Pred tremi desetletji, ko smo v ekstatičnem razpoloženju lahko v živo sledili sesutju komunizma po Evropi, so se pojavili misleci, ki so trdili, da je »konec ideologije«, »konec velikih sistemov« in da je nastopil čas brez teh orodij. Rekli so mu postmodernizem. Priznam, da sem poslušal s skepso, kajti nekatere stvari so tako človeške, tako potrebne in nujne njegovi naravi, da jih ne moremo odložiti. Med te spada tudi ideologija ali svetovni nazor, ki ga ima vsakdo, kajti tudi izjava: »Jaz nimam ideologije,« je ideološka. Iz tega kroga ne moremo izstopiti. Zmaga kapitalizma, ki so ga enačili s svobodnim svetom, se je zdela popolna in dokončna. A smo preslišali pozive in misli Janeza Pavla II., da je liberalistični kapitalizem enako škodljiv kakor komunizem. V bistvu je pravil, da sta siamska dvojčka, ki na koncu prinašata enako nesvobodo. Od svetnika do danes smo začeli okušati, kar so papeži napovedovali.
Ker je bilo prepričanje, da je z ideologijami konec in da niso več potrebne, misleci tedanjega časa niso ponudili celostnega in novega odgovora, ki bi zapolnil prostor, ki ga je izpraznil komunizem, niti ničesar, kar bi bilo vsaj toliko učinkovito, kakor je kapitalizem v gospodarstvu. Praznega prostora pa v takih stvareh ni. Zato je v to praznino zrastel otrok komunizma: današnje levičarstvo, ki je uporabna in zmagovita posledica enoumja, ki ga ne vsiljujejo niti ne gradijo več z državno pomočjo (eksekutiva), ampak po medijih (aktivizem in leporečje o človekovih pravicah), šolstvu in pravosodju. Našo svobodo kuhajo počasi kakor žabo v kozarcu vode. Ta postaja pretopla in bo kmalu krop, malokdo pa razume, kam vse to pelje. Levičarji so spoznali, da od gospodarskega marksističnega programa ne morejo pričakovati blaginje, ki jo zdaj uživamo, zato so ohranili retoriko borbe za pravice delavcev, čeprav ni niti eden od njih delavec, v resnici pa so gnili kapitalisti ali pijavke na proračunu. Meni se zdi, da je prizor o zavezništvu dveh zveri, ki ga opisuje knjiga Razodetja, primeren za razumevanje našega časa (prim Raz 13).
Glavni človeški boj je vedno boj za ideje, za interpretacije, za besedo. Zato je zapustitev ideološkega polja v zmotnem prepričanju, češ da je passé, ena velikih zmot in napak, ki jih je demokratični tabor naredil v preteklih treh desetletjih. Zdaj je čas, da spet stopimo na to bojno polje, čeprav ne več kakor zmagovalci, ampak prej kot nebodigatreba. Poglejmo, kako je z vsem tem pri nas.
Kakor sem bil presenečen nad begom pred odgovornostjo v trenutni zavesti lastne nesposobnosti Marjana Šarca z odstopom z mesta predsednika vlade, kjer je vodil razglašeno koalicijo egomanov, tako nisem prav nič presenečen, da se po letu in pol izrednih razmer kažejo nekatere prvine naše družbe, ki smo jih po treh desetletjih demokracije in samostojnosti pozabili in zaradi tega tudi zaspali v boju zoper nje.
Pozabili smo, da nismo opravili lustracije, ko je bil čas zanjo. Nismo je opravili, ker demokratični tabor ni imel tedaj dovolj politične moči in podpore ljudstva niti je danes nima, da bi se to naredilo. Pri lustraciji ne gre za maščevanje, o čemer so takrat zagovorniki enoumja govorili, ker je to njim bližja kategorija in so oni vedno tako počeli, ampak gre za pravičnost. Najprej bi bilo treba postaviti pred sodišče kriminalce, ki so morili v varnem zavetju noči in tako vzpostavili teror, z vseh vodstvenih mest bi bilo treba odstraniti člane ZKS, ki se niso javno odrekli tej ideologiji, in za pet let prepovedati kandidiranje za katerokoli javno službo, odsloviti bi bilo treba vse sodnike, ki so kršili človekove pravice …; državne bi bilo treba počistiti. Pozor, vsi našteti organi so bili popolnoma enoumni in vsakdo, ki je bil v njih zaposlen, je bil »pre verjen kader«. Ker lustracije nismo naredili, so ti organi še vedno popolnoma pod komunistično nadvlado. Morda ne več stoodstotno, vendar prav gotovo v njih prevladuje star partijski duh, ki mu danes pravimo levičarstvo. Ker je naš državni aparat monopolno levičarski, je demokracija nenehoma ogrožena in se morajo pomladne vlade boriti z notranjimi saboterji. Strogo bi bilo treba zatreti Udbo in vsakega ovaduha postaviti pred sodišče. Ta kriminalna organizacija kriminalne organizacije KPS je rakasta rana vsake družbe. Ker jim ni uspelo uničiti arhivov, ker zaveza molka še velja, je Udba še kako živa, vendar zdaj ni več organ države, temveč podtalna, mafijska združba, ki razpolaga z znatnim premoženjem, vplivom in močjo. Pravimo ji »strici iz ozadja«, ki Slovenijo spreminjajo v mafijsko državo pod levičarskim plaščem zato, da jo pravičniki na zahodu, ki pojma nimajo, pustijo pri miru, obenem pa v miru preganjajo našo zakonito, demokratično in pluralno oblast.
Pozabili smo, da je celoten politični pol, ki izhaja iz zločinske KPS, nedemokratičen po svojem ustroju. Da je tako, dokazuje nezmožnost, da bi sprejeli osnovno demokratično načelo, ki je v tem, da »ni nujno, da sem jaz/mi/naša stranka« na oblasti. Vse opozicijske stranke, ki so zbrane v koaliciji KUL in jih imenujem fantastični štirje, so zapadle v histerijo, ker so v opoziciji.
V letu in nekaj dni, kar nas je na oblasti s svojimi šarcizmi razveseljeval povprečen glumač, sta se v DeSUSu in SMC zgodili dve bistveni spremembi. V stranki upokojencev so upokojili Karla in na njegovo mesto izvolili Aleksandro, ki si je upala ubrati bolj samostojno politično smer. Žal pri tem ni opazila, da si s tem nakopava srd in preganjanje stricev iz ozadja in vse njihove mašinerije, ki se izraža skozi množične medije. Ker te zavesti ni imela, je ravnala tudi v Janševi vladi kakor prej, kar jo je stalo ministrskega stolčka, DeSUS pa verjetno obstoj. Stranka, ki je postala preveč samostojna za potrebe udbomafije, je bila v enem samem letu uničena. Zato sta poskrbela Gantar in Erjavec ob obilni pomoči družbenopolitičnih delavcev. Dvom, da se bo stranka od vseh teh udarcev pobrala in obstala, je upravičen. Ni videti, da bi kaj takega zmogli. A zapomniti si je treba, da se pod masko prijaznosti lahko skriva politični analfabet ali pa zvitorepec, kakor je bivši minister za zdravje, ki je zaradi višjega cilja, tj. »abonmaja levice na oblasti«, bil pripravljen opraviti umazano delo. Podobno se je zgodilo SMC, ki je na čelo postavila Zdravka Počivalška, potem ko se je Miro Cerar poražen in osramočen vrnil v udobne vode univerze, kjer lahko mirno dela, kar najbolje zna: na državne stroške v žep pospravlja znatne vsote denarja. Vse legalno, vse zakonito, v resnici pa dobro organizirana kraja, ki je postala stalna praksa v naši domovini. Tudi podjetnik Počivalšek je odšel na samostojno politično pot. Tudi on si je nakopal sovraštvo in sabotažo tistih, ki se imajo za edine in resnične oblastnike v Sloveniji. Počivalšek je sicer obstal kot minister, a v prah in pepel so mu sesuli stranko. Polovica poslancev je zapustila torpedirano ladjo, začenši pri večnem prestopniku Möderndorferju. Na koncu sta mu nož v hrbet zarila še Janja Sluga, ki ji demokratična in pluralna vlada ni bila nikoli intimna opcija, in Igor Zorčič, ki išče možnosti za osebno preživetje v naslednjem mandatu. To ne bo politično, kajti politično je mrtev. Pri tem pa je za dobro službico ali pogodbo zapravil čast in dostojanstvo, in to bo ostal njegov osebni problem. Naš pa je, da sedaj opozicija blokira delo parlamenta od vrha navzdol. Mediji pa krivdo mečejo na vlado. Saj veste, da je vsega pri nas kriv Janez Janša. In ta refleks antipatije gojijo že skoraj trideset let.
Nekatere pomembne in najprej neškodljive spremembe v dveh takrat koalicijskih strankah so postale odločilne, ko je Šarec pobegnil od odgovornosti pred prihajajočo nevihto, saj so omogočile sedanjo vlado. Od tistega trenutka dalje pa se je pri vsej opoziciji, ki izhaja iz
KPS, pokazala nedemokratičnost. To pa nas mora skrbeti, ker po vsem preganjanju, ki ga doživlja sedanja oblast, ne moremo računati na čudež, da bi ljudje spoznali, kakšna kvalitetna razlika je med strankami opozicije in vladnimi strankami, in volili slednje. Žal se že predolgo odločamo na volitvah ne po pameti, ampak z žolčem. Zapisal bi želodec, a ljudje bodo do prihodnjih volitev imeli polne želodce, a tja jim je politična zima vsadila privid Janše, ki pa ga ne prebavljajo. Antipatija do tega slovenskega voditelja, ki mu pri nas ni para, je tako velika, da mnogi niti imena ne morejo slišati. Na nekaterih fakultetah, npr. na FDV, je to »tisti, ki ga ne smemo imenovati« (to je stavek, ki prihaja iz knjig Harryja Potterja in ga študenti dobro poznajo); torej gre za največje zlo. Ker se to dogaja na ravni nezavednega in je povsem zavestno na tej ravni zamrznjen, celotne mlade generacije sovražijo tega zlobneža in vse, kar je z njim povezano. Z njim pa je povezana naša državnost, naša vojska, naša demokracija, naša oblast … in proti vsemu temu se dvigajo, spretno vodeni in manipulirani mladi ljudje. Vse zato, da bo levičarski abonma spet prišel do veljave. In takrat bodo spet sistematično počistili vso državno upravo, vso medijsko krajino, vse šolstvo, pravosodje in državno gospodarstvo. Edini ključ, ki ga uporabljajo, je: ideološka pripadnost. Pri tem pa postavljajo čedalje večje egomane (posledica permisivne vzgoje in gabrovske šole!), prave narcise, ki so nesposobni sprejemanja odgovornosti na vodilnih mestih. In ta rakasta rana je tako velika, da je pravi čudež, da državna uprava sploh kaj dela in naredi.
Pozabili smo, da je levičarski politični pol dobro organiziran in da je pripravljen za čedalje hujše skrajnosti. Ob tem, da so levičarski skrajneži v parlamentu in da so sprejeti kot nekaj normalnega, sprejemljivega in dobrega, ko so hkrati preganjani fantomski in izmišljeni »skrajni desničarji« in »fašisti« (teh ima Slovenija najmanj milijon in pol!). Poleg čedalje bolj predmoderne komunistične retorike obnavljajo zdaj tudi vso ikonografijo iz najbolj svinčenih časov. Če ti župan glavnega mesta napolni ulice z rdečimi zvezdami in gromovniško navdihuje svoje pajdaše, če to dela javno, protizakonito in proti vsaki resnični zgodovini, pa se počuti nedotakljivega, ker mu krivosodje krije hrbet, potem bi morali vedeti, da pred tridesetimi leti pridobljena svoboda in demokracija nista zdravi in krepki, ampak bolehni in v nevarnosti, da izgineta. Posebej naša svoboda govora je ogrožena. Kajti tu se naši kaviar levičarji ujemajo s svojimi somišljeniki z zahoda. In tu je še en naš problem, ki ga je preteklo leto razkrilo.
Evropa ni argument. V preteklih mesecih smo videli in doživeli, kako se Evropska skupnost spreminja v to, kar Slovenci iz zgodovine poznamo kot pojem »Beograd« ali še prej »Dunaj«. Nekdo zunaj nas, brez našega soglasja, predvsem pa proti nam, odloča o nas. In zdaj postaja Bruselj nekaj takega. Množica dobro plačanih in privilegiranih birokratov odloča in se vtika v notranje življenje članic. Vtikanje je enosmerno: vedno zatirajo narodno in krščansko komponento, torej konservativnost ali pa tisto, kar imenujemo pri nas pomlad oz. desno. Evropa nikoli ne ustavlja levičarjev! Nikoli ne ustavlja nasilja LGTBjevcev in teorije spola. Nikoli se ne postavi za življenje, za narod, za identiteto. Vse to je Evropi tuje in vse to uničuje. Levičarji so torej organizacijsko povezani v nekakšno internacionalo, ki pa ni več razvidna, ampak očitno deluje na nam še neznan način. In vendar deluje, ker je pojav svetoven, v Evropi pa očitno dobro artikuliran in sistematičen. Zato je nujno, da se zavemo, da naš boj za svobodo govora, veroizpovedi in za ohranitev vsega tega, kar smo, ne poteka samo doma, ampak tudi v institucijah Zveze in po svetu. Težava je, da kdor ljubi svoj narod, se redno srečuje s sebi podobnim, ki ljubi svojega. To postane nepremagljiva težava, ker so interesi določenega naroda pogosto nasprotni interesom soseda oz. drugega naroda. In tu je prednost internacionalistov, da lahko povsod,
na enak način z istimi sredstvi, delajo za svoje cilje.
Težava našega boja je tudi v tem, da so internacionalisti profilirani sebičneži. Oni so skupaj, če se pojmujejo kot »mi« oz. »jaz«. Gre torej za to, da bi po svojih predstavah oblikovali družbo tako, da bodo oni vladali v mislih, srcih, besedah in dušah ljudi. Pri tem pa je bistveno, da imajo dobro plačane službe, ki se financirajo iz proračuna. Težko bi med levičarji našli koga, ki je podjetnik, ki je samostojen, ki se na trgu obdrži v pošteni tekmi z drugimi. Med delavci, obrtniki, kmeti, navadnimi ljudmi ni levičarjev. Realnost in trd boj za preživetje jih obvarujeta nesmislov, ki jih je sposoben zagovarjati levičar. Levičarja najdeš med kulturniki, šolniki, univerzitetnimi profesorji, državnimi uradniki, v pravosodju, policiji, tožilstvu, med nevladniki in drugimi, ki delajo v t. i. negospodarstvu. Značilnost tega sektorja v Sloveniji je, da so plače dobre, dela malo in da ni važno, kako in kaj delaš, plača vedno bo. Težko ali nemogoče je, da bi izgubili službo zaradi nedela ali pa nespoštovanja navodil predstojnikov. Imajo močne sindikate, ki so le politična roka levičarskih strank. Njihov boj za delavske pravice nikoli ne prinaša predlogov za izboljšanje opravljanega dela, oni hočejo samo višje plače in več privilegijev.
Težava Slovenije in stanja duha v naši družbi je, da je dela ogromno, delavcev pa malo. Marsikdaj smo nepovezani, neorganizirani in brez pravega časa. Pogosto se utrudimo in tudi sami mečemo puško v koruzo. Kako bi se borili, si rečemo, proti mogočni hobotnici, ki ima tri glavne stebre v političnih totalitarnih strankah, v medijih, v sindikatih, pravosodju in državnih podjetjih? Pri tem pa je njihova glava skrita našim očem, saj deluje kakor nekoč tajna policija v zaledju, v katerega zaradi velike nesorazmernosti v sredstvih nimamo vpogleda. Mislim pa, da ni treba nič drugega, kakor da vsak ostane na svojem mestu in izpolni svojo dolžnost, pri tem pa doda še ščepec več. Saj smo se še učili »ne le, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«.
Posebno mesto pri tem morati in moči ima Katoliška Cerkev, ki je edina skupnost, telo in organizacija, ki je v dolgih letih vzgajala naš narod za dobro. V vsej krizi vere, ki je večplastna in je ni mogoče opisati v kratkih vrsticah, ostaja njena dolžnost, ki je v preteklih treh desetletjih ni opravila: vzgoja voditeljev, pokončnih katoličanov, da bi vodili in organizirali naše družbeno delo. Vzgoja je naloga Cerkve, ki je tudi podlegla trenutno prevladujoči permisivni ali tudi »breztravmatični vzgoji«, ki jo podpirajo filokrščanske skupine (npr. Iskreni). Te naloge, žal, Cerkev ni opravila. In zato nam manjka laikov, ki bi nam bili v veselje kot politiki, gospodarstveniki, sodniki in misleci. Nalog je veliko, čas je, da začnemo delati. Začetek je vedno pri odločitvi, da bomo ostali na svojih mestih in tam delali. Potem imamo upanje.