27. April: praznik brez vsebine


Kaj se je pravzaprav zgodilo 26. aprila?
Ustanovne skupine
Zakaj komunisti niso takoj ustanovili organizacije, ki bi bila naperjena proti okupatorjem?
Osvobodilni boj kot priložnost, da se izvede revolucija
Zavezniki
Sklepi Vrhovnega plenuma 16. septembra 1941
Tradicionalna stran
Zaključek

Slovenska polpretekla zgodovina je prežeta z različnimi skonstruiranimi političnimi miti, ki so komunističnim strategom po vojni služili za konsolidacijo politične usmeritve. Eden teh je tudi praznik brez vsebine: 27. april. V času komunističnega režima v Sloveniji, razen v letih 1958 do 1968, se je 27. april praznoval kot dan Osvobodilne fronte (OF), po osamosvojitvi pa se praznuje kot dan upora. Ne eno ne drugo ne ustreza zgodovinski resnici, saj 27. aprila 1941 še ni bila ustanovljena OF niti takrat ni bilo organiziranega upora proti okupatorjem.

Že sam datum je netočen, ker 27. aprila v Vidmarjevi vili ni bilo sestanka. Kot vse kaže, je bil 26. aprila slučajen sestanek, ki so mu pozneje iz taktičnih razlogov dali pretiran pomen. To tezo potrjuje dejstvo, da je ustanovitev ostala v popolni temi, da o tem srečanju ni nobenih dokumentov, nekaj časa je bilo celo nejasno, kdo se je tega sestanka udeležil. Opiramo se lahko samo na kasnejše izjave udeležencev, ki pa si delno nasprotujejo, in na poročilo, ki ga je Boris Kidrič poslal v Moskvo leta 1944. Indikator za to, da sestanek najprej ni imel takega pomena, kot so mu ga pripisali pozneje, je tudi, da Edvard Kardelj ni bil prisoten.

Pod taktirko Komunistične partije Slovenije (KPS) je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta (PIF), ki pa nikakor ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč – kot pove že samo ime – proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste – in proti domači »«, ki se je »« (, 15. 6. 1941). Zgodovinar Bojan Godeša trdi, da se je ustanovljena organizacija najprej imenovala OF, ker se je na nekem letaku Centralnega komiteja KPS konec aprila pojavil izraz »« z malo začetnico. Tako bi se po Godeši PIF najprej imenovala OF in šele potem PIF. Naj bi se nepravilno poimenovanje ohranilo zaradi Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, ki je ta sestanek očitno vodil (Bojan Godeša, Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno, , ur. Katarina Keber, Katarina Šter, Ljubljana 2006, str. 143). Oznako PIF so potrdili v spominih tudi Tone Fajfar, Boris Ziherl in Aleš Bebler, medtem ko sta dr. Josip Rus in Zoran Polič trdila, da je bil od vsega začetka govor o OF. Vendar je oznako na letaku treba razumeti drugače. Šlo ni za osvoboditev izpod okupacije, temveč izpod imperializma. Za komuniste okupacija ni bila opredeljena kot izraz imperializma. Že 29. in 30. junija 1940 je KPS na tretji konferenci v Vinjah odgovornost za drugo svetovno vojno pripisala Veliki Britaniji in Franciji in zahtevala dosledno naslonitev na Sovjetsko zvezo (SZ), takratno zaveznico Nemčije.

Oznaka PIF popolnoma in v celoti ustreza Leninovi interpretaciji. Po Leninu je imperializem zadnja in najvišja stopnja kapitalizma, predvečer socialistične revolucije. Vladavini svobodnega gospodarskega tekmovanja naj bi najprej sledilo gospostvo monopolov. Parazitski in gnili značaj imperializma pa naj bi se kazal v njegovem nasilju, ki naj bi bilo nujna posledica bistva monopola. Značilnost imperialističnih vojn naj bi bila sla po nasilju in vmešavanju v notranje zadeve drugih dežel. Zato naj bi se imperialistične vojne zavračale. V tem smislu je Edvard Kardelj, glavni ideolog Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) ter član Centralnega komiteja KPJ, med januarjem in marcem 1944 v partijski šoli v Rogu označeval prva leta vojne: »

« (Deželak­Barič, Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev, , 1995, št. 1.2, str. 146). Vojna je postala pravična, ker so se potem Velika Britanija in Združene države Amerike (ZDA) bojevale s silami, ki so bile usmerjene proti Sovjetski zvezi. Tudi vojna ZDA proti Japonski je bila pravična le zato, ker je Amerika hromila japonske sile, ki bi se sicer usmerile proti SZ. Vse je bilo torej podrejeno interesom in ciljem Sovjetske zveze. Prav tako je Kardelj še leta 1944 razlagal, da fašizem ni glavni sovražnik in da je ta samo izraz imperializma. V Leninovem duhu je tudi glasilo komunistov bičalo imperializem od maja 1941 do napada na SZ 22. junija 1941.

Sestanek je po Kidričevem poročilu sklical Centralni komite Komunistične partije Slovenije (KPS). Na ta dan je, tako literarni kritik in prevajalec Josip Vidmar, Kidrič prišel k njemu in mu sporočil – pomislimo: ne prosil, sporočil – da bo v njegovi hiši potekal sestanek (Josip Vidmar, , Ljubljana 1980, str. 366). Tudi drugi udeleženci so bili povabljeni v zadnjem trenutku. KPS je povabila tiste skupine, s katerimi je pred vojno tesno sodelovala in so bile zastopane v Združenju prijateljev Sovjetske zveze, ki bi ga tako lahko označili za predhodnika PIF. Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF (oz. OF) poleg KPS (Boris Kidrič, dr. Aleš Bebler, Boris Ziherl) še deli krščanskih socialistov (Tone Fajfar), telovadno združenje Sokol (dr. Josip Rus) in levi intelektualci (Josip Vidmar, dr. France Šturm, dr. Ferdo Kozak). To pa je spet eden od mitov v zvezi z OF, kot nazorno razkriva študija Ivana Čuka in Aleksa Lea Vesta . Študija postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj. Ustanovni član PIF Josip Rus, ki je postal prvi predsednik Izvršnega odbora OF, namreč ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov. Uradno so sokolski predstavniki bili staroste ter njihovi namestniki, pa tudi tajniki žup in Jugoslovanske Sokolske zveze. Rus ni bil nič od tega. Vidni člani sokolskega društva , ki naj bi tudi predstavljali Sokol v PIF oz. OF, kot Zoran Polič in Franjo Lubej, pa so bili iz Sokola izključeni na društvenem disciplinskem sodišču, t. i. Taborskem procesu leta 1939.

V nasprotju s tistimi, ki so se priključili komunistom in niso imeli pooblastila, da zastopajo Sokole, pa so dejanski legitimni zastopniki vseh petih sokolskih žup (oz. liberalni tabor) maja 1941 ustanovili Sokolski vojni svet (SVS), prvi predsednik katerega je bil Ladislav Bevc. To je bilo torej še mesec dni, preden so komunisti začeli upor proti okupatorju. Avgusta 1941 pa je bila ustanovljena Sokolska legija, ki je bila – prav tako kot Slovenska legija, ki jo je ustanovila SLS že 29. maja 1941 –, ilegalna paravojaška enota, usmerjena v sodelovanje z zahodnimi zavezniki in proti okupatorju.

Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 so bili komunisti nemški zavezniki. KPS je bila sekcija KPJ in kot taka del Kominterne. KPJ je vezal pakt Hitler­Stalin o nenapadanju, ki naj bi veljal deset let, dejansko pa je prenehal veljati z nemškim napadom na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 oz. z »operacijo Barbarossa«. Ta pakt je v Sloveniji predvsem znan kot pakt Ribbentrop­Molotov, ker sta ga podpisala nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in ljudski komisar za zunanje

zadeve Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti. Datiran je na 23. avgust, čeprav je bil podpisan šele v jutranjih urah 24. avgusta. Ker pa sta zunanja ministra izvrševala zgolj navodila obeh diktatorjev, je veliko bolj umestna oznaka pakt Hitler­Stalin, ki prevladuje na zahodu. Stalin je bil pri podpisu navzoč, Hitler sicer ne, bil pa je na zvezi, poleg tega je bil prisoten nemški poslanik Friderich­Werner Graf von Schulenburg. Dober mesec pozneje, namreč 28. septembra 1939, je bila podpisana še manj znana Mejna in prijateljska pogodba. Oba sporazuma sta vsebovala tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Praktično je predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadali vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Protokol so našli šele sredi devetdesetih let.

Seveda pa je sodelovanje bilo tudi na drugih področjih. Državi sta podpisali tudi tri gospodarske pogodbe, ki so imele izreden pomen za razvoj nemške vojaške industrije. Nemčija ni imela veliko surovin, ampak je bila odvisna od uvoza. Iz SZ je uvozila 40 odstotkov nafte, 30 odstotkov niklja, 70 odstotkov fosfata, česar pa SZ ni imela, je za Nemčijo uvažala iz celega sveta, saj tega Nemčija zaradi angleškega bojkota ni mogla uvažati sama. Ugotovimo torej lahko, da je SZ omogočila nemško oboroževanje. 22. junija pa je potem postala sama žrtev tega oboroževanja. SZ je v Nemčijo izvažala tudi žito, ki ga je sama nujno potrebovala.

Omeniti je treba še, da je Stalin v obdobju z Nemčijo gestapu izročil tudi več kot tristo komunistov, ki so pred Hitlerjem zbežali v SZ. Večina je bila ustreljena, poslana v koncentracijska taborišča in v geto (Judi), le redki so preživeli. Med njimi sta bila avstrijski fizik Alexander Weissberg­Cybulski in Margarete Buber­Neumann, ki se je umaknila v SZ in so jo tam komunisti 1937 zaprli in poslali v Sibirijo, februarja 1940 pa predali gestapu, ki jo je poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je bila do aprila 1945.

Dejansko sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno septembra 1939 kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sledili so napadi na druge države, SZ je npr. napadla baltske države in Finsko.

Kako zelo so slovenski komunisti podpirali pakt Hitler­Stalin, kaže tudi dejstvo, da v svojih vrstah glede tega niso trpeli nobenega ugovora, nobene kritike. Ker je dolgoletna komunistka Angela Vode javno nasprotovala sporazumu o nenapadanju med Hitlerjem in Stalinom, je bila že leta 1939 izključena iz KPS (Angela Vode, , ur. Alenka Puhar, Nova revija: Ljubljana 2004).

Po nemškem napadu na SZ se je situacija nemudoma spremenila. Že na dan nemškega napada na SZ je iz Moskve prispela direktiva, da se mora vse umakniti osvoboditvi. Vse komunistične partije, vključene v Kominterno, so se morale preusmeriti od imperializma v boj proti fašizmu. Značilno je, da za jugoslovanske komuniste ni bil odločilen dan nemškega napada na Jugoslavijo, 6. april 1941, ampak dan nemškega napada na SZ, 22. junij 1941. Od trenutka, ko so Nemci napadli SZ, je bila vojna za komuniste nenadoma tudi . Izrazito protiimperialistična gesla, vsaj tista, ki so bila usmerjena proti zahodnim silam, so na zunaj večinoma utihnila, niso pa popolnoma izginila. Prišel je čas, ki ga je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204). Takrat je bila

ustanovljena tudi posebna vojaška komisija, kar pomeni, da je vodstvo KPJ že konkretno, tudi »«, načrtovalo revolucijo.

PIF se je iz taktičnih razlogov takoj preimenovala v Osvobodilno fronto. Partija je skrila svoje končne cilje pod okriljem izredno popularne ideje osvoboditve in skrbno pazila, da v ospredje ni potiskala sebe. Misel o zbirališču odpora je namreč pri prebivalstvu padla na plodna tla, saj je večina Slovencev okupacijo zavračala. Komunistična partija je kot pobudnica ustanovitve PIF in potem OF od vsega začetka imela vodilno vlogo in nikakor ni bila pripravljena oblasti prepustiti niti deliti z nikomer. Najpomembnejših odločitev od vsega začetka niso sprejemali v OF, temveč so bile diktirane od Centralnega komiteja (CK) KPS. Tako je bil sprejet tudi sklep o preimenovanju PIF v OF in o oboroženem uporu oz. ustanovitvi Glavnega poveljstva partizanskih odredov Slovenije. O tem je odločal CK KPS 22. junija 1941. Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Neposreden boj z okupatorjem so komunisti povezovali z bojem za revolucijo in nov (socialistični) red. Tu torej ni šlo samo za spopad s tujo oblastjo, ampak tudi za nov družbeni red. Ustanoviteljice PIF in OF niso nikoli razpravljale o enakopravnosti sodelujočih skupin ali primerni delitvi nalog med njimi.

Prvotnim skupinam ustanoviteljicam PIF so se po preusmeritvi in preimenovanju v OF pridružile še druge skupine – vsaj 15. Tako še druge skupine krščanskih socialistov, Stara in nova pravda okrog ing. Črtomirja Nagodeta, Jugoslovanska ženska zveza z Angelo Vode, majhna skupina jugoslovanskih oficirjev okrog podpolkovnika Jake Avšiča, Združenje kmečkih fantov in deklet (ki je kasneje pristopilo h komunistični mladini), kmečka in delavska stranka, tako imenovana „ministrska skupina” iz Jugoslovanske radikalne stranke in Jugoslovanske nacionalne stranke okrog dr. Draga Marušiča, ki je zastopal tudi emigrante iz Primorja, Samostojna narodna stranka, Stara ljudska stranka z dr. Antonom Brecljem, potem še begunci s Štajerske kot tudi skupina Slovencev, ki so v prvi svetovni vojni padli v rusko ujetništvo in se tam kot prostovoljci borili za Rusijo. Pogajanja z drugimi skupinami so propadla, in to zaradi izključnosti, ki si jo je lastila OF pod komunistično oblastjo. Za pristop se ni mogla odločiti tako imenovana skupina Gosar­Šolar.

Po zgledu oktobrske revolucije so komunisti te skupine imenovali , vendar nikakor niso bile enakopravni partnerji. Potrebovali so jih, ker so bili na začetku vojne prešibki, bilo jih je zgolj 1280. Podobno kot Lenin med oktobrsko revolucijo so izkoristili svoje zaveznike, ki so imeli popolnoma podrejeno vlogo, in ko jih niso več potrebovali, so – po Dolomitski izjavi – izginili. Praktično so jih takrat prisilili, da so se odrekli samostojnosti. Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo slovenskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Prav zaradi tega so na začetku 1942 izključili iz OF Staro pravdo, skupino liberalcev okoli Črtomirja Nagodeta, pa tudi žensko zvezo z Angelo Vode.

Komunisti so takoj začeli graditi svojo oblast. Posebno jasno so nastopili 16. septembra 1941 na III. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani. Takrat so sprejeli daljnosežne odloke. To so bili:

ter in (, knjiga 1, str. 116–122). Posebnega pomena in daljnosežna sta bila dva odloka, poleg seveda tega, da so bili slovenski partizani vključeni v jugoslovanske partizanske oddelke.

Vrhovni plenum se je v prvem odloku preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor (SNOO). Drugi člen, ki je pravzaprav odločilen za to, da je prišlo do državljanske vojne, je monopoliziral upor proti okupatorjem. S tem so močno ovirali odpor protikomunistične strani proti okupatorju. Prav to pa je bil namen odločilnih voditeljev OF. Očitno jim ni šlo (in očitno niti ne predvsem) za odpor proti okupatorju kot takemu, ampak za to, da postavijo smernice za komunistično revolucijo. OF oz. KPS ni imela prav nobenega pooblastila, da se razglasi za edinega predstavnika naroda. V vojnem času ni bilo mogoče izvesti volitev, zato so bili edini, ki so imeli pooblastilo volivcev, predstavniki predvojnih zakonitih strank, ki pa v OF niso bile zastopane niti zaželene. Vidni člani tradicionalnih strank niso bili dobrodošli, predvsem pa si je KPS prizadevala, da bi v OF preprečila vpliv katoliške strani. KPS je bila od leta 1921 ilegalna stranka, ker je najprej organizirala neuspešen atentat (vrgla bombo na kočijo) na kralja Aleksandra, potem pa izvedla atentat (ustrelila) na notranjega ministra Milorada Draškovića. Vsakomur, ki se ni strinjal z načeli OF, ki so jo vodili komunisti, je navedeni člen odrekal pravico, da se izven OF upre okupatorju. Profesor mednarodnega prava Dieter Blumenwitz je v svoji mednarodni študiji o medvojnem dogajanju v Sloveniji napisal, da »«, je pa še naprej veljala »« (Dieter Blumenwitz, , Celovec 2005, str. 117).

Pomemben je bil tudi t. i. »zaščitni odlok«, ki je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem. Ustvaril je pogoje, da so z očitkom lahko s smrtjo in terorjem ukrepali proti državljanom, ki se niso podvrgli ravnanju OF. Ta odlok je bil temelj t. i. »revolucionarnega sodstva«, in to vse do Uredbe Vrhovnega štaba NOV in POJ 24. maja 1944 o vojaških sodiščih, ki je pričela veljati 30. avgusta 1944. Zaščitni odlok naj bi legitimiral , ubijanje Slovencev, ki niso sledili načelom, zapovedim in ukazom OF – oz. KPS. S tem instrumentom je bilo mogoče neljube nasprotnike razglasiti za . Pri tem je bilo vseeno, ali so dejansko sodelovali z okupatorjem ali pa so nasprotno, čeprav zunaj OF, delovali proti okupatorju. Umore ideoloških nasprotnikov je do ukinitve februarja 1944 izvajala Varnostnoobveščevalna služba, ki jo je avgusta 1941 ustanovil Centralni komite KPS. VOS naj bi služil celotnemu narodnoosvobodilnemu gibanju, vendar so člane nabirali izključno med člani in kandidati KPS ter komunistične mladinske organizacije SKOJ. In to čeprav se je organizacija imenovala VOS OF in so OF vedno prikazovali kot nadstrankarsko. VOS je bil odgovoren neposredno in izključno Centralnemu komiteju KP ter je služil izključno partiji. Tajna politična policija Ozna, ustanovljena leta 1944, je nadaljevala delo VOS­a.

Lovro Šturm, ki je bil do konca oktobra 1998 predsednik slovenskega ustavnega sodišča, pozneje tudi pravosodni minister, je s pravnega vidika osvetlil sklep o preimenovanju Vrhovnega plenuma in zaščitni odlok. Prišel je do naslednje ocene:

»

« (Pogledi na vsebinsko pravno pravilnost dveh aktov SNOO z dne 16. septembra 1941, 6–7/1998/XXIV, str. 1094–1095).

Treba je pomesti še z enim mitom glede upora proti okupatorju, ki pa se v delu zgodovinopisja goji še danes. Trditev, da je bila stran NOB pod taktirko komunistov edina, ki je organizirala upor proti okupatorjem, ne zdrži resne presoje. Ni bila niti prva, ki je mislila na vojaški odpor proti okupatorju. Poleg organizacije TIGR na Primorskem (ustanovljen 1924), ki je predstavljala prvi oborožen upor proti fašizmu, je bila mesec pred ustanovitvijo partizanov 29. maja 1941 sredi Ljubljane v prostorih Delavske zbornice na Miklošičevi cesti ustanovljena Slovenska legija. Sledile so druge paravojaške enote, kot Pobratim (1. junija 1941), Sokolska legija (avgusta 1941) in Narodna legija (1943 se je pridružil tudi Pobratim). Njihov cilj je bil, da se čim več mladih moških pripravi na trenutek, ko bo zakonita jugoslovanska vlada te slovenske enote poklicala na pomoč. Njihov cilj torej ni bil v brezizhodnem položaju vojaško nastopati proti okupatorju in posameznikom ali izvajati sabotaže. Zgraditi so hotele mrežo slovenskih organizacij in odpornikov, ki bi v danem času zahodnim zaveznikom pomagale. Kar naprej so tudi prihajala svarila iz inozemstva – od tamkajšnjih predstavnikov Slovencev, na primer iz Palestine, po radiu Kairo in radiu London – naj se Slovenci doma ne pustijo zvleči v nepremišljena dejanja niti naj ne tvegajo nepotrebnih žrtev. Tudi general Dwight Eisenhower je v svojih govorih svaril ljudi v okupiranih deželah, naj počakajo prihod zaveznikov. Za orožje so te legije prijele, ker je v Sloveniji izbruhnila državljanska vojna in je šlo za preživetje.

Seveda pa so obstajali tudi četniki oz. Jugoslovanska vojska v domovini pod poveljstvom Draže Mihailovića (v Sloveniji pod komando Karla Novaka, pozneje pa Andreja Prezlja) in različne obveščevalne službe, ki so prav tako delovale ilegalno in obveščale vlado v Londonu. Številne obveščevalce je gestapo leta 1944 in na začetku leta 1945 zaprl in poslal v Dachau. Med drugim so aretirali tudi nekaj domobranskih častnikov, ki so ilegalno delovali. Po koncu vojne se je del teh znašel na božičnem procesu.

Že jeseni 1941 pa so se pričeli tudi resni pogovori tradicionalnih strank glede skupnega programa in oktobra je prišlo do soglasja med SLS z dr. Markom Natlačenom na čelu in Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS) in njenim voditeljem dr. Albertom Kramerjem o narodnem programu. Zedinili so se, s soglasjem vlade v Londonu, na , ki so dobile takšen naziv, ker jih je Alojzij Kuhar 23. novembra 1941 prebral na radiu London. Spomladi 1942 je bila potem ustanovljena Slovenska zaveza, ilegalno politično predstavništvo tradicionalne strani, ki je združevala ilegalne stranke in skupine, delno brez njihovih vodilnih predstavnikov. Hoteli so sodelovati le s tistimi politiki, ki so bili , ki torej niso imeli nobenih stikov z okupatorji. Zasto­

pane so bile naslednje skupine: SLS s paravojaško organizacijo Slovensko legijo in časnikom , skupina Združeni Slovenci, ki je zastopala zmerno taktiko v boju proti OF in iskala možnosti za združenje z njo, dalje Nacionalna demokratska stranka (NDS), ki so se ji pridružile še JNS, SDS, radikalci, skupina Nova Jugoslavija, Stara in Nova pravda in socialisti. Ni se pridružila kmečka in delavska stranka (Maček), ki pa je bila naklonjena programu Slovenske zaveze. Po predstavah Slovenske zaveze naj bi sčasoma pritegnili tudi OF. Do tega pa ni prišlo. Slovenska zaveza je prevzela celotno organizacijo vseh civilnih priprav na osvoboditev, vendar je sodelovala z Mihailovićevim pooblaščencem v Sloveniji. Delo Slovenske zaveze – že samo povezovanje med raznimi strankami in skupinami – je v toku vojne postalo tako težko, da v praksi svoje naloge ni mogla izpolniti. Z umikom italijanske okupacijske vojske po kapitulaciji Italije in začetkom nemške okupacije v dosedanji Ljubljanski pokrajini je razpadla. Delovalo je samo še ožje vodstvo. Leta 1944 je spet prišlo do pogovorov med politiki, ki so nato jeseni 1944 ustanovili Narodni odbor, ki je prav tako bilo ilegalno predstavništvo tradicionalnih strank.

V Sloveniji je treba upoštevati torej dve ravni dogajanja: okupacijo in revolucijo. Od vsega začetka se je razvijalo dvoje povsem različnih stališč obeh taborov, ki sta si stala nasproti med državljansko vojno. Medtem ko je tradicionalni tabor – Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalci in socialisti – zagovarjal strogo legalistično stališče, to se pravi, da so priznavali jugoslovansko vlado v emigraciji z Dražo Mihailovićem kot vrhovnim poveljnikom vojske na čelu, so si komunisti prizadevali za nasilen prevrat družbenega sistema. Komunisti so to začeli kot zavezniki okupatorjev, organizirali so torej Protiimperialistično fronto, ki je bila najprej naperjena proti predvsem zahodnim silam in domačim nasprotnikom, potem pa so zlorabili okupacijo za revolucijo s končnim ciljem, da prevzamejo oblast.

Zadnje objave

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Kategorije

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Spominske slovesnosti v letu 2024

Ljubljana – Trg republikeV četrtek, 16. maja, na predvečer...

Priča priče, čudež brez zaslug

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s...

Sorodno

Priljubljene kategorije