Spomini na težke dni pred 70 leti

[Stran 034]

Ida Meglen (roj. Sever, po domače Jakelj) iz Kompolj je bila leta 1945 stara 16 let. V 58. številki Zaveze je Ivanka Kozlevčar že objavila obsežen pogovor z Ido in njenima sestrama. V pričujočem članku se je Ida osredotočila na umik na Koroško, angleško izdajo in izročitev partizanom ter teharsko kalvarijo. V opombi sem še kratko osvetlil zadnji spopad slovenskih domobrancev s partizani pri boroveljskem mostu in pojasnil nekatere podatke z navedki iz Zdešarjeve knjižice Spomini na težke dni; Jakljeva Ida in Janez Zdešar sta bila namreč vrnjena z istim transportom ob koncu maja 1945.

Ko se je med 4. in 5. majem po Dobrepoljski dolini razširila novica, da se bo domobranska vojska umaknila, so se Jakljevi pridružili množici beguncev, ki so se odpravili na Koroško. Poleg mame in očeta so šle na pot tri Jakljeve hčerke. Najnujnejše so naložili na sosedov voz. Najprej so prespali pri sorodnikih v Šmarju, nato pa z vozom skozi Ljubljano in Kranj proti Ljubelju. Živo se spominja gneče in pisane množice, ki se je umikala skozi napol zgrajeni tunel. Ob izstopu iz tunela se je konvoj ustavil, saj je pri dravskem mostu prišlo do spopada, pri katerem je Rupnikov bataljon pregnal partizane, in se je množica ponovno umaknila nazaj skozi tunel na jugoslovansko stran.⁶ V Rupnikovem bataljonu je sodeloval tudi Idin brat Jože. Pred tunelom so nato obtičali dan in noč, nato pa so se odločili za umik čez prelaz. Ko so prišli čez na Koroško, so se zgnetli na Vetrinjsko polje. Ido so obdelana polja spomnila na Dobrepoljsko dolino.

Na Vetrinjskem polju so si okrog voza, ki so si ga delili s sosedi, s plahtami uredili zasilno zatočišče. V Celovec so hodili po hišah prosit za hrano. Velikokrat so bili lačni in so upali, da bodo lahko odšli od tam. Ob koncu maja je prišel Idin brat Jože povedat, da bodo domobranci šli v naslednjih dneh v Italijo, kjer naj bi bile za begunce razmere boljše. Vprašal je ali bi šli tudi oni. Idina družina se je odločila, da bodo šli nazaj vsi skupaj. Angleži so jih naložili na tovornjake in jih odpeljali v smeri proti Pliberku. Kmalu so ustavili na širokem polju, kjer so ločili domobranske vojake od civilistov.⁷Oboroženi Angleži so jih obkolili. Ida je videla, kako je žena Vuka Rupnika pokleknila pred angleškega oficirja in ga pregovorila, da njenega moža niso vkrcali na vlak, ampak so ju odpeljali.⁸Prevarani begunci so jokali in[Stran 035]

Figure 1. Jakljevi po vojni

pokleknili, duhovnik Tone Polda pa jim je dal odvezo. Z druge strani so se med tem že približali partizani, ki so prevzeli begunce in jih naložili na velike kombije. Odpeljali so jih v Pliberk in jih vkrcali na živinske vagone. Nato so se vozili celo noč. Na postajah so vstopali partizani in tepli domobrance, jim jemali ure … Zjutraj so okoli sedmih prišli v Celje. Bilo je na telovo. Tam je bilo zbrane polno partizanske vojske, oficirji so bili na konjih. Začel se je križev pot. Tepli so jih in zmerjali. Ido je partizan udaril, njeno mamo pa so zmerjali s »kurbo staro«. Domobranci so morali med potjo proti teharskemu taborišču legati na tla in vstajati, partizani pa so jih tepli, da se je kar kri cedila. Ida se spominja, da so bili vsi pločniki krvavi. To se je nadaljevalo vse do Teharij. Številni so padli na tla in niso prestali poti. V Teharjah so jih razporejali po barakah (Ida je bila v številki 4). Njenega brata domobranca so ločili od družine. Dva dni so se še gledali čez ograjo in si mahali, po dveh dneh pa so ga odpeljali v smrt. Razmere v barakah so bile grozne. Stradanje, podgane, zasliševanja, zmerjanje in pretepanje na vsakem koraku. Edina uteha je bil zvon pri sv. Ani. Ida se spominja pobega skupine domobrancev in partizanskega vpitja in streljanja (natančen opis pobega v Zdešarjevi knjižici Spomini na težke dni, op. Emeršič). Spomni se tudi uspešnega pobega komandirja čete Ludvika Hrena iz Podgorice (Polišec po domače), ki se je skril v luknjo, kamor so hodili enkrat na dan opravljati potrebo, nato pa izkoristil ugoden trenutek in se rešil. Pobeg je uspel tudi Vinku Levstiku. V Idini skupini je bilo njegovo dekle, Marija, ki je bila zelo srečna, da se je Vinko rešil. Po kakšnem tednu so jo poklicali in skupaj z nekaj dekleti odpeljali.⁹ Ida se spominja, kako je v barako prišel nekega večera partizan in rekel, naj se javi 20 deklet, da bodo prale in kuhale domobrancem. Ko se je hotela javiti Idina mama, so ji rekli, da je prestara. Namesto mame se je hotela javiti Idina sestra, a jo je sestrična intuitivno potegnila nazaj iz vrste prostovoljk, ki so bile verjetno zlorabljene in nato ubite. Idina sestra je tudi videla, kako so mamam jemali dojenčke in jih pekli na soncu.

[Stran 036]Figure 2. M. Mikola: Dokumenti in pričevanja … II. del SCNR, 2008

Avgusta je prišla komanda, da gredo domov. Z vlakom so jih odpeljali v Ljubljano, kjer so jih zaprli v neko šišensko šolo, kjer so jih za silo očistili. Od tam pa so jih odpeljali v šolo v Velike Lašče. Tam so zadržali očeta, ostale Jakljeve pa so pustili domov. Očeta so mučili še nekaj tednov. Med stražarji je bil tudi njihov sosed iz Kompolj. Na hrbet so očetu pripeli napis, da je izdajalec slovenskega naroda. S tem napisom so ga vlačili po Velikih Laščah. Kasneje so ga zaprli še enkrat, ker so mu očitali skrivanje krompirja v času obvezne oddaje. Ko so prišli domov, je bilo doma vse izropano. Kmetovati so začeli iz nič. Ida je poudarila, da je bilo okoli njih več takšnih trpinov; omenila je sosedo, ki je ostala sama, brez moža in sinov. Ljudje so se jih izogibali in si niso upali čisto nič vprašati. Obiskala jih je tudi kompoljska terenka in jim zabičala, da morajo biti tiho.

In tiho so bili do leta 1991.

Figure 3. Figure 4. Sliki Dobrepoljske doline in Vetrinjskega polja, na katerega Ida zaradi bolečih spominov ni šla nikoli po letu 1945.