V nasprotju z mladostjo, ko je šel kot navita ura, je jesen življenja preživljal doma. Užival je v samoti in tišini, precej bral, razmišljal in za spremembo in rekreacijo po malem brkljal okrog koče: skrbel je zlasti za kurjavo, prijetno je v mrzlih dneh bivati na gorkem; sadnemu drevju je pustil svobodno rast, odžagal je kvečjemu kako posušeno ali nalomljeno vejo; dvakrat na leto je obrezal živo mejo, potem je spet odprl knjigo in bral, dokler ni s kazalcem med listi meditativno zadremal. Razosebil se je in se kot opazovalec zamaknil v drug svet. Preprosto, ampak vedno ni tako preprosto. So dnevi … ali ure, čas nasploh, ko ne gre zlahka, ko se sprašuje, kako je s podzemnimi tokovi, kje je sever, kje je jug, ali je ležišče glede na to prav postavljeno, v kateri fazi je zdajle luna …
Imel ni nobene želje, da bi kam potoval. Videl je neznaten drobec neskončnega stvarstva, in to mu je zadostovalo. Snov, ki je povsod enaka, je v osnovi nevtralna, ni ne slaba ne dobra; v skrajni posledici človekovega delovanja je lahko dobra kot streha nad glavo ali kot kruh, slaba postane, ko vanjo vkomponiramo svoja negativna čustva, svoje grde misli, vključno z namenom izdelave določenega predmeta, posebno še, če je izdelek namenjen za »uništavanje neprijateljske žive sile«, čemur se preprosto reče – pobijanju ljudi. Določeni izdelki so lahko toliko slabi, nevarni, kolikor je nevešč, nerazumen in zlohoten človek, ki z njimi razpolaga. Oglédnik, ki opazuje planet in si posamezne epizode aktivnosti pobliže ogleda, lahko samo nezadovoljno zavzdihne: »Čudovit svet z množico v razvoju zaostalih duš, ki ga zdaj tu, zdaj tam barbarsko uničujejo.«
Rad je bil doma, in rešen vseh obveznosti, je svobodno opazoval bližnje okolje in svet.
Toda glej, v zdravstveni in siceršnji krizi nam je vlada podarila turistične bone. Mlajši hčeri je šlo na jok, ko je povedal, da ne misli hoditi nikamor od doma, kmalu zatem je poklicala še starejša, najbrž sta se posvetovali, in vprašala, če bi šel v Rogaško Slatino. “Če bi že kam šel, bi šel res najrajši v Rogaško …” Če drugega ne, se bo tam lahko napil zdrave vode, je bil prepričan. Tam je bil že večkrat, toda nazadnje pred približno štiridesetimi leti. Kako neki je tam sedaj? se je spraševal. V Rogaški je imel teto po očetovi strani in prvič je bil tam s staršema po vojni. V spomin se mu je vtisnila rotunda, okroglo pokrito stebrišče, za slaba dva metra poglobljeno v tla pod siceršnjo zemeljsko površino. Iz nekaj pip, razmaknjenih okrog po vbočeni steni, so neke ženske – morebiti so bile tri, vse odrasle, on otrok, sedaj jih skoraj zagotovo ni več med nami – natakale v steklene vrčke mineralno vodo in dvigovale vrčke ljudem, ki so se razporedili zgoraj po robu. Roke so se stegovale, ene gor, druge dol, in vsi so pili, brezplačno, pokazati so morali le malo potrpljenja in potem so bili vsi zadovoljeni. Bili so lačni in žejni. Vodo so tako pili zaradi žeje, dejansko, ne da bi se tega prav zavedali, so jo pili za zdravje. In prav je bilo, da so jo pili na prazne želodce. Prihajali so izletniki z avtobusi, zdravilišče je bilo nabito polno ljudi iz cele tedanje Jugoslavije, ki so bili tja poslani kot rekonvalescenti na stroške socialnih zavodov.
Hčeri sta uredili vse potrebno in znašel se je v hotelu Grand. Nosil je temno obleko, belo srajco, še eno je imel v rezervi. V takšen imeniten hotel se pač ne hodi v kavbojkah ali v trenirki, in seveda palico, da bi obdržal pravo smer, če bi ga zaneslo vstran, ali da bi se obdržal sploh pokonci, če bi mu klecnila noga. Ko je prišel v hotel, je ugotovil, da njegova sobica ni tako “grand”, kakor obeta ime, ampak dobro, v redu, ni problema …
Seznanil se je s prenovljenim hotelom, z novo, na zadnji, gornji, obcestni strani postavljeno montažno recepcijo, kakršnih pri nas še ni bilo. S svojo velikostjo, višino in svetlobo
je pritegnila njegovo pozornost, da je obstal in se oziral naokoli; bilo je, kot da bi zagradili del ceste ali ulice. Tam so bile razstavljene slike zakoncev Podpečan; ogledal si jih je, vse: vsako posebej in vse od blizu in od daleč. Za vhodom, na levi strani, je bila na tleh nekakšna temno rjava naprava za čiščenje čevljev; ni videl, da bi jo kdaj kdo uporabil, niti ne vé, kako deluje; spominja na pretekli čas.
Kasneje si je ogledal kraj, šel je celo na pokopališče. Potem nekoč je pri recepciji opazil plakat, ki je vabil na predavanje o mineralni vodi Donat. In je šel – na predavanje. Neposreden vstop v pivnico je bil zaprt, rdeča puščica je kazala, da je vhod skozi pritličje nebotičnika, kar mu je bilo pogodu; v nebotičnik je nekoč hodil na terapijo in k svoji tam določeni zdravnici Vesni; dobro se je spominja; kjerkoli že je, karkoli počne, živi v njegovem spominu. Takrat so bili v avli na celi steni nasproti vhodnih vrat napisi, kaj je v posameznem nadstropju, in podatki o zdravnikih in njihovih ambulantah; nič ni bilo treba spraševati in iskati. Sedaj tega ni bilo. Takoj po vstopu se je znašel pred mlado, v belo oblečeno žensko, ki mu je naslonila na glavo aparat za merjenje temperature in obenem vprašala: “Ste naročeni?”
”Nič nisem naročen, še vem ne, na kaj bi bil lahko naročen. Prišel sem na predavanje.”
Z roko mu je pokazala na levo proti pivnici. Šel je tja in sedel na enega od pripravljenih stolov. Nakapljali so se štirje poslušalci. Neka ženska je po nekaj minutah vstala in z nasmeškom odšla. Predavala je mlada doktorica, na hitro se je predstavila, ni dobro slišal in razumel katere véde, je pa pozorno poslušal vse do konca, ko je pokazala pripravljenost odgovarjati na vprašanja. Preostala poslušalka, poleg nje je bil v varni razdali še en moški, je začela nekaj hitro, ne dovolj glasno niti ne dovolj razločno govoriti, hkrati je roko dvignil tudi sam, toliko, da ga je doktorica videla. Vprašanju je sledil odgovor, temu od taiste ženske novo vprašanje, pa nov odgovor, pa neko mnenje, neke izkušnje, dialog, ki mu kar ni bilo konca.
Vstal je, da bi v varni razdalji obšel predavateljico in odšel, ko je bil njej najbliže, pa se je obrnila k njemu:
“Gospod, saj bom takoj …”
“Oh, saj mi lahko odgovorite kar takole, osebno: Koliko stane tukaj enkratno pitje vode?” Pričakoval je, skoraj je bil prepričan, da se bo v pivnici mineralne vode po predavanju o zadevni vodi te lahko po mili volji tudi napil. Kako grdo se je uštel! Dobil je ni niti kapljice. Nihče. In on, najbrž tudi druga dva, je bil gost v hotelu.
“1,75 evra,” je povedala.
Zdaj se je on začel obnašati kot malo prej ženska pred njim: “Veste, če grem v Slovenske gorice, bom povsod lahko degustiral vino, cviček npr., brezplačno.” Obrnil se je k poslušalcema, ki sta lahko vse slišala: “Ljudje božji, to je trenutek za razmislek … Kaj imamo sedaj tukaj?” Za drobec sekunde je zastal, na hitro se ni mogel odločiti, ali bi rekel “gnezdo starega zlodeja Mamona” ali “leglo Sátana samega” in predavateljica ga je prehitela:
“Najboljšo vodo na svetu!”
Gromko se je zakrohotal, malo sebi, ker ji je s hipnim premolkom dal priložnost …, bolj njej, ki ni dojela poante vprašanja. Počasi je odšel.
Predavateljica, kot je kazalo, z mislimi vedno pri vodi, kot bi bila vanjo zaljubljena, bržkone je na njeni osnovi tudi doktorirala, si ni prav razlagala pomena vprašanja ali pa je bila vzgojena tako, da ni hotela slišati.
Kaj smo si storili! Če vsega tega ne bi videl, slišal, čutil, če ne bi zaznal vetrca iz severovzhoda, bi tudi sam ne vedel. Edinstveno vodo, božji dar, smo zabarantali za denar. Ponudba je bila tako privlačna, kot so zdaj porazne posledice. Odločajmo po pameti in s srcem, ko bomo spet vzeli svinčnike v roke! Če pa že dvomimo o zdravi pameti (pogosto upravičeno), pa ravnajmo, kot nam narekuje srce. To moralno oporečno dejanje nam je v sramoto, še Bog nam bo težko odpustil, in zanamci se bodo spraševali, kako le se je to moglo zgoditi.
V naši domovini so začeli z našimi nepremičninami, in to najboljšimi, gospodariti tujci, mi pa postajamo njihovi služabniki, služabniki, ki imajo morda solidne plače in so zato tujcem lojalni. Spreminjajo se odnosi med ljudmi, spreminja se naš značaj, slovenska duša. In po koščkih izgubljamo suverenost. Tako je nekdaj že bilo; spremenili smo z revolucijo, toda oni, ki o revoluciji vedo kaj več – vse manj je še živih prič naše velike politične zablode – za revolucijo nočejo več slišati. Učinek je bil razkolniški in grozljiv. Kar veliko jih je bilo, ki so si rešili življenja z begom čez mejo v tujino.
O televizijskih programih, ki so na voljo v hotelu, tukaj ne kaže pisati, napisal bi lahko nekaj stvari, ki so povezane s prejšnjim odstavkom, povedati pa je treba, da je mineralno vodo Donat vendarle pil: v plastenkah jo je kupoval pri Mercatorju po 1,50 evra za liter, je pač upokojenec, čas ima, denarja ne prav dosti, in jo nosil v zdravilišče, če je tam sploh še zdravilišče. Nekoč je stal nad stebriščem pročelja glavne stavbe z znano kristalno dvorano od daleč viden napis: Zdraviliški dom. Danes o napisu ni niti najmanjše sledi. Nekdo je dobro opravil svoje delo. Donat pije že dolgo, res ne redno, zlasti ne v zadnjem obdobju, ko so mu nesramno dvignili ceno. Če bo šlo tako naprej, ga bomo kmalu, če ga sploh bomo, pili kot se pije viski – požirek ali dva, toliko da proslavimo pomemben uspeh ali velik praznik. Pije ga zaradi sestavin, posebno magnezija; ima številne pozitivne učinke na telo. On ga pije zaradi težav s srcem in zlasti zaradi krčev v udih, ki so se začeli pojavljati v zadnjem času. No, to ne bi bilo treba povedati, a naj kar ostane. Vedno je cenil odkrite, konkretne navedbe, ki so prepričljive; posploševanje je dolgočasno in človek pogosto ne ve, ali ima v ozadju zadostno oporo. Starejši je bil, bolj je spoštoval resnico in teže je prenašal potvarjanje, spreobračanje, laž. Naj vsakdo, če želi, pove, kar misli. Vsak si sodbo piše sam – tudi on sam.
Migranti vpadajo v našo domovino in nam vsiljujejo svoje navade in svojo kulturo, magnati kupujejo naše nepremičnine; doklej še? Zla je več kot preveč. Ravnovesje sil je porušeno; z zalogami jedrskega orožja bi baje lahko uničili svet, celo večkrat. Sebični človek ne more nehati prekomerno izkoriščati in uničevati planeta. Uničujemo življenje na zemlji, v zemlji, onesnažujemo vodne vire in zrak. In odpadki …, velike količine odpadkov … Óni, ki živi v mestu in vidi zgolj ozek pas neba, se s svojim puhlim napuhom obnaša, kot da je superioren nad svetom in nad dogodki v njem. Prestopili smo mejo dopustnega. Ali bo resno virusno opozorilo zaleglo? Gospa z visoko funkcijo je dejala: »Treba je zdržati, preživeti, potem bomo šli zdravi veselo naprej.« Če bi rekla: »Že sedaj pa moramo razmišljati kako naprej,« bi bilo v redu, kajti v tem je predpostavka, da doslej ni bilo vse prav. (Odnos do spočetih in še nerojenih otrok, na primer, je naravnost vnebóvpijóč zločin in žalitev Stvarnika.) Ubijamo življenje, namesto da bi sejali ljubezen in želi srečo. Vtikamo se v načrte višjih sil. Življenje je kratko, vendar dovolj dolgo, da se naučimo premagati ovire, pri katerih smo bili nekoč že poraženi; treba je kaj storiti na novo in drugače. Pogosto delamo iste, vedno iste napake. Dokler imamo voljo do dela in hotenje za dosego ciljev, ostajamo tukaj, ko volja in interes skopnita, postane zadrževanje tukaj nesmotrno in to je čas za premik onkraj … Poznal je moža v letih, ki bi mu morala biti najlepša. Sprejeli so ga v bolnišnico, kjer je kmalu preminil. Zdravnik, ki ga je zdravil, je svojcem potem pojasnil, da njegovo stanje sploh ni bilo tako slabo in da mu ni čisto jasno, zakaj je umrl; nekateri domači so vedeli: ker ni želel več živeti; ni bilo volje, nič ga ni zanimalo, življenje mu je postalo prevelik napor. Začnimo razmišljati, kako naj zatremo sedaj že kar nesramno sebičnost, napuh in pohlep, da bomo ohranili svet in življenje za generacije, ki bodo prišle za nami. Se bomo spametovali? Ali nas bo pandemija dovolj pretresla? Slabo kaže … S cepivi se bojujemo z boleznijo in
zdravimo njene posledice, ne storimo pa dovolj, da bi odpravili osnovne vzroke za njen nastanek.
Tete Pavle in sestrične Zore ni več med nami, Zora je umrla v domu pred približno štirimi leti, je povedala njena soseda v stolpnici na Ulici XIV. divizije. Zelo redko, le izjemoma, jo je videl.
S smrtjo tete je poniknil tudi del preteklosti in med njimi ni bilo več pravih vezi. V cvetu svoje mladosti je bila Zora lepa in radoživa; hodila je spredaj na čelu skupine; sproščena in samozavestna je znala z nasmeškom in naklonjenostjo prijateljsko pomiriti vzburjene duhove. Bilo je ponoči in hodili so po sredini makadamske ceste. Takrat še niso imeli avtomobilov in ni bilo nobenega prometa. Sredi gruče je nekdo povzročil hrup in nemir in s tem pritegnil pozornost, za katero se je čutil prikrajšanega. Zora je šla k njemu; obstala je pred njim, se mu od blizu zazrla v obraz in mu potem stopila ob stran. Spontano in mirno mu je polglasno namenila nekaj spoštljivih z ljubeznijo do roda prežetih besed in že je hitela nazaj na svoje vodilno mesto. Med hojo je pazil, da se ne bi zaletel v koga pred sabo, pa spet, da ne bi zaostajal. Ko je pogledal proti njima, je videl, da so rogoviležu lica žarela v blaženem smehljaju in da mu je nenavaden žar pomladil obraz. Zora je s svojim tempom hoje želela pospešiti pohod in pogledovala je nazaj, da je videla, kako ji sledijo. Sorodstvo se je togo, toda vztrajno počasi pomikalo naprej. V glavnem križišču, na levi je bila gostilna Grčar, na desni trgovina Sušnik, pa se je Zora zmotila in zavila levo proti sokolskemu domu. Na vzklike drugih se je vrnila in jih vodila naprej po pravi poti. Z Zoro se je počutil varnega. Od Lok so šli, kjer je bila veselica in nekakšen rodbinski shod. Nepozabno se mu je vtisnilo v spomin. Spremljali so Zorino družino na železniško postajo. Nazadnje je sledila zahvala za družbo in čisto na koncu, ko so že šli vsaksebi in se je razdalja med njimi vse bolj večala, obvezno: »Pa oprostite, če je bila izrečena kaka neprimerna beseda.« – »Oprostite vi! Oprostite …«
Naslednjič, ko jo je videl, je bila zamišljena, molčeča, in naposled, ko je že vedel, da ima ljubezenske težave, ji je rekel kar naravnost, da ni dobro toliko tuhtati in se žalostiti, da je škoda njenega življenja, takšnih … pa da je še veliko, in slabših in boljših. – “A misliš?” je rekla, ga pogledala in to je bilo vse. Le to je rekla in sledila svojim sanjam. Vse njene misli so bile posvečene njemu, edinemu, ki je odšel, ki je bil navezan na neki drug kraj, na neke druge ljudi, morda tudi na neko drugo žensko. A Zora ga je čakala. Če ga do večera ne bo, bo prišel morda ponoči ali jutri; pot je dolga … Da se mu ni kaj zgodilo, da ni morebiti zbolel? … V svojem gorečem prizadevanju je bila osamljena in pomoč, in vsemogočna pomoč je izostala. Toliko je bila okupirana s tistim moškim, da v njenem srcu ni bilo prostora za Boga. Še zdaleč ji ni prišlo na misel, da obstaja kdo, ki je po moči in vrednosti enak ljubezni, ki je ljubezen sama.
Ura je tiktakala. Iztekali so tedni, minevali so meseci, zamenjavali smo koledarje … Kako hitro vse mineva – si in že te ni, že si drugje, kjer časa ni, kjer telesa ni ne bolečine. Pojavili so se prvi sivi lasje in bilo jih je več in več. Bila je starejša od njega, on je bil …, ja, tako je najbolj zanesljivo, sredi najstniških let. Zaposlena je bila v steklarni, v administraciji. Doma je imela manjšo knjižnico. »To pa le pusti, je Zorino, bo takoj videla, če boš kaj premaknil,« je rekla teta in oprezala, kaj bo storil; odraščala je z brati, štirje so bili, nabriti in navihani. Po svojem obsegu so bile knjige tanjše in slabše vezave, Svetega pisma, tega bi takoj prepoznal, ni bilo med njimi. Bilo je v času utrjevanja in širjenja komunizma; kdor je hotel v korak s časom in prosperirati (tako so takrat dejali za človeka, ki je uspeval, napredoval), se je uklonil. Stavil bi, da je srčica tistih knjig opisovala ljubezen na visokem piedestalu, ki ji absolutno tudi pripada; ljubezen je počelo tega sveta in mogočna sila, ki zagotavlja naš obstoj, sila, ki
se ji človek včasih upira, toda navadno brez uspeha. Kdo je bil ljubljeni neznanec, ni nikoli izvedel, slišal pa je, sčasoma se marsikaj razve, da je bil velika živina; vsekakor so bile njegove ambicije drugačne … Kaj »velika živina« točneje pomeni, lahko samo ugiba, vé pa, da se je z njeno smrtjo izteklo eno celo življenje, polno upanja in koprnenja po sanjski ljubezni.
Izrek: »Upanje je dober zajtrk, toda slaba večerja,« velja, toda pogojno – če ne storimo ničesar, da se nam želja izpolni. Snovni svet je pač tak, da terja dokaze, dejavnost, akcijo, ki v končni posledici pripelje do uresničitve želje in upanja. Potrebno je konkretno dejanje, ki mirovanju da energijo in sproži zagon; zadostuje že malenkost, toliko da se preseže mrtvilo, potem gre kot po maslu samo od sebe naprej in jeziček na tehtnici se premakne upanju v prid.
Na tetinem pogrebu je bil, za Zorino smrt ni izvedel. Vse njeno življenje je bilo posvečeno ljubezni, kakršno lahko z delci, fragmentarno, opiše le zelo rahločutna pisateljica. Ljubezni, tako kot vseobsežnosti Boga, ni mogoče verodostojno zaobjeti niti opisati ali kako drugače upodobiti, kot se da še kar dobro ukalupiti npr. bajeslovnega krilatega konja. Tugomera, njenega sina, ni videl nikoli, videl pa je njegova psa, takrat ko je še študiral, dve dógi … Vsaj misli, da sta bili dógi. Ampak – saj veste: Misliti se pravi nič vedeti.
Dvakrat je bil na pokopališču, prvič v večernem mraku, ko se je hitro vse bolj temnilo, naslednji dan pa prav opoldne, ko se je od spodnje, župne cerkve oglasilo zvonjenje. Donenje in basovsko brnenje mu je tako prijalo, da se je vzravnal, obstal in z užitkom pozorno poslušal. Ko se je zvonjenje že tišalo, je ponoven udarec kemblja po bronu z obnovljeno energijo pljusnil v okolje nov val globokih vibracij. Godilo mu je; poteze na obrazu so se mu zmehčale in zalotil se je, da se nežno smehlja. Tisto enakomerno in odločno brnenje ga je očaralo; čutil je, kot da bi mu božalo vse celice telesa in ga poživljalo, tako da mu je bilo žal, ko je nazadnje popolnoma izzvenelo. Tisti zvon ga je prevzel in mu preusmeril misli. Rad bi se povzpel k njemu, obstal pred njim, umiril utrip in dih, stegnil roko in jo položil nanj. Kdo, kdaj, kje ga je ulil? Ima kakšen zapis na pojoči površini? Že zaradi njega je vredno živeti na tistem koncu dežele in v njegovi bližini; toda tistega, kar že imamo, ne znamo prav ceniti.
Groba ni našel, kar je bilo nenavadno, kajti vedel je, da je malo pod vhodnimi vrati pokopališke cerkvice, vratom menda celo najbližji. Čudo prečudno … To mu ni šlo v račun niti mu ni dalo miru. Po dolgem, večkratnem poglabljanju v to se je pojavil tok misli, ki so vodile k resnici. Bilo je v času, ko ni mislil na nič, in v stanju, ko je bil bolj onkraj kot tukaj. Krožil je po pokopališču, se vrtel med nagrobniki, ko se mu je nenadoma utrnila misel: »Groba ne najdeš, ker groba ni; tam ste zakopali le odslužena in zapuščena zemeljska telesa.« Odprl je oči. V hipu je bil buden. Groba ni, je življenje, življenje v etapah, večno življenje! Sveta nebesa! Očitno je tisto mesto na pokopališču tako nepomembno, kot je nepomemben kraj, kjer se je levila kača, ki je pustila za sabo le zgubano in zmečkano suho kožo. Toda kača, ki se je izvila iz stare kože, je še vedno nekje tukaj in morda prav zdajle iz luknje v zemlji ali iz preperele sredice zrušenega drevesa pazljivo opazuje, kje se bo kaj premaknilo, človek pa je prešel s preobrazbo, najprej k počitku in očiščevanju, v nam nevidni svet. Za nas je tisti košček zemlje vsemu navkljub svet kraj, kjer se sklanjamo, prižigamo sveče in polagamo cvetje; svojim najdražjim izkazujemo spoštovanje, ne glede na stopnjo razvoja, ki so jo dosegli; obujamo spomine, obžalujemo in se kesamo za marsikaj, česar ne moremo več spremeniti – vse za pomiritev lastne duše, ker ni bilo vse tako, kot bi moralo biti in kot bi lahko bilo. Najprej, kot prve, so tam pokopali snovne ostanke moža tete Pavle, Zorinega očeta; od tedaj je preteklo že mnogo let, tako da mu je njegovo ime ušlo iz spomina. Spominja se ga
kot moža nezdrave polti in blagega šibkega glasu, ki so ga zanimala socialna vprašanja, zlasti življenjske razmere delavstva; lahko da je bil sindikalni zaupnik.
Gostov je bilo v Rogaški Slatini malo. Po prihodu, sredi dneva, so vstopili v hotel Donat na kavico; hotel je bil zamračen in bili so edini gostje. Nekam pozno, ko so že mislili oditi, je prišla strežnica, in potem je spet trajalo, da jim je postregla. Ko so plačevali in je prvi že vstal s stola, jim je, vendarle ena iz dobre stare šole, zaželela prijetno bivanje v Rogaški Slatini. Kasneje je razmišljal, da je zamudil priložnost, da bi jo vprašal, ali je hotel ohranil samostojnost ali so ga tudi prodali.
Večina hotelov je bila v mraku in kasneje v temi nerazsvetljena. Nekdaj cenjen in živahen kraj, kot Bled na primer, je zamrl. Kaže, da so zlati časi Rogaške Slatine minili. Kraj kot tak je vendarle pridobil lepši videz in ima bolj funkcionalno ureditev. Tu in tam so porušili kako staro zgradbo, izginila je tudi nekdanja prodajalna kristala tam čez cesto pod spodnjim robom zdraviliškega parka, pojavila pa se je nova niže in bliže steklarni. Zgradili so obvozne ceste, priključke, nekaj novih stavb, sprehajališče tam, kjer je bila nekdaj glavna cesta, in sredi vsega tega se je pojavila še skulptura mitološkega Pegaza, ki so mu bogovi določili teritorij na nebu, pa se je spustil na Zemljo, s kopitom udaril po tleh, da so se dvignili in na planem zabrbotali rogaški vrelci. Krilati konj je tako izpolnil ukaz Apolona, boga sonca, svetlobe in harmonije, in se po opravljeni nalogi vrnil med zvezde. Kip Pegaza sedaj privlači poglede tistih, ki so prišli iz drugih koncev Slovenije; domačini se zanj več ne zmenijo. Tujcev ni, razen kakega tam zaposlenega sorodnika novih lastnikov.
Dvakrat je videl trojico mladih mož v debelih, temnih prilegajočih se oblačilih, ki so šli molče kot kakšna disciplinirana patrulja skozi naselje; nekako neprijetno se je pri tem počutil; zapomnil si jih je in kak dan kasneje je na Spodnjem Sečevu vprašal družinsko prijateljico Milko in njenega moža Franca, če imajo v Rogaški Slatini tudi policijo. Varnost kotira skupaj z zdravjem na samem vrhu bivanjskih vrednot.
Kako se je vse spremenilo! »Vse teče …,« je baje rekel že Heraklit, ampak ne kaže se hvaliti z nedostojno kupčijo. Vse omenjene pridobitve so manj dobre, kolikor je slabo, da smo vrelec z njemu pripadajočimi objekti izgubili. Toda tudi novim lastnikom želimo, da bi sedanje nazadovanje presegli z bolj smotrnim gospodarjenjem in Rogaški Slatini povrnili ugled in sloves zdravilišča, kakršno je že bilo. Dodali bi lahko informiranje in privajanje gostov na zdrav življenjski slog z dovolj počitka, spanja, tudi zabave in smeha. Ampak mi smo ustvarjalni. Vedno nekaj delamo, spreminjamo, popravljamo, rušimo in začenjamo znova … Smo kot otroci v peskovniku. Ko končno menimo, da smo nekaj le ustvarili (kar bo tudi uničeno), je čas za prehod … Igramo se in ples se nadaljuje … Na ta svet nismo prišli, da bi se sekirali, in naš cilj ne smejo biti mamljive materialne dobrine, ugled ali slava. To je čisto postranskega pomena. Prednost moramo dati obogatitvi življenja z novimi spoznanji in se evolutivno počasi povzdigniti na višji nivo bivanja.
Prišel je dan, ko je na recepciji z osebnim doplačilom poravnal račun in začel za sabo vleči potovalko z dvema koleščkoma; z drugo roko se je opiral na palico in počasi je šlo. Odšel je dovolj zgodaj, da mu ni bilo treba hiteti. Mimo gostilne Bohor in po debeli plasti listja pod ogolelimi krošnjami drevoreda je počasi pristopical naravnost na peron. Poslovit se je prišla Milka, prava Slovenka, Gorenjka, ki je pri Rogaški Slatini našla nov dom, kjer je pred odhodom pripravila izborno pogostitev. Potem je šlo po voznem redu, le v Celju je naredil napako, ko se je vkrcal na prvi vlak za Zidani most, moral pa bi počakati na drugega, ki je šel deset ali petnajst minut za prvim direktno za Ljubljano. Tako je moral v Zidanem mostu še enkrat prestopiti. Pa nič hudega, vedel bo za
drugič. Za drugič? Bo v Rogaško Slatino še kdaj prišel? Čemu? Saj imamo Mercator tudi v Ljubljani … in na Igu.
Rahel trzljaj, kompozicija se je premaknila, vlak je speljal s postaje. “Vozi me vlak v daljavo, …,” se je spomnil na pesem, ko je lokomotiva povečevala hitrost. Kdo jo je že pel? … Neka ženska … Marjana Deržaj ali Majda Sepe? … “Daleč v moj mali svet,” si je pesem priredil po svoje. Vračal se je v svoje tuzemsko zatočišče pod Mókerc in Golec, v naravo in med medvede, kjer je nedolgo nazaj že nekaj dni s svojim značilnim laježem oznanjal na svojo prisotnost tudi šakal, ki je potem naredil med perjadjo pravi pokol. Še pred tem pomorom celotne jate kokošk je neko dopoldne našel na domačem privozu skupek razmršenega perja, ki si ga je med pospravljanjem natančno ogledal. Peresa so bila črna, le nekaj sivega puha je bilo vmes; ni bilo glave s kljunom, ni bilo perutnic ne nožic s krempeljci. Zver je ptico raztrgala in požrla na kraju ulova. »To je naredila zver, prava lačna zver,« je sam pri sebi ugotovil. Črna peresa so nakazovala, da je bila žrtev kos, pevec, ki mu ni enakega, pevec, ki zjutraj prvi z melodičnim petjem glasno pozdravi rojevanje novega dne; zlasti spomladi začenja dan s slavospevom soncu in on sam se je prebujal in se ozaveščal, kot bi bil v raju.
Dogodek mu je porušil duševni mir in tistega dne je dolgo razmišljal o nagonih in zakonih narave. Življenje na tem planetu z bogastvom barv in oblik je vendarle lepo in življenje na Zemlji je najboljša šola v nam znanem vesolju.
Iskrena zahvala naši vladi (Naj vlada dolgo!) za kratke počitnice in za popestritev življenja. Hvala lepa tudi hčerama, Sabini in Saši, ki jima je uspelo, da sta ga zbezali po dolgem času med ljudi. Bilo je zanimivo, poučno, včasih tudi malce turobno, kar moreče. Prvo noč, góri v drugem nadstropju, v sobi 280, nikakor ni mogel zaspati. Bral je, v mislih pel, po nemško ovčice štel; pazil je, da se je izražal pravilno, in se s pozornostjo namerno izčrpaval. Nič ni pomagalo. Ne pravijo ljudje kar tako, da je nekaj v zraku. Okna se ni dotaknil: pustil ga je, kot ga je nastavila sobarica – zgoraj priprtega. Spomnil se je, da je videl v omari še en vzglavnik, in je še tega naravnal pod glavo in ramena, toda ni mu ustrezalo; nazadnje si je z njim s strani podprl hrbet in ledja; postalo mu je prijetno toplo, napetost je popuščala in začel je toniti … Ni ga še zmanjkalo, ko je dvignil glavo in napel ušesa … Nekaj je škrebljalo, kot bi hotel kdo pritajeno z vitrihom vdreti v sobo, a mu je vitrih kar naprej spodrsoval. Šel je k vratom in stopil še k oknu. V soju zunanje oranžne svetlobe, ki ji ni videl izvora, je videl lesk na strehah in na strehah parkiranih vozil. Deževalo je.