V fotografskem arhivu Marjana Hočevarja so tudi fotografije oziroma posneti filmi, ki niso njegovo avtorsko delo. Teh je v množici sicer le manjše število. Gre za nekaj posnetkov iz Vetrinja, Lienza, Peggetza, Anrasa, morda tudi iz Špitala. Večino omenjenih je posnel Franc Šetina, tiste iz Vetrinja morda Marjan Kocmur ali kdo drug, ker Šetina ni bil v Vetrinju, Marjan Hočevar pa v tistem času še ni imel fotoaparata, saj je svojega pustil doma in je novega nabavil šele v begunstvu. Kako in zakaj se je to gradivo znašlo pri Hočevarju, je več ali manj neznanka. Zagotovo so se fotografi med seboj poznali, sodelovali ali vsaj vedeli drug za drugega. Še najverjetneje je, da so ti, ki so šli iz begunskih taborišč po svetu, del svojih filmov pustili v hrambo in nadaljnjo uporabo Hočevarju, ki je do leta 1956 bival v Špitalu. Morda se bo v prihodnje glede avtorstva pojavil še kakšen nov podatek.
Dva filma – na prvem je 32 posnetkov, na drugem pa 23 – sta še posebej zanimiva. Fotografije prvega objavljamo v tej številki, druge bodo v nadaljevanju. Prve tri fotografije predstavljajo neznano skupino ljudi, ki se je, kot kaže, pripravljala na odhod, nato pa pot čez Ljubelj. Skupina, ki jo spremljamo na fotografijah, je štela osem moških, tri ženske in pet otrok. Ob prtljagi je bila to kar velika obremenitev za dva avtomobila. Manjši je bil znamke Steyr 200, večji pa Hudson, verjetno modelni letnik 1938. V njem se je med vojno prevažal tudi general Leon Rupnik. Iz Ljubljane so najbrž odšli 6. maja 1945 zgodaj zjutraj, morda pa že dan prej v popoldanskem času, ko je bil v garaži pokrajinske uprave živahen vrvež in veliko povpraševanje po avtomobilih. Avtomobil z registracijo LJ 1 je bil vladni, najbrž pa tudi drugi z registracijo LJ 3. Kljub temu da so bile ceste takrat še relativno dobro prevozne in je glavni val umikajočih se vojska in beguncev šele sledil, pot vseeno ni potekala brez zapletov. Preobložena avtomobila sta v klanec omagovala in se pregrevala. Najbrž je šlo prav za
avtomobila, ki ju v svojih spominih omenja Stanko Kociper in sta begunce – kljub tehničnim težavam na poti – pripeljala v Lienz. (). Na fotografijah je prepoznan takratni šofer nove slovenske vlade, ustoličene 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani, Luka Milharčič. Oba šoferja sta na Ljubelju še v uniformah, kasneje v Avstriji pa že preoblečena v civilna oblačila. Z njima sta najbrž njuni ženi in otroci. Med potniki so bili še tajnik taborskega zasedanja Pavel Masič, elektromonter in trgovec Franc Šetina ter študent prava Stanko Šušteršič. Slednji je imel med svojo prtljago tudi znane posnetke domobranskega pevskega zbora in jih je uspešno ohranil. Ostale potnike morda prepozna še kdo od bralcev. Pot je fotografiral Šetina, razen kadar sta s Šušteršičem zamenjala vlogi. Oba sta po prihodu v Avstrijo čez čas našla zatočišče v vasi Anras in se kasneje vsaj z nekaterimi sopotniki občasno srečevala v Peggetzu in Špitalu.
Za našo zgodbo so zanimivi tudi spomini dr. Jakoba Kolariča, ki v tretji knjigi o škofu Rožmanu na strani 412 piše: »« Verjetno gre prav za zgoraj omenjene ljudi in avtomobila, saj se Šušteršič spominja, da so šli najprej v Celovec. (Družina, 2002/45, str. 9)
Iz nastalih posnetkov je videti, da je bila želja fotografov po dokumentiranju trenutka zagotovo večja od natančne opredelitve motiva in upoštevanja primerne fotografske kompozicije. Kljub vsemu pa so fotografije dragocen in pomemben dokument burnega dogajanja v maju 1945.
Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.