Kako naj Slovenci v samostojni državi Sloveniji ravnamo z bremenom, ki ga je zgodovina naložila našemu narodu v 20. stoletju s katastrofo komunistične revolucije? Ali se ne pretvarja velika večina, da zanje to breme ne obstaja, jih ne ustavlja, ne zadeva? Ali je sploh mogoč pogovor o nečem, kar za sogovornika ne obstaja kot problem, ki ga vsaj posredno zadeva, ampak le kot zgodovinski podatek brez pomena? Tu se ostreje kot drugod pokaže, kako resni pogoji obstajajo celo za tako osnovno stvar, kot je pogovor ali dialog.
Tisti, ki pravimo, da to breme vidimo in občutimo, imamo dve težavi. Prva, ki se zdi velika, vendar rešljiva, je pridobivanje zgodovinskih podatkov in vednosti: mnogi arhivi so uničeni, vojaki revolucije so v zaroti molka odšli v večnost, mnoga morišča šele postopoma, trudoma odkrivamo … In ko se prebijemo skozi obilico dejstev, ki so jih iz zgodovinskega toka rešili raziskovalci, ko zberemo toliko pričevanj in pustimo, da nas pretrese toliko osebnih zgodb, in po vsem tem že mislimo, da razumemo, kako se je odvila mogočna drama, naša narodna katastrofa; ki se v vrtincu njenih posledic trudimo obdržati na površju in iz njega izplavati, se nam začne vsiljevati nenavaden in mnogoplasten občutek: da je spodnji, temeljni del te pretresljive zgodovinske resničnosti pogreznjen v temo, da je potopljen v neko nevidno razsežnost, ki je ni dano razumeti, in da obstaja v našem razumevanju tega, kaj se je zgodilo in zakaj se tako zgodilo, meja. Meja, ki je tudi sama skrivnostna in je ne moremo dognati – vendar nas brez dvoma spodbuja k dvojemu: da iščemo spet in spet nove podatke, nove dokaze in pričevanja za dodatno osvetlitev; še posebej pa, da smo ob vseh teh podatkih znova in znova skromni in majhni in tihi pred velikostjo, pred gorostasnostjo tega, kar se nam je zgodilo, ko zlasti ne moremo dognati, se nam je zgodilo …
Zazrimo se najprej v nekaj podatkov o tem, kako je država Slovenija raziskovala nekatera poglavitna zlodela komunistične revolucije, še zlasti v okviru Komisije vlade RS za vprašanja prikritih grobišč, ki jo je vodil dr. Jože Dežman. Iz Poročil te komisije v treh obsežnih knjigah izpišimo le nekaj kronoloških podatkov, kako so potekale raziskave grobišč in izkop posmrtnih ostankov umorjenih. Skop izbor ekshumacij po vsej Sloveniji ponuja za zadnjih 20 let tole kronologijo odkrivanja smrti.
2001 – izkopavanje žrtev v Slovenski Bistrici,
2006 – izkop grobišč brezno pri Konfinu I, Lovrenška grapa nad Zmincem, Škofjeloški grad, letališče (avtocesta) pri Lescah,
2007, november – grobišči sv. Areh na Pohorju, Kamniška Bistrica,
2008 – seznam evidentiranih grobišč prof. Mitje Ferenca doseže število 581,
2008, maj – grobišče pri Crngrobu,
2008, julij – Lokavec pri Ajdovščini,
2009, 3. marec – odkritje rova sv. Barbare, Huda Jama
2009, maj – Matjaževa jama pri Pevnem,
2009, avgust – Mozelj na Kočevskem,
2010, julij – Košnica pri Celju,
2015, marec – izkop žrtev družine Hudnik,
2016, september – izkop žrtev iz Krimske jame,
2016, oktober – brezno Žiglovica; grobišče Romov Mačkovec,
* Članek je nastal kot prispevek za zbornik .
2017, november – grobišče Romov v Iški, med njimi ženske in otroci,
2018, oktober – grobišče Romov pod Boncarjem pri Sodražici,
2019, 2020 – brezno pri Macesnovi gorici in druga brezna v Kočevskem Rogu …
Še mnogo več grobišč je bilo v resnici že izkopanih, pobiti ekshumirani, njihovi ubogi ostanki so nas dosegli na fotografijah in TV podobah. Toda koliko so nam segli v srce? Koliko smo se zavedeli, da so to bili ljudje, ki se jim je dogodilo nekaj nedopovedljivo strašnega? Razmerje med tem, koliko žrtev komunizma je že bilo odkritih in izkopanih, in tem, koliko je to realno učinkovalo na našo zavest, je drastično nesorazmerno. Že več kot dvajset let se pred našimi očmi odstira arheologija zločina, ki vpije v nebo – toda Slovenci tega vpitja kot da ne slišimo. Slovenska zemlja ječi od množice grobov, ki niso grobovi, in njihovi nemi smrtni vzdihi se širijo iz gozdov, toda sodobnih Slovencev ne dosežejo, slovenske družbe ne spremenijo. Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali kot posamezniki in nato kot narod, kot družba tako neobčutljivi, nedostopni za dve čisto temeljni stvari: za neizmerno trpljenje pomorjenih in za zločin udeleženih v tem zlodelu? Ali se še prepoznamo kot ljudje?
Kako smo do tega prišli – o tem bi lahko govorila cela knjiga. Ena od črt, ki so ta proces pletle, je naslednja.
Spomin na grozo revolucije je živel svoje tiho, pridušeno življenje v mnogih naših ljudeh na podeželju, po vaseh: vedeli so, kaj se je dogajalo v bližnji okolici, in nekoliko tudi, kaj se je godilo tam daleč v gozdovih, ob breznih. Ob nedeljah, pravijo, so se med njimi pogosto odprli prav ti pogovori; mnogi mlajši so pri tem kaj slišali in tako se je spomin vsaj nekoliko ohranil: nastalo je ustno izročilo, kakršnega Slovenci niso pomnili, kajti slovensko ustno izročilo je bilo dotlej predvsem domovanje pravljic in bajk, ljudskih pesmi in molitev. Zdaj je ustno izročilo postalo tudi posoda spomina na grozo in smrt. Spomin na vse to pa je živel tudi svobodno in javno – toda le v zamejstvu in emigraciji. Komaj pregledno vrsto publikacij so izdajali naši emigranti po svetu, kjer so ta spomin gojili – od revij in do in cele vrste pričevanjskih knjig. V vitalnem kulturnem snovanju so poleg ohranjanja spomina na mučene in pobite emigranti dalje razvijali tudi misel, ki so jo nekateri od ubitih dosledno zagovarjali, še zlasti dr. Lambert Ehrlich in vrsta njegovih naslednikov – namreč misel na samostojno slovensko narodno državo, kot piše Zorko Simčič (, 2000, str. 92):
»Vse od leta 1945 so izhajale publikacije, nekatere namenjene celo sploh zgolj vprašanju slovenske samostojnosti in državnosti: v Nemčiji (Branko Pistivšek), v Trstu (France Jeza), predvsem pa onkraj oceana. Najvažnejša je brez dvoma od leta 1946 izhajajoča , izhajala je sprva v Rimu, nato – in vse do danes – v Torontu (krog Cirila Žebota: Mirko Javornik, Slavko Skoberne, Alfonz Kuk, Vladimir Mauko idr.). V Argentini je izhajala najprej (Jože Kessler, Pavle Verbic), za njo (Stanislav Zupan, Pavle Verbic, Martin Duh, Demetrij Weble idr.), nato (Ruda Jurčec, France Dolinar, Božidar Fink, Alojzij Geržinič), po prenehanju tega pa je idejo samostojne slovenske države začel propagirati … tudi tednik .« V krogih teh piscev je vse od začetka zorela tesna povezava med spominom na pobite žrtve revolucije in upanjem na to, da bosta njihova zgodovinska usoda kot živečih oseb, še bolj pa njihova duhovna navzočnost kot pokojnih pripomogli, da bomo Slovenci dosegli državnost in samostojnost. Spomin na pobite se je bolj in bolj vzpostavljal kot gibalo slovenskega osebnega, samolastnega bivanja in zgodovinskega obstanka.
Vse to skupaj bi lahko zajeli s kratko sintagmo: na slovensko katastrofo. Ta spomin je bil avtentičen, nosili so ga preživeli pričevalci, iz njega so živeli, ob veri v Božjo previdnost jim je spomin na mrtve dajal moči za občudovanja vreden kulturni razmah slovenstva v svetu. Toda – ta , tako živa v slovenskem zamejstvu in široko po svetu od Argentine do Kanade in Japonske, žal ni smela prodreti v Slovenijo, da bi jo ob osamosvojitvi in uvedbi demokracije notranje prenovila in očistila našo javno zavest z resnico o revoluciji – kar bi tako zelo potrebovali, ko smo postavljali novo državo. Zgodilo se je nekaj povsem drugega.
Ko sta Boris Pahor in Alojz Rebula leta 1975 objavila znani pogovor , kjer je Kocbek spregovoril o poboju domobrancev, se v primeri z dotedanjim javnim govorom v Sloveniji pomemben premik ni zgodil le s tem, da je eden od predstavnikov revolucije prvikrat javno povedal dolgo zatajevano resnico; ni šlo samo za vednost, čeprav je res, da mestna populacija o pomorih večinoma ni vedela veliko. Pomemben premik se je nakazal s tem, da je Kocbek kot predstavnik nekdanje revolucionarne oblasti celotno priznanje o pomoru postavil v okvir kesanja in obžalovanja zločina. To je bilo pomembno – pokazala se je možnost za začetek nekakšne prenove; toda nadaljevanje je bilo povsem drugačno. Zgodnji spisi Spomenke Hribar so Kocbekovo misel o zločinu in kesanju razvijali naprej. To smer refleksije o krivdi za zločin bratomornih pobojev, ki izhaja iz Kocbeka in je bila v času slovenske pomladi po svojih somišljenikih družbeno zelo vplivna, bi lahko poimenovali . Toda ta miselna usmeritev je prav kmalu pokazala svoje meje – tiste, ki so določene z njenim jedrom ali bistvom. Ta linija misli s Kocbekom na čelu namreč nikoli ni prepoznala komunistične revolucije kot nečesa bistveno slabega, zlega in protičloveškega ter je kot takšne obsodila, marveč je obsojala poboje kot nekakšne deviantne izrastke revolucije, kot odklone komunistične avantgarde. Natančneje rečeno, tako Tine kakor Spomenka Hribar sta v mnogih besedilih pisala tudi o pobojih kot »zločinih« revolucije, vendar tako, da iz njune konstatacije zločinskosti komunistične avantgarde ne sledi nobena oprijemljiva družbena konsekvenca. Pač, ena izjemno pomembna konsekvenca je seveda sledila: da je njuna misel zagotavljala komunistom ohranitev statusa quo. Spomenka Hribar je v znanem eseju zapisala, da »Sprava med nami kot ljudmi … nikomur ne odreka domovine, nikogar ne ekskomunicira, ne živega ne mrtvega, temveč zbira ljudi v dopuščanje in tolerantno medsebojnost. Nikomur ne jemlje človečnosti, nasprotno, dopušča, predpostavlja jo. Tudi komunistom, tudi tistim, ki so bili v krutem času sami kruti. Sovraštvo do komunistov bi bilo prav tako pogubno za občestvo kakor katero koli sovraštvo.« (S. Hribar: Avantgardno sovraštvo in sprava. NR, št. 57, 1987, str. 101) Ti in mnogi podobni stavki so kmalu dobili tako velik družbeni vpliv, da so dejansko postali interpretativni okvir, ki je praktično pomenil, da v samostojni slovenski državi sicer zločine hipotetično odklanjamo, zločincem ter njihovim naslednikom pa moramo še dalje dopuščati vodilno vlogo, jih kot nekaj normalnega sprejemati na vseh pomembnih mestih v družbi, kajti kakršne koli spremembe obstoječih razmerij, kaj šele lustracija, bi pomenile regresijo v »sovraštvo do komunistov«, to pa bi bilo »pogubno«.
Celoten tok misli, ki ga tu imenujemo , je (z dvoumno, izmuzljivo izjemo zakoncev Hribar) intimno pojmoval revolucijo kot nekaj potencialno dobrega, česar naj demokratična slovenska država ne prekine niti ne obsodi: kot zgodovinsko osvoboditev od vezi tradicije, kot emancipacijo od metafizike in »slovenske ujetosti«, »slovenske pasivnosti« (Kocbekovi izrazi), kot uresničitev slovenske »človečnosti«, zgodovinski napredek itn. In če je za nosilce te misli revolucija sama na sebi
nekaj potencialno dobrega, potem so njeni nasprotniki a priori slabi: so na napačni strani zgodovine in obremenjeni z zgodovinsko krivdo – že zato, ker so zagovarjali tradicijo, slovensko »pasivnost«, zgodovinsko reakcijo, še zlasti pa so bili kolaboranti …
In tu stojimo na bistveni točki za razumevanje sedanjega stanja: ker mladim, 20letnim fantom, ki niti še niso zares stopili v življenje, a ležijo pobiti v kraških breznih, vendarle ni bilo mogoče brez preostanka naprtiti krivde, češ da so kot »kolaboranti« stali »na napačni strani zgodovine«, je bilo treba miselni tok o nekoliko preurediti: to je storila Spomenka Hribar s tezo, da je za državljansko vojno enako kot komunistična partija kriva tudi Katoliška cerkev s svojim domnevnim pohlepom po moči, obvladovanju in duhovni oblasti (S. Hribar: Ideologija rimskokatoliške cerkve na Slovenskem pred drugo svetovno vojno, 2007). S tem pa je Hribarjeva skoraj dvajset let po osamosvojitvi Slovenije oživila in reaktivirala podobno razumevanje novejše zgodovine, kakor so ga imeli stari marksisti, denimo Vojan Rus, ki so kot glavno nasprotnico revolucije videli ne toliko domobrance, ampak zlasti Cerkev. Preostale korake so v tej shemi kmalu nato napravili vidnejši levo usmerjeni zgodovinarji, zlasti Božo Repe in Jože Pirjevec: tako Cerkev kot tudi krščanskodemokratska, tradicionalna politična stran (SLS) naj bi bili po njihovem že pred vojno nagnjeni k simpatijam do fašizma in nacizma, z njima naj bi sklepali zavezništvo, se jima udinjali itn. Obnova zgodovinopisja iz totalitarnega časa je s tem v demokratični Sloveniji malone uspela.
Skratka, če povzamemo: misel, ki smo jo poimenovali in ki izvira iz Kocbeka, se je zaradi temeljne simpatije do revolucije po nujni notranji logiki sčasoma morala spremeniti v revolucije, ki se zdaj evidentno izraža zlasti pri Repetu in Pirjevcu. V očeh ljudi, ki tako mislijo, so umorjene žrtve – denimo ban Marko Natlačen, dr. Lambert Ehrlich in mnogi drugi – čedalje bolj krivi. Zgodovinar Pirjevec se je postavil nad zakon, nad vsakršno človečnost: ubijalce VOSa je celo moralno podprl in izjavil, da bi dr. Ehrlicha tudi sam ustrelil: »Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha.« (Novi Glas, 25. junija 2020, str. 15)
Takšna je edina mogoča pot, ki vodi od Kocbekovega občudovanja revolucije prek »dopuščanja« zločincev na krmilu družbe do obtoževanja mučenih in pobitih kot kolaborantov in nazadnje do izrecnega zagovora zločina, še več: do izrecne pripravljenosti, da bi enak zločin tudi danes sami ponovili. Takšni ljudje si namreč drznejo misliti in povedati, da vedo, kateri so »vredni, da se jih pobije«.
Ta pot, natanko vzeta, sploh ni dolga; notranje gledano, je kratka, konsekventno direktna, in nemara sploh ne gre za pot, ampak za sklenjen kolobar blodnje: od občudovanja revolucionarne moči pri Kocbeku v vojnem in povojnem času do občudovanja umora pri Pirjevcu leta 2020.
Ta blodni kolobar kot eno od svojih bistvenih postaj ali točk vključuje zgoraj nakazano pojmovanje sprave (ob tem je jasno, da se Spomenka Hribar z Jožetom Pirjevcem na deklarativni ravni gotovo ne strinja), ki sem ga ob priložnosti označil kot »spravo brez resnice«. Temeljna misel, da sprava »zbira ljudi v dopuščanje in tolerantno medsebojnost«, razvidno kaže na heideggerjansko duhovno podlago, kjer resnica v klasičnem aristotelskem pomenu več ne obstaja. Tu je le še resnica kot neskritost biti, ki vodi v »dopuščanje« drugega brez etičnega vrednotenja, kar se v praksi udejanji kot »dopuščanje« zločincev brez vseh posledic v »tolerantno medsebojnost«. V tem pojmovanju ni več spoznanja resnice oziroma pameti ali razumnosti kot kreposti, ki je po Aristotelu temeljnega pomena za etično ravnanje, namreč za presojo ciljev, po katerih napredujemo k dobremu in se izogibamo zlu, in sredstev, ki nas bodo privedla k tem ciljem. Za vse to je
po klasičnem filozofskem izročilu bistveni pogoj umno spoznanje ali o človekovem položaju in konkretnih okoliščinah kot sredstvih, ki vodijo k dobremu ali zlemu.
S tega gledišča moramo reči, da je pojmovanje Spomenke Hribar, ki ga imenujem »sprava brez resnice«, zares v temeljnem filozofskem smislu »brez resnice«. Zasnova te miselnosti je namreč takšna, da v njeni družbeni realizaciji moralni relativizem ni slepi potnik, temveč naposled stoji na poveljniškem mostu. Nerad izrecno omenjam to gospo, saj v tem pojmovanju nikakor ni (bila) sama in edina; res pa ji pripada prvenstvo v tem, da ga je prva in najbolj dognano ubesedila – in zato je bila v osemdesetih letih deležna šikaniranja s strani stare komunistične nomenklature, česar tudi ne gre pozabiti. Mlajši del te nomenklature, ki mu je tudi sama v določeni meri pripadala, pa je daljnovidno razumel izjemen dolgoročni potencial te misli kot enega od pripomočkov za ustvarjanje usodnega moralnega relativizma, na katerem je partija izpeljala projekt navideznega sestopa z oblasti v »tolerantni medsebojnosti« brez neugodnih konsekvenc, navidezno tranzicijo in kuliso velikih koalicij, prek katerih so izvedli svoj epohalni dosežek – obdržali so oblast v vseh ključnih podsistemih države od policije in sodstva do bančništva, industrije in medijev …
Ker je miselnost »sprave brez resnice« v radikalnem smislu brez pojma resnice, kot ga pojmuje večina moralno mislečih ljudi, je lahko vsakomur jasno, da si v takšnem miselnem obzorju nihče ni prizadeval, da bi mučene in pobite žrtve revolucije spoznal, videl in razumel v tem, kar so resnično bili: v tem, kar so morali zlasti v letih 1942 do 1945 živeti in pretrpeti – do zadnje smrtne srage, udarca, padca v brezno. Zato promotorjem »sprave brez resnice« ni bilo pretirano težko, če so bili branilci demokratične strani v svojem kljubovanju revoluciji potem, ko so bili že fizično pobiti, še moralno ubiti s tem, da jih je sistem razglašal za kolaborante in izdajalce. Ubijanje dobrega imena nasprotnikov revolucije se je nadaljevalo še po osamosvojitvi do danes. Nazor »sprava brez resnice« se zato v najkrajši obliki, če mu odvzamemo akademsko formalnost in maske, glasi okvirno tako: »Domobranci so bili kolaboranti; toda zločin je, da so jih pobili; ker so ljudje, imajo neodtujljivo pravico do groba.« Predstavniki bolj radikalnih stališč pa ne priznavajo niti zločina; akademik Jože Pirjevec bi morda nekatera zlodela ponovil. Toda vse to se zdijo le točke na istem blodnem kolobarju – tihem ali izrecnem občudovanju revolucije.
Pot sprave med Slovenci, kolikor lahko o njej govorimo, je potekala doslej in poteka še zdaj povsem drugače: tako in toliko, kolikor se v spoznanju Slovencev uveljavlja avtentičen spomin na ljudi, ki jih je revolucija napadla, prizadela, pobila, pregnala. Uveljavlja se toliko, kolikor med Slovenci napreduje kultura spominjanja ali resničnih življenjskih zgodb resničnih ljudi, takšna, kakor so jo negovali naši politični emigranti in pričevalci v domovini. Žal, da je bila institucionalno presekana in ni mogla prodreti v šolstvo, medije in širše v družbo. Presekala jo je med drugim »sprava brez resnice«, ki je postala s svojo globoko notranjo protislovnostjo pravo nasprotje sprave in očiščenja: med deklariranim spoštovanjem do mrtvih, celo »svetostjo mrtvih« na eni strani in dopuščanjem perpetuirane neresnice o njihovem izdajstvu na drugi strani je temeljno protislovje, zaradi katerega je »sprava brez resnice« postala mrtvo breme, zagozda, samoblokada Slovencev. Slovenija se prenavlja toliko, kolikor to blokado presegamo in stopamo v avtentičen spomin na preizkušene, trpeče, pobite.
Ustanovitelji Nove Slovenske zaveze so iz svoje izkušnje slovenske katastrofe vedeli, da je komunistična revolucija tisto središče naše novejše zgodovine, ki vsako stvar slovenske družbe
ne realnosti osvetli s pravo lučjo – privede jo v resnico. Če realnost revolucije ohranimo pred očmi, pravilno vidimo, kdo so bili njeni nosilci in nadaljevalci v povojnem času, kdo jo posredno nadaljuje danes, kdo si je na krvi žrtev zgradil politično, medijsko, ekonomsko moč, kdo si danes prizadeva za očiščenje spomina in za demokratično preobrazbo, kdo le zamegljuje ali stoji zraven in lovi pravi veter. Če revolucijo izgubimo izpred oči, se nam vsa podoba Slovenije zabriše, postane nerazumljiva.
Zavedanje o tem, kaj je revolucija bila, je le posledica ali druga plat tega, da v nas živi avtentičen spomin na njene žrtve: na njihovo resnično življenje, takšno, kakršno so skušali ohraniti in rešiti z njimi vred svoj življenjski svet.
Vse to nam pove nekaj bistvenega o izhodiščnem vprašanju: kako, da dolga vrsta odkritih grobišč in izkopanih žrtev slovenske družbe ni globlje pretresla in spremenila? Hedonistično, čutnopovršinsko življenje nam ne dovoljuje prodora v globino, do doživetja bivanjske stiske ljudi, ki so šli skozi strahoto. Odkrivanje grobišč, izkop in pokop žrtev ter zlasti njihov javni odmev bi zato morala spremljati dimenzija duhovnega življenja, ki bi nas spodbujala k obrnitvi navznoter: k duhovnemu gledanju nase in na sočloveka – saj šele od tod lahko občutimo tudi dramo in bolečino tistih, ki jih je zadelo veliko zlo 20. stoletja na Slovenskem. Iskanje izgubljenega usmiljenja je tudi iskanje izgubljene osebne duhovnosti.
Bistven zunanji pogoj za avtentičen duhovni spomin na mučene in pobite pa je tudi, da so dostojno in z ustreznimi simbolnimi znamenji pokopani v primernem okolju. Glede tega nas čaka nič manj kot civilizacijski spoprijem s tistimi, ki na občinski ravni pokop preprečujejo, zlasti v Ljubljani, in s tem nadaljujejo državljansko vojno proti mrtvim, posredno pa tudi proti nam, živim.
Toda bistveno je pri tem vendar nekaj drugega: spomin na pokojne, spomin na osebe, na to, kar so bili in kar so hoteli biti, spomin na njihovo stvar – ta osebna razsežnost je nekaj temeljnega; če to izgubimo, bosta prekop in pokop brez prave vrednosti, predvsem brez učinka. Izkop žrtev iz brezen in prikritih grobišč, njihov pokop in duhovni spomin nanje so tri stvari, ki so doslej živele preveč vsaksebi, a jih moramo združiti. Od notranje vezi med tem trojim bo v nemajhni meri odvisna bodoča duhovna podstat Slovencev.