Življenje in delo
Svetniškemu duhovniku, duhovnemu oče tu, vzgojitelju mladine, velikemu Slovencu in mučencu
Daljne družinske korenine Lamberta Ehrlicha segajo na Saško v Nemčiji. Na začetku industrializacije so prišli njegovi predniki zaradi dela v rudnikih oziroma v kovinski industriji v Belo peč (Fusine) med Ratečami in Trbižem.
Podatkov o izvoru družine nimamo, ker ni na razpolago starih matičnih zapisov. Žabniški župnik Mario Gariupomenja, da imamo o tem dvoje spominskih pričevanj. Prvo iz leta 1914 je družinska kronika samega Lamberta,obsega 34 strani, drugi vir pa je zapis Lambertovega nečaka p. Janeza Ehrlicha,misijonarja v Indiji, ki ga omenja tudi Rudolf Čuješ.Iz obojega izhaja, da je bil Ehrlichov rod pomemben, razvejan in vpliven na širšem območju Kanalske doline in okolice. Vsaj od Ehrlichovega deda dalje družina izpričuje izrazito slovensko narodno zavest. Stari oče Jožef se je preselil iz Ovčje vasi v Žabnice (Seifnitz, Camporosso) najprej v hišo št. 126 (pri Šnajderju) in kasneje zgradil novo , št. 156, in ji dal hišno ime iz Ukev. Slovenstvo odlikuje Lambertovega očeta Janeza (Johanna) in mamo Katarino. Duhovnik Ignacij Hladnik je zapisal: »Mož z ‚velenemškim‘ priimkom je bil bolj Slovenec kot vsi drugi … Njegovo mla
dostno navdušenje, živahnost in razboritost so nas očarali, tako da nas je kar hitro pognal v navdušeno delo za narod in Cerkev.«
Starša sta izhajala iz premožnih družin. Lambertov oče Janez je bil posestnik, lesni trgovec in gostilničar; delaven, vztrajen in globoko veren, pa tudi strog, mamo Magdaleno, ro
1 Gariup Mario, , Cividade del Friuli: Società Cooperativa Editrice Dom, 1999, str. 15.
2 Tega zapisa ni bilo mogoče najti.
3 Ta rokopis se nahaja v Nadškofijskem arhivu Ljubljana (NŠAL), fond 484, Zapuščine, Lambert Ehrlich, fasc. 110b; omenja ga tudi Čuješ Rudolf, , Antigonish, Nova Scotia, Canada 1992, str. 72 in pravi, da ga je nečak Janez napisal 1961 pod naslovom .
4 Čuješ Rudolf, prav tam.
5 Hladnik Janez, , Mohorjeva, Gorica 1978, str. 107.
jeno Mikosch, pa sin opisuje kot blago in milo ženo in mater, ki je otrokom dajala zavetje pred strožjim očetom.Lambertova starša Janez in Magdalena sta se, oba stara dvaindvajset let, vendar po tedanjih zakonih še mladoletna, poročila 26. novembra 1863. Rodilo se jima je deset otrok, sedem dečkov in tri deklice. Dva izmed njih, peti Martin (*7. 5. 1871, +5. 4. 1929) in predzadnji sin Lambert sta postala duhovnika. Lambert je bil rojen 18. septembra 1878. Verna starša sta vse otroke vzgajala v veri in slovenski narodni zavesti. Lambert potrjuje, da so v družini govorili slovensko koroško narečje in redno molili rožni venec in druge molitve.
Ob Ehrlichovi smrti maja 1942 je N. N. (napačno) zapisal: »S svojimi 7 (pravilno 6) brati in 2 sestrama (pravilno 3 sestrami) je po svojih uglednih starših podedoval izredno bogate naravne in nadnaravne darove: nadarjenost, srčno plemenitost, gmotno blagostanje in globoko versko vzgojo … Izredno iskrena in spodbudna ljubezen je vezala vse otroke s starši in otroke med seboj.«
Lambertova šolska pot se je začela v ljudski šoli v Žabnicah in se nadaljevala v gimnaziji v Celovcu. Tu je najbolj nadarjeni med vsemi brati leta 1896/97 maturiral z odliko. Čeprav je Lambert sprva razmišljal, da bi se vpisal na študij filozofije, se je le odločil za študij teologije in vpisal bogoslovje na Univerzi v Innsbrucku 2. oktobra 1897 in bival v .Ehrlich je vseskozi ohranjal stik z jezuiti, hodil tja kasneje večkrat na duhovne vaje, kot potrjuje njegov duhovni dnevnik.Po tej izkušnji in v zavzetosti za misijonsko dejavnost je vzpostavil tudi dobre stike z jezuiti v Ljubljani in hotel celo prestopiti v jezuitski red.»Prvo leto je študiral v Innsbrucku na lastne stroške,
18. septembra 1898 pa je zaprosil ordinariat Krške škofije, da mu izposluje podporo iz deželnega verskega sklada, kot so jo sicer dobivali vsi kandidati teologije.«
Regens je o Lambertu ob osnovnih podatkih stenografsko pribeležil: »V prvih letih nekoliko ‚kritično‘ nastrojen, v zadnjih letih zelo dober.« («)Opomba je pomembna za razumevanje Lambertovega značaja in presojo njegovih drž. Razodeva Ehrlichov kritični odnos do sveta (okolja in razmer), ki ga tudi kasneje ni opustil. Na drugi strani zapis izraža vzdušje razmeroma stroge vzgoje v zavodu in priča o Lambertovi pripravljenosti, da se vključi v okvire cerkvene discipline ter kljub pomislekom potem sprejema cerkveno avtoriteto. Njegov odnos do takratnih cerkvenih avtoritet ni bil brezpriziven, a vendar vdan. Osebno si je oblikoval stališče, da je treba sprejemati odločitve cerkvenih predstojnikov. To je bila njegova drža tako do škofa Jožefa Kahnav Celovcu kot kasneje do Antona Bonaventure Jegliča in Ehrlichovega rojaka in prijatelja Gregorija Rožmana v Ljubljani. Čeprav je imel do njih
6 Ehrlich Lambert, , Mohorjeva, Celovec 1919, str. 301303.
7 Malle Avguštin, , v Škulj Edo (ur.), Ehrlichov simpozij v Rimu, Mohorjeva, Celje 2002, str. 922, tukaj str. 11.
8 N.N., , Slovenec 1942, št. 123 (30. maj 1942), str. 3.
9 Arhiv Canisianuma, zavoda študentov teologije v Innsbrucku (AC), 18991902, str. 1337.
10 NŠAL, Ehrlich, Zapuščine, , fond 484, fasc. 110a.
11 Prešeren Anton, , Naša vez, št. 910, Toronto, Canada 1950, str. 141143.
12 Arhiv Krške/Celovške škofije (Archiv der Diözese Gurk, ADG) , Lambert Ehrlich ordinariatu Krške škofije 18. 9. 1898; navaja Malle Avguštin, str. 17.
13 AC, 18991902, str. 1337.
14 Jožefa Kahna je kot človeka in škofa zelo cenil, kar potrjuje tudi omemba njegovega imena med vzorniki, poleg svetnikov, sv. Terezije Velike, Ivane Orleanske itd., v njegovem , str. 20.
kdaj kritične pomisleke, je Rožmanove odločitve sprejemal.Bolj kritičen je bil do svetnih oblasti, še bolj do političnih nasprotnikov,čeprav odnosi in zapisi izražajo vedno spoštovanje do vsake njihove osebe, pa naj je šlo celo za njegove nasprotnike, kar potrjuje npr. posredovanje za zaprte komuniste, a nedvomno in odločno je opozarjal na nesprejemljiva in krivična ravnanja vplivnih ljudi, ki naj bi spoštovali verske in nravne postave in ne povzročali družbenih krivic.
Ehrlich je 18. novembra 1898 prosil ordinariat Krške škofije, da mu potrdi sprejem med duhovščino Krške škofije. Tako zagotovilo je potreboval, ker bi moral sicer k vojakom.Ordinariat je prosilcu pozitivno odgovoril in izrazil prepričanje, da bo Ehrlich vestno študiral in po končanem študiju služil v vrstah duhovnikov škofije.Ordinariat je v naslednjih letih »skrbel tudi za to, da je Lambert Ehrlich kot kandidat teologije prejemal iz fonda verskega sklada redne podpore za svoj študij v Innsbrucku. Deželna vlada je tem prošnjam ugodila pod pogojem, da Ehrlich opravlja izpite. Tako je Lambert Ehrlich dobival letno 450 kron podpore iz verskega sklada.«
V Arhivu hranijo njegovo spričevalo, ki potrjuje, da je v večini predmetov imel oceno zelo dobro (, 1), kar je še danes ocena za odlično na innsbruški (in drugih avstrijskih) univerzah, se pravi, bil je odličen študent. Znano je tudi, da se je v družbi tujih študentov učil jezikov, gotovo tudi od ameriških angleščine.
Lambert je bil 20. julija 1902 v Celovcu posvečen za duhovnika. Tam je prejel že leto prej (27. 5. 1901) nižje redove; 16. in 18. julija, se pravi dva oziroma štiri dni pred posvečenjem, še subdiakonat in diakonat.Istega leta je odšel v Pariz in nato s finančno podporo deželne vlade na izpopolnjevanje v Rim, stanoval je v zavodu .Julija 1903 se je še enkrat vrnil na univerzo v Innsbruck in 24. julija uspešno opravil zadnji rigoroz iz , prej še iz (27. VII. 1901), iz (21. 2. 1902) in iz (9. 1. 1903).V arhivih ni zabeleženo, da bi pisal disertacijo, a je glede na odlične ocene izpitov in možnosti fakultetnega reda razvidno, da mu je ni bilo treba pisati.
15 Najbolj se je to pokazalo v Rožmanovem odnosu do mladcev in posebej do Tomca, ko je Rožman leta 1937 s pravili na novo določil KA, s čemer so postali mladci »lastna organizacija«, s tem pa so bili stražarji postavljeni kot drugorazredna katoliška akcija, »s čemer je bil profesor ob postavitvi pred takšno dejstvo zelo prizadet«, a je spoštoval Rožmanovo odločitev, kot je zapisal v pismu 5. 11. 1961 patru Ivanu Casermanu Pavle Verbinc ; NŠAL, Zapuščine, Ehrlich Lambert, fond 484, fasc. 110a; Ehrlich je kmalu po prvi svetovni vojni predaval orlom in poudaril nujni in neobhodni pomen duhovnikove vloge pri vzgoji mladih. To mu je Tomec zameril in po Ehrlichovem prepričanju ga zaradi tega ni nikoli več povabil na predavanja KA in je skušal KA imeti kot svojo katoliško delavnico. Ne glede na to je Ehrlich ostal spoštljiv do Tomca in lojalen do Rožmana, kot pravi Kolarič Jakob, II, str. 202.
16 Prim. Mlakar Boris, , v Škulj Edo, op.14: »F. Saje, Boj klerofašistične ‘Straže’ proti osvobodilnemu gibanju, v: TV15, 12.11.1969. – Mlakar dodaja, da Saje govori o nasprotovanju dr. Natlačena Ehrlichu 11. 2. 1942 zaradi članka v podtalnem glasilu stražarjev , 23. 1. 1942 z naslovom Podatek naj bi izviral iz dnevnika po vplivu drugega stražarja za Cirilom Žebotom Franca Casarja, »ki ga danes v arhivih ni mogoče najti«, dodaja Mlakar.
17 Prim. Ehrlich Lambert, Welajet Kärnten; Ehrlich Lambert, , Acta Ecclesiastica Sloveniae 24, Ljubljana 2002, str. 70; Vrečar Marija, , prav tam.
18 ADG, Lambert Ehrlich ordinariatu Krške škofije 18. 11. 1898.
19 ADG, Ordinariat Krške škofije Lambertu Ehrlichu 28. 11. 1898.
20 ADG, Ordinariat Krške škofije deželni vladi 23. 11. 1898; Deželna vlada ordinariatu Krške škofije 8. 3. 1899; Lambert Ehrlich ordinariatu Krške škofije 25. 10. 1899; Ordinariat Krške škofije deželni vladi 28.10. 1901; deželna vlada ordinariatu Krške škofije 8. 12. 1901 (navaja vse Malle Avguštin, str. 17 in 18).
21 AC, 18991902, str. 1337.
22 Vstopil 1. 2. 1903 in bil tam do 12. 6.1903. Arhiv Anima, Eintragungsbuch C/5d. Zahvaljujem se ge. Doc. dr.Tamari Scheer iz Päpstliches Institut Santa Maria dell’ Anima za poslani podatek.
23 AC, 18991902, str. 1337.
24 V dopisu z dne 6. 4. 2020 mi je gospod Peter Goller, vodja Arhiva Univerze v Innsbrucku potrdil, da je bilo okoli 1900 mogoče promovirati na podlagi opravljenih rigorozov (strogih izpitov), kar je storil tudi Ehrlich. Torej brez disertacije. (»«)
Po vrnitvi je bil Ehrlich najprej nekaj tednov kaplan v Beljaku, nato v stolnici v Celovcu. 7. novembra 1906 je krški ordinariat zaprosil deželno vlado, naj mu omogoči trajno zaposlitev, kar je vlada potrdila. Leta 1907 ga je škof Jožef Kahn imenoval za svojega tajnika, kar je ostal do leta 1912. Od leta 1910 do konca vojne je v celovškem bogoslovju predaval tomistično filozofijo in osnovno bogoslovje.Zelo dejavno se je vključil v obrambo katoliškega pogleda na čudeže v Lurdu in napisal o tem obširno razpravo.Posebno se je posvetil . Zanje in za druge slovenske študente je prirejal tudi počitniške tečaje in druga posebna predavanja. V vojnem času je bil tudi on kot večina drugih zavednih slovenskih duhovnikov deležen preganjanja.Leta 1917 je zato »sestavil za državni zbor na Dunaju obširno spomenico o preganjanju koroških Slovencev«.
Bil je nadarjen in zavzet za jezike in je o tujih jezikih zapisal v rubriko , da govori »nemško, francosko, italijansko, angleško, latinsko, (raz)ume poljsko in grško«.Iz spričeval je razvidno, da je študiral tudi druge svetopisemske jezike. Zaradi znanja slovanskih jezikov je med vojno deloval v vojaški bolnišnici v Celovcu in bil potem kot kurat za vojne ujetnike v Galiciji in Bukovini (Černovice).Po koncu vojne so mu zaupali ekspertno delo pri pariški mirovni konferenci. Najprej je bil imenovan »od deželne Vlade za Slovenijo za jugoslovanskega zastopnika v amerikanski poizvedovalni komisiji (), »febr. 1919 (me) ga je pridelila osrednja vlada jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu kot eksperta za Koroško. Pri delegaciji (sem) je bil zaposlen kot ekspert in tajnik do razpustitve delegacije …«Ehrlich je bil po pričevanju slovenskega delegata Žolgarja in številnih drugih poznavalcev zapletenih razmer ob razpadu cesarstva eden glavnih nosilcev iznajdljivih pobud v skrajno zahtevnih in težkih diplomatskih, medijskih in za Slovence politično skoraj nemogočih razmerah.
Po prvi svetovni vojni od leta 1920 do 1922 je po opravljeni dolžnosti pri Jugoslovanski delegaciji znova študiral na : (sekcija za religijske znanosti), (Paleontološki institut človeštva) in v (Muzej za verstva) v Parizu. Študij je nadaljeval v Oxfordu s poglabljanjem etnologije in primerjalnega veroslovja, proučeval je antropologijoter se tako usposobil za profesorja osnovnega in primerjalnega bogoslovja ter etnologije. Iz Oxforda je o izpopolnjevanju predložil tudi diplomo o opravljenim izpitu iz antropologije.Tam je že tudi sam predaval. V obeh mestih se je srečeval z odločilnimi strokovnjaki oziroma znanstveniki s področja antropologije, veroslovja in družboslovja.
Koncem junija 1922 je Ehrlich prišel v Ljubljano. Teološka fakulteta ga je že ob ustanovitvi leta 1919 prosila za sodelovanje, vendar je
25 Malle Avguštin, str. 18.
26 Glej: Ehrlich Lambert, , Celovec 1914.
27 Vrečar Marija, , Acta Ecclesiastica Sloveniae 24, str. 23/24.
28 Arhiv Univerze v Ljubljani (AUL), IV, Osebne mape (Lambert Ehrlich) /19, IV12/186, .
29 AUL, IV, Osebne mape (Lambert Ehrlich) /19, IV12/186.
30 Prav tam.
31 Prav tam.
32 Čuješ Rudolf, str. 63; prim. Perovšek Jurij, Ehrlich in … v Škulj Edo, str. 59; Jeglič Anton B., , 7.6. 1919: V jugoslovanski delegaciji »jako marljivo dela bogoslovni profesor dr. Lambert Ehrlich iz krške škofije (Celovec). On je desna roka našega Žolgerja«.
33 AUL, IV, Osebne mape (Lambert Ehrlich) /19, IV12/186.
34 NŠAL, fond 484, Zapuščine, Ehrlich Lambert, fasc. 110a.
zaradi sodelovanja v delegaciji to moral odložiti. Medtem ko je bival v tujini, je 24. januarja 1922 zaprosil Univerzo za mesto rednega profesorja za primerjalno veroslovje (uporedna nauka o religijama). Fakultetni svet ga je 26. januarja za mesto izvolil, dekan Grivec pa je 27. januarja prosil univerzitetni svet, da ga potrdi. Poročevalec dr. Zore je povzel štiri ocenjevalce in posebej izpostavil oxfordskega profesorja Maretta, ki Ehrlichu priznava visoko strokovno usposobljenost. Rektor je potem potrditev sveta poslal ministru, kralj Aleksander pa je nato izdal dekret ministru za prosveto Svetozarju Pribičeviću za imenovanje in 14. aprila 1922 je bil imenovan za rednega profesorja Teološke fakultetein jeseni začel predavati. Njegov osnovni predmet je bil tri ure od leta 1925/26, štiri ure na teden v zimskem in letnem semestru. Osnovno temo, krščanska vera v primerjavi z drugimi verami, je vsako leto dopolnjeval. Bistven poudarek je bil na odrešujoči resnici krščanske vere.Vsak semester pa je imel tudi po eno posebno (specialno) predavanje za druge študente v zgradbi univerze z osnovnim naslovom , po eno uro na teden na semester, vsako leto z različnimi poudarki.Vseskozi je predaval še .Spopolnjeval se je na Dunaju. Poleg predavanj je bil Ehrlich vseskozi vodjaknjižnice Teološke fakultete. Imel je reden stik s karmeličankami in izredno častil sv. Terezijo Veliko in malo Tereziko (kot številne druge vzornike, Janeza Nepomuka, Andreja Bobola itd.). Ehrlich je bil trikrat dekan in prodekan Teološke fakultete. Iz maloštevilnih ohranjenih zapisov o tem delovanju sledi, da je zavzeto, dosledno, z lično, čitljivo s skrbno pisavo opravljal tekoče posle in povezoval delovanje fakultete z Univerzo. Kot profesor se je zavzemal za pridne in delovne študente ter jim prek dekanata izprosil tudi podporo, kot sledi iz zapisa. Sicer pa je tudi sam osebno pomagal, predvsem revnim študentom drugih fakultet s hrano in svojimi finančnimi sredstvi. Bil je tudi član Univerzitetnega sodišča za študente.
Škof Rožman je 23. marca 1931 uradno imenoval Ehrlicha za študentskega oziroma duhovnika za akademike. V dekretu je zapisal: »Z velikim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko leto Vi prešli v ozek stik z delom akademikov, kateri se Vas oklepajo in Vas priznavajo za akademskega dušnega pastirja in duhovnega voditelja in Vam podeljujem vso kanonično misijo.«Rožman je imel s tem v mislih Vincencijevo konferenco, ki jo je v letu 1930–1931 ustanovil Ehrlich in v njej zbiral krščanske akademike kot sestavni del misijonskega krščanskega poslanstva. To bistvo krščanskega življenja, ljubezen do Boga in bližnjega je določalo Ehrlichovo življenje in delovanje. Z uradnim imenovanjem se je te naloge lotil z vso njemu lastno odgovornostjo ter verskoduhovno in narodnostno vnemo. Prizadeval si je, da bi povezal in duhovno utrdil študentsko katoliško
35 AUL, IV, Osebne mape (Lambert Ehrlich) /19, IV12/186: Dekret kralja Aleksandra.
36 Arhiv Teološke fakultete (ATF), F 36 (do leta 1923) in F 37 (leto 19241927).
37 Prav tam.
38 Predvidoma je pred vojno njegova predavanja obiskovala tudi dr. Bronislava Sušnik (19201996), slovenska antropologinja in misijonarka med Indijanci v Paragvaju, ker je delila Ehrlichove misijonske in etnološke usmeritve, saj se sklicuje na šolo Ehrlichovega kolega iz reda SVD (– Družba božje besede – oziroma misijonarji iz Steyla na Nizozemskem (ustanovitelj A. Janssen), ustanovitelja Antropološkega instituta v Mödlingu (Dunaju) p. Wilhelma Schmidta (1868–1954). Njeno družino je zaznamoval umor očeta dr. Jožeta Sušnika (18.8.1941), načelnika žandarmerijske postaje pri Devici Mariji v Polju, ki so ga umorili komunistični revolucionarji. (Podobno je bil na nemškem okupacijskem območju v Tacnu pod Šmarno goro 22. julija 1941 ustreljen Franc Žnidaršič, bivši poveljnik orožniške postaje v Šentvidu nad Ljubljano; to sta prvi [domačislovenski!] ne okupatorski žrtvi OF). Na povezavo z Ehrlichom me je opozorila dr. Mojca Terčelj v pogovoru 12. 2. 2020; ni pa za to pisnih virov. Kako pomemben je bil odhod Sušnikove v Argentino in potem v Paragvaj, pove njena izjava: »V Paragvaju sem našla svobodo, osebno in znanstveno«. Prim. tudi Žajdela Ivo, , 14. 2. 2010, str. 18.
39 ATF, F 36: Ta označba ostaja vsa leta enaka.
40 V pogosto zapiše sklep, da bo vodstvo knjižnice oddal, prav tako nekatere druge dolžnosti.
41 ATF, F 36.
42 NŠAL, fond 484, fasc. 110, Zapuščine, Lambert Ehrlich.
mladino, posebej da bi jo obvaroval vpliva komunizma oziroma bi jo povezal v katoliški veri in tako preprečil, da bi na univerzi sprejemala komunistične ideje, saj so komunisti tam vse bolj krepili svojo dejavnost in vpliv.
Žal je tu prof. Ehrlich naletel na težave. Del študentov, ki so izhajali iz srednješolske Katoliške akcije, je vodil prof. Tomec, ki ni dovolil Ehrlichovega vodstva študentov na univerzi, a si je z drugimi Ehrlichovimi študenti prizadeval za spoštovanje duhovnih usmeritev katoličanov skladno z naukom Cerkve. Problem pa so bili študentje Zarje in drugi mladi intelektualci – krščanski socialisti, ki so sprejemali marksistična stališča, nasprotna nauku Cerkve. Zaostrovanje med katoličani je povzročila pristranska ocena člana omenjene skupine ‚levih katoličanov‘, Edvarda Kocbeka, položaja v španski revoluciji, kjer avtor očita vodstvu Cerkve v Španiji, da ni podprla revolucije, zamolči ali potvori pa zločine, ki so jih počeli revolucionarji v Španiji, kot piše tudi papež Pij XI. v . Ehrlich je v predavanju, ki ga je v nadaljevanjih objavil katoliški časnik ,celovito, resnicoljubno, z argumenti odgovoril o razdiralnem delovanju, ki ga je Kominterna povzročila Španiji in predvsem njeni katoliški Cerkvi. Ugotavlja, da se v Španiji ne bori Cerkev zoper ljudsko fronto, pač pa se borita med seboj fašizem in komunizem, trpijo pa predvsem katoličani. Komunizem je z zvijačo prevzel vodstvo v republiki in povzročil človeško in materialno razdejanje: pobiti škofje, duhovniki in verniki, nad milijon ljudi, porušene cerkve. Že v razpravi o boljševizmuleta 1924 je Ehrlich razgrnil pogubne posledice revolucije v Rusiji za vero ter za pravoslavno in katoliško Cerkev.
Ehrlich si je kot človek velikopoteznih načrtov za Cerkev in narod prizadeval usposobiti čim več samostojnih in zavednih katoliških mladih ljudi in je bil žalosten, da kar precej Slovencev ni spoznalo, kaj nam preti s komunizmom.
Z lastnimi sredstvi in pomočjo je Ehrlich uredil Akademski dom sv. Cirila v Ljubljani na Streliški za bivanje in versko vzgojo študentov. Stalno je imel kakega revnega študenta na hrani, sicer so ga tako njegovi stražarji (ožja skupina akademikov) in drugi študentje zaradi njegove razgledanosti in privrženosti Cerkvi in narodu izredno spoštovali. Komar pravi, da »se ne spomni, da bi med mladci slišal žal besedo, namenjeno Ehrlichu«.
Zraven profesorskega delovanja in prizadevanja za študentsko mladino je bila Ehrlichova stalna skrb tudi širitev misijonske zavzetosti med Slovenci. Izvirala je iz njegove globoke vere in prepričanja o pomenu krščanstva za Cerkev in ves svet. Svoja predavanja iz je povezoval z zavzeto vsestransko misijonsko organizacijsko dejavnostjo. Povezoval se je z misijonsko družbo lazaristov in jezuitov, a je tudi drugim duhovnikom in bogoslovcem doma in po svetu širil misijonsko zavest ter vsakega spodbujal k lastnemu misijonskemu delovanju doma in po svetu. Od 6.–11. 9. 1930 je v Ljubljani organiziral dobro zastopan mednarodni misijonski kongres;kot soorganizator in predavatelj je sodeloval tudi na drugih kongresih misijonskega združenja po svetu.
»Po pristopu Jugoslavije k silam osi in sledečem puču je profesor Ehrlich 29. marca 1941 organiziral molitveno uro za slovenski narod, saj
43 Slovenec, št. 134, 135, 136, 137, 138 (16., 17., 18., 19., 20. 6. 1937), povsod str. 2.
44 , v: Čas 18 (1923/24), 192217, 275295, (začetnice: L. E.)
45 Komar dr. Milan, (zbornik), Buenos Aires 1991, str.72.
46 Prav tam, str. 73; Milan Komar (19222006) je izšel iz mladcev, študiral filozofijo v Turinu, po vojni odšel v Argentino in tam predaval na več univerzah ter se uveljavil od leta 1959 kot profesor na Pontifikalni argentinski katoliški univerzi v Buenos Airesu kot svetovno uveljavljeni slovenski filozof.
47 Poročilo v Času 1931 (25), str. 114.
se je zavedal bližine katastrofe.«Podobno je že prej spodbudil molitev in zvonjenje ob nacistični zasedbi Avstrije (13. 3. 1938). 6. aprila 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo in jo pahnila v vojno. Ker je Ehrlich iz pariške mirovne konference hranil zapise in dokumente o mejah in je veljal za izvedenca za slovensko vprašanje, so ga slovenski člani vlade v Beogradu poklicali, da se jim pridruži, a le nekaj članov vlade je Ehrlich še uspel ujeti na Palah pri Sarajevu.Z njimi je potoval le do Nikšića v Črni gori, ker zanj ni bilo prostora ne v letalu niti ni mogel oditi iz Boke Kotorske. Prek Dalmacije se je vrnil v Ljubljano in spodbudil dr. Natlačena in druge politične voditelje, da bi organizirali ilegalni odpor, vendar vodilni niso bili za to. Istočasno je takoj jeseni istega leta (1941) tudi zaradi različnih stališč politikov SLS in drugih strank glede mesta Slovenije v Jugoslaviji z izjemno zavzetostjo oblikoval spomenico .V njej je v teh žalostnih in težkih razmerah okupacije razgrnil svoje du
48 Martinjak Ratej Ana, v J. Juhant in M. Centa (ur.), (zbornik), Znanstvena knjižnica Teološke fakultete 43, 2015, str. 16.; Čuješ Rudolf, , str. 48/49.
49 Žebot Ciril, , Magellan, Ljubljana 1990, str. 166: Žebot izraža veselje, da je lahko povezal dr. Kulovca in dr. Ehrlicha. Ehrlich pa je »v zahtevnih razmerah le prišel z kovčki dokumentov in literature na Pale in se dobil tam z dr. Miho Krekom« (str. 184). Moral je z Žebotom in Javornikom nadaljevati pot v Boko Kotorsko, a so se morali potem spet po težavni poti vrniti v Ljubljano (str. 187190).
50 Žebot Ciril, prav tam, str. 219223. Žebot doda v op. 14, da je to besedilo »iz mojega izvoda Ehrlichove spomenice«, delno objavljeno v reviji (glasilo stražarjev v inozemstvu); Žebot Ciril, Slovenski videc in državnik, I (1950 ob osmi obletnici Ehrlichovega umora), št. 9.10. maj – junij, Toronto/ Ontario/ Canada, str. 167174.
hovno strateško videnje višarske Slovenije po vojni. Strnil je svoje dolgoletne duhovne in družbene izkušnje in spoznanja, ki jih je pridobil v diplomatski oziroma narodnoobrambni in socialno politični dejavnosti in jih razvijal od časa študija, delovanja na Koroškem in poglabljanja v desetletjih boja za slovensko krščansko ozaveščenost in narodno samostojnost Slovencev. Ehrlichova Izjava jeseni 1941 je govorila o drugačnih načrtih za Slovenijo, kakor so jih imeli komunisti. »Iz izjave je tudi razvidno, zakaj je šel Ehrlich takoj po prihodu iz Sarajeva v Ljubljano (maja 1941) k načelniku tako imenovane konzulte Natlačenu in mu predlagal, da se takoj oblikuje vlada v ilegali in organizira odpor.«
Krščanstvo in slovenstvo sta bila vseskozi temeljna stebernika Ehrlichovega dela in dopolnilna opornika samostojne Slovenije.
Že leta 1933 je v svojem znamenitem govoru na Višarjah poudaril:
»«
Največja ovira za ohranitev in uveljavljanje krščanstva in slovenstva pa je bil za Ehrlicha izključevalni komunizem. To njegovo zavest so dobro poznali slovenski komunisti, zato je vseskozi veljal za enega njihovih najbolj odločnih in nevarnih nasprotnikov. To je pokazal tudi v drugi svetovni vojni, ko je spodbujal ilegalni upor v okviru demokratičnih sil. Ne gre prezreti, da je bila partija obveščena o njegovi pobudi, da demokratični tabor takoj ob okupaciji organizira ilegalni odpor, utemeljen na krščanski podlagi. Višek Ehrlichovega delovanja proti razdiralnemu delu okupatorjev Italijanov in domačih komunistov nad slovenskih narodom pomeni njegova Italijanom marca 1942. Napisal jo je v dogovoru s škofom Rožmanom iz stiske katoličanov in Slovencev, da bi jo ta posredoval prek Vatikana italijanskim oblastem v Rimu. Da je Ehrlich vedel, kam pelje delovanje KP, potrjuje njegovo stališče do letaka OF : »Vidite sami priznavajo, da je revolucija že tu. Ali veste kaj to pomeni? Klanje političnih nasprotnikov. Vidite vodstva političnih strank molče – nihče noče prevzeti odgovornosti, katera je združena z njegovim položajem, ki ga ima v stranki. Lahko je biti voditelj v mirnih in urejenih časih. Kdor pa je pravi voditelj, se pokaže v težkih trenutkih.«Na podlagi partijskega prevzema totalne oblasti je torej sledilo revolucionarno nasilje s fizičnimi napadi, atentati, umori, ugrabitvami v od Italijanov zasedeni Ljubljani in celotni Ljubljanski pokrajini.Žrtve tega revolucionarnega nasilja
51 Juhant Janez, , v J. Juhant in M. Centa, str. 74.
52 Rudolf Čuješ, , str. 146/7.
53 NŠAL, fond 484, AS.
54 Njegovo smrt je zabeležil tudi polletni bilten Canisianuma Korrespondenzblatt, julij 1942 na str. 36: »Gospoda Ehrlicha sta 26. maja ob pol osmih, umorila dva komunistična atentatorja, ko se je po sveti maši vračal v akademski dom.« ()
na Slovenskem so bili v glavnem katoličani kot idejnokritični nasprotniki komunizma, fašizma in nacizma. Ehrlich je bil vrhu partije trn v peti zaradi svojih sposobnosti uveljavljanja krščanskih in narodnih stališč med ljudmi.
Likvidatorja VOS Mile Kratochwill in Franc Stadler Pepe sta 26. maja 1942 na Streliški ulici zjutraj ob pol osmih ustrelila prof. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Viktorja Rojica. Tako se je z mučeništvom končala njegova plodna življenjska pot sredi najhujšega narodovega trpljenja. Odstranjen je bil svet, prepričan in odločen katoličan, duhovnik in narodni delavec, ki se je stalno upiral krivicam in nasilju nad katoličani in Slovenci. Vsekakor gre upoštevati stališče Staneta Grande: »V zvezi z ubojem Lamberta Ehrlicha bi veljalo tako v zgodovinopisju kot širše v družbi načeti vprašanje ocene medvojnih likvidacij. Ti še vedno veljajo kot junaštvo in nekatere ulice še vedno nosijo imena likvidatorjev. Ustreliti na cesti 63 let starega moža, univerzitetnega profesorja, ki ni nikoli nosil orožja, zgolj zaradi ideoloških nasprotij, za vrhunskega morilca res ne more biti junaštvo, ampak prej dokaz njegove izprijenosti in strahopetnosti ter intelektualne nesposobnosti naročnikov umora.«
Ehrlich je bil izredno razgledana in samostojna osebnost. Take »osebe z visokim inteligenčnim kvocientom«kritično spremljajo dogajanje okrog sebe in se ne puste manipulirati. Ta njegova naravna darovitost se je z živo in močno vero in dejavno ljubeznijo oblikovala v poduhovljeno osebnost z veliko mero življenjskega realizma, ki ga je izpričeval s svojim odločnim in značilnim odzivanjem na življenjska vprašanja soljudi. Na študijskem dnevu dober mesec pred okupacijo in leto pred smrtjo je spregovoril študentom in dijakom o liku sv. Tomaža Akvinskega: »Sv. Tomaž se nikdar ni vsedel brez molitve k pisanju ali čitanju. V težkih problemih se ni zatekel samo k molitvam, ampak tudi k postu. Njegova molitev pred študijem je bila: O Stvarnik, ki si pravi vir luči in modrosti, blagovoli razliti na temo mojega uma žarek Tvoje jasnosti in preženi dvojno temo od mene, temo greha in nevednosti. Ti, ki daješ otrokom zgovornost, stori moj jezik zgovoren, daj mi bistrost doumevanja, sposobnost spomina, lahkoto učenja, subtilnost razlaganja in prikupljivost govora.«V svoji asketski skromnosti se je Ehrlich podobno kot Akvinski zavedal omejenosti človeškega znanja, kot prav tam nadaljuje z besedami kemika Williama Ramsaya (1852–1916): »Če pride človek v srednja leta, spozna polagoma, da je njegovo znanje vedno manjše, reči bi moral prav za prav, oprostite mi, da sem vas mučil s svojo nevednostjo.«Vera postavlja globlje temelje z zaupanjem v Boga, kar pa je mogoče dojeti le ob priznanju človeške omejenosti in nepopolnosti. Te svoje omejenosti in nepopolnosti se je Ehrlich dobro zavedal in zato energično delal na sebi: vsak dan do šest ur molil, se postil, uporabljal celo spokorni pas, da je krotil svojo kolerično naravo. Bil je človek asketske discipline in samozatajevanja, kar potrjujejo njegovi zapisi v duhovnem dnevniku.»Tako je prof. Ehrlich, v molitvi tesno združen z Bogom, umiral sebi v doslednem samozatajevanju, da bi živel v Kristusu in s Kristusom in se kot On žrtvoval za duše. Predolgo bi bilo, če bi hotel le na kratko popisati njegovo veliko gorečnost za duše.«
55 Granda Stane, , v Škulj Edo, Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 329.
56 Šušnjić Đuro, , NIRO Mladost, Beograd 1984, str. 75.
57 Straža v viharju VII (13. 3. 1941), št. 2324, str. 93.
58 Prav tam.
59 NŠAL, Ehrlich, , fond 484, fasc. 110a.
60 Prešern Anton, : Govor ob peti obletnici smrti profesorja Ehrlicha v Grotte Vaticane kripta bazilike sv. Petra, 26. maja 1947, Naša vez, str. 142.
Zgodovinar in duhovnik France Dolinar je Ehrlicha po Edwardu Sprangerju označil kot prirodno vernega, torej kot Sprangerjev religiozni tip: poglobljeni mistik, kar je razodeval tudi po svoji zunanjosti v pogledu, besedah, bil stalno nekako zamišljen, v zbranosti, v premišljenem koraku.Utemeljeno ga tako označuje tudi njegov učenec p. Ivan Caserman: »Mistik, neutrudljivo podjeten in potrpežljiv, zaupljiv in pozitiven, plemenito eleganten, skromen in ponižen«.Gnala ga je božja ljubezen (, 2 Kor 5, 14) »Že kot mlad goreč duhovnik ni pomagal svojim sobratom samo s tem, da jim je rad priskočil na pomoč pri dušnopastirskem delu, temveč je zanje ustanovil tudi duhovniško združenje , ki naj bi jim pomagalo pri osebnem duhovniškem posvečenju in dušnopastirskem delu. Ves čas, ko je bil v Celovcu, je bil duhovni vodja združenja, ki je bilo prvo v škofiji in dalo pobudo, da je tudi nemški del duhovščine ustanovil podobno združenje.«
Njegovo bistveno določilo je bilo, da »je hotel biti povsod in na celi črti katoliški duhovnik. Kot katoliški duhovnik je svoj narod v Bogu ljubil. Njegov vzor je bil duhovnik, ki z ljudstvom živi, moli in trpi. Povsod je nastopal kot duhovnik. Skoraj v pregovor je prišlo njegovo pogosto izražanje: ‚Kot duhovnik vas prosim.‘«Njegovo »duhovniško življenje je res vzorno in brezmadežno«.Škof Lenič pravi, da je bil »svetniška osebnost, nesebičen, velik socialni delavec, reven kot cerkvena miš, vse je razdal ubogim študentom, služkinjam itd. …«Že v zaporu je v dnevnik zapisal: »Radi vsega tega smo Ehrlicha spoštovali kot gorečega, požrtvovalnega duhovnika.«
Iz te osnovne postavke je izhajalo vse njegovo delovanje: »Prof. Ehrlich je slovel ne le kot zelo izobražen, znanstveno usmerjen in svetovno razgledan človek, temveč tudi v vsakem oziru zgleden slovenski duhovnik. V Ehrlichovem razporedu vrednot je bilo njegovo znanje in delovanje prirejeno njegovemu vselej poglavitnemu poklicu, da je posvečen Kristusov duhovnik … Kakor preroki stare zaveze in svetniške osebnosti v krščanski zgodovini je Lambert Ehrlich v vsem, kar je mislil, čutil in delal, hotel služiti svojemu Bogu, pri tem pa se je zavedal, da s tako posvetitvijo svojega življenja najučinkoviteje pomaga tudi svojemu zapostavljenemu narodu in soljudem v potrebi.«
Ehrlichova nečakinja, kasnejša redovnica Gabriela Ehrlich, ki je študirala v Ljubljani medicino, je zapisala, da jo je pri stricu očarala »njegova tiha in globoka pobožnost, ne da bi bila pred njim kot izvesek, kot tudi njegova skrb za katoliške študente, ki jim je posredoval versko vzgojo«.Njegov vpliv, pozitiven kot negativen pri nasprotnikih, je bil tako močan, da je težko kdo šel mimo njega, ne da bi se opredelil. Bil je izredno globok, delaven in za vsakega človeka zavzet človek. »Ehrlich je bil prijatelj in dobrotnik ne samo revnih študentov, temveč revežev sploh.«Njegov tesni sodelavec Ciril Žebot je zapisal: »Ko smo se po pogrebu s pokopališča pri Sv. Križu razhajali, je pristopil k meni starejši profesor s pravne
61 Prepis je v NŠAL in sklic na Dolinar France, Meddobje VIII, št. 12, kjer pa članka ni mogoče najti. Zapis pa ustreza Ehrlichovi osebi.
62 Ivan Caserman, Ob 20. letnici smrti, v Omnes unum, Buenos Aires 1962.
63 Oražem France, , v Škulj Edo, Ehrlichov simpozij v Rimu, str. 332.
64 Žakelj Filip, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, SKA 1962, str. 152158 (tu str. 155).
65 Prav tam.
66 Rupel Dimitrij, Snoj Jože, Hribar Spomenka, , Nova revija št. 67/68, 1987, str. 19291944, navedek na str. 1935.
67 GriesserPečar, Tamara, , Mohorjeva, Celovec 1997, str. 57.
68 Žebot Ciril, , str. 28.
69 Wiesflecker Peter, , Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 2017, št. 23, str. 4769 (tu str. 58).
70 F. P. M., , Naša vez, št. 910, str. 152.
fakultete, ki je prišel na pogreb kot Ehrlichov kolega, ne kot njegov privrženec, in mi zaupal: ‚Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolego, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je on bil dokaj več: skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem grobu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so ga srečali.‘«Zato so njegovi duhovni ideali živeli v učencih, kot je ob grobu izpovedal »študent tehnične fakultete Mirko Simčič, (ki) je ob krsti v imenu mladine prebral pretresljivo preprosto izjavo zvestobe krščanskim izročilom in višarski viziji slovenstva, kot jih je v slovenski študirajoči mladini utrjeval prof. Ehrlich. Množica mladih je ob tej obljubi pokleknila kot v versko potrdilo, da bo ohranila Ehrlichovo duhovno zapuščino«.Dr. Alojzij Kuhar, ki je tri leta živel z Ehrlichom v Parizu in se kasneje srečeval z njim v Ljubljani: »Mnogo spominov hranim … (na) takšnega Ehrlicha, kot je v resnici bil: velik, na kateremkoli področju uma in srca se je pojavil, toda ki postane razumljiv šele v vseobjemajočem okviru njegovega duhovniškega poklica: popolna služba Bogu in božjim postavam med ljudmi …«
Svoja izmoljena, premišljena duhovno in življenjsko pretehtana prepričanja je pogumno širil med ljudi: »Imel je pogum vsakomur dostojno povedati resnico v obraz, ne ga opravljati za hrbtom.«Svoje življenje in delo je razumel kot misijon: »Ko nam je menda dvakrat v Slomškovem zavodu – še dečkom – govoril o misijonih, sem gledal v njem svečenika po božji volji. Čutil sem takrat, da če bi postal duhovnik, ne bi mogel biti drugo kot misijonar.«»Duhovščina in ljudstvo, ki ga je poznalo, je bilo prepričano, da bi bil pokojni gospod profesor lahko apostolsko goreč nadpastir ali celo misijonski škof. Bil je svetniško goreč in neutrudljivo delaven duhovnik. Priče so: Celovec, Višarje, ljubljanski Grad, vseučilišče ter neštete cerkve, kapele in domovi. Viteza Kristusa Kralja, plamtečega za poglobitev in razmah njegovega kraljestva doma in po vsem svetu, je gnala apostolska velikosrčnost v spovednice, na prižnico, h katedru, k oltarju, kjer je ves vtopljen pobožno maševal; vabila med revne, mladino, vojake, dijake; mu potisnila v roke pero, da je napisal zanosna znanstvena in obrambna dela za krščansko šolo, za vesoljno Cerkev, za boj zoper sodobno brezboštvo, za obnovo ljudstva v Kristusu, posebno pa za znanstveni in praktični razmah katoliškega misijonstva.«Večkrat je govoril o doslednem pričevanju in napovedal tudi svojo in smrt svojih učencev, ko je ob paroli komunističnega letaka umolknil, s študenti stražarji pokleknil in z njimi molil rožni venec.Zadnje dni je bral odprto Knjigo preroka Jeremija.Ob desetletnici umora ga je označila : »Slovenska Koroška ga je iz vrst svojih velikih mož dala vsem Slovencem. Bil nam je vzgled duhovnika, znanstvenika, borca za pravice slovenskega naroda. Bil je sejalec v službi Cerkve. Branil je naše meje na severu, gradil je temelj mladi slovenski znanosti, mladini je bil radikalen učitelj verskih resnic. Radi vsega tega je padel kot ena prvih žrtev komunistične revolucije v letu 1942.«»Ta mučeniška smrt je prelep zaključek, pa tudi izredno plačilo za
71 Žebot Ciril, , str. 279.
72 Prav tam, str. 279.
73 Navaja Žebot Ciril, prav tam, str. 28.
74 Dr. J. N. (Janez Novak), , NŠAL, F 110b.
75 F. K., , Naša vez, št. 910, str. 148.
76 N.N. , Slovenec, 30 maj 1942, št. 123, str. 3.
77 Breg Franc, , Slovenska pot, str. 47.
78 Žakelj dr. Filip, , Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, SKA 1962, str. 152158, tu str. 156.
79 N.N., , Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1952, str. 2627.
njegovo svetniško življenje.«Njegovo veličino je potrdil pogrebni sprevod, ki je »bil veličastna manifestacija odločenosti za življenje sredi brezprimerne narodne stiske v zasedeni Sloveniji«z desettisoči privržencev in celo nasprotnikov: »Videl sem onemoglo ženico z grajske kolonije, betežno služkinjo, semeniščnike, akademike, dijake. Kakor živ protest so se zbrali. Kakor da bi hoteli dati pokojniku še zadnje naročilo, da ga ponese k Bogu: ‚Gospod, Bog vojnih trum, ne sodi nas po naših zaslugah, temveč usmili se nas zaradi žrtev naših sobratov. Daj, Te prosimo, ljudem streznjenje, daj da zapeljani slovenski rod spozna svojo zablodo. Gospod Vsemogočni, prosimo Te za zdravo pamet.‘«Celo njegovi nasprotniki, ki so ga blatili z najbolj žaljivimi nadimki in z njimi petdeset let zastrupljali Slovence, niso mogli mimo njegove človeške in duhovne veličine, saj so z izmišljenimi očitki blatili njegove zasluge za rast Cerkve, življenje naroda pa sprevrgli v svoje sovražnopropagandno idejno orodje boja zoper Boga, cerkev in narod.
80 Prešeren Anton, , Naša vez, št. 910, Toronto 1950, str. 141(143).
81 Žebot Ciril, , str. 279.
82 F.P.M., , Naša vez, št. 910, str. 153.
Slaba dva meseca pred smrtjo je dr. Lambert Ehrlich italijanskim okupacijskim oblastem poslal spomenico, ki je bila po vojni deležna popolne zlorabe s strani nove oblasti in, kar je še huje, takratnega zgodovinopisja. Tako eden kot drugi sta zamolčala, da je bila spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike in ne le prošnja oblastem po ustanovitvi avtonomne varnostne službe kot zaščita pred komunističnem terorjem. V spomenici je dr. Ehrlich jasno zapisal, da je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«. Da je imel dr. Ehrlich prav, ko je opozarjal pred krutostjo brezbožnega komunizma, dokazuje preko tisoč imen, zapisanih na ljubljanskih farnih spominskih ploščah, žrtev revolucionarnega nasilja, ki jih je Nova Slovenska zaveza z veliko požrtvovalnostjo in trudom postavila pred dvajsetimi leti. Četudi bi samo ta imena spominjala na krut revolucionaren obračun z narodno zavednimi Slovenci, ki si niso želeli totalitarne oblasti, bi bil ta zločin vreden največje obsodbe pred zgodovino. Toda tem imenom se pridružujejo še imena tisočih in tisočih, zapisanih na farnih spominskih ploščah po vsej Sloveniji.