrok za italijanske aretacije, ki so sledile v tednih po umoru, Erbežnika pa označi za okupatorjevega špijona. Logar se je aretacijam izognil z umikom v ilegalo.
Zaostritev okupatorjevih ukrepov
Kot že omenjeno, so partizani taborili v taborišču v »Lesu« za Korenom, in sicer približno do marca 1942. Pogosto pa so patruljirali tudi po pobočjih samega Korena. Nekako februarja so Italijani v Horjulu partizanske straže na sneženih pobočjih Korena z daljnogledi opazili in jih napadli, kasneje pa so napadli tudi partizansko taborišče. Tedaj je okupator vas Koreno požgal, veliko domačinov pa odpeljal v internacijo.
Partizanskemu umoru župana Bastiča, njegove žene in mladega Valentina Lavriše je 1. julija sledil italijanski požig Ljubgojne pri Horjulu. Enota Savinjskega odreda naj bi v bližini vasi Italijanom pripravila zasedo. Italijani so se maščevali s požigom vasi. Marica Cerar Bastič se dogodka spominja drugače. Pravi, da je četa italijanskih vojakov res korakala skozi vas. S hriba nad hišami se je oglasila ena sama strojnica in ranila tri italijanske vojake. Napadel naj bi jih en sam domačin, ki je malo prej pritekel iz vrzdenške smeri in nato zbežal. Nekaj hiš v vasi se tisto popoldne ni vnelo, zato so šli nekateri vaščani v Horjul prosit karabinjerje, naj ohranijo vsaj preostale hiše. Italijani so obljubili posredovanje pri vojaških oblasteh. Domačini so se malce pomirili. Nekateri so svoje imetje zopet znosili v hiše in hleve. Naslednji dan so se vojaki vrnili in požgali še preostanek vasi. Pripoved o enem samem partizanu, ki je streljal na Italijane, v svojem pričevanju podaja tudi Justin Stanovnik, rojen nedaleč stran v vasici Lesno Brdo.
Čez osem dni, 9. julija 1942, so okupatorji požgali še vas Ligojno pri Vrhniki, ubili pa so tudi nekaj domačinov. Represalija je bila odgovor na partizansko streljanje na Italijane, ki so skušali popraviti prekopano cesto Vrhnika–Ligojna–Horjul.
Nekako od aprila 1942 dalje so partizanske enote taborile na hribu Ključ. Na območju se je formiral Dolomitski odred. Po cestah Horjul–Polhov Gradec, Horjul–Drenov Grič in pa Horjul–Dobrova se je okupator premikal le še ob redkih priložnostih. Oblikovalo se je torej manjše polosvobojeno ozemlje. 12. septembra je okupator proti dolomitskim partizanom sprožil večjo ofenzivo, ki je trajala do 18. septembra. Poleg bojev omenjeni čas najbolj zaznamujejo splošne množične aretacije povečini civilnih oseb po celotnem področju Ljubljanske pokrajine. Horjulska dolina pa tudi deli polhograjske so konec ofenzive dočakali praktično izpraznjeni. Predvsem moški, stari med 17 in 55 let, so bili aretirani in internirani, povečini v taborišče Rab. V horjulski občini je bilo interniranih 82 ljudi: v vasi Podolnica 42, v Brezju je bilo v internacijo odpeljanih 33 moških in 7 žensk, v samem Horjulu pa tedaj naj ne bi internirali. Možno je, da so vasi, kot je Brezje, tedaj plačale najvišji davek prav zaradi bližine partizanskega taborišča na Ključu, ki se je nahajalo skoraj neposredno nad vasjo.
Rab, Renicci, Buchenwald
Domačini, internirani v veliki ofenzivi pomladi in jeseni 1942, so bili v veliki večini prepeljani na otok Rab. Koncentracijsko taborišče je bilo tu ustanovljeno v juliju leta 1942. Iz Ljubljanske pokrajine je bilo po arhivskih podatkih za časa delovanja taborišča sem prepeljanih več kot 7.500 oseb. Poleg splošnih ▶ slabih življenjskih razmer in nasilja je internirance iz
rpavalo predvsem delo v kamnolomu in pa visoke temperature poleti ter mraz, padavine in veter v zimskih mesecih. Jetniki so sprva bivali v majhnih šotorih, kjer je lahko bivalo do šest oseb. Zamenjali so jih šele po uničujoči nevihti januarja 1943. Šotore se počasi nadomestile lesene oziroma zidane barake. Najpogostejša vzroka smrti interniranih v rabskem taborišču sta bila izčrpanost in lakota. Na Rabu naj bi življenje izgubilo okoli 870 Slovencev. Okupator je internirance iz taborišč izpuščal postopoma in zelo počasi. Razlogi so bili različni: od prenatrpanosti taboriščnih kapacitet, v nebo vpijočih slabih razmer v določenih taboriščih do pomanjkanja delovne sile v Ljub ljanski pokrajini.
Manjša skupina horjulskih internirancev je bila ob koncu leta 1942 preseljena iz taborišča na Rabu v taborišče Renicci v srednji Italiji. Zaradi velikega števila smrtnih žrtev in slabih razmer na Rabu so Italijani jetnike selili po drugih taboriščih. Skupino okoli desetih horjulskih internirancev pa naj bi v Renicci razporedili tudi zaradi obdelovanja njiv v okolici.
8. septembra 1943 je Kraljevina Italija kapitulirala. Negotovi čas so v številnih italijanskih taboriščih izkoristili partizansko usmerjeni interniranci in začeli ustanavljati bojne oddelke. Slednji naj bi razorožili italijansko taboriščno upravo in sami osvobodili taborišča. Podobno se je zgodilo tudi v taborišču Renicci. Nekatere ujetnike je že v taborišču, nekatere pa na poti domov prestregla nemška vojska. Veliko internirancev s horjulskega območja je pristalo v Buchenwaldu v Nemčiji. Kot prisilni delavci so
Figure 1. Šotorišče v italijanskem taborišču Rab 
Figure 2. Fotografija skupine internirancev iz Horjula in okolice je verjetno nastala po osvoboditvi taborišča Stassfurt. Stojijo od leve proti desni: Karel Zalaznik, Pavel Oblak, Matej Smrtnik, Alojz Stanovnik, neznan. Sedijo od leve proti desni: Janez Lešnjak, neznan, Miha Žvokelj, Feliks Urbančič, Ivan Jurca.
Neznani osebi sta Ciril Gorup (Maribor), Franc Košmrl (Sodražica).
opravljali dela v gradbeništvu, kamnolomih, orožarski industriji in podobno. Sicer niso bili nastanjeni v matičnem taborišču nedaleč od Weimarja, ampak v različnih drugih taboriščih, ki so spadala pod upravo glavnega koncentracijskega taborišča Buchenwald. Nekateri so tako bili v taborišču Flossenbürg in Stassfurt, spet drugi drugje. Takoj po kapitulaciji Italije so se iz Reniccija vrnili le tisti interniranci, ki so taborišče zapustili pred partizanskim prevzemom oblasti.
Še posebej zanimiva je zgodba že omenjene skupine osmih internirancev s horjulskega ▶
Figure 3. Podpisi jetnikov na zadnji strani zgornje fotografije. Poleg podpisov so pripisali še ime domačega kraja. Spodaj je viden tudi zapis imena taborišča in datum nastanka fotografije.
območja ter enega Mariborčana in Sodražana, katerih zgodba ostaja zavita v skrivnost. Zanimivo je, da je skupina večino internacije in selitve med taborišči preživela skupaj. Po spletu različnih dogodkov sta jih sprva italijanski, nato pa nemški okupator selila od Raba poleti 1942, preko Reniccija do taborišča Stassfurt. Po osvoboditvi maja 1945 se je skupina še več kot mesec dni zadrževala v taborišču, nato pa so se postopoma vračali domov.
Zaključek
Italijanski okupator je poleti in jeseni nedvomno občutno zaostril okupacijsko politiko. Temu je poleg drugih dejavnikov botrovala tudi vse večja partizanska aktivnost. Italijani so začeli izvajati hude represalije: streljanje talcev, požige vasi in množične aretacije. Zdi se, da je bil učinek nemajhnega števila partizanskih akcij nesorazmeren z nasilnostjo okupatorjevih represalij.
Številna nasilna partizanska dejanja proti domačemu prebivalstvu so med Italijane vnašala nemir in represivne metode le še stopnjevala. Vodja judov z Lesnega Brda Josef Indig je v svojih spominih zapisal, da ljudje po celi Sloveniji govorijo o izdajalcih in da lahko vsak mimogrede dobi kroglo v glavo, ter da so med »partizansko« vojno zaradi krvavega maščevanja bolj trpeli Slovenci kot pa fašisti. Pogosto je partizanskim napadom proti okupatorju sledil njihov hiter umik. Civilno prebivalstvo pa je bilo nato izpostavljeno krutim represalijam. Ustanovitve vaških straž po slovenskih vaseh tako pogosto niso pripomogle le k zmanjšanju partizanskega revolucionarnega nasilja nad prebivalstvom, ampak tudi k omejitvi okupatorjevega nasilja.
Po ofenzivi 12. septembra 1942 so Italijani skorajda izpraznili polhograjsko in horjulsko dolino. Pri interniranju med domačini skorajda niso delali izjem. Tako je bilo na primer interniranih šest bratov Božnar iz Polhovega Gradca. Družina je sicer veljala za katoliško usmerjeno. Posedovali so tudi žago in mlin. Tudi pri Dolinarjevih iz Zaklanca v bližini Horjula so Italijani v internacijo odpeljali tri sinove, Franceta, Jakoba in Naceta. Sin Tone pa je bil celo član vaške straže v Horjulu. 20. novembra so partizani od hiše odpeljali očeta Janeza, mamo Marijo in hčeri Ivano in Bernardo ter jih s še nekaterimi drugimi v bližnjem kamnolomu umorili. Nekatere aretacije in internacije posameznikov so bile zgolj naključne. Domačini so bili tako zajeti pri delu na cesti ali ko so pomagali pri sosedu ali pa opravljali dninarsko službo ravno v tistem kraju, kjer je okupator tedaj izvajal internacije. Znašli so se ob napačnem času na napačnem kraju. Odprto ostaja vprašanje, koliko ljudi, ki so bili sicer po svojem prepričanju protikomunistično usmerjeni in jih določena literatura navaja kot žrtve partizanske revolucionarne strani, je trpelo in umrlo v okupatorjevih koncentracijskih taboriščih.
Tudi protagonista začetkov OF in Kidričevega večletnega sodelavca Ceneta Logarja je po vojni doletela tragična izkušnja internacije, kateri se je med drugo svetovno vojno večkrat izognil. Po koncu vojne je bil član agitpropa CK KPS in celo načelnik ideološkega oddelka. Tri leta je bil nato predavatelj na ljubljanski univerzi. Februarja 1949 so ga aretirali. Do novembra 1953 je bil nato zaprt v Ljubljani in na Golem otoku. Junija 1958 je bil Logar zopet zaprt in izpuščen šele novembra 1962. Zaradi informbiroja je v zaporu skupaj preživel približno sedem let. Prav tako so bili zaprti štirje njegovi bratje. ■