*[Stran 037]
Žalostno leto 1945 v Stopičah
Po povratku iz zapora avgusta 1945 sva bila z bratom zelo srečna, da sva bila spet doma z najinimi dragimi. Smo pa vsi zelo pogrešali našega dobrega očeta, ki je bil aretiran v juliju, dober mesec pred najinim povratkom domov. Takrat, konec junija in v juliju, so rdeči oblastniki organizirali prave racije med prebivalstvom. Aretirane so obdolževali sodelovanja z domobranci in jih strpali v na hitro organizirana koncentracijska taborišča. Moj oče je bil takrat obsojen na deset let strogega zapora s prisilnim delom, v nekaj urah, v skupinski sodbi štiriindvajsetih obtožencev, brez prič in odvetnikov, in ne da bi mu navedli eno samo slabo dejanje. Rdečim oblastnikom ni bilo dovolj, da so napravili toliko gorja med vojno, nadaljevali so s trpinčenjem prebivalstva. Ljudje so veliko trpeli, najhujše pa je bilo še pred njimi.
Prve mesece po vojni so ljudje pri nas mislili, da se je veliki večini domobrancev uspelo rešiti in da so nekje v Avstriji ali Italiji na varnem. Niso vedeli, da je večina teh mož in fantov padla v roke partizanom in da so jih nato njihovi specialni oddelki v množičnih pobojih pomorili. Potem se je v naših krajih začelo šušljati, da so nekatere ujeli in pobili, pa so ljudje vendarle še upali. Končno pa se je resnica o množičnih pobojih razvedela, postalo je jasno, da je bila velika večina tistih, za katere se je upalo, da so še živi, pobitih. V naši majhni stopiški fari, ki je takrat štela dobrih dva tisoč prebivalcev, je bilo 264 žrtev komunistične revolucije. Med temi so bili v večini domobranci, ubiti po koncu vojne. Bilo je strahotno. V nekaterih vaseh je bila prizadeta vsaka druga ali tretja družina. Kot neka mora se je takrat naselila nad našim Podgorjem, zelo je trpelo veliko ljudi. In z njimi smo globoko, odkrito sočustvovali vsi drugi, tudi tisti iz manjšine, ki niso bili pristaši domobrancev.
Ljudje pri nas so takrat iskali pomoči in tolažbe pri Bogu. Naša farna cerkev, ki je bila že prej vedno dobro obiskovana, je bila v teh časih ob nedeljah in praznikih pri obeh mašah nabito polna. Posebno pretresljivo je bilo med mašami takrat, ko so ljudje vsi stoje, skoraj kričeč peli: »Marija, pomagaj nam vojskini čas, vse ljudstvo ječi in prosi naglas, Marija, Marija, pomagaj nam Ti!!!« Vsi smo bili globoko presunjeni, na ženski strani v cerkvi pa je toliko mater, sester, hčera, žena in deklet, mnoge v črnih rutah, jokalo skoraj na glas.
Sicer pa na našem koncu takrat ni bilo nasilja, ki bi ga proti nam, bivšim domobrancem, izvajali le maloštevilni partizani domačini, kakor se je to menda dogajalo v nekaterih drugih krajih naše Dolenjske. Razen dveh so bili vsi naši domači bivši partizani zmerni ljudje. Zahvaljujoč le-tem, posebno še Jožetu Udovču iz Stopič, ki je bil partizanski oficir in spoštovan od vseh, tista dva nagnjena k nasilstvu nista napravila dosti škode. Z enim od njiju pa sem imel opraviti tudi jaz, ko je nekoč v družbi z mlajšim moškim vdrl v našo hišo. Takrat sva bila doma sama z mlajšim bratom Tonetom, ki je takoj spoznal, da sem v nevarnosti, in tekel po pomoč ter se zelo hitro vrnil z Udovčem, ki je stanoval samo kakih sto metrov od nas. Prišel je še pravi čas. »Obiskovalca«, precej vinjena, sta me že začela maltretirati in mi groziti z revolverjem. Sam Bog ve, kako bi se vse končalo, če ne bi bilo Udovča. On pa je hitro napravil red in oba nasilneža izgnal iz naše hiše. Ko se spominjam tistih časov, se kar čudim, da ni bilo še več nasilja, ker je rdeči režim preko radia, časopisov, mitingov kar naprej ščuval ljudi proti »izdajalcem«.
Kar zadeva materialno stran življenja, smo imeli mi, tako kot takrat skoraj vsi ljudje, dosti problemov. Manjkalo je posebno vprežne živine, ki je bila takrat nujno potrebna za obdelavo polja. Partizani so nam popolnoma izpraznili hlev. Pa so se stvari izboljšale, zahvaljujoč dobroti, poštenju in čutu solidarnosti med ljudmi. Mamin brat nam je dal kravo. Neki mož iz precej oddaljene vasi, pri katerem so partizani po vojni pustili enega naših konj, je le-tega sam vrnil, takoj ko je izvedel, da je naš. Naši sosedje so nam rade volje posojali konja ali vola, kadar smo to potrebovali. Medsebojna pomoč, vzajemnost, solidarnost takrat v tistem našem Podgorju, kjer so živeli preprosti ljudje, niso bile fraze, temveč resnično način življenja. Vedno se s hvaležnostjo spominjam tistih ljudi.
[Stran 038]
Figure 1. Pokopališče v Stopičah – v ozadju farne spominske plošče z imeni 264 žrtev komunistične revolucije
Šolanje, prva zaposlitev, študij
Dobro leto po končani vojni, julija ali avgusta 1946, sem ves srečen dobil sporočilo, da sem sprejet v Srednjo ekonomsko šolo – Ekonomski tehnikum – v Novem mestu. Študij je trajal normalno tri leta, dve sošolki in jaz pa smo vse opravili v dveh letih: prvi letnik normalno, drugi letnik med poletnimi počitnicami 1947, tretji letnik spet normalno. Zaključni izpit, maturo, smo vsi trije opravili konec junija 1948. Nikdar nisem obžaloval, da sem se vpisal v tisto šolo, kjer so nam dijakom dali solidne osnove za poznejše poklicno življenje na področju gospodarstva. Imeli smo odlične profesorje. Še danes čutim hvaležnost do teh ljudi, posebno do profesorja Marna, ki nas je učil računovodstva, in do profesorja Černeta, ki je predaval politično ekonomijo in nam dal brez strahu vedeti, da marksizem ni alfa in omega ekonomsko-družbenih naukov in da ne škodi nikomur, ki res hoče postati dober gospodarstvenik, če se seznani z marksizmu konkurenčnimi gospodarskimi teorijami. Na žalost sta ga ta njegov pogum in poštenje, kakor sem zvedel nekaj let pozneje, drago stala …
Kmalu po maturi sem dobil sporočilo, da sem določen za službo v Sarajevu. Seveda nisem bil navdušen, da grem tja, pa ni bilo izbire. V začetku septembra sva tako odpotovala tja skupaj s še enim sošolcem. Dodelili so naju Ministrstvu za finance Bosne in Hercegovine, od koder so nas pošiljali v pomoč računovodskim oddelkom različnih gospodarskih podjetij, ki so bila takrat vsa v državni lasti. Na strokovnem področju sem takrat tam veliko pridobil. Potrjeno mi je tudi bilo, da prava politična barva vodilnih uslužbencev ne pomeni nobene garancije za uspešno poslovanje podjetij. Pa tudi na splošno mi ni bilo žal, da so me poslali tja dol. Ugotovil sem, da je bila tudi tam večina ljudi dobrih in delavnih, ne glede na narodnost in vero. Mojega takratnega šefa Osmana Alajbegovića sem vedno štel med najboljše predpostavljene, kar sem jih imel med svojo poklicno kariero. Zahvaljujoč njemu sem se jeseni 1949 lahko vpisal kot izredni študent na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani in z njegovo pomočjo sem septembra 1950 dobil dovoljenje, da zapustim službo in se vpišem kot redni študent v drugi letnik te fakultete.
Nekje leta 1949, ko sem se s svoje misije zopet za nekaj dni vrnil v Sarajevo, sem izvedel novico, ki me je presunila. Eden od kolegov mi je zelo zaupno povedal, da so nekaj dni prej udbovci aretirali pomočnika ministra za finance, ki je bil odgovoren tudi za naš oddelek. Aretirali da so ga neko jutro pred poslopjem, kjer je stanoval, ga takoj tam začeli pretepati, ga strpali v avto in odpeljali. Kolega je slišal, da ga sumijo informbirojevstva. Pozneje se je izvedelo, da so takrat po vsej Jugoslaviji aretirali dosti članov komunistične partije, jih fizično in moralno neverjetno maltretirali in jih internirali na Golem otoku, kjer da jih je veliko pustilo življenje.
Leto 1950 je bilo za mene dvakrat srečno. Naš dragi oče je bil po petih letih trpljenja v zaporih, taboriščih in gradbiščih v Sloveniji, na Hrvaškem in v Novem Beogradu izpuščen na svobodo, jaz pa sem postal redni slušatelj ljubljanske univerze.
Kot študent seveda nisem mogel dobiti štipendije. Malo so mi pomagali starši, posebno s hrano, bil pa sem tudi sam aktiven v različnih zaposlitvah. Za sobo, ki so mi jo dali na razpolago pri prijazni družini v Trnovem, sem jim pomagal pri vrtnarstvu, petkrat na teden sem prisostvoval kot pomožni nadzornik večernim študijem na vajeniški šoli na Viču itd. V četrtem letniku pa sem postal pomožni[Stran 039]
Figure 2. Železniška postaja Kandija v Novem mestu Splet – Wikipedija
asistent pri profesorju dr. Pokornu, kar mi je tudi prinašalo nekaj gotovine. S študijem na Ekonomski fakulteti sem bil zelo zadovoljen. Imeli smo dobre profesorje, ki so znali zmerno »dozirati« takrat vladajočo marksistično »znanost«. Med njimi sem najbolj cenil dr. Pokorna, profesorja financ. Pred vojno je bil advokat v Ljubljani, krščanski socialist, med vojno partizan, takoj po vojni pa kratek čas pravosodni minister vlade republike Slovenije. Pa je kmalu odstopil, ker je ugotovil, da ne more nič proti strahotnemu terorju, ki ga je takrat izvajal Titov režim. In kot profesor se ni bal imenovati za svojega pomožnega asistenta mene, čeprav je dobro vedel, da nisem najbolje zapisan.
Na naši fakulteti jaz takrat nisem čutil kakega posebnega političnega pritiska. Bilo je seveda treba od časa do časa prisostvovati kakemu mitingu in malo zaploskati, drugače pa smo imeli kar mir. Jasno pa, da nismo bili vsi »enaki«. To se je dobro pokazalo na primer pri podeljevanju štipendij, posebno pa tudi, ko so v četrtem letniku organizirali obisk nekaterih gospodarskih podjetij v Zahodni Nemčiji. Kaka tretjina našega letnika se ni mogla udeležiti tistega zanimivega in poučnega potovanja, ker nismo mogli dobiti potnih listov. Smatrali so nas za nezanesljive, za državljane drugega razreda, kakor je rekel prof. dr. Pokorn. Njega je to zelo razjezilo, pa ni mogel storiti ničesar, čeprav je interveniral na Ministrstvu za notranje zadeve.
Napad na škofa Vovka
Januarja 1952, takrat sem bil v tretjem letniku ekonomske fakultete, sem bil priča dogodku, ki me je strahotno pretresel. Neke nedelje sem se z jutranjim vlakom odpeljal na kratek obisk k staršem v Stopiče. Nisem vedel, da je bil na istem vlaku tudi ljubljanski škof msgr. Vovk z dvema duhovnikoma, tudi on namenjen v mojo rojstno vas na blagoslovitev novih orgel v naši župnijski cerkvi. Ko se je vlak ustavil na novomeški postaji, potoval sem v prvem ali drugem vagonu spredaj, sem izstopil in takoj zaslišal močno kričanje ter ob zadnjem delu vlaka opazil skupino kakih[Stran 040]
Figure 3. Škof Anton Vovk po zažigu na železniški postaji v Novem mestu, ko je bil na poti v Stopiče, da bi blagoslovil nove orgle
petdeset ljudi, ki so kričali, mahali z rokami in kazali pesti. Večina potnikov je že odšla s postaje, jaz pa sem, kot še dva ali trije drugi, opazoval to neobičajno dogajanje. Potem je nekdo rekel: »Manifestirajo proti ljubljanskemu škofu.« Približal sem se razjarjeni skupini in skozi odprto okno vagona kmalu zagledal strahovit prizor. V kupeju je stal škof Vovk in njegovo oblačilo na ramah je bilo v plamenih. Kot sem zvedel pozneje, je eden tistih nasilnežev, ki so prisilili škofa in oba duhovnika takoj, ko so izstopili, da se vrnejo, v kupeju zlil iz steklenice na škofa bencin, drugi pa je prižgal ogenj. Bil sem pretresen. Skupaj z nekim moškim sva se pognala v vagon in se prerinila do kupeja, kjer je stal škof. Ogenj je bil že pogašen, škofu se je posrečilo s suknjo pogasiti ogenj, verjetno s pomočjo tistih dveh duhovnikov. Stal je močno opečen po vratu in glavi in slišal sem ga vzklikniti razjarjeni tolpi, ki ga je še naprej psovala: »Kaj sem vam storil?«
Midva s tistim moškim sva skušala govoriti z napadalci v vagonu, pa so bili kot divji, nihče naju ni poslušal. Ugotovila sva, da sama ne moreva nič in da je treba iskati pomoči. Tekel sem v postajno poslopje, trkal in razbijal po vratih in okencih, pa je bilo zaman. Vse je bilo zaprto, zaklenjeno, nikjer žive duše. Napadalci so dobro organizirali svoje sramotno nasilje. Nato sem tekel v restavracijo nasproti postaje v upanju, da bom od tam lahko telefoniral na milico, pa so mi rekli, da nimajo telefona. Odločil sem se, da grem sam na milico v Novo mesto, oddaljeno od tam kake pol kilometra. Tekel sem torej tja in jim povedal, kaj se dogaja na železniški postaji, pa so mi odgovorili, da so že obveščeni in da so miličniki gotovo že na licu mesta. Pozneje sem zvedel, da sta kmalu po mojem odhodu res prišla na postajo dva miličnika in tudi zdravnik, ki je škofa obvezal, da pa drhal ni dovolila, da bi ga odpeljali v novomeško bolnico. Namestili so ga v čakalnici, kjer so ga še naprej zasramovali, nato pa se je, zelo trpeč, z obema duhovnikoma odpeljal s prvim vlakom v Ljubljano, kjer so ga takoj odvedli v bolnico.
Jaz sem iz Novega mesta odhitel globoko pretresen v Stopiče, kjer je pred cerkvijo veliko ljudi čakalo na škofa, in povedal župniku, kaj se je zgodilo v Novem mestu. O tistem napadu sem govoril v Stopičah, pa potem tudi v Ljubljani, kjer sem skušal organizirati protestno izjavo novomeških študentov, pa mi ni uspelo. Dogodek sem opisal tudi v pismu svojemu stricu Alojziju Turku, ki je bil takrat župnik v Skopju in pri katerem so kasneje, ko so ga prišli aretirat, udbovci to pismo tudi našli. Moja »ocena« se je zaradi tega pri oblastnikih seveda še poslabšala. Pozneje sem dobil potrjeno, da je bila tista divjaška agresija proti škofu Vovku organizirana in izvedena s sodelovanjem Udbe.
Ovaduštvo na fakulteti in v vojski
Ko sem bil v tretjem letniku ekonomske fakultete, sem se zbližal z enim od kolegov, ki mi je večkrat ponudil in naredil kakšno uslugo. Z njim sem se spoprijateljil in sem mu tudi zaupal nekatere stvari, ki jih drugim nisem pripovedoval: o pobijanju med vojno v naši fari, o množičnih pobojih domobrancev po končani vojni pri Hrastniku, o napadu na škofa Vovka … Ostala sva v stikih še po končanem študiju na univerzi in še tudi potem, ko sem bil jaz že v inozemstvu, kjer me je v prvih letih tudi nekajkrat obiskal. Izredno sem bil prizadet, ko sem pred kakimi dvajsetimi leti izvedel, da je ta možakar delal za Udbo že v času najinega šolanja, da je bil eden od njihovih ovaduhov, da me je pod krinko prijateljstva ovajal.
[Stran 041]
Figure 4. Stran z osebnimi podatki iz vojaške knjižice Emila Žagarja (levo) in stran (desno) iz vojaške knjižice z oceno: “Kao vojak pokazao se odličan. Nastavu voj. stručnu i političko savladao odlično (5). Kaznovian nije. Disciplinovan, naredjenja je izvršavao sa voljom i na vreme. Pohvaljivan 2 puta.”
Po končanem študiju na ekonomski fakulteti sem bil kmalu poklican na odslužitev enoletnega vojaškega roka in bil dodeljen pehotnemu bataljonu v mestecu Kočani, kakih 15 km od bolgarske meje v Makedoniji. Naš bataljon so sestavljali rekruti iz različnih delov Jugoslavije. Kmalu sem ugotovil, da smo bili v tisti odročni kot države poslani taki, za katere se ni bilo bati, da bi pobegnili v komunistično Bolgarijo.
Ko sem bil tam kake štiri mesece, sem bil poklican v pisarno političnega komisarja, ki mi je dal vedeti, da pozna mojo zgodbo, da pa upa, da se zavedam svojih državljanskih dolžnosti ter da računa na mene, da mu bom takoj javil, če bi opazil kako škodljivost ali slišal kaj sovražnega proti domovini … Dodal je, da zahteva konkretno od mene, da opazujem nekega Slovenca, lemenatarja, doma iz okolice Maribora, ki je bil tudi v naši četi. Imena se ne spominjam več. Nisem imel poguma, da mu rečem ne, in sem mu obljubil, da bom lemenatarja »spremljal« in mu poročal, če bi slišal od njega kaj sovražnega. Seveda sem takoj sklenil, da lemenatarja opozorim, naj bo previden. Tri dni sem premišljeval, kako naj mu to povem. Ko sva bila nekoč sama, sem mu najprej rekel, naj mi priseže, da ne bo nikomur povedal, kar mu bom sporočil. Prisegel je, potem pa sem mu pojasnil, kakšno misijo mi je zaupal politični komisar. Na moje veliko presenečenje je semeniščnik bruhnil v smeh in mi odgovoril: »Milan, kar miren bodi! Jaz tebe po nalogu politkomisarja nadziram že tri mesece.«
Sicer pa na svojo vojaščino nimam slabih spominov. S kolegi smo se dobro razumeli in oficirji ter podoficirji v naši četi so bili z nami korektni. Nekaj dni pred svojim odhodom domov sem doživel celo prijetno presenečenje. Komandir našega voda poročnik Marković me je poklical in mi napisal v vojaško knjižico pohvalno oceno.
[Stran 042]
Namesto v službo v zapor
Konec septembra 1955 sem odslužil vojaški rok in se vrnil k svojim v Stopiče. Takoj sem začel z iskanjem zaposlitve in imel srečo. Zahvaljujoč priporočilu direktorja tovarne čevljev Planika v Kranju, kjer sem delal nekaj mesecev pred odhodom k vojakom, sem že dva tedna po povratku iz vojske dobil sporočilo, da sem sprejet kot računovodja v tovarni usnja na Vrhniki in da moram začeti z delom takoj. 17. oktobra 1955 sem tam nastopil službo, pa sem bil že isti dan aretiran. Nisem pozabil prizora: ko mi je direktor razlagal organizacijo podjetja in opisoval mojo funkcijo, je močno potrkalo na vrata in vstopila sta dva mlajša moška, ki sta se predstavila kot člana TNZ Novo mesto z nalogo, da me aretirata. Direktor je skušal intervenirati, rekoč, da gre gotovo za pomoto, ker da ima on o meni najboljše informacije. Pa je bilo zaman. Odpeljala sta me v avtomobilu v novomeško jetnišnico, kjer so mi prebrali sklep Okrožnega sodišča Novo mesto o moji aretaciji in o uvedbi preiskave proti meni, ker da sem »utemeljeno osumljen kaznivega dejanja vojnega hudodelstva …, s tem, da sem v maju 1944 kot domobranec 51. čete v Beli Cerkvi sodeloval pri aretaciji in ustrelitvi neugotovljenega ranjenega partizana, in sicer, da sem sodeloval kot vodja patrulje in da nosim kot tak glavno odgovornost pri ubitju ujetnika.«
Udarilo me je kot strela z jasnega neba. Ta totalno lažniva, groteskna obtožba me je zelo prizadela. Res je bilo, da sem v maju 1944 kot novi domobranec 51. čete v Beli Cerkvi, fante star takrat dobrih 15 let, bil v patrulji, prvič in zadnjič v svojem življenju, ko je bil ustreljen neki ujetnik. Toda ne jaz ne nihče drug razen vodje patrulje ni imel pri tem najmanjše odgovornosti. In sedaj sem obtožen kot prvenstveno odgovoren za partizanovo smrt! Aretirali so me in me obtožujejo umora, ne da bi mi predhodno postavili najmanjše vprašanje. Skušal sem protestirati, pa mi niso dali do besede. Odvedli so me v samico, ne samo z zamreženim, temveč tudi z deskami zabitim oknom.
Spati seveda tisto noč nisem mogel. Pred očmi so se mi zvrstili dogodki tistega tragičnega prvega maja 1944, ko sem prvič v življenju prisostvoval resnični vojaški operaciji. Naša, 51. domobranska četa je imela na levem bregu reke Krke, poleg tiste v Beli Cerkvi, kjer je bil tudi komandir čete, še tri druge postojanke: v Kronovem, v Dragi ob mostu čez Krko in v Dobravi. Tisti dan zjutraj, po neuspelem partizanskem napadu na domobransko postojanko Šentjernej, sem bil prisoten v patrulji petih do šestih mož, ki je bila iz Bele Cerkve poslana na desni breg Krke. Poleg podnarednika Jožeta Ovnička, ki je vodil patruljo, sva bila navzoča še jaz in moj prijatelj, kake tri leta starejši Janez Grilc, dijak iz Novega mesta, ter še dva ali trije drugi domobranci. V vasi Čadraže smo srečali patruljo iz postojanke v Dragi, ki je tisto jutro ujela v vasi Dolenje Gradišče nekega partizana in ga privedla v Čadraže, ker jim je povedal, da je tam na vzhodnem koncu vasi skril svojo puško. Patrulja iz Drage nam je predala ujetnika, da ga odvedemo h komandirju čete v Belo Cerkev. Napotili smo se po najkrajši poti mimo Čudovanovega mlina in žage v smeri Gorenja Gomila, Draga, Bela Cerkev. Patrulja je napredovala v sestavu: spredaj dva domobranca in med njima ujetnik, zadaj ostali domobranci. Na poti, kakih sto metrov naprej od Čudovanove domačije, kjer pot zavije skozi gozd, pa je vodja patrulje Ovniček nenadoma, ne da bi nam predhodno dal kakršnokoli znamenje, ustrelil partizana v hrbet in mu nato, ko je bil ujetnik že na tleh, oddal še en strel. Vsi smo bili silno presenečeni, kot paralizirani, ko smo slišali strel in videli pasti partizana pred nami, sredi poti.
Nihče od nas ni odobraval te ustrelitve. Moj prijatelj Grilc, ki so mu partizani leta 1943 v Novem mestu ubili očeta, je močno protestiral. Komandir naše čete nadporočnik Dimitrij Veble, prej advokat v Novem mestu, je bil silno jezen in razburjen, ko je zvedel, kaj se je zgodilo. Ovniček je zatrjeval, da ustrelitve ni premislil in da svoje dejanje obžaluje, da pa je bil naenkrat prevzet s silnim besom, ko se je spomnil, kako so mu partizani leta 1942 na Zajčjem Vrhu pod Gorjanci, v njihovi rojstni vasi, pred domačo hišo ubili brata, družinskega očeta, popolnoma nedolžnega. Pa to ni pomirilo komandirja, ki je Ovnička kaznoval.
Spominjal sem se, da se je takrat o tistem dogodku v Beli Cerkvi in okolici veliko govorilo in vedelo vse, tudi da je ujetnika ustrelil podnarednik Ovniček. Več domačinov je namreč videlo, kako je bil partizan ujet, in tudi vedelo, v kakšnih okoliščinah je bil ustreljen. V eni od patrulj sta bila navzoča tudi dva domobranca, domačina iz Bele Cerkve, ki sta o vsem, kar sta vedela, gotovo govorila z nekaterimi ljudmi tamkaj. Prepričan sem bil, da so preiskovalci tam o tistem dogodku zasliševali ljudi in da jim o meni nihče ni mogel povedati ničesar obremenilnega. Kako je torej mogoče, da me sedaj kar naenkrat tako strahotno obtožujejo?
[Stran 043]
Po teh premišljevanjih sem prišel do prepričanja, da udbovci poznajo resnico o dogodkih tistega usodnega dneva, da me načrtno, vedoma obdolžujejo po krivem. Postalo mi je jasno, da bi bilo nesmiselno skušati jih prepričati, da sem nedolžen, ker so to oni prav dobro vedeli.
Sklenil sem torej, da pred njimi zanikam, da bi bil prisoten v patrulji, ko je bil partizan ustreljen, in da prihranim svoje izpovedi za sodišče. Takrat sem še mislil, da so sodišča, deset let po končani vojni, vsaj deloma nehala biti v službi rdečega režima in da ponovno funkcionirajo kot ustanove, ki iščejo resnico. Pa sem se zmotil! Sodni kazenski postopek proti meni je bil tipičen primer udbovskih, pa tudi sodnih laži in manipulacij, tipičen primer teptanja elementarnih človekovih pravic!
Ko so me torej naslednje jutro odvedli na zaslišanje, sem zanikal, da bi bil prisoten, ko je bil partizan ujet, kar je bilo res. Zanikal pa sem tudi, da bi bil prisoten v patrulji, ko je bil ujetnik ustreljen, čeprav sem v resnici bil takrat prisoten, toda tako kot vsi ostali člani tiste patrulje razen podnarednika Ovnička popolnoma nedolžen glede smrti partizana. Tako kot tudi vsi ostali člani patrulje sem bil tudi jaz šokiran in sem obsojal usmrtitev ujetnika!
Pozneje sem ugotovil, da sem imel prav, da se nisem hotel spustiti s preiskovalci v dokazovanja. Oni so takrat že poznali vse okoliščine, v katerih je bil ujetnik ustreljen, in vedeli, da je bil edini krivec podnarednik Ovniček. Vedeli so tudi, da je bil Ovniček takoj po vojni ujet in ustreljen in da torej ni bilo nobenega razloga za kako preiskavo. Ta njihova preiskava je bila v resnici sestavni del udbovskih operacij na vsem teritoriju takratne Jugoslavije. V nekaterih vzhodnoevropskih državah so se takrat začeli majati temelji komunističnih vladavin in zato so rdeči oblastniki v Jugoslaviji iz previdnosti spravljali na »varno« tiste, ki so se jim zdeli potencialno nevarni. S svojimi »preiskavami« so iskali razloge, izgovore za aretacije »nevarnih«. In takrat so imeli za nevarnega tudi mene. To sem dobil tudi potrjeno veliko let pozneje, ko sem v prilogi tednika »Demokracija« od 20. 3. 2008 bral kopijo dokumenta »Navodila za spremljanje politične emigracije«, ki jih je naslovil nekdanji komunistični republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl na svoje udbovce. V tistem dokumentu je tudi moje ime med najbolj nevarnimi. Še danes ne vem, s čim sem si zaslužil to »častno« mesto! Odgovor na moja povpraševanja, zakaj so me aretirali in tako strahotno obdolžili popolnoma nedolžnega leta 1955, je jasen: ker so me hoteli »spraviti na varno«.
V nadaljevanju bom na kratko opisal to njihovo »preiskavo« in nato svoja sojenja, kakor je razvidno iz zapisnikov o zaslišanjih, ki so še ohranjeni.
V prvih mesecih preiskave, ki so jo začeli že aprila 1955, so bili preiskovalci perfektno informirani o dogodkih prvega maja 1944. Domačini iz okolice Bele Cerkve, ki so bili očividci takratnih dogodkov, so povedali: da je bila o begajočem partizanu, ki je bil opažen v Gorenji Gomili, obveščena domobranska postojanka Draga, oddaljena od tam samo nekaj sto metrov; da je od tam zelo hitro prišla patrulja, ki je partizana ujela v Dolenjem Gradišču. Da je ta patrulja na povratku z ujetnikom v Čadražah srečala patruljo iz postojanke Bela Cerkev, kateri ga je predala, da ga odvede na komando čete v Belo Cerkev. Da je ta druga patrulja, potem ko so na vzhodnem koncu vasi Čadraže iskali z ujetnikom njegovo skrito puško, odšla z njim po najkrajši poti v smeri proti Dragi in Beli Cerkvi. Da je bila ta patrulja vso to pot do kraja ustrelitve videna s partizanom v popolnem sestavu petih do šestih mož ter da je bil ujetnik ustreljen na sami poti. Preiskovalci so tudi vedeli, da je patruljo vodil podnarednik Jože Ovniček in da se je govorilo, da je on ustrelil ujetnika. Zvedeli so tudi, da smo bili takrat prisotni v patrulji tudi jaz, moj prijatelj Janez Grilc in še dva mlajša moška doma iz okolice Bele Cerkve, da pa o nas ni nihče nikdar slišal, da bi imeli kakršno koli odgovornost pri uboju ujetnika.
Od nas petih takrat v patrulji s partizanom so bili trije – oba domobranca, fanta domačina iz okolice Bele Cerkve in podnarednik Ovniček – takoj po vojni ujeti in ubiti in preiskovalcev seveda niso zanimali. Ovnička kljub temu niso mogli popolnoma izpustiti, kakor so to storili z onima dvema, ker se je o njegovi vlogi pri dogodkih tistega dne vedelo veliko. Edina živa in zato za udbovce zanimiva sva bila midva z Grilcem, toda on je živel v Južni Ameriki in je bil nedosegljiv. Jaz pa sem jim bil pri rokah, poleg tega pa štet za nasprotnika in kot tak že dolgo časa »spremljan«.
Udbovci so z ozirom na vse, kar se jim je zdelo možno in zanje koristno, s sodelovanjem bivšega domobranca, ki so ga že prej gnjavili v drugih zadevah in to pot dokončno spravili v strah, sfabricirali popolnoma lažen opis ujetja in ustrelitve partizana. Iz dveh patrulj so napravili eno samo, mene, fantiča starega[Stran 044]
Figure 5. Novo mesto, kjer je Emil v letih 1955/56 preživel skoraj 15 mesecev v zaporu zaradi obsodbe za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva, ki ga ni storil. Leta 2007 je bil krivde oproščen.
takrat dobrih 15 let, čisto novega v 51. četi in brez vsake vojaške izkušnje, pa za voditelja vsega. So pa še povečali mojo krivdo. Po ujetju partizana naj bi jaz na povratku blizu Čadraž odslovil del patrulje, sam pa naj bi z Ovničkom in Grilcem odvedel ujetnika v bližnji gozd, kjer naj bi ga vsi trije ustrelili. Tako so mene napravili trikratno krivega za ujetnikovo smrt: kot vodjo patrulje, kot tistega, ki je z odslovitvijo dela patrulje odločil, da se partizana ubije, in končno kot onega, ki je na ujetnika tudi sam streljal.
Na osnovi teh satansko, več kot očitno lažnivih trditev, v popolnem nasprotju z vsem, kar so izpovedale verodostojne priče domačini, izključno na osnovi teh njihovih trditev je TNZ Novo mesto napisalo 8. X. 1955 proti meni kazensko prijavo:
»Žagar Milan je utemeljeno osumljen, da je nekako v mesecu maju 1944 kot član 6/7 mož obsegajoče patrole 51. dom. čete iz Bele cerkve sodeloval pri aretaciji neznanega ranjenega partizana, katerega so nato, po mučenju, ustrelili v gozdu last Čudovan Ane v Čadražah. Iz zaslišanja XY-a je razvidno, da je bil vodja zgoraj navedene patrole Žagar Milan in nosi kot tak glavno odgovornost pri uboju ranjenega partizana.«
To kazensko prijavo so preiskovalci argumentirali z naslednjimi trditvami: 1. maja 1944 naj bi jaz prišel iz postojanke Bela Cerkev, ki naj bi bila informirana o prisotnosti na terenu begajočega partizana, kot vodja patrulje in v spremstvu domobrancev Grilca in Ovnička na postojanko Draga. Tam naj bi jaz nabral še nekaj domobrancev in se nato s patruljo, ki da je štela 6 do 7 mož, podal v lov za ubežnikom, ki je bil kmalu nato ujet v Dolenjem Gradišču. Na povratku patrulje s partizanom naj bi jaz v Gorenji Gomili, tam, kjer se pot odcepi proti Čadražam, zahteval od domobrancev, pripadnikov postojanke Draga, da nadaljujejo pot v svojo postojanko, sam pa naj bi, z Ovničkom in Grilcem, odgnal ujetnika v bližnji gozd v smeri proti Čadražam, kjer naj bi ga vsi trije ustrelili in se nato preko Drage vrnili v Belo Cerkev.
TNZ je kazensko prijavo takoj poslalo Okrožnemu javnemu tožilstvu v Novo mesto, ki jo je dva dni nato poslalo okrožnemu sodišču.[Stran 045] Le-to je 17. X. 1955 sprejelo sklep o otvoritvi preiskave zoper mene in naredbo o moji aretaciji, ki je bila izvršena, kot sem opisal zgoraj, še isti dan. 15. XII. 1955 je javni tožilec naslovil na Okrožno sodišče Novo mesto proti meni obtožbo. Ta obtožba je kopija kazenske prijave z izjemo dveh trditev. Po kazenski prijavi naj bi bil vodja patrulje jaz, tukaj pa javni tožilec trdi, da smo patruljo vodili jaz, Grilc in Ovniček. Ker pa se je celo njim zdela trditev, da bi trije vodili patruljo 6 do 7 mož, smešna, so število domobrancev v patrulji enostavno povečali na 10.
Moji preganjalci so do sedaj napravili vse, da bi, če že ni bilo mogoče popolnoma razbremeniti Jožeta Ovnička, glavnega in edinega krivca za smrt ujetnika, vsaj močno zmanjšali njegovo vlogo. Iz mene pa napravili vsaj sokrivca, soodgovornega za partizanovo smrt, če me že niso mogli obtožiti kot glavnega krivca.
Prva sodna obravnava proti meni je bila 19. I. 1956. Potem ko je javni tožilec prebral obtožbo, me je predsednik sodnega senata poklical k zagovoru.
V svojem zagovoru sem najprej izjavil, da v celoti zanikam prikaz dogodkov po javnem tožilcu. Na kratko sem sam opisal dogodke tistega dne in povedal, da sta bili dve patrulji, da sem bil jaz v tisti iz Bele Cerkve, da ni bilo na povratku nobenega cepljenja patrulje in da je edini krivec za ujetnikovo smrt Jože Ovniček, jaz pa da sem, tako kot vsi drugi v patrulji razen Ovnička, popolnoma nedolžen.
Priče domačini, očividci dogodkov, so s svojimi izjavami v celoti potrdili moj opis dogodkov, razen seveda ustrelitve same, ker tega niso videli. Potrdili so, da sta bili takrat na terenu dve patrulji in da je partizana ujela tista iz postojanke Draga, da sta se obe patrulji srečali v Čadražah in da je od tam patrulja iz Bele Cerkve odvedla ujetnika po najbližji poti v smeri proti Dragi in Beli Cerkvi. Te priče so potrdile, da je bil ujetnik ves čas do kraja ustrelitve v spremstvu celotne patrulje 5 do 6 mož, da je bil ustreljen na sami poti in da je bila patrulja videna samo nekaj minut pred ustrelitvijo v sestavi: spredaj dva domobranca z ujetnikom med seboj, zadaj ostali domobranci. Potrdili so tudi, da ni bilo nobenega cepljenja patrulje iz postojanke Bela Cerkev, ki je vodila partizana, kar so udbovci hoteli prikazati kot pripravo za uboj, torej kot dokaz, da sem bil z ubojem tudi jaz soglasen. Izjave teh prič so v celoti zanikale obtožbo. Po končani razpravi sem povedal, da je bilo dokazano, da nisem imel pri tistem uboju nobene krivde in da pričakujem oprostitev. Potem pa je bila razglašena sodba:
»Ž. M. je kriv, da je proti pravilom mednarodnega prava izvršil poboj vojnega ujetnika s tem, da je dne 1. maja 1944 kot član približno 10 mož obsegajoče patrole 51. dom. čete iz Bele cerkve ujel v Dol. Gradišču pri posestniku Fabjanu skrivajočega se neugotovljenega ranjenega partizana iz brigade Fontanot, ga nato odpeljal v Čadraže, kjer ga je najmanj z dvema domobrancema Grilcem in Ovničkom na poti skozi gozd ustrelil. Zakrivil je s tem kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike … in se obsodi na 6 let strogega zapora.«
Takoj sem povedal, da se bom proti obsodbi pritožil in da bom pritožbo napisal sam. Zagovornik me je razočaral, saj si skoraj ni upal odpreti ust, čeprav je bilo več prilik, kjer bi lahko interveniral. Pozneje sem ga razumel. Tudi advokati so takrat živeli v strahu. Moji starši so mi povedali, da takrat, ko sem bil aretiran, niso mogli najti v Novem mestu nobenega odvetnika, ki bi si upal prevzeti mojo »afero«, in da so bili primorani iskati mojega branilca v Ljubljani.
Ko sem nekaj časa nato dobil pismeni odpravek sodbe z obrazložitvijo, sem bil še bolj presenečen. Sodniki so napisali, da je bilo med razpravo dokazano, da sem bil v patrulji, ki je ujela partizana, da smo na povratku odslovili del patrulje in odpeljali ujetnika v gozd in ga tam ustrelili, čeprav je bilo dokazano ravno nasprotno.
Moji pritožbi, ki sem jo vložil 4. II. 1956, je Vrhovno sodišče LRS 6. IV. 1956 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je menilo, da je bilo v trenutku ustrelitve ujetnika z njim ca. 6 domobrancev in da ni dokaza, da bi na ujetnika streljal tudi jaz. Za možno pa so imeli, da sem bil jaz sporazumen z ostalimi člani patrulje glede poboja partizana in navedli dva lažna, že večkrat izpodbita argumenta: da je Ovniček pred ubojem odslovil del patrulje in da je moj prikaz ustrelitve neverjeten, ker bi ob streljanju partizana v hrbet obstajala nevarnost, da bi bili s strelom zadeti domobranci, ki so šli pred partizanom.
V novem sojenju sem bil 24. V. 1956 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu obsojen na eno leto in pol strogega zapora z že znano lažno utemeljitvijo. Odpadel pa je izrek, da[Stran 046] sem prav jaz streljal na ujetnika. V obrazložitvi je navedeno, da ni dokazano, da bi bil kak dogovor med člani patrulje, da se jetnika ustreli. So pa sodniki dodali, da sem dajal protipartizanske izjave, da sem verjel domobranski propagandi ter da sem rad prostovoljno odhajal v patrulje in da iz tega izhaja, da sem vnaprej pristal na vse, kar taka patrulja na svojem pohodu stori! Kot nekak zaključek je navedeno, da »je zadostno dokazano, da je on v obliki patrole najmanj petih mož sodeloval pri poboju ujetega partizana v čadraškem gozdu.« Iz tega popolnoma jasno izhaja, da sodniki niso imeli nobenega dokaza o moji krivdi in da so me ponovno in vedoma obsodili po krivem.
9. VI. 1956 je moj odvetnik vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal kazenski odgovornosti samo zaradi pripadnosti neki formaciji, katere član je samovoljno storil kaznivo dejanje. 23. XI. 1956 je vrhovno sodišče mojo in odvetnikovo pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo razloge, ki jih je navedlo nižje sodišče.
S tem je postala moja obsodba na eno leto in pol strogega zapora dokončna. Bilo mi je jasno, da imam pred seboj še kakih pet mesecev življenja v jetnišnici. Potem pa je prišlo presenečenje. Nekaj dni pred koncem leta sem bil iz zapora odpeljan v pisarno sodnika, ki je predsedoval obema sodnima razpravama proti meni. Predlagal mi je, naj napišem prošnjo za pogojni izpust iz zapora, kar sem storil takoj. In dva ali tri dni nato je 28. XII. 1956 Okrožno sodišče v Novem mestu sprejelo sklep o odpravi preiskovalnega zapora zoper mene in moji takojšnji izpustitvi iz zapora.
Seveda sem bil zadovoljen, malo pa tudi začuden. Rekel sem si, glej, mogoče jih sedaj pa le malo peče vest in hočejo vsaj delno popraviti krivice, ki so mi jih storili. Pa sem se zmotil! S predčasnim izpustom iz zapora so udbovci hoteli samo pripraviti teren za izvedbo načrta, da iz mene napravijo svojega špijona. Pa so se pošteno zmotili!
Odhod v tujino in po 51 letih oprostitev krivde
Po izpustu iz zapora je bila moja prva skrb iskanje službe, kar se je takoj izkazalo kot zapletena zadeva. Delovno mesto mi je bilo nekajkrat obljubljeno v različnih podjetjih, pa je vsakokrat neka skrivnostna sila preprečila, da me dejansko zaposlijo. To silo sem kmalu identificiral v osebi K., člana novomeškega TNZ, ki me je kmalu poklical v svoj urad in mi povedal, naj si glede službe ne delam nobenih utvar, razen če sem pripravljen sodelovati z njimi, to se pravi zanje vohuniti. Pod tem pogojem mi je službo tudi obljubil. Ker na njegov predlog nisem pristal, mi je zabičal, naj stvari dobro premislim in mu nato sporočim, svojo govoranco pa je pospremil z grožnjami, rekoč, da še nisem odslužil vse kazni, da so še druge stvari … Kmalu nato pa me je sprejel v službo v tovarno Telekomunikacije v Šiški v Ljubljani moj bivši kolega z ekonomske fakultete Lipovec, ki je bil tam finančni direktor. K. je to takoj zvedel, mi dal v avli ljubljanske pošte rok do konca maja s pripombo, da je to njegova zadnja ponudba preden … Takrat pa mi je bilo vsega dovolj in sem se odločil, da se od Jugoslavije dokončno poslovim. V noči med 24. in 25. majem 1957 mi je s pomočjo sorodnikov moje kasnejše svakinje, ki so živeli čisto blizu italijanske meje, uspelo ilegalno pobegniti v Italijo, skupaj s svojim bivšim sošolcem iz gimnazije in prijateljem Cirilom Guštinom. Prišla sva v Trst, od tam pa po nekaj tednih tudi ilegalno v Francijo, kjer živim še danes.
Leta 2003 sem obiskal Zgodovinski arhiv Slovenije za Dolenjsko v Novem mestu, kjer sem dobil na vpogled dokumente v zvezi s kazensko-sodnim procesom proti meni leta 1955/56, ki sem jih tudi kopiral. Dosje se mi je zdel kompleten, manjkali so samo zapisniki o posvetovanjih sodnih senatov pred izrekom sodb 19. I. 1956 in 24. V. 1956. Kuverte so bile sicer tam, toda odprte in brez zapisnikov o posvetovanjih …
Bistvene papirje sem poslal na vpogled ljubljanski odvetnici, gospe Lidiji Grbec, ki je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo in sodni postopek proti meni s predlogom, naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni in mene oprosti krivde in kazni. Gospa odvetnica je uspela. 20. IX. 2007 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in da se mene oprosti obtožbe, da sem proti pravilom mednarodnega prava sodeloval pri poboju ujetega partizana 1. V. 1944. Na osnovi te razsodbe sem čez nekaj časa prejel v poravnavo 8.500 evrov.
Čez nekaj časa sem zvedel, da G., nekdanji član TNZ Novo mesto in vodja preiskave proti meni leta 1955/56, živi na Gorenjskem in da je nekoč celo nekoga spraševal po meni. Telefoniral sem mu in mu predlagal, da se srečava. Res sva se nato srečala v neki prijetni restavraciji na Gorenjskem. Takoj sem mu povedal, da ne gojim proti njemu sovraštva,[Stran 047]
Figure 6. Pogled na Stopiče v snegu Spletna stran Župnije Stopiče
ker me fizično ni maltretiral, da pa bi vendarle rad vedel, sedaj ko sem prebral vse, kar se nahaja v mojem dosjeju, kako je mogel pisati proti meni tako neverjetne, otroško groteskne trditve. Čisto resno mi je odgovoril, da je bilo po vojni toliko stvari in da se moje zadeve popolnoma nič več ne spominja.
Najino kosilo je potekalo v kar prijetnem ozračju, preden pa sva se ločila, mi je kot mimogrede povedal, da je edino, česar se še spominja, da je moral pri nas na domu v Stopičah izvršiti preiskavo takrat, ko sem bil jaz aretiran. In da je takrat ugotovil, da je bila naša mama najboljša prijateljica še iz mladostnih let neke Gorenjke, s katero sta se srečevali na shodih Katoliške akcije. Rekel mi je, da je videl pisma, ki sta si jih ti dve dekleti/ženi izmenjali vse do konca II. svetovne vojne. Dodal je, da je bila Gorenjka med vojno članica Črne roke, izdajalka ter da je zaradi nje izgubilo življenje veliko ljudi na Gorenjskem. Po vojni pa da je pobegnila v inozemstvo.
Odgovoril sem mu, da se gotovo moti. Naša mama je res imela neko zelo dobro prijateljico na Gorenjskem še iz mladih let, ki je po vojni večkrat prišla na kratke počitnice k nam v Stopiče s svojima dvema otrokoma približno moje starosti, enkrat ali dvakrat tudi z možem. Pa je G. trdno vztrajal pri svojem. Ostalih nekaj dni sem v Ljubljani izkoristil, da sem s pomočjo svojih sester in prijateljev ugotovil, da naša mama ni bila nikdar članica Katoliške akcije, ampak Orlica, in da se je kot taka na orlovskih srečanjih seznanila z Gorenjko, s katero je ostala prijateljica do svoje smrti. Da je ta njena prijateljica živela ves čas na Gorenjskem, se tam poročila in imela dva otroka ter da je njen mož padel kot partizan zadnje leto vojne. Nekaj let po vojni se je zopet poročila in je prihajala s svojimi na kratke počitnice k nam v Stopiče, skoraj vse do svoje smrti.
Ugotovil sem, da je G. zamenjal orlovsko društvo s Katoliško akcijo, prijateljico moje mame, pošteno in vsem dobrohotno žensko, pa z gestapovsko vohunko, ki je menda res obstajala v vojnih letih na Gorenjskem. Krona vsega pa je bila, da se je ugotovilo, da je G. dobro poznal družino prijateljice moje mame. Spoznal sem, da mi je lagal kot pravi profesionalec. Od takrat naprej se nisem več spraševal, kako so si preiskovalci, med njimi v prvi vrsti on, med preiskavo proti meni upali popolnoma ignorirati očitno resnične opise dogodkov po verodostojnem pričanju domačinov in jih zamenjati z očitno lažnivimi zgodbami, ki so si jih izmislili sami. Telefoniral sem G. in mu povedal svoje ugotovitve. Odgovoril mi je, da res ne ve, kako se je mogel tako zmotiti … Potem pa sem z njim prekinil vsak stik. Postal mi je popolnoma odvraten. Razumel sem, da je kot udbovec moral lagati v škodo poštenih državljanov, nisem pa mogel dojeti, da je s to ostudno, satansko navado nadaljeval še kot upokojenec.