Nekaj skromnih, pa pomembnih spominskih utrinkov
Moji spomini na begunca dr. Franceta Cigana
Pred letom dni, 23. maja 2020, še pomislila nisem, da nas bo virus tako dolgo držal v svojem primežu in samostanska cerkev bo 29. maja, ko naj bi bila spominska maša, spet prazna. Se mi bo, kot pred letom dni, pridružil vetrinjski župnik, gospod Koschat, da se v molitvi spomniva vseh, ki so se v majskih dneh leta 1945 zatekli na Vetrinjsko polje?
Lanska razmišljanja o Vetrinju sem zaključila: »
«
Odpravila se bom po sledeh teh »vetrinjskih romarjev – odraslih, takratnih dijakov in otrok«, ki so iz Vetrinja prek Peggetza in Špitala odpluli v Severno in Južno Ameriko. Listam v Letnih poročilih Slovenske begunske gimnazije najprej v Peggezu pri Lienzu in od šolskega leta 1946/47 v Špitalu na Dravi. Dosti imen dijakov, ki jih najdem v Letnih poročilih, zame niso samo imena, so ljudje, s katerimi sem se srečevala »tostran in onstran morja«; z mnogimi me veže prijateljstvo tudi v naslednje generacije.
Da so ti mladi lahko končali gimnazijo in se naprej izobraževali, ne moremo mimo tistih oračev ledine, ki so od »prve taboriščne postaje« Vetrinj do Peggeza in Špitala skrbeli za izobrazbo ukaželjnih mladih, ki jim je vojna vihra preprečila šolanje. Profesor Marko Bajuk, med vojno 1941–1945 ravnatelj I. klasične gimnazije v Ljubljani, je že v Vetrinju zbral profesorski zbor in dijake: zaživela je Slovenska begunska gimnazija.
Veliko je bilo že zapisanega o šolstvu v taboriščih Avstrije in Italije. Na Slovenski begunski gimnaziji je latinščino in grščino poučeval Božidar Bajuk, sin prof. Marka Bajuka. Družina prof. Marka Bajuka se je umaknila v ameriško cono v Asten pri Linzu. Leta 1948 so prišli v Buenos Aires, 1949 pa se preselili v Mendozo.
Prof. Božidar Bajuk je za februarsko številko Duhovnega življenja 1980 (mesečnik v Buenos Airesu) opisal svoje prvo srečanje s Koroško po dolgih letih:
Po triintridesetih letih zdomstva mi je Bog naklonil priložnost, da sem z ženo poletel v Evropo in spet stopil na slovenska tla na Koroškem. Med poletom sem se najprej nekaj dni pomudil v Washingtonu, pri družini najmlajšega sina.
Ko smo obiskali grob zavratno umorjenega predsednika Kennedyja, me je med drugim najbolj prevzel napis njegovih besed, ki so v angleščini vklesane v bel kamen in po naše pravijo nekako takole:
„In tako vas prosim, dragi Amerikanci, ne sprašujte, kaj lahko domovina stori za vas; vprašajte se, kaj morete vi storiti za domovino. In vi, moji dragi zemljani, ne izprašujte, kaj bo Amerika storila za vas, marveč kaj moremo mi vsi skupaj storiti za človekovo svobodo.“
Še in še sem preletaval z očmi te besede in jih pretehtaval. Zdelo se mi je, da bi jih morali vklesati tudi na vsa vidna mesta med nami in v naša srca! – V teh težkih časih, ki jih preživlja sredi razrvanega sveta naš slovenski narod, in
v težkih razmerah, ki se dvigajo nad našo staro in novo domovino in oklepajo vase ves človeški rod, bi si morali te besede dnevno ponavljati za naše vsakdanje življenje.
Kaj lahko danes storim za svojo matično domovino? Kaj morem prispevati za svojo novo domovino? V čem morem sodelovati za človekove pravice in za mir v svetu? …
In vendar ta vprašanja tolikokrat beže mimo naše brezbrižnosti! Le vse prepogosto se predajamo očitkom: Zakaj pa tega in onega drugi ne storijo – za nas? …
Iz Washingtona smo se s sinovo družino podali v velikanskem železnem ptiču prek Atlantika.
Pomudili smo se najprej v svetem mestu. Morda so me najgloblje prevzele Kalistove katakombe s svojimi brezkončnimi podzemskimi hodniki, z grobnimi vdolbinami in utesnjenimi kapelicami. Nekdaj je tu živela – Cerkev v katakombah; pomislil sem na današnjo – Cerkev v molku …
In potem arena v Koloseju. Skušal sem si v duhu predstaviti na teh dvatisočletnih razvalinah tiste, ki so za izpričanje vere v Kristusa in za zvestobo njegovi besedi morali zreti v srepe oči sestradanih in krvoločnih levov. In šinila mi je v spomin ironija izpred štiridesetih let v naši domovini: žrtve so potrebne – in tudi misel na tiste, ki danes zavoljo vere preganjanje trpé …
In še sem stal sredi bazilike sv. Petra. Dolga je bila vrsta tistih, ki so čakali, da poljubijo palec na bronastem kipu božjega ribiča sv. Petra in da jih prijatelji v tistem trenutku »vzamejo na film«. Vodniki in vodnice so v različnih jezikih glasno razlagali svojim skupinam turistov umetniške in zgodovinske vrednosti na tem svetem kraju. Skušal sem se zbrati in zmoliti očenaš za svoje drage, za Domovino in za mir v svetu. Ob Petrovi grobnici pa me je prevzela misel na Cerkev v sedanjem svetu …
In v cerkvi sv. Klemena sta mi ob grobu sv. Cirila misel in skrb pohiteli v Mendozo, v našo slovensko Mendozo, do našega šolskega tečaja sv. Cirila in Metoda.
Kako skrivnostna povezava!
Pa smo prek Benetk zavozili v Kanalsko dolino in se ustavili v Žabnicah. Iz nekoliko zamegljenega ozračja nas je pozdravljala gorska cerkvica. Nepopisno sveto občutje me je spreletelo – Marija na Svetih Višarjah! …
Višarska polena – pričevanje smisla za »žrtvice« pri naših prednikih – so menda že prišla iz mode. Nismo jih opazili ne spodaj ne na vrhu. Na vrh gore nas je v bežnih minutah potegnila moderna žičnica. Vse drugo pa se mi je zdelo kakor nekoč, kakor pred skoro pol stoletja, ko sem stopil zadnjikrat na ta sveta gorska tla. Krenil sem v breg med macesne in v cvetoči sleč. In poslušal sem ob šumenju vode v Zajzeri besede prof. Ehrlicha, ko nam je od tod razkazoval v Kanalski dolini pod nami Pontebo, Lipaljo vas in Ukve. Zraven pa nam je razlagal:
»Ob temeljih te svete gore se stikajo tri evropska plemena; njih valovi, prihajajoč od juga, severa in vzhoda, bi udarili drug ob drugega prav tukaj in skušali drug drugemu riniti mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in kraljev: namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki ne ločuje, temveč združuje.«
V cerkvici so moji trije vnučki zavzeto upirali oči v Kraljeve freske, v njegove bele ovčke, zbrane okoli Marijinega kipca v grmu, in poslušali, ko sem jim razlagal prisrčno zgodbo o Materi božji, kako si je čudežno izbrala ta čarobni kraj sredi naravne gorske lepote in veličine za svoje romarsko središče …
Mlad, bradat duhovnik mi je v naši besedi potrdil, da bo takoj pristopil k sveti daritvi, in mi še ponudil, da med mašo berem bogoslužna berila in psalm ter napovedujem prošnje vernikov. Pozneje sva se predstavila; bil je č. g. Jože Sraka. Ne znam povedati, ali je bilo večje presenečenje ali pa hvaležnost višarski Materi božji za »slučaj«, ki mi ga je nudila. Tresel se mi je glas, ko mi je beseda napolnila prostor male cerkvice. Po svetem opravilu
smo navzoči svoje ganotje izlili še v dve Marijini pesmi, ki ju je intoniral č. g. dr. Žakelj iz Belgije. V zakristiji sem mašniku in mlademu cerkovniku razložil, da nismo z mojimi poromali sami na Svete Višarje. Pokazal sem jim košček rutice, ki je bila napojena s krvjo umirajočega prof. dr. Ehrlicha. Nosil sem jo s sabo, da nas je v relikviji spremljal na svojo tolikanj ljubljeno Marijino goro. In sta me še peljala k oltarju, kjer sem na levi stranski steni na beli kameniti ploščici bral:
»Višarska Mati! Varuj nam ljudstvo in rod, dolino in dom! To bodi naša molitev! – L. E.« Razložila sta mi, da ta L. E. pomeni prof. Lam
berta Ehrlicha. V svoji vneti ljubezni do višarske zavetnice slovenskega naroda in v velikem zaupanju v njeno pomoč je hotel romarje opozoriti na véliko pomembnost prošnje molitve k Materi božji za naš narod in za domovino; sam pa se je skromno skril za svoji začetnici. Ko sem prepisal s ploščice napis, sem se spomnil na besede škofa Rožmana, ki jih je v letu 1945 govoril dr. Bajlecu v Ljubljani: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo na Boga. Sploh za narod premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim našo Kraljico, naj bi naš narod ne bil med tistimi, ki naj bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod poginil.«
Da, Prevzvišeni! Zdi se mi, da te Vaše besede veljajo tudi danes nam v zdomstvu! Premalo molimo za naš narod, za domovino, za brate in sestre doma in v svetu! –
Prav bi bilo, da bi Ehrlichove besede: to bodi naša molitev, privzeli v svoj dnevni molitveni program, kakor ga je izpolnjeval begunski škof Gregorij!
Obiskati sem seveda hotel na Koroškem tudi oba kraja tragične predaje naših protikomunističnih borcev v letu 1945. S ceste v Rožu smo krenili z avtom na pot v dolino, ki se je vedno bolj ožila, stisnjena med dva strma gorska bregova, gostó porastla z drevjem. Obstali smo na ozki ravnici pred postajo – Podrožca.
Pred mano je v spominu oživel dogodek, ko sva se tiste dni z rajnim očetom na kolesih vozila proti Celovcu – odkrila sva bila v neki na pol zbombardirani stavbi na Bahnhofstraße možička, starinarja in pri njem izbrskala marsikatero gimnazijsko knjigo, zlasti s klasičnimi teksti – za našo begunsko gimnazijo, ki je že začela delovati na Vetrinjskem polju. In naju je tedaj srečal moj bivši študent ter nama opisal, kar je sam od daleč videl: kako so Angleži naše može in fante raztovorili in jih obkolili s strojnicami, da jih predajo partizanom …
Nastavil sem fotografski aparat po progi proti predoru, skozi katerega sem v mladih letih ves razigran s kolegi in sošolci rajžal na slovensko Koroško; zdaj – v tem tegobnem trenutku – pa mi je med snemanjem slike šepetal v uho Dante iz svoje Božanske komedije napis nad vhodom v svoj Pekel:
»Tod skozi pot gre v mesto bolečin …«
Nekaj dni kasneje nas je pa moj kolega z begunske gimnazije č. g. Luskar pospremil proti Pliberku. Blizu postaje je velel ustaviti avto. Obstali smo kraj ceste in izstopili. Zopet isti težki, v srce zbadajoči vtisi in spomini: cesta, travnik, njiva, kamioni – predaja …
Ozrl sem se proti vzhodu, kjer sem slutil Šmihel in rojstni krov škofa Gregorija, ki je že leta 1943 še v Ljubljani zapisal v svojem Pastirskem listu:
»Palme mučeništva so zrastle tudi na naših tleh; naša domača zemlja je orošena z mučeniško krvjo.« – Pa takrat še niti slutil ni – pliberških dogodkov …
In prav pred pliberško postajo, nekaj metrov od glavnega vhoda, mi je pa žpk. Vinko Zaletel kasneje pokazal točno mesto, kjer je po Božji previdnosti uspelo dr. Janežu, da je med predajanjem iz vojaške ambulante pobegnil za gostilno v drvarnico in kasneje v žitno polje, ker so nesluteni božji računi imeli zanj v načrtu pot na Daljni vzhod v misijone.
In se mi je pogled dvignil proti jugu, kjer se je v višavo in širjavo dvigala Peca. – »Kralj Matjaž, doklej? Kralj Matjaž, kdaj?« …
S tajno silo me je tudi gnalo, da sem trikrat obiskal Vetrinj. Na opatijsko cerkev me med vsemi tistimi dogodki iz leta 1945 vežejo tajinstveni, nepozabni, tako grozotno sveti spomini! Rad bi jih ohranil tistim, ki rastejo za nami; pa se mi zdi, da je vse prešibka in preskromna moja beseda, da bi zmogel predočiti v živi resničnosti vso takratno bol in žalost …
Bil sem v tistih dneh z domačimi in s štirimi malimi sinovi na Vetrinjskem polju, stanovalec sredi krompirjeve njive. Strehe nismo imeli nobene. Pa smo zato v tistem strašnem neurju, ki nas je obiskalo, imeli veliko prednost
pred našimi »sosedi« na njivi, ki so si mogli napraviti strehe in šotore iz plaht ali pa iz drevesnega lubja. Vse jim je prevrnil ali celo odnesel vihar. Meni ni imel kaj vzeti; pač pa smo se pravočasno zatekli pred nalivom v obokano vežo poleg župnišča. Od tod nas je č. sestra, ki je gospodinjila pri župniku, povabila v majhno župnijsko sobico, ki jim je služila za shrambo starega pohištva. Za nas je pa ta sobica tedaj imela pač vse večjo vrednost kot najudobnejši hotel!
G. župnik Jožef Musger je takrat trpel na težki obolelosti. Bilo je prav v dneh, ko smo zvedeli, da transporti naših mož in fantov ne odhaja v Italijo k zaveznikom, marveč v kremplje partizanov v Slovenijo.
V neutešljivi žalosti, ki je včasih rastla do meje obupavanja, se je tedaj vse taborišče zgrinjalo v opatijski cerkvi od ranega jutra pa do pozne noči pod kipom Žalostne Matere božje. Vse je iskalo utehe, tolažbe in moči pri Njej, ki je sedela tam v stranski cerkveni ladji z mrtvim Sinom v naročju.
In me je g. župnik naprosil, da bi okoli polnoči hodil vsako noč zaklepat cerkvena vrata, ker on preje ne želi ljudi poganjati iz cerkve, sam pa je moral zaradi obolelosti zgodaj k počitku. Izročil mi je torej véliki, dolgi cerkveni ključ. In tako sem vsako noč proti polnoči hodil v cerkev. Vsakokrat sem z naglico porinil ključ v ključavnico, da je njegov glas odjeknil po vsej cerkvi in opozoril vse, da je prišla pač nočna ura. Stopil sem v cerkev …
Bog se usmili! Neštetokrat sem si že ob spominu na tiste prizore dejal, zakaj mi Bog ni dal pisateljskega duha in daru, da bi mogel v vsej pristnosti spraviti vse to na papir.
V cerkvi je vladala mrakobnost. Svetlobo so dajale le številne sveče, ki so trepetaje izgorevale pred kipom Matere bolečin. Njihovi plamenčki so migotali v lahnem trepetu in njihova svetloba se je le s težavo prebijala skozi vijoličasto sivo dimnasto meglino, ki je plavala po vsej cerkveni notranjosti.
In tam v stranski ladji – ob Njenem kipu z mrtvim Sinom v naročju: sami kupi utelešene bolesti in žalosti! Matere – v žalovanju za svojimi izdanimi sinovi; žene – ki so jih nasilno ločili od zakonskih mož, koliko je bilo med njimi mladoporočenih(!); neveste – ki so zgubile svoje ženine; hčere – ki so jim ugrabili dobre in skrbne očete; sestre – ki so jim odpeljali predragega brata …
Strašna bolest je rezala v srca vseh!
Zgodilo se je, kar bi se zdelo nemogoče, nerazumljivo! Angleži, tisti Angleži, v katere smo stavili naše upanje za odrešenje, ti so zahrbtno izvabili iz naše srede dvanajst tisoč mož in fantov ter jih nasilno odpeljali na mejo in jih predali bratomornim krvnikom v mučeniško smrt! …
Vsa ta bolest se je tiste dni kopičila v vetrinjski cerkvi okoli Marije, Matere bolečin. Kakor mali zublji sveč tako so tudi vsa ta telesa drgetala na tleh in se zvijala v bolesti ter dvigala krčevito sklenjene roke k Njej, ki je edina mogla doumeti vso to zvrhano mero nepopisne žalosti. In v ta dantejevski prizor so se iz dna krvavečih src prelivali vzdihi, molitve, klicanje dragih izdanih in predanih, obupno jokanje, ihtenje, bolestno in krčevito ječanje … Kdo naj bi izmeril vso to žalost!? Kdo bi mogel prestreči vse te grenke solze!? …
Vsi ti prizori in vtisi iz tistih strahotno bolestnih noči so mi živo vstajali v spomin, ko sem v drugo obiskal cerkev. Bila je prazna; in bil sem sam – sveta tišina je vladala vsepovsod. Pa so vendarle okoli mene odmevali vzdihi in klici, ki so polnili ta sveti kraj, poln bridkosti, v tistih nočeh pred triintridesetimi leti …
Kako bi človek ne zdrsnil na kolena in ne dvignil vroče prošnje k žrtvam, ki so takrat odhajale na kamionih v mučeniško smrt za Boga in za narod; in kako bi jih ne prosil in rotil z vso gorečnostjo: prosíte za našo domovino; prosíte za naše brate in sestre doma in v zdomstvu! –
In še en pomemben vtis sem ponesel s sabo, ko sva se z ženo po daljšem obisku na Koroškem ponovno vračala prek Washingtona
domov v Mendozo. Na Koroškem sem imel več nedelj priložnost prisostvovati slovenski farni nedeljski maši. Delavniške so bile – slovenske. Ob nedeljah pa so bile dvojezične; in sicer menjaje, enkrat s prednostjo slovenskega, drugič pa s prednostjo nemškega jezika. Se pravi: najprej nekaj molitev v slovenščini, nekaj v nemščini in obratno. Tudi s pridigo je bilo enako. Petje pri nemški maši je bilo nemško, s pevci na koru, ob spremljavi harmonija; pri slovenski pa je bilo ljudsko, brez spremljave. Dvakrat me je dosegla slovenska maša. Obakrat sem sédel za harmonij in spremljal naše pesmi. Od mnogih sem bil deležen »hvaležnih« pogledov in opazk po maši.
In v Washingtonu sem bil za prvo nedeljo v mesecu v podzemski slovenski kapelici Marije Pomagaj v velikanski Narodni cerkvi Brezmadežnega spočetja pri slovenski maši. Nekako dvajset nas je bilo. Z vso najboljšo voljo so imeli rojaki pripravljene molitvene obrazce in pesmarice v slovenščini. Tudi berila so bila slovenska. Celebrant je z vso dobro voljo in zbranostjo izgovarjal liturgične vzklike po naše, da smo mogli slovensko odgovarjati – a je bil Poljak; le počasi je zlogoval naše besede. Po smrti dr. Blatnika naši rojaki tam nimajo več slovenskega duhovnika v dosegljivi bližini. Evangelij, pridiga in mašne molitve so bile v angleščini.
Ko sem pa bil nedeljo preje v glavnem zgornjem svetišču pri občestveni maši domačinov, me je globoko prevzelo sodelovanje vseh navzočih. Ogromna cerkev je bila skoro polna. Največja je v Združenih državah in na vsem svetu po velikosti na sedmem mestu. Vse je z zbranostjo sledilo svetemu obredu; vse je sodelovalo; vse je glasno pelo ljudske napeve; vse je glasno odpevalo k psalmu in med mašo mašniku; vse je pelo koralno melodijo očenaša, seveda v angleščini. Prezbiterij je bil poln belo oblečenih strežnikov – mladostnikov. Nekaj zares veličastnega!
In me je prevzelo: kako vse premalo se zavedamo; kako vse premalo cenimo svoje lastno slovensko bogoslužje, kjer nam ga je Božja previdnost dobrotno naklonila; vse premalo ga živimo! Kakšna razlika v čisto osebnostnem doživljanju, ko moliš Vater unser ali pa z notranjo zbranostjo pokličeš Oče naš! … Občutek imaš, da ti je duša vse drugače odprta za Gospodov obisk …
Obilo je bilo doživetij in vtisov; komaj bi jih popisal; saj sta jih tudi duša in srce komaj sproti sprejemala! Bili so med njimi premnogi za veselje in srečo; pa tudi taki, ki so vzbujali mešana čustva. A vračal sem se s potovanja – bogat! …
Morda je bilo eno najlepših doživetij, ki se mi je najbolj živo vtisnilo v spomin in mi napolnilo srce – nedeljsko jutro na Koroškem. Sredi poletja me je ob petih zjutraj prebudil farni zvon cerkvice na strmi, navpični skali na Kamnu v Podjuni.
Lahna jutranja meglica, ki je kot najnežnejša koprena prekrivala dolino, mi je s svežostjo segala skozi okno prav v sobo. Nad njo pa je že bilo v rožnatem odsevu mogoče slutiti sonce in sinje nebo. In zazvonilo je pri fari Gospodov dan in se razlilo po vsej Podjuni. In je odgovorilo iz sosednjega zvonika na Tinjah in še od drugod; in je oznanjalo slovesno nedeljsko razpoloženje, kakor ga pač pozna naša slovenska zemlja in ga je znal opevati naš Cankar …
Oživeli so mi spomini tam izpred petdesetih let … Kako si lepa, zemlja koroška! Kako si lepa, zemlja slovenska!
Globoko sem vsrkal vase to praznično svežino, ki se je razlivala prek travnikov, prek zlatega žitnega polja, preko cvetočih vrtov in sadnega drevja. Hotel sem ta dragoceni trenutek ponesti za vsako ceno – s sabo v Mendozo! …
BB
Ta zapis Božidarja Bajuka mi je pred leti posredoval dr. France Vrbinc in pripisal:
»Draga Marija!
Zgornji članek, napisan s pisalnim strojem, je nadvse zanimiv, vendar ne vsebuje kaj več o bežanju Bajukov iz Špitala v Salzburg.
V pismu, ki mi ga je profesor Božo Bajuk
pisal 1. avgusta 1988 pa sem našel zanimiv odstavek in ti ga tu dodajam:
‚Če pomislim na Vetrinj, na tisto usodno polje! Štiri nedorasle otročiče (Marko, Božidar, Jure, Andrej) sem imel na skrbi – za varnost in kruh. Pa sem učil grščino tam kraj ravnice – v drvarnici! Ni govorjeno v mojo hvalo; a tako je bilo. In ko so me iskali Angleži, sem skrivaj po barakah učil latinščino in grščino. In nisem smel z menažko do kuhinje, če se je po taborišču sprehajal tisti Jeep z dvema … Eden je šofiral, drugi pa na sprednjo ploščo kazal s stegnjenimi nogami svoje podplate … Do viška pa je prišlo, ko sem moral bežati iz taborišča, pustiti v božjih rokah družino in starše, sam pa zakopan v bukovih drveh na vlaku – v ameriško cono … Kaj bo z mojimi? – Kaj bo z mano? … In po srečni rešitvi je za las manjkalo, ko bi nas salzburški nadškof Rohracher ne rešil, pa bi bili v zameno za 3 vagone tobaka vrnjeni – Jugoslovanom …‘«
S to pripovedjo sem se odmaknila od Vetrinja, a se spet vračam. Ob 30letnici smrti Franceta Cigana, leta 2001, smo na Krščanski kulturni zvezi pripravljali zbornik o njegovem življenju in delu. O njegovem življenju v taborišču nisem ničesar zasledila. Tone Oblak, v Vetrinju, tistega davnega leta 1945 je bil star 11 let, živi tam daleč pod južnim križem, nas je s svojo pripovedjo dobesedno rešil in nastala je lepa slika življenja na vetrinjskem polju in v Špitalu.
Na vetrinjskem polju sem bil njegov prvi ministrant. Mene je tudi naprosil, naj mu pripeljem svoje prijatelje in znance, da bi se začeli zbirati ob njem, da bi nas vodil in bi skupaj kaj koristnega naredili. Ta prva skupina petih fantičev, s katero se je začel srečevati, se je stalno večala, da nas je bilo zadnje dni v Vetrinju za cel salezijanski oratorij.
Naša družina se je na svoji begunski poti pred komunističnimi , potem ko je z reko beguncev srečno prišla skozi ljubeljski predor na koroško stran in se bližala dravskemu mostu, srečala z vojaki v uniformah, ki jih do takrat še nismo videli. Ko sem očeta vprašal, kdo so ti vojaki, jih je naglo pogledal in mirno odgovoril: »Gorenjski domobranci.« Z vozom smo se odpeljali naprej in prišli čez dravski most. Tam smo se nepričakovano znašli pred velikanskimi kupi najrazličnejšega orožja. Ob cesti so stali angleški vojaki in odvzemali domobrancem orožje. Bili smo priča žalostnemu prizoru: Mnogi domobranci so se s solzami v očeh in s poljubom poslavljali od svoje pištole, mavzerce ali brzostrelke. Kmalu zatem smo zagledali partizane, pomešane med Angleži, dvesto metrov naprej je oče odkril celo znanega partizana, domačina. Prepričani smo bili, da smo padli v roke partizanom, da ni več rešitve za nas. Oče je omedlel. Tudi mama se je bala najhujšega in je nas, otroke, na to pripravljala:
»Molite, pridni bodite, radi se imejte pa čisti bodite!« Očeta smo naložili na voz, vajeti je vzela mama v roke in peljali smo se s kolono beguncev naprej. Ko smo nekaj kilometrov pred Celovcem zavili z glavne ceste proti Zakamnu in Vetrinjskemu polju, smo videli, ko so angleški vojaki mimoidočim beguncem in vojnim ujetnikom kradli ure z rok. Videl sem nemškega vojaka jokati, ko mu je Anglež vzel poročni prstan z roke. Ko smo prišli do Vetrinjskega polja, je bilo tam že polno vojakov, civilistov in voz. Mi smo se pomikali proti sredini polja in tam našli svoj prostor. Ob naš voz so Bezlajevi iz Pijave Gorice zapeljali svojega. Z njimi smo se spoznali na begunski poti. Konje smo morali oddati na koncu taborišča, v bližini gradu. Utrujeni smo legli na zemljo pod voz in zaspali. Ponoči je bilo slišati vpitje, kot bi se nekaterim od beguncev bledlo. Bog ve, kaj so čez dan tisti reveži doživeli! V Vetrinju smo zvedeli, da so nekatere begunce domači terenci sledili od doma in jih iskali po Vetrinjskem polju. Kadar so moški katerega takšnih zasledovalcev odkrili, so jim sledili in, če so jih dobili, so jih pretepli.
Prvo jutro na Vetrinjskem polju sta naša mama in Bezlajeva (pisali so se Skubic) najprej iskali prostor, kjer bi lahko zakurili ogenj in pogreli zajtrk za obe družini. Tudi otroci smo bili zgodaj na nogah. Iz tiste prve gruče otrok se dobro spominjam mlajšega brata sedanjega torontskega kardinala Alojzija Ambrožiča. Otroci smo bili najbrž precej glasni, zato nas je mama mirila: »Otroci, bodite tiho, gospod spijo! Gospod spijo!«
»Kakšen gospod?« smo spraševali. Res se je kmalu pojavil pred nami visok in močan »gospod«, za katerega smo zvedeli, da je duhovnik in se piše Cigan. (Kot salezijanec je deloval v Pijavi Gorici, zato se je držal te družine. Tudi z drugimi begunci iz tega kraja se je družil.) Prijazno se je otrokom približal in vprašal, če zna kdo ministrirati. Jaz kot gojenec Marijanišča sem znal, zato sem odgovoril: »Jaz, gospod!«
»Bi šel z mano?«
Ko sem pokimal, je rekel: »Pa greva.« In sva šla v bližnjo cerkev v Zakamnu. Hodil je precej hitro, da sem ga komaj dohiteval. V Cerkvi naju je čakal tamkajšnji duhovnik, ki je imel vse pripravljeno zanj za mašo pri glavnem oltarju. Maši smo prisostvovali samo mi trije. Avstrijski duhovnik je molil v klopi. Po koncu maše je pospremil g. Cigana iz cerkve in imel pred vrati z njim kratek pomenek. Ker sta govorila nemško, nisem razumel, o čem sta govorila. Videl sem tudi, da je duhovnik stisnil g. Ciganu nekaj v roko. Bilo je nekaj šilingov zame, ki mi jih je izročil, ko je prišel do mene, in povedal, da me je duhovnik pohvalil, ker sem lepo ministriral.
Na poti v taborišče sva se pogovarjala. Vprašal me je, če poznam kaj fantov, in mi rekel, naj jih v njegovem imenu povabim, da bi se zbrali pri njem, se kaj pametnega pogovorili in skupaj kaj lepega naredili. Seveda mu ni bilo treba tega dvakrat reči, takoj sem bil v ognju in takoj storil, kar je želel. Na prvem sestanku nas je imel že pet okrog sebe, radovednih, kaj nam bo povedal. Govoril je o naših starših, v kakšnih težavah so, da so se znašli brez vsega na tujem, da morajo ležati pod milim nebom in na goli zemlji, in podobno. Nato je dal pobudo, da bi šli v bližnji hrib nabirat smrečje. Šli smo mimo kraja, kjer so se pasli vojaški konji in mule, ki so dajali beguncem tiste tedne edino meso. Vso pot tja in nazaj pa je izrabil, da nam je pripovedoval in nas navdušil, da smo na sprehodu tudi molili in peli. Ko smo se s smrečjem vrnili v taborišče, se je poslovil z besedami: »Jutri se spet vidimo.« Poslej smo se vsak dan zbirali ob njem, hodili v gozd ali kam drugam. Število otrok, ki se je zbiralo okrog njega, je stalno raslo.
Poleg šolskega poslopja, v katerem so bili takrat Angleži, je bil prazen travnik, o katerem je g. Cigan sanjal, da bi ga smel zasesti s svojimi otroki, da bi bil kraj zbiranja in igranja. Angleži so mu res dali dovoljenje in tako je tisti travnik postal nekak mladinski dom.
Sin naše sosede iz Pijave Gorice je prinesel od doma trobento, ki jo je imel še iz časa Orlov. V tistih razmerah je bila zame nekaj edinstvenega, zato sem želel priti do nje. Res mi jo je dal, da sem jo nesel gospodu Ciganu, in bil potem ves srečen, če je on ali pa kdo drug zatrobil nanjo, da nas je sklical ali z njo dal znak za kaj drugega. Neko nedeljo je dal g. Cigan postaviti mlaj, nekje je dobil salamo in otrokom pripravil tipično salezijansko zabavo. Visoko v vrhu mlaja je visela salama, ki jo je dobil zmagovalec, ki je v najkrajšem času splezal do nje. Če se ne motim, je bil to eden od Bajdovih fantov. Iz tistih dni se spominjam tudi Gaserjevih otrok.
Na dan, ko je šel iz Vetrinja predzadnji transport domobrancev in se je že vedelo, da ne gre v Italijo, nas je peljal g. Cigan po običajni poti proti gozdu. Na cesti so domobrance že čakali vojaški tovornjaki in oboroženi angleški vojaki na oklepnikih. Domobrance smo videli klečati, ko jim je duhovnik dajal vesoljno odvezo. Skupaj z njimi smo tudi mi molili in odgovarjali vojaškemu kuratu, ki je vodil molitve. G. Cigan nam je pojasnil, da gre za molitve za zadnjo uro, za smrt.
Takrat sem hodil v drugi razred osnovne šole. Prostor za šolo smo dobili ob vetrinjski cerkvi v nekem kmečkem poslopju, podobnem šupi. Imeli smo tudi šolski pevski zbor. Povsod, kjer je bilo treba kaj organizirati, je bil gotovo g. Cigan zraven. Ko se je izvedelo, da so domobrance vrnili v Titovino, je bil med tistimi, ki so tolažili, molili in pomagali ljudem, da so laže prenašali udarec, ki ga je povzročilo angleško izdajstvo z vrnitvijo domobrancev v roke komunističnih krvnikov.
Vetrinjsko polje se je začelo prazniti po transportih hrvaških, srbskih in slovenskih vojakov v Jugoslavijo, za njimi smo prišli na vrsto civilisti in družine. Po zaslugi dr. Valentina Meršola, ki je preprosil Angleže, pa nas niso odvažali v komunistično Jugoslavijo, ampak v razna taborišča po Avstriji. Naša družina in Bezlajevi ter z njimi g. Cigan smo šli v špitalsko taborišče. Naložili so nas na vlak in bili smo dolgo časa v strahu, da bodo tudi nas poslali za domobranci, ker Angležem nismo več verjeli. Dokler je sploh bila možnost, da vlak zavije proti jugu, toliko časa smo bili pripravljeni na vse, tudi da poskačemo z vlaka. Šele potem, ko je minila vsaka možnost, smo se umirili. Vlak ni peljal do špitalske postaje, ampak je ustavil prej, kar ob taborišču.
Naša in Bezlajeva družina smo dobili prostor v četrti baraki. Ta velikanska baraka in vse, njej podobne, so nemški vojski služile za hleve. V njih so bile še jasli in prvo noč sem spal v jaslih. Ves velikanski prostor je bil še nerazdeljen. Vsaka družina je dobila petkrat pet metrov prostora, da si ga je uredila, kakor je vedela in znala. Šele potem so začeli postavljati stene med družinami in urejati barake, da so bile primernejše za ljudi. Ko je g. Cigan hodil v barako obiskovat svoje znance iz Pijave Gorice, se je vedno ustavil tudi pri nas. Salezijanci so v Špitalu živeli v baraki 9. Bili so gospodje dr. Miško Brunec, Ivan Matko, Janez Rovan, dr. France Cigan in salezijanski brat Janez Ambrožič. Tu sta gospoda Brunec in Rovan organizirala Mladinski dom, g. Cigan pa ustanovil in vodil pevski zbor. Ko sta se taborišči združili, ga je prepustil g. Silvu Miheliču, ki je iz Lienza pripeljal svoj pevski zbor. Tako kot dr. Cigan tudi dr. Franc Blatnik ni imel stalnega bivališča v taborišču.
G. Cigana potem nismo več videli, ker se je popolnoma posvetil slovenski Koroški. Matko je vodil obrtno šolo. V lienškem taborišču sta ustanovila Mladinski dom gospoda Janko Mernik in prof. Alojzij Luskar s sodelovanjem klerika Rudija Kneza. G. Mernik je tudi začel izdajati in pisati Begunsko mladino, list za otroke. Dr. Blatnik je bil tu nekak direktor taboriščne tiskarne, kjer so dnevno izhajale Novice, Domači glasovi in vrsta mesečnih publikacij, vse v ciklostilu. Salezijanci so bili izredno delavni v obeh taboriščih. Brez vseh sredstev so prirejali mladinske gledališke igre (operete Miklavž prihaja, s popolnim orkestrom, ni mogoče pozabiti!), omogočali mladini športno udejstvovanje in sploh skrbeli za njen prosti čas, prirejali izlete v gore, letne počitnice ob Hodiškem in Baškem jezeru, vse to delovanje pa združili s tipičnim apostolatom, ki so se ga naučili pri don Bosku.
Poleg salezijancev je bilo med nami v taborišču več škofijskih duhovnikov, nekdanjih župnikov in kaplanov, ki so imeli tudi formalno odgovornost za cerkveno in versko življenje taboriščnikov. Iz domovine smo prinesli s seboj cerkvene organizacije, kot so Marijina družba, Katoliška akcija za može, žene in dekleta ter dijake, Zveza mladih katoliških delavcev, dijaška Marijina kongregacija, Misijonski krožek, skavti; organizirali smo osnovno in obrtno šolo ter gimnazijo … Vsa ta razvejana struktura ustanov nas je trdno povezovala med seboj in bila velik blagoslov za duhovno, versko, kulturno in družabno življenje odraslih in mladine. In to v tolikšni meri, da smo skoraj pozabili na lakoto, saj nam je v začetku po prihodu v taborišče glede prehrane precej trda predla. Mladina je v naših begunskih taboriščih dobila poleg verske in človeške vzgoje toliko zdrave zabave in priložnosti za gojenje
družabnosti, da so mnogi želeli imeti kaj podobnega tudi tu, v Argentini.
Ko so nas začeli razseljevati iz taborišča po svetu, bi naša družina lahko emigrirala v Severno Ameriko. Naš oče je namreč živel kot mlad fant v ZDA in se vrnil v Slovenijo, ko je začel misliti na poroko. Zato je imel v taborišču možnost in tudi željo, da bi se družina izselila v ZDA. Želji pa se je moral odreči, ker je poslušal svoje otroke, ki smo silili v Argentino – zaradi družbe in prijateljev, ki so se v veliki večini odločili za to deželo.
Argentina je bila za nas dobesedno španska vas. Čeprav je bila tudi Avstrija za nas že tujina, smo pa bili tam vendarle še vedno blizu domovine. Nanjo so nas spominjali slovenski Korošci, mesto Celovec in drugi kraji, ki so bili nekoč slovenski, koroške in tirolske gore, po katerih smo hodili, reka Drava in tako naprej. Poleg tega smo v taborišču begunci živeli skupaj, strnjeno, z Avstrijci smo redkokdaj prihajali v stik. Bili smo kot slovenski otok sredi lepe in nam domače avstrijske pokrajine. V daljni Argentini smo tujino globlje občutili: španski jezik je bil za nas neznan, težko smo prenašali vroča in soparna poletja, buenosaireške zime ne poznajo snega, neskončna ravnina brez bližnjih hribov in gora, praznovanje Božiča sredi največje vročine itd. Konec je bilo tudi skupnega taboriščnega življenja, tako bogatega v duhovnem oziru. Posamezniki in družine smo se porazgubili po prostrani državi, ko smo iskali zaposlitev in delo. In ker smo prišli sem kot tujci, ki smo rešili le golo življenje, brez vsega, smo zares občutili pravo tujino šele tu, ko smo začeli normalno življenje na novo, iz nič. Prav ta težka skupna zgodovina nas je spet povezala med seboj, ko smo ob nedeljah iz vseh koncev velemesta in okolice hodili k slovenski maši v Buenos Aires in si pred cerkvijo pripovedovali izkušnje, se obveščali in si pomagali med seboj. Marsikaj tega, kar smo imeli prej v domovini in taboriščih, smo v novi domovini in čeprav v drugačnih razmerah, skušali oživiti. Iz te zavesti so v krajih, kjer smo se ob nedeljah zbirali k slovenskim mašam, počasi zrasli prosvetni domovi, kjer danes delujejo slovenske šole in pripravljamo prireditve kulturnega, verskega in družabnega značaja. Ta krajevna središča sestavljajo danes argentinsko slovensko skupnost, razsejano od Srebrne reke in Buenos Airesa do 1100 km oddaljene Mendoze in visokih Andov na zahodu ter 1700 km na jug oddaljenih Bariloč.
Leta 1970 sem šel iz Argentine na gospodarsko razstavo v Milano in od tam na drugo podobno v Ljubljano, nazadnje pa še v Nemčijo. Iz Nemčije sem šel z vlakom do Celovca, na postaji poizvedel za Mohorjevo in obiskal Mladinski dom, kjer sem se srečal z dr. Mihom Bruncem. V njegovi družbi sem obiskal še druge salezijance, ki so takrat živeli kot begunci na Koroškem: Cirila Kumpa, Janeza Rovana, Ivana Matka in Lojzeta Luskarja. Dr. Brunec me je peljal tudi k težko bolnemu dr. Ciganu, ki se je zdravil za rakom v celovški bolnišnici. Ko sva si segla v roke, je bil iskreno vesel najinega srečanja po toliko letih, ki je bilo zadnje v življenju. 23. februarja 1971 smo zvedeli za smrt tega zaslužnega slovenskega duhovnika, ki je umrl v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer se je zdravil nazadnje. Prišla je njegova ura, ko ga je Gospodar življenja poklical. Brez dvoma že uživa večni mir in pokoj, ki ga je zvesti služabnik prejel za svojo službo Bogu in bližnjemu. (France Cigan: Duhovnik, glasbenik vzgojitelj, Celovec, 2002, str. 25–33)
Najlaže je napisati članek, če pustiš pripovedovati druge! To sem rada storila, saj sama poznam Vetrinjsko polje in Špital le iz pripovedovanja njih, ki so tista usodna leta tam preživeli. Za vsako njihovo zgodbo sem jim hvaležna; Bog lonej za to!
Pravijo, da zgodbe piše življenje. Morda se bomo pa kdaj ustavili ob življenjskih zgodbah teh, katerih imena so v Letnih poročilih Slovenske begunske gimnazije.
Do takrat pa zbogom in ostanite zdravi!