Že dalj časa sem nameraval napisati prispevek o tem, kako so se povojne oblasti zaradi svetovnonazorske različnosti znašale nad mladoletnimi dijakinjami nekdanje Uršulinske gimnazije v Ljubljani, med katerimi sta bili tudi moji sestri Andreja in Nataša. Zastraševanje in doživljanje krivic ju je bolelo in o tem tudi kasneje nista hoteli govoriti. Danes sta obe že pokojni. Dr. Andreja Pipp Suhadolc je bila anesteziologinja v Kliničnem centru v Ljubljani in je umrla leta 2005. Arhitektka dr. Nataša Štupar Šumi je bila konservatorka in je umrla leta 2018. Osebno me je dogajanje na Uršulinski gimnaziji takoj po II. svetovni vojni zanimalo, saj je prizadelo našo družino. Lotil sem se iskanja uradnih dokumentov in tu na kratko povzemam, kar sem našel v šolskem arhivu.
Junija 1945 sta moji sestri Andreja in Nataša uspešno zaključili četrti oz. sedmi razred Uršulinske gimnazije v Ljubljani. Kmalu so ju poklicali na zaslišanja. Mislim, da je treba opisati situacijo pred tem. Ministrstvo za prosveto je imenovalo tako imenovano nostrifikacijsko komisijo na Uršulinski gimnaziji v sestavi Vlasta Pacheiner, Karl Dobovišek in Bogomil Fatur z nalogo, naj za skoraj 700 dijakinj te gimnazije prouči, ali se jim za čas okupacije nostrificirajo spričevala. Veliki večini je ta komisija nostrificirala vsa spričevala. Iz registra navajam podatke za priznana spričevala mojima sestrama:
Zapis pomeni: Nataši so nostrificirali spričevala za 4. razred, spričevalo male mature, spričevali za 5. in 6. razred gimnazije, za sedmi razred pa so ji predpisali 7 nostrifikacijskih izpitov, iz vseh glavnih predmetov. Zakaj so predpisali te izpite, ni pojasnjeno. Sestra Nataša je povedala, da je vseh teh sedem izpitov uspešno opravila. Andreji so nostrificirali vsa štiri spričevala.
Moji sestri nista nikoli želeli govoriti o teh in poznejših postopkih. Meni žilica za iskanje resnice ni dala miru in več let sem porabil, da sem odkril v arhivih izčrpne podatke. Problem je bil v tem, da nisem vedel, kaj je bila naslednica Uršulinske gimnazije, ki so jo poleti 1945 ukinili. Končno sem izvedel, da so se dijakinje jeseni 1945 lahko vpisale na III. žensko gimnazijo v Ljubljani, ki je delovala v prostorih bivše Uršulinske gimnazije. Že v naslednjem šolskem letu so to gimnazijo preimenovali v VII. gimnazijo. Vse podatke, ki jih navajam spodaj, sem prevzel iz arhivske enote LJU 189 VII. gimnazija Ljubljana.
Iz knjige povzamemo, da sta se sestri vpisali v 5. oz. 8. razred gimnazije. Nadaljnji postopki so razvidni iz izvlečka vsebine arhivske enote 9, :
1. 1.XII.45, dopis NVSMP II št. 11973/1 od 28. novembra 1945: Revizija sklepov nostrifikacijske komisije.
2. 6.XII.45 NVSMP II št. 1796III45 od 4. 12. 1945: Revizija sklepov nostrifikacijske komisije.
3. 19.XII.45 NVSMP II št. 12522/1 od 14. XII. 1945: Nadaljevanje šolanja glede na vedenje dijakov med okupacijo in kasneje.
Tu NVS pomeni Narodna vlada Slovenije, MP pomeni ministrstvo za prosveto. Tedaj je bil minister Ferdo Kozak. Dokumenta Revizije sklepov nostrifikacijske komisije v mapi ni. Očitno se je zdelo ministru delo nostrifikacijske komisije v zgornji sestavi preblago, imenovali so novo komisijo.
4. 3.I.46 NVSMP II št. 11973/5 od 22. XII. 1945: Nostrifikacijska komisija. Dostaviti imenovanje. V komisijo je III. ženska gimnazija imenovala naslednje srednješolske profesorje: Pilgram Vladimir, Vakselj Mira, Volavšek Ljuba. V. d. direktorja na tej gimnaziji je bil Leon Detela, biolog.
5. 28.I.46 NVSMP II št. 1146/1 od 17. I. 1946: Revizija nostrifikacij in pripustitev k izpitom in šolanju.
6. 28.I.46 NVSMP II št. 2439/1 od 22. I. 1946: Odstranitev dijakov ob zaključku 1. polletja.
7. 1.II.46. Preklic nostrifikacije spričeval učenk Basaj Sonji, Hinterlechner Ani, Vidic Mariji, Južnič Vladimiri, Dragar Ani, Suhadolc Nataši, Goričar Frančiški, Krek Sonji, Stele Meliti, Lukec Zdenki, Razpotnik Ani, Sfiligoj Meti, Verbič Nadi, Černigoj Vlasti.
Omenjena je Zveza 13546, prof. Stele se v imenu hčerke pritoži. Učenkam pošljejo dopis Nostrifikacija spričeval.
8. Vpis 13546. NVSMP II št. 342/11 od 7. II. 1946: Razveljavljenje spričeval … med drugimi tudi Nataši Suhadolc, skupaj 14 učenkam.
V času navedenih dopisov ministrstva so na šoli potekala ta dejanja:
Dokument je rokopisen, 5 strani dolg, pod točko 12) in 17) najdemo zapisano:
2 Pilgram je bil profesor matematike, Vaksljeva je vodila telovadbo, soproga univerzitetnega profesorja dr. Antona Vakslja, Volavškova je poučevala angleščino. Po pripovedovanju sestre Nataše je v šoli nastopala v vojaških jahalnih hlačah in škornjih. Nesporno je bila duša te komisije, preostala člana sta bila v postopkih neopažena.
O tem dogodku izvemo iz naslednjega dopisa:
3 Tedaj je bila Andreja stara 15 let.
Podpisana nostrifikacijska komisija. Prilo ga: Izvleček iz obtožnice.
(Arhivska enota 27)
Še drug dokument:
V dokumentu ravnatelj Detela na dolgo sporoča Nataši Suhadolc 1. februarja 1946, da so ji denostrificirali spričevala za 4., 5. in 6. razred in uničili spričevalo za 7. razred. Pravni pouk: možna je pritožba na ministrstvo za prosveto.
Dokument št. II.342/11 citiran zgoraj je v arhivski enoti 22. Navajam ga dobesedno:
4 Sam se spominjam pogostih preiskav stanovanja. Spraševali so, kje imamo skrito zlatnino in preproge. Teh nikoli nismo imeli. V tako imenovanem udbovskem arhivu, ki je bil leta 2003 še v Plavi laguni, sem našel poročilo informatorja, ki je med drugim zapisal: Videli smo Sašo (sestri Nataši smo rekli Šošo), ki je šla po Dimičevi, pa ne vemo, kam. Verjetno je šla na njivo, na kateri smo gojili krompir ob Šmartinski cesti. In še: Videli smo Natašo in Andrejo, ko sta šli po Linhartovi cesti, pa nismo ugotovili, kam. Dokument potrjuje, da so udbovci zalezovali moji nedoletni sestri. Večino informatorjev smo poznali, pobje iz Bežigrada, posebno iz Fondovih hiš.
Na razveljavitev nostrifikacije se je 15. februarja 1946 Nataša Suhadolc pritožila pri ministrstvu za prosveto.
Dne 27. februarja 1946 je ministrstvo za prosveto pozvalo ravnateljstvo gimnazije, da znova zasliši okrivljenko in stavi ev. spreminjevalni predlog. V arhivski enoti 23 je tudi dopis, s katerim ravnateljstvo poziva Natašo Suhadolc, da se 4. marca ob 9. uri dopoldne zglasi zaradi ponovnega zaslišanja v ravnateljevi pisarni.
Kaj je bil rezultat vseh teh zaslišanj itd.? Najlepše to vidimo iz knjige . Iz knjige razberemo, da je bila Andreja Suhadolc vpisana v 5.b razred in ga uspešno zaključila. Iz dokumentov ne spoznamo, kaj je bilo z obtožbami zoper njo. Kot mi je pripovedovala sestra Andreja, je bila z njo obtožena tudi sošolka Marjana Sever, kot je bilo že omenjeno zgoraj. Oče te deklice se je v šoli močno razburil, kaj da maltretirajo otroke. Verjetno so zaradi njegove pravovernosti postopek proti Marjani ukinili, potem pa po analogiji tudi Andreji.
V isti knjigi najdemo Natašo Suhadolc, učenko VIII. razreda. V vpisnici ni nobenih ocen, niti za prvo polletje, v rubriki Opombe pa piše: . Enaka usoda je doletela še šest njenih sošolk. Iz iste knjige se npr. vidi, da je bilo odstranjenih tudi več učenk VII. razreda, iz 6. razreda je bila črtana Doroteja Hinterlechner, ker je bila izseljena iz domovine. Iz petega razreda pa je bila odstranjena Miroslava Tutta, ker je bila izseljena v Nemčijo.
V je še več dokumentov, ki govorijo o pritožbi Nataše Suhadolc, o všolanju dijakinj, odstranjenih iz šole v šolskem letu 1945/46, o opravljanju posebnih izpitov in drugo.
Septembra 1946 (datuma na prošnji ni) je Nataša naslovila prošnjo na ravnateljstvo III. gimnazije za ponovno nostrifikacijo svojih spričeval in citirala zadevne zakonske predpise. Lokalne oblasti so prošnjo podprle, navajam:
Iz štampiljke razberemo, da je bila Natašina prošnja z zgornjim priporočilom oddana na šolo 18. septembra 1946. Zgornje priporočilo je bilo natipkano na hrbtni strani Natašine prošnje.
Za naslednje podatke nisem našel avtentičnih dokumentov. Nataša in druge podobne dijakinje so morale opraviti večje število izpitov za vsa dotakratna leta šolanja. V jeseni 1946 so lahko nadaljevale redno šolanje.
Iz tega sestavka lahko zaključimo: povojni sistem je preganjal nedoletne dijakinje ne zaradi njihovih kaznivih dejanj, ampak le zato, ker niso odobravale komunističnega sistema. Šlo je za izrazito kaznovanje osebnega prepričanja. Strah, ki so ga doživele te študentke, je bil vsaj za mojo sestro Natašo hud. V vsem nadaljnjem življenju se ga ni znebila. Tudi pomisliti ni želela, da bi se za krivice v novi Republiki Sloveniji pritožila ali celo zahtevala odškodnino.