Ob prepoznanih osebah na objavljenih fotografijah je slovenski javnosti doma in po svetu zagotovo najbolj znan Stanko Šušteršič (kasneje se predstavlja tudi z imenom Stane), ki je v svinčenih časih preko radia Glas Amerike dolga leta skrbel za radijski stik domovine z demokratičnim svetom. Zanimiva in vse prej kot lahka življenjska pot ga je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja pripeljala v Združene države Amerike, kjer je po bogatem in ustvarjalnem življenju umrl leta 2005.
Njegovi starši so tako kot mnogi drugi Primorci po koncu prve svetovne vojne prišli iz Postojne na Štajersko. Starejši brat Franc se je 14. decembra 1919 še rodil v Postojni, Stanko pa 24. oktobra 1922 že v Mariboru, kjer so starši na Studencih kupili hišo, oče pa se je kot ključavničar državnih železnic zaposlil v bližnjih delavnicah. Z bratom sta na Studencih obiskovala ljudsko šolo in se kasneje vpisala na mariborsko klasično gimnazijo. Stanko je pri kapucinih v cerkvi sv. Jožefa tudi ministriral. Tam se je srečal z Frančkom Župcem in Jaroslavom Kikljem, ki je vodil fantovski odsek. Oba sta bila marca 1942 v Ljubljani med žrtvami komunističnih atentatorjev. V prvem letniku klasične gimnazije v šolskem letu 1934/35 je imel v razredu sošolce Konrada Mejača, Franca Pedička in Maksimilijana Jezernika. Na šolskih hodnikih pa je lahko med dijaki višjih letnikov srečeval Božidarja Eiletza, Zorka Simčiča, Stanka Janežiča, Štefana Faleža, Doro Žebot, Nikolaja Jeločnika, Ignacija Čretnika, Stanka Kocipra in Rudolfa Čuješa. Večina teh je sodelovala v medvojnem in povojnem kulturnem, znanstvenem, političnem in verskem dogajanju doma in po svetu.
Ko se je Stanko sredi 7. razreda leta 1941 pred Nemci umaknil v Ljubljano, se je najprej nastanil pri kmetih v Dravljah, po srečanju z nekdanjimi sošolci pa se je preselil v Marijanišče. Tam je že bivalo nekaj pribežnikov s Štajerske, med njimi sošolec Franc Pediček. Šolska oblast jim je dovolila vpis na ljubljansko Klasično gimnazijo, da so lahko dokončali 7. in 8. razred ter jim s tem omogočila uspešen zaključek srednje šole. Ker je Ljubljanska univerza med vojno dokaj normalno delovala, se je Stanko potem, ko si je februarja 1942 tudi formalno uredil status bivanja v Ljubljanski pokrajini, v študijskem letu 1942/43 vpisal na pravno – takrat imenovano Juridično – fakulteto, sočasno pa še na dramski oddelek Glasbene akademije. Kot zanimivost naj omenim, da je na osebnem izkazu pripeta fotografija, ki je bila posneta v fotografskem ateljeju znanega Marjana Kocmurja v Mostah.
za leto 194243)
Že po prvih vosovskih umorih je vedel, da je t. i. narodno osvobodilno gibanje zgolj krinka za komunistično revolucijo. Kot študent je bil blizu akademskemu klubu Straža, sodeloval pa je tudi pri propagandnem delu na radiu, kar mu je omogočilo, da je ob umiku iz Ljubljane s sabo odnesel precej posnetega glasbenega gradiva. S skupino znancev je v začetku maja čez Ljubelj odšel v Avstrijo, med prvimi prišel v Celovec in na poti proti Lienzu dočakal konec druge svetovne vojne. V Lienzu se je zbralo več študentov, predvsem Stražarjev, tja pa je prišel tudi škof Rožman. Čez čas so s pomočjo anraškega kaplana dobili prostor za bivanje v vasi Anras (1261 m nad Pustriško dolino) in okolici, kjer so kmetom, ki so jih sprejeli, pomagali pri kmečkih opravilih.
V tej vasi je škof Rožman preživel tri mesece svojega begunstva. V mašnika je konec meseca maja posvetil visokošolca Vladimirja Kozino. Nove maše se je udeležil tudi Stanko. Bil je med navzočimi, ko je med novomašnim kosilom škof Rožman dobil novico o vračanju domobrancev v Jugoslavijo, kar je bil za vse prisotne velik šok. Na Tirolskem je ostal do jeseni 1945, nakar se je pridružil slovenskim beguncem v taborišču Peggetz pri Lienzu, kjer je zvedel, da bo možno nadaljevati prekinjen študij na univerzi v Gradcu. Tako se je po opravljenih treh semestrih v Ljubljani jeseni 1945 vpisal na graško univerzo in 13. julija 1951 z doktoratom uspešno končal študij prava.
Po prihodu v Združene države Amerike v začetku petdesetih se je napotil v Cleveland, kjer je že bilo nekaj njegovih sošolcev z graške univerze, tudi dr. Metod Milač, s katerim sta prijateljevala. Nastanil se je pri eni izmed slovenskih družin in prvo zaposlitev našel v tovarni letalskih delov. Kmalu se je začel kulturno udejstvovati in s svojimi izkušnjami sodelovati pri projektu slovenske radijske oddaje. Nekaj glasbenega materiala je prinesel s seboj iz Ljubljane, nekaj pa ga je posnel v taboriščih. Pri tem delu je prišel v stik z radijem Glas Amerike in bil tri leta njegov zunanji sodelavec, nakar mu je bila ponujena redna zaposlitev. Tako se je 1. januarja 1960 preselil v Washington in na radiu Glas Amerike delal
polnih 28 let. Bil je prevajalec, napovedovalec, producent in je obenem reševal slovensko oddajo, ko ji je pretila ukinitev. Njegova velika ljubezen je bilo zborovsko petje in slovenski pevski zbor Korotan, ki ga je še pred njegovim prihodom v Cleveland ustanovil Metod Milač. Pevci in pevski zbori iz Slovenije so bili zato Šušteršiču še posebej dobrodošli obiskovalci. Dramskega študija sicer ni dokončal, navdušenje do odra pa mu je ostalo. Tako je slovenskim amaterskim gledališkim skupinam pomagal kot masker. Kot dopisnik, sodelavec in član časopisnega konzorcija je veliko sodeloval pri mesečniku Slovenska država, katerega glavni namen je bil uresničevanje Ehrlichove vizije samostojne slovenske države. Za to si je še posebej prizadeval v času osamosvajanja, ko je pisal pozive ameriškim politikom za priznanje samostojne Slovenije in se njenega rojstva iskreno veselil. Vsakemu obiskovalcu iz domovine, ki mu je razkazoval Washington, je še s posebnim navdušenjem v washingtonski baziliki Brezmadežne pokazal slovensko kapelo s kopijo slike Marije Pomagaj z Brezij, ki je bila blagoslovljena 15. avgusta 1971. Pri tem je v svoji skromnosti seveda zamolčal velik delež, ki ga je imel pri uresničitvi tega projekta. Skromnost, gostoljubnost, delavnost in ljubezen do slovenstva so bile njegove velike odlike. Poleti 2002 se je skupina mladih na poti s svetovnega srečanja mladine s papežem v Torontu, na poti na grob škofa Rožmana v Lemont ustavila v Washingtonu, kjer je uživala Stankovo gostoljubje. Ob vrnitvi domov so z navdušenjem pripovedovali o njegovi razgledanosti in dobrosrčnosti.
Stankov brat Franc se je po končani nižji gimnaziji izučil za poklic tiskarja, med drugim je dvanajst let delal pri Celovški Mohorjevi družbi. V Združene države Amerike je prvič odšel leta 1957, ob obisku domovine leta 1962 se je poročil z nečakinjo dr. Ludvika Leskovarja Marijo Vehovar, nakar sta se za stalno naselila v ZDA. Umrl je leta 2003 v Clevelandu, kjer je tudi pokopan.
Z materjo se je Stanko videl šele po devet
najstih letih, ko je bil poleti 1959 na daljšem potovanju po Evropi. Zaradi takratnih političnih razmer v Jugoslaviji sta se srečala v Avstriji. Oče je umrl leta 1957. Naslednje srečanje z materjo je bilo v Sloveniji, saj je Stanko pridobil službeni potni list. Kasneje je prihajal redno, v samostojno Slovenijo pa še s posebnim zanosom. Seveda je prva ljubezen veljala Mariboru in mnogim prijateljem. Zmeraj je obiskal patre kapucine na Studencih in se srečal s prijateljema iz srednješolskih let, ki je imel vsak drugačno življenjsko zgodbo. To sta bila Jakob Šišernik, ki se je kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko po spletu čudnih okoliščin znašel kot vojni ujetnik v Angliji, se nato v angleški uniformi izkrcal v Normandiji, kasneje pa preko Barija s prekomorci 1945 vkorakal v Trst. Drugi prijatelj je bil Franc Pediček, s katerim sta v Ljubljani nekaj časa bivala skupaj v Marijanišču in maturirala. Pediček je šel skozi pekel Turjaka, bil 30. maja vrnjen in preživel Teharje. Po vojni sta bila oba prijatelja uspešna – prvi kot gospodarstvenik, drugi kot pedagog.
Stanko je umrl 11. decembra 2005 v Washingtonu. Njegova želja je bila, da bi bil pokopan v Mariboru v grobu svojih staršev. Ta želja se mu je 12. maja 2006 izpolnila s pomočjo prijatelja, ki je žaro s pepelom prinesel v Maribor. Pogrebno slovesnost je na pobreškem pokopališču vodil škof dr. Franc Kramberger ob asistenci tajnika Danijela Lasbaherja in kapucina patra dr. Vinka Škafarja.
V slovenskem zgodovinskem spominu Stanko Šušteršič žal še nima svojega mesta, ki si ga zasluži glede na vse, kar je storil za slovenstvo in slovenski narod.