[Stran 024]
V 95. številki Zaveze smo predstavili družino sodnika Franca Kovača iz Vodmata v Ljubljani, njegove žene Marije roj. Konšek in njunih sedmih otrok v članku z naslovom »Zahvaljen bodi Gospod za svoje mučence«. Podobno kot na tisoče slovenskih družin, je po vojni razpadla tudi družina Kovačevih: najstarejši sin Janez (1924) je bil ubit v Kočevju, drugi France (1928) je bil iz Teharij kot mladoleten izpuščen, tri sestre so pred komunističnim nasiljem zbežale na Koroško in se kasneje naselile v Argentini. Poleg Franceta sta ostala doma še Pavel(1932) in Jože(1937) in vsak na svoji koži izkušala totalitarno nasilje po vojni. Življenjsko pot jezuitskega patra Franceta smo na kratko že predstavili v omenjenem članku in na koncu tudi zločin nad maturantom Pavletom. Zločin je v javnosti prvič razkril p. France Župančič v pogrebnem nagovoru ob Pavletovi smrti, januarja 2014. Oba so aretirali in odpeljali v zapor junija 1951 na dan pred pisno maturitetno nalogo iz matematike. Spomnimo, kako je p. Župančič končal svoj pogrebni nagovor.
Ko so Franceta Župančiča peljali iz samice v zaporu na Poljanskem nasipu k zasliševalcu, »mi je rodni brat Janez na poti v sodniško dvorano mimogrede šepnil: ‘Pavle je v bolnišnici. Zmešalo se mu je …’ Ko sem se po petih mesecih vrnil iz zapora, sem Pavleta obiskal na njegovem domu. Nepremično je sedel za mizo. Na moj pozdrav ni odgovoril. Tudi pogledal me ni. S sklonjeno glavo je sedel za mizo. Bil sem pretresen. Zelo mu je moralo biti težko pri srcu. Še zdaj ne vem, ali me je takrat prepoznal kot starega prijatelja ali ne … Kot maturanta sva šla včasih skupaj na sprehod na bližnji Golovec. Kaj se je z njim dogajalo v zaporu, nihče ne ve. Kadarkoli je napeljal pogovor na tisto obdobje njegovega življenja, je Pavle vedno postal (čudno) vznemirjen … Sam sem pozneje o tem razmišljal in zdi se mi zelo verjetno, da so hoteli iz Pavleta izsiliti izjavo, kakšna je bila vsebina pisma, ki mi ga je moral izročiti. Ker on o tem ni imel pojma – jaz mu je niti z besedo nisem omenil – je njemu, ki je bil vedno izredno iskren in resnicoljuben, to povzročilo takšno notranjo stisko, da je ni mogel prenesti. V času gimnazijskih let so ga v razredu vsi poznali kot prijaznega, ustrežljivega, iskrenega in izredno resnicoljubnega sošolca. Pavletov brat Jože mi je tudi povedal, da so v januarju 2014 pri slikanju Pavletove glave na lobanji odkrili stare poškodbe. Jože jih povezuje z mučenjem v zaporu po aretaciji l. 1951. Zadnja leta, ko sva se srečevala v Mariboru, kjer je živel pri svojem bratu Jožetu, je bil redkobeseden, a vselej prijazen. Takšen mi bo tudi ostal v hvaležnem spominu.
Naj zdaj po skoraj 63 let dolgem zemeljskem križevem potu mirno počiva na Božjem Jezusovem srcu in čaka na poveličano telesno vstajenje od mrtvih!«
Nobenemu od svojih domačih ali poznanih Pavle nikoli ni z besedico črhnil, kaj se je dogajalo z njim v zaporu in kasneje v umobolnici. Jasno je bilo vsem le to, da po zaporu in ‘zdravljenju’ v umobolnici ni bil več tisti Pavle, kakršnega so domači in prijatelji poznali. Postal je vase zaprt in molčeč, a kot vedno prijazen in ustrežljiv.
Podobno kot brat France, ki je bil takrat že pri jezuitih v Zagrebu, je bil tudi Pavle plemenit, velika dobričina in resnicoljuben. Oba z mlajšim bratom Jožetom sta bila dobra pevca in kitarista. Med vojno sta pri sv. Jožefu veliko nastopala, med drugim tudi v drami Edvarda Gregorina »Oče naš«, ki se je posvečala socialni tematiki. Gregorin je bil dramski igralec in je igral vlogo Kristusa. Po vojni je bil seveda takoj ob službo. Kljub resnicoljubnosti je Pavle vedel, da ne sme v zadnjem letniku gimnazije povedati, kaj misli študirati, zato je govoril, da bo študiral agronomijo, p. France Župančič pa si je izmislil, da gre študirat matematiko. Pri Kovačevih na Starem Vodmatu so imeli velik vrt, ki so ga obdelovali tudi fantje, Župančič pa je bil dober matematik, tako da je bila izbira njunega izmišljenega študija za ljudi sprejemljiva. A ne za ovaduhe, ki jih je Pavletu nastavila Udba. Pavle je odkritosrčno zaupal prijatelju Jožetu Dergancu, ki je bil pri Kovačevih brezplačno na stanovanju in hrani kot še nekateri drugi, ki so uživali gostoljubje Kovačevih, da misli tudi on vstopiti k jezuitom. Derganc pa ga je ovadil… kot je mnogo let kasneje izvedel Pavletov brat Jože. Pri Kovačevih je v povojnih letih stanovala tudi sestra pokojnega slovenskega pesnika, ki naj bi ovajala Pavleta.
[Stran 025]
Odslej so varuhi državne varnosti prežali nanj. Če se jim je že Pavletov brat France izmuznil k jezuitom v Zagreb, se jim na noben način ne sme še Pavle. Skovali so peklenski načrt, kako bodo maturantu to preprečili in ga uničili za vse življenje. Že v članku v Zavezi št. 95 smo videli, da je popoldne pred pisno maturitetno nalogo iz matematike neznana ženska prinesla h Kovačevim ovojnico, češ da Župančičevega Franceta (prav tako maturanta) ni doma, zato naj mu jo kar Pavle izroči, stanovali so le kakih dvesto metrov stran. V ovojnici da so pisne maturitetne naloge iz matematike, je še povedala ženska. Ustrežljivi Pavle jo je takoj, seveda zaprto, odnesel do Župančičevih. Zvečer jo je France na samem odprl in v ovojnici zagledal dvajset lističev z enako vsebino, češ da pri nas ni verske svobode in podobna ‘sovražna’ in ‘protidržavna’ hujskanja. Ovojnico z lističi je takoj zažgal, ne da bi Pavletu o vsebini kaj povedal. France je bil že pred tem kot gimnazijec eno leto v zaporu in je slutil, v kakšno past sta padla s Pavletom. Naslednji dan po kosilu, ko je France čakal Pavla, da gresta na sprehod na Golovec, se je pri Kovačevih pojavil predstavnik službe državne varnosti, kot je povedal. Po hišni preiskavi so oba, Pavleta in Franceta odpeljali v zapor in nekaj mesecev nista vedela drug za drugega.
Med preiskavo so temeljito prebrskali Pavletovo sobo. Verjetno si nihče od domačih ni predstavljal, kako peklenski načrt se je pričel uresničevati. Uslužbenec državne varnosti, ki je stražil mamo v kuhinji – celo ona je bila tako zelo ‘državi nevaren element’, da jo je bilo treba stražiti, ji je zafrkljivo dejal: »Vi ste pa znali otroke vzgojiti za Nemce.« Mama mu je mirno odgovorila: »Mar sta bila Marx in Engels Slovenca?« Tudi se ni preveč razburjala, ko so domači opazili, da so ob preiskavi iz nekdanje sobe najstarejšega Janeza, umorjenega v nekje Kočevskem rogu, ob preiskavi odnesli njegov, za tiste čase najboljši fotografski aparat, ker je bil Janez odličen fotograf. Tudi zato so delali preiskave, da so lahko kradli.
Minili so poletni meseci, Pavletovi sošolci so se vpisovali na univerzo, a o Pavletu ni bilo ne duha ne sluha. Oče, nekdanji sodnik, je poizvedoval povsod. Spomnil se je na ženo svojega brata Josipa, ki je bila teta partizanske spomeničarke Valči Šubičeve. Ta je Kovačevemu očetu povedala, da je bil Pavle tri mesece zaprt v zaporih Udbe na Beethovnovi ulici v kletnih prostorih zgradbe nekdanjega notranjega ministrstva. (Zapore je Udba polnila vse do leta 1965. Šele letos si je javnost
Figure 1. Celica na Beethovnovi SCNR
lahko ogledala to sramoto boljševističnega sovraštva; so edini ohranjeni zapori izmed vseh številnih po Sloveniji.)
V mislih si lahko predstavljamo ‘sodno obravnavo’ Udbe: iz Pavleta so hoteli izsiliti priznanje, da je vedel za vsebino ovojnice, da je sam natipkal lističe s protidržavno vsebino, če morda kdo drug, naj pove kdo? Komu razen Francetu Župančiču jih je še raznesel? Zakaj je razširjal protidržavno propagando? Zakaj misli, da nova oblast ne dovoljuje verouka v šoli? Kdo ga navajal k sovražnemu pisanju? Itd … Vedno resnicoljuben, pošten in dober Pavle pa ni vedel in mogel ‘priznati’ drugega kot resnico.
Po mnenju boljševiških zasliševalcev Pavle noče priznati resnice, zato ga morajo v to prisiliti. Kako? Za boljševiške krvnike zelo preprosto: z mučenjem. Sam zapor s temnico je za take ‘zakrknjence’, kot je Pavle, premalo. Ga bodo že ‘zmehčali’ za priznanje ‘krivde’. Posluževali so se različnih metod: žrtev so izstradali in dehidrirali s pitjem slane vode, pretepali z vrečami peska, saj je Pavletu ostala brazgotina na lobanji vse življenje. Da bi žrtev hitreje in do konca zlomili tudi psihično, so mučna večurna zasliševanja[Stran 026] nadaljevali ponoči, noč za nočjo; ali pa so s snopom bleščeče svetlobe naravnost v oči uničevali žrtev do popolne fizične in psihične izčrpanosti, med zaslišanjem ali v celici. Dosti kasneje je eden od Kovačevih sosedov na Ravnikarjevi ulici (bil je Udbovec) v pijanosti razlagal, da so Pavleta imeli zvezanega na visoki dvometrski ‘postelji’ iz desk in mu z 200-vatnimi reflektorji svetili v oči, poleg tega pa mu je ves čas enakomerno kapljala na glavo voda. Ali je Pavle svojo ‘krivdo’ končno priznal? Morda so le redki posamezniki mučenja prestali brez psihičnih ali drugih doživljenjskih posledic. Po vsej verjetnosti je mučenje dobrosrčnega in rahločutnega Pavleta prizadelo za vse življenje, predvsem pa mučenje v umobolnici. Vstop k jezuitom mu je bil onemogočen. Njegovo življenje uničeno.
Lazarist Franc Sodja, Bogu predan duhovnik in globoko čuteč mislec, je boljševiške načine telesnega in psihičnega mučenja v večletnem zaporu umetniško izrazil v svoji knjižici »Pred vrati pekla«. Že naslov sam daje slutiti njeno srhljivo vsebino, ko pa knjižico odložimo, lahko samo strmimo nad mučeniško svetostjo njenega avtorja na eni strani in nerazumljivim zlom in sovraštvom na drugi strani. Pavle o svojem čutenju »pred vrati pekla« ni spregovoril. Eden izmed tisočih. Ali se Cerkev na Slovenskem zaveda neprecenljive vrednosti trpljenja svetniških škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev? Morda vsaj v letošnjem letu posvečenega življenja ne bi smele biti prezrte mučeniške žrtve njihovih sobratov in sosester na krvavečem telesu naše Cerkve.
Eden verodostojnih dokazov, kako so lahko potekala tedanja in kasnejša udbovska zaslišanja, je zapis nekdanjega udbovca Zdenka Zavadlava (Pisma izza odra, Grafis trade, Grosuplje 2002, iz dosjeja Zavadlav, 1944–1994). Takole je zapisal: »Sam sem si (podobno kot trojka) zaslužil ‘junaka našega časa’ zaradi ‘dezerterstva’ iz Udbe, ko sem menda kot edini primer odpovedal službo na Udbi ter šel prostovoljno v ‘proizvodnjo’, kot so tedaj temu rekli. Pri tem sem postal v tistih časih vedno bolj sovjetizirane in nedemokratske policije privlačen primer, zbirališče ‘ponižanih in užaljenih’ policajev ter njihov svetovalec.«
Zato je v udbovskem zaporu prestal metode fizičnega in psihičnega mučenja in jih tudi opisal: »Vse to skupaj seveda ni bila niti tuja ali okupatorska agentura niti kakršnokoli drugačno zločinstvo zoper ‘narod’, bili pa so grehi zoper ‘oblast’, zato je bilo treba iz nas napraviti zločince v smislu grehov zoper narod, takih, konjunkturnih tisti čas.
Za tak postopek so morali imeti biriči tudi primerne zasliševalne metode. Ali so jih imeli in kakšne so bile? V glavnem so bile klasične kot pri vsaki pred- in medvojni policiji, deloma naučene od starejših revolucionarjev, ki so predvojne metode izkusili, deloma pa so bile tiste medvojne direktno izkušene. To je bilo predvsem nameščanje v bunkerjih in samicah, osamitev, puščanje brez zaslišanj v negotovosti, pretepanje in fizično mučenje vseh vrst, znanih iz opisa starih revolucionarjev za kraljevo predvojno policijo in iz direktnih izkušenj od nacističnega in fašističnega okupatorja in njegovih sodelavcev, nočno bujenje, nočna zaslišanja, zaslišanja na pritrjenem sedežu in z lučjo. Skratka, vse to, kar je bilo do osvoboditve in takoj po njej kot nehumano prepovedano, je bilo spet v praksi.
Poleg teh ‘klasičnih’ metod pa so se uporabljale seveda kot poglavitne stalinistične enkavedejevske, tiste, v obliki posebnega načina ‘pranja možganov’. To je bilo predvsem začetno pisanje življenjepisov ter iskanje nesoglasja med napisanim; to je bilo sklicevanje na partijnost in vzbujanje k nekakšnemu ‘avtodafejevskemu’ kesanju, v katerem je bil zasliševalec mehak za ‘priznanja’; to so bile obljube o izpustu za ceno priznanja lastne krivde ali obtožbe drugih zaprtih ali svobodnih (sam sem imel tako ponudbo in poziv za obtožbo gestapovskega pokojnega generala in predvojnega revolucionarja Petra Stanteta – Skale). Pisanje zapisnikov je bilo dvoumno s podpisovanjem vsakega stavka in z možnostjo poznejšega sestavljanja posameznih delčkov v priznanje čisto drugega značaja; vprašanja so bila vnaprej pripravljena ter so se konzilijsko obravnavala.«
Zdenko Zavadlav še nadaljuje: »Med zasliševanji je bilo lahko tudi duševno ‘zdravljenje’ z elektrošoki in zasliševanje v fazi prebolevanja elektrošoka. Pri tem je (kot pri meni) prisostvoval celo psihiater prof. dr. Kanoni, nekdanji uradni zdravnik Ozne. Z vsem tem se je ustvarilo vzdušje, ko je zasliševanec lahko vse priznal, kar je seveda bila končna zahteva zasliševalcev; brez priznanja tedaj tudi ni bilo obtožbe in obsodbe zaradi dokazovanja vsemogočnosti in nezmotljivosti Udbe, oblasti in politike, ki jo je predstavljala.«
V letih po vojni in še danes se slišijo govorice o mnogih, ki so jih kot politične zapornike tedanjega režima ‘zdravili’ in psihično uničili, še večkrat pa pustili umreti v takratni[Stran 027] umobolnici Centralnih zaporov Ozne na Poljanskem nasipu.
Iz zapora na ‘zdravljenje’ v umobolnico
Ko so Pavleta iz Udbovskega zapora na Beethovnovi premestili na ‘zdravljenje’ v umobolnico na Poljanskem nasipu, kdaj domači niso zvedeli, je smel Pavleta obiskati oče. Pred obiskom so poskrbeli, da so ‘bolniku’ zakrili poškodbe po stolčenemu obrazu in glavi, kako, s čim, domači niso vedeli. Pavletov obraz je bil namreč nenaravno zabuhel. Lahko je zabuhlost prekrila shujšanost in poškodbe, ni pa mogla Pavletove popolne čustvene otopelosti. Oče je bil zelo pretresen, mami pa ni kaj dosti povedal o Pavletu, je bilo že leto 1945. zanjo hud udarec.
Pavletova nečakinja Tadeja Kovač hrani Zdravniško potrdilo o njegovem ‘zdravstvenem’ stanju, z dne 31. maja 1952, leto potem, ko so ga na dan pred pisno maturitetno nalogo iz matematike vrgli v Udbovske zapore na Beethovnovi. Zdravniško potrdilo nosi žig bolnišnice za duševne in živčne bolezni Polje – Ljubljana.
»Tov. Pavel Kovač, rojen 13. 6. 1932. v Novem mestu, stanujoč v Ljubljani, Ravnikarjeva 10, po poklicu dijak, se je zdravil v tukajšnji bolnišnici od 26. 7. 1951 do 25. 10. 1951. Ob prekinitvi mature, t.j. v juniju 1951. je bil brez dvoma že duševno bolan. Imenovani se je predstavil pri kontrolnem pregledu dne 30. 5. 1952. Ugotoviti moramo, da je še vedno precej vase zaprt in čustveno nerazgiban. Ne moremo ga torej smatrati kot duševno povsem zdravega. Dejansko je tak, kot je bil ob času odpusta, ko je bil označen kot le izboljšan, torej ne duševno zdrav.
Diagnoza: schizophrenia / duševna razcepljenost/
S.f. – s.n.!
Šef oddelka: Ravnatelj:
Dr. Vončina Niko Prof. dr. Kanoni Janez
To ‘zdravniško potrdilo’ je že na prvi pogled nesramna farsa brez primere in najbolj verodostojna osebna karakteristika prof. dr. Kanonija, takratnega ravnatelja bolnišnice za duševne in živčne bolezni v Polju. Pavle je torej samovoljno »prekinil maturo«(!), ker je bil »brez dvoma«(!) že takrat »duševno bolan(!)« Iz teh ugotovitev sledi ‘diagnoza’ prof. dr. Kanonija: schizophrenia / duševna razcepljenost/.
Figure 2. Konec prostosti … SCNR
Po njegovem strokovnem mnenju je zaradi Pavlove bolezni schizophrenie nedvomno prišlo do prekinitve mature, Pavle pa ostaja še vedno precej »vase zaprt in čustveno nerazgiban«.
Kakšno je bilo Pavletovo psihično stanje od odpusta 25. 10. 1951 do kontrolnega pregleda 31. 5. 1952.? Domače okolje in domači so bili Pavletovo edino in najučinkovitejše zdravilo. Iz pričevanja domačih in neke dijakinje, ki jo je poučeval matematiko, je razvidno, da si je Pavle po mučenju v zaporu doma opomogel: uspešno jo je poučeval matematiko; junija je opravil maturo; kot vedno je dobro igral tarok, ki je bila priljubljena igra Kovačeve mame Cike. Pridno ji je pomagal pri hišnih opravilih. Tudi razgovoril se je, doma so zapeli, mama je zaigrala na citre. Nikoli in nikdar – do konca življenja pa ni črhnil besedice o zaporu in mučenju, ki ga je prestajal. Morda od tod diagnoza prof. dr. Kanonija, da je bolnik »še vedno precej vase zaprt«. Ker je bil ob času odpusta »označen kot le izboljšan, torej ne duševno zdrav«, z diagnozo »schizophrenia«, zdravniška etika prof. dr. Kanonija obvezuje, da se tov. Pavel še nadalje ‘zdravi’ v bolnišnici za duševne in živčne bolezni na Poljanskem nasipu.
[Stran 028]
Glavna značilnost shizofrenije je razklana, dvojna osebnost bolnika, ki jo izraža enkrat na en način, drugič na drug, česar pri Pavletu niso nikdar opazili. Na njegovo boljše ali slabše počutje in na odzivanje na okolico je vplivalo izključno ‘zdravljenje’ z elektrošoki, z inzulinsko komo in z različnimi zdravili. Vidno se mu je stanje poslabšalo po letu 1952, ko so ga pričeli ‘zdraviti’ za shizofrenijo…
Po takratni medicinski doktrini so shizofrenijo zdravili z elektrošoki in z inzulinsko komo. Vendar je povojna psihiatrija pod nadzorom Udbe in vodstvom dr. Kanonija obe doktrini tudi zlorabljala za mučenje in hkrati za psihično uničevanje ‘bolnikov’, lahko pa je ‘bolnik’ preprosto umrl med samim postopkom zdravljenja pri inzulinski komi. Koliko elektrošokov v živo je moral Pavle pretrpeti in koliko inzulinskih kom je prestal, o tem Kovačevi nimajo nobenih zdravniških izvidov, še manj, v kakšnem stanju se je Pavle po njih nahajal. Po vsem, kar so mi o njem povedali, sem prepričana, da je bilo Pavletovo življenje od obetajočih devetnajstih let maturanta pa do smrti samo še umiranje na obroke z boljšimi in slabšimi počutji.
Kako so paciente in Pavleta ‘zdravili’ z elektrošoki? Na tilnik so mu pritrdili elektrode, jih aktivirali, kar je sprožilo zelo hude krče, ki so lahko povzročili celo zlom udov. Po mnenju psihiatrov terapija z elektrošoki deluje učinkovito na ‘psihotično simptomatiko’, zelo negativno pa na zmožnost spominjanja. (Šele mnogo let kasneje so paciente najprej uspavali, potem pa jim dali mišični relaksant.)
Zdravljenje z inzulinsko komo (inzulin je v majhnih količinah zdravilo za bolnike s sladkorno boleznijo, ker v krvi zniža raven sladkorja) je po pripovedovanju Pavletovega brata Jožeta, zgledalo takole: pacientom in Pavletu so vbrizgavali injekcijo s 15-timi mililitri inzulina. Po vsaki injekciji se je, podobno kot drugi pacienti, Pavle začel potiti, postajal je bled, občutil je tesnobo, strah in končno izgubil zavest zaradi prenizke vsebnosti sladkorja v možganskih celicah. Pri vsaki komi odmre določeno število možganskih celic. Po dvajsetih minutah pacienta prebudijo z injekcijo glukoze, sicer lahko umre. Po takratnih govoricah so mnoge pustili umreti … To je bila t. im. ‘ruska kura’, znana pod imenom ‘umetno spanje’. Kako dolgo so z ‘rusko kuro’ zdravili Pavleta, ni nikoli nihče zvedel. Brat Jože trdi, da zelo dolgo. Mnogi bolniki so po zdravljenju z elektrošoki in z inzulinsko kuro zapadli v tako depresijo, da so delali samomore. Jožetu
Figure 3. Pavletovi srečni trenutki z mamo doma (po letu 1965)
je znan primer filmskega režiserja Maria Šubica, ki se je obesil.
Po ‘ruski kuri’ in elektrošokih je bil Pavle dalj časa povsem omotičen in odsoten, kar pred zdravljenjem ni bil. Ko ga je oče nekoč obiskal, je povedal, da je živ mrlič, popolnoma odsoten in z očetom ni spregovoril besedice, tako da ta ni vedel, ali ga je sploh prepoznal ali ne. Domov ga v ‘takem stanju’ niso smeli vzeti.
Saj so ga vendar ‘zdravili’! Po slabem letu in pol je 2. septembra 1953 zdravniška komisija izdala izvid in strokovno mnenje, da je na podlagi predloženih zdravniških izvidov in podatkov v spisu osebnega pregleda ponovno ugotovila »shizophrenijo«, in »otopelost« po insulinski kuri. Podala je tudi mnenje, da bo pacientova delazmožnost od 26. julija 1953 do 31. avgusta 1954 še nadalje padala za več kot 75 procentov. V navidezni ali resnični skrbi za Pavletov nadaljnji študij v izvidu še pripišejo: »Če ne bi bil v tem času usposobljen za študij, naj se oceni splošna delovna sposobnost. Izjavo so podpisali zdravniki dr. Vilko Rupnik, dr. Jože Bohinjec in Tone[Stran 029]
Figure 4. Zadnja Pavletova fotografija
Peskar. Zagotovo so bili takrat med zdravniki tudi pošteni in strokovno sposobni zdravniki, ki so na tihem vedeli za izdajstva medicinske etike, toda kdo bi si drznil zoperstaviti vsemogočni Udbi? Eden izmed poštenih je bil primarij moškega oddelka dr. Vončina Niko in kasneje dr. Švabova v Polju.
Umiranje na obroke maturanta Pavleta
Razumljivo, da Pavle ni bil nikoli več ‘usposobljen’ za študij. Po trinajstih letih ‘zdravljenja’ za shizofrenijo je januarja l. 1964. pisala mama hčerkam v Argentino: »Pavleta smemo vsak četrtek vzeti iz bolnice. Ob osmih zjutraj greva jaz ali Jože ponj, zvečer ob sedmih mora biti spet v bolnici. Bolnica je nekdanja Prisilna delavnica na Poljanskem nasipu. Za hišnega zdravnika ima sošolca iz gimnazije dr. Miklavža Kušeja, drugače ga še ob četrtkih ne bi dali ven. Saj je bolnica teh revežev prepolna! Naš Pavle je samo zagrenjen in otrpel, da je ves počasen. Tudi dve naši sorodnici sta ga videli in obe jokali … Sama sem ga izprosila pri zdravniku, da sme ob četrtkih domov, a se mu strašno upira vrniti nazaj!! Zdravila za opoldne mu dajo s seboj. Če včasih kakšno božično s teto zapojemo, Pavle sedi v kotu pod jaslicami in lepo basira. Zame je vsak četrtek Pavletovo oživljanje doma svetal dan, ker je ubita tista moreča monotonost in skrb zanj.« Nečakinja Tadeja, ki je po letu 1964 z mamo Ciko kot majhna deklica obiskovala Pavleta, se spominja, kako mučne so bile dolge ure čakanja, da sta smeli videti Pavleta. Vsakič je mama morala od zdravnika najprej dobiti pisno dovoljenje!
Za mamo in domače Pavle ni bil nikoli shizofrenik, samo »zagrenjen in otrpel, da je ves počasen.« Ob četrtkih je takoj pričela z delovno terapijo, ki je Pavleta prebujala iz otrplosti in počasnosti. V svoj dnevnik ali v pismih hčerkam je zapisala: «Nanosi in nadrobi mi premoga in naseka drv, skupaj prebirava fižol, rozine, namelje drobtine in podobna pomožna dela. Popoldne pa tarokiramo[Stran 030] z očetom in zapojemo.« Življenjski pogum ji je dajala vera v Boga. V njenem dnevniku lahko preberemo: »Lepota življenja je v Bogu, od katerega imamo vse, prav vse. Sovraštvo je tema. Brez Boga zame ni življenja.« … »Blaženo srečanje s Križanim doživiš, če odpuščaš z njegovimi besedami: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Za Križanega so vredni Očetovega odpuščanja …« Gotovo tudi za mamo Ciko.
Leta 1965 je umrl oče in skrb za Pavletovo zdravje je odslej mamo Ciko še bolj bremenila. Kdaj so Pavleta premestili iz umobolnice na Poljanskem nasipu v bolnišnico v Polju, ni znano, verjetno po letu 1970. Sčasoma so ga zaposlili v delavnici bolnišnice, kjer je opravljal v mučnih dolgih letih najrazličnejša enolična dela. Popoldne je lahko hodil domov, sprva dvakrat na teden, kasneje bolj pogosto in končno vsak dan. Pot iz Polja do doma in zjutraj nazaj je vsak dan prehodil peš. Tudi ob koncu tedna je bil sčasoma doma, a se je moral vedno vrniti. Brat Jože pravi, da je bil sprva na zaprtem oddelku in je delil sobo z najhujšimi kriminalci, ki jih je sodišče poslalo na psihiatrično opazovanje, pa tudi z nekdanjimi partizani, ki so ponoreli zaradi t. im. partizanske bolezni. Kriminalci so mu vedno pokradli hrano, ki jo je prinesel od doma. Toda Pavle ni nikoli ničesar povedal, nikoli se ni pritoževal in potrpežljivo prenašal še tako težke psihične bolnike. Nihče od domačih ni vedel, kaj doživlja, kako doživlja, nikoli ni potožil, da bi ga kaj bolelo. Če se ga je kdaj lotila gripa, ni povedal. Kadar se je slabo počutil, se je kljub slabemu počutju vračal v Polje. O mučenju v zaporu, o ‘zdravljenju’ z elektrošoki in inzulinsko kuro je molčal kot grob. Morda so mu v zaporu zagrozili, da ga bodo sicer ubili, kot trdi brat Jože. Pavle bi se pustil prej ubiti, kot pa da bi o tem spregovoril. Jože trdi, da je bil Pavle najbolj krotak človek, kar jih je kdaj v življenju srečal. Ustrežljiv in vedno prijazen, toda kadar se je s kom rokoval je gledal v tla, nikoli ni nobenega pogledal v oči, nobenemu odgovoril na vprašanje, ali samo s kakšno besedo. Le nasmehnil se je, toda ali je kaj čutil do tistega, s katerim se je rokoval? Nemiren je postal samo takrat, kadar bi se npr. moral odpraviti spat, pa se je v kopalnici kdo zadrževal ali so imeli obisk, pa se mu je zdelo neprimerno, da odide spat.
Tudi ob prvih obiskih sester in nečakov iz Argentine je njegovo izražanje čustev ostalo nespremenjeno. Njegov nečak Gregor Batagelj je dobil občutek, kot da Pavle živi za neko pregrado in nobenemu ne dopušča, da bi jo podrl in vstopil v njegovo doživljanje. Sestram se je nasmihal kot iz vljudnosti, toda kaj je občutil, ko jih je po tolikih letih ponovno videl? Spoštovali so to pregrado in vedeli, da preko nje ne morejo; spoštovali tudi zaradi trpljenja, ki ga je prestal in v njem niso gledali shizofrenika, ampak dragega brata, ki so ga uničili z mučenjem v udbovskem zaporu in še posebej z ‘zdravljenjem’ na psihiatriji. Ob drugem obisku l. 1995 se Gregor spominja, da je bil Pavle dokaj boljši. Predlagal je celo, da bi šli skupaj na pokopališče in v cerkev. Prav gotovo so takrat ‘zdravljenje’ z elektrošoki in inzulinsko kuro že prenehali.
Kljub Pavletovi nedostopnosti so sestre vedele, da jih ima rad, saj so to čustvo lahko razbirale iz njegovih pisem. Zanimivo, da je svojo notranjost lahko izražal samo s pisanjem. Januarja 1964 jim je naslovil pismo: »Drage vse tri sestrice … vesel sem, ker niste pozabile name.« Leto kasneje se eni od sester zahvaljuje za razglednico, ki mu jo je poslala za god: »Voščilo me je razveselilo. Vrtnice na voščilnici me razvedrijo po svoji lepoti tudi na sliki. Iz njih me ogreva utrip tvojega toplega sestrskega srca. V molitvi se vas redno spominjam. Saj v bolnici imam dovolj časa, da razmišljam o vaših razmerah, ki mi jih mama iz pisem prikazuje … ne pišem preveč rad. Raje bi osebno stisnil bratsko roko. Končam s pozdravi za vse svoje nečake in nečakinje …prekomorske bratske poljube pa za nagrado. Bog Vas čuvaj! Vaš Pavle.«
Topla in prisrčna notranjost, a plaha in zadržana zunanjost! V pismih izraža tudi svoje počutje, o katerem doma ni spregovoril: »Poletna vročina me preveč pobira, zato bolj slabo spim in grem podnevi malo počivat. Zdrav sem še, a ne prav trdno. Večkrat me manjše slabosti zapeljejo za seboj. Grem kar leč, ko mi stopi v glavo, kam v hladnejši prostor. Dobro mi dé, da me spuste dvakrat na teden domov, da se zamotim s petjem in igranjem na kitaro. Z mamo bolj malo muzicirava, nas radio spodriva. V bolnici nimam prilike muzicirati in prepevati, zato imam zanemarjen glas in šibka pljuča.«
Vsi so vedeli, da zelo rad prebira knjige, posebno nabožne in rakovniške knjižice, ki mu jih je kupovala mama. Sestram je pisal: »Pregledujem knjige in druge stvari, ki so ostale po očetu, bratih in sestrah. Letos sem prebral polovico, ostalo pa pregledal. Prebral sem »Z ognjem in mečem«, »Potop 1«, Potop 2«, »Na polju slave«, »Mali vitez«. Prebral bom v celoti Sv. pismo nove zaveze, posoja mi ga neki bolnik. Evangelije sem že, Apostolska pisma pa zdaj mislim. Razen uvodov in[Stran 031]
Figure 5. Pavletove sestre v Argentini leta 2014 (od leve proti desni): Katica por. Dimnik, Marjana por. Batagelj in Tinka por. Fink.
daljših razlag mi kolikor toliko razumljivo postaja. Z mamo sva naročena na Ognjišče in Družino. Mama posluša Radio Vatikan vsak večer po tranzistorju, ker ga po radiju preveč motijo. Športa kaj dosti ne zasledujem. Brskam po knjižnici za zgodovino, zemljepisom, vernostjo, modroslovjem, glasbo in vsem, kar drži človeka pokonci …« Mama pa dodaja: »Moj Pavle samo v knjigah tiči. Ko bo izšel nov zemljepisni atlas, ga ne bo mogoče odtrgati od njega.« Njegovo zelo priljubljeno branje do konca življenja so bili življenjepisi svetnikov. Vsakemu je vedel povedati vse o življenju njegovega krstnega zavetnika, tudi o svetnikovih krepostih.
Zanimiv je odnos Pavletove mame do sina. V njenem dnevniku tu in tam najdemo besedici ‘ubogi revež’, ko piše o Pavletu. Ko je z leti pogosteje prihajal domov, ni bila niti najmanj v zadregi, kako z njim ravnati. Ohranila je svojo zdravo pamet, odločnost, predvsem pa globoko vero in zaupanje v Boga, ki jih ne bo nikoli zapustil. »Z božjo pomočjo se pa res vse prestane,« je zapisala v svoj dnevnik. »Saj bi človek še kar živel, če bi vedel, da še kaj lepega dočaka. Pišem pisma in me veseli, da imam še komu potožiti svoje križe in težave.«
Mama je bila še vedno družabna in je bila vesela obiskov. Obiskovale so jo sorodnice, stare znanke in prijateljice. Zelo rada in dobro je igrala tarok, zato je imela svoje izbranke, ki so znale dobro tarokirati. Imele so svojo zabavo, saj je zmagovalka za nagrado dobila npr. bonbon. Pavle se je naučil taroka že v dijaških letih in se je igri rad pridružil.
Mamo je precej zaposlilo pisanje pisem v Argentino, najprej hčerkam, kasneje vnukom, saj je mama dočakala visoko starost 96-tih let: umsko čila, telesno pa onemogla. Napisati je morala veliko čestitk za praznike, godove in rojstne dneve. Tudi pri tem ji je pomagal Pavle, zlasti pri pisanju in risanju čestitk. Sin Jože ji je zato kupil pisalni stroj, pridno se je[Stran 032] v svoji visoki starosti učila tipkanja. Želela je, da bi se ga naučil še Pavle in pisanje bi jima bilo olajšano. Toda krotki in ubogljivi Pavle se ni hotel in verjetno tudi ni zmogel naučiti. Mamo je utrjevala vera, da jo vedno in povsod spremlja Bog in je »pri delu z menoj,« je zapisala v dnevnik. »To čutim in doživljam, kako ga torej ne bi mogla hvaliti za njegovo vidno pomoč. Ostal mi bo do konca zvest.« Na smrt je bila pripravljena. Soglašala je z Gregorčičem: »Umreti bratje težko ni, pustiti nade, to boli.« Ali bo sploh kdaj dočakala, da se bo Pavle končno za stalno vrnil domov? Umrla je l. 1988, umsko čila, a telesno onemogla. Njen dnevnik še danes hrani vnukinja Tadeja (1964), Jožetova hčerka.
»Telo in duša čutita napor«
Bila so obdobja, ko se je Pavletovo zdravstveno stanje vidno poslabšalo, kar tudi lahko razberemo iz maminega dnevnika: »Pavle je res priden. Bojim se zanj, ker ne vem, zakaj je tako shujšal. Noče jesti in skrbi me zanj, da nima sušice.« Vse pomladne mesece marca, aprila in maja 1977. mama ugotavlja, da Pavle že dopoldne doma kar obleži, čeprav se mora vsako jutro vrniti v Polje. Bili so dnevi, ko je poležaval tudi popoldne. In obdobja, ko skoraj nič ni jedel. »Odhaja zdoma v Polje brez zajtrka. Pavleta ne pripravim, da bi pojedel, kar mu pripravim. Ne vem, kaj mu dela želodčne težave. Bojim se, da ne zapade v tako kritično stanje, kot je bil nekoč.«
Želodčne težave, hujšanje in utrujenost so postali stalnica Pavlovega življenja, ali kot je sam zapisal v pismu sestri marca 1983: »Nimam posebnega teka: injekcije in tablete krajšajo čas … Ponoči nisem spal. Malo me je gnalo …«
Zakaj občasna poslabšanja zdravja je morda ugotovila Tadeja. Že kot majhna deklica je hodila z mamo Ciko, kot so pravili Kovačevi mami, obiskovat Pavleta. Navezala sta se drug na drugega in Tadeja je vedela, da jo ima Pavle rad.
Povedala mi je, da so bila obdobja, ko se Pavle domov ni vračal, ker so ga zadržali v Polju. Izgovor je bil, da ima npr. slabo kri. Resničnega vzroka niso nikoli povedali. Katera zdravila so mu dajali, doma niso nikoli vedeli, odmerjeno dozo različnih tablet in pilul je prinesel vsakič domov v škatlici. Bilo je že po letu 1995, ko se Tadeja spominja dogodka, ki jo je pretresel. Pavle je kot vsako jutro odšel zdoma v Polje. Popoldne so sporočili iz bolnice, da ga ne bo domov, ker se slabo počuti. Prejšnji dan in še zjutraj je bil tak kot vedno, zato jo je zaskrbelo in je odšla v Polje. K njemu ji niso dovolili, ona pa je vztrajala, da bi ga rada videla. Čez nekaj časa je zagledala dva strežnika, ki sta držala Pavleta vsak pod enim komolcem in ga dobesedno nesla po stopnicah, ker Pavle sploh ni mogel stopiti na noge in so mu bingljale v zraku. Tudi spregovoril ni, še običajnega nasmeha ni premogel. Zakaj je bil tak? Kaj so delali z njim? Tega Tadeja ni zvedela in je še danes prepričana, da je bil Pavle verjetno marsikdaj preizkusni zajček za različna zdravila in ‘terapije’. Tudi tokrat, saj si sicer ni mogla predstavljati, zakaj nenadoma taka sprememba. Domneva, da so bile različne tablete in injekcije vzrok, kadar dalj časa skoraj nič ni jedel in se je slabo počutil.
Kadar je odhajal zdoma v Polje, je Tadeja velikokrat gledala za njim skozi okno. Vsakič, ko je bila na semaforju rdeča luč za pešce, je Pavle stisnil glavo med ramena in stekel čez cesto. Nič ni pomagalo opozarjanje. Tadeja domneva, da je bilo to bežanje pred lučjo posledica mučenja v zaporu. Kdor ga je tako videl steči, si je lahko sam pri sebi mislil: »Glej ga, norca!« Kako znamo ljudje krivično obsojati …
V pismu sestri v Argentino januarja 1982 Pavle potoži o naveličanosti in slabem počutju: dan za dnem se mu ponuja le rutina vsakdanjega, enoličnega ročnega dela, v morečem okolju in ob ubijajočem delu delavnice Saturnusa v bolnici, v družbi z različnimi psihičnimi bolniki, brez upanja, da se bo sploh kdaj lahko vrnil domov. Takole v nekaj preprostih stavkih opiše sestri svoje stanje: »Ponoči nisem spal. Malo me je gnalo …Telo in duša čutita napor, ki človeka iztiri za normalno življenje v duhovnem in telesnem zadržanju … Ne vem, kako to, da ročno delo čisto spremeni človeka glede na študenta ali kasnejši čas. Tu sam napor v priložnostni zaposlitvi, tam negotovi spomini v vrtincu vsakdanjosti. Kaj ima človek od nedokončanih korakov, kaj od spominov pri slabem razpoloženju. In vendar čas ravno tako teče, številke se enako pišejo …«
Skromno opisovanje Pavletovega životarjenja bi bilo zelo pomanjkljivo, če ne bi omenila velike požrtvovalnosti, pozornosti in skrbi njegovega brata Franceta, jezuitskega patra na župnijah v Borovnici in zadnja leta življenja v Dravljah. Poleg dela in obveznosti v domači župniji, ki je ni nikoli zanemarjal, je vedno našel čas za svojo ostarelo mamo in brata[Stran 033] Pavleta, da jima je nudil fizično pomoč in duhovno tolažbo. V svojih dnevniških zapisih, ga mama Cika velikokrat omenja, npr.: »Popoldne mogoče še draveljski sine prihiti za nekaj trenutkov, da ga naprosim, da mi preloži sode kislega zelja v drvarnico …« Teh »nekaj trenutkov« je bilo zelo veliko, žrtvoval jima je svoj, skromno odmerjeni, prosti čas. »Za velikonočno nedeljo 8. aprila 1977 nas je sine počastil z mašo na našem domu. Do solz me je ganila njegova iskrena dobrota in darežljivost. Po maši je takoj odhitel, ker je imel izposojen avto in ga je moral do pol treh vrniti. Vem, da ima veliko težav in tudi preveč zdrav ni, a kar pozablja nase. Franceta sem pa res vesela. Pavleta pa tudi, saj tako voljno nosi svoj križ, za katerega le Bog ve.« Priložnostni darovi, ki jih je p. France dobival od hvaležnih župljanov, so največkrat poromali do mame in Pavleta, bodisi bonbonjera ali flanelasta srajca. »Res je dobra duša. In še se je udaril po čelu, da je pozabil prinesti krvavice. Hvala Bogu, naj jih sami pojedo.«
P. France in Pavle sta bila velikokrat na samem v njegovi sobi. Kako sta prebila te trenutke, je ostala njuna skrivnost. France je veliko časa žrtvoval za Pavleta, ko si je ta pri raztovarjanju kamiona zlomil petno kost s skokom na tla. Zlom je bil tako kompliciran in kost se je tako počasi celila, da so morali Pavletu trikrat menjati mavec in je kar dalj časa moral preležati v bolnici pozimi 1976./1977. Vsega hudega vajeni Pavle bi to obdobje še dosti teže prenašal, če ne bi imel ob sebi požrtvovalnega Franceta, ki mu je posredoval tudi pojasnila in napotke zdravnikov. Mamo Ciko je skrbelo: »Ali bo Pavletova noga sploh kdaj zaceljena, saj je tako rad hodil domov in ni mel druge možnosti kot pešačiti?« Ko se je iz bolnice vrnil v Polje, je opravljal lažja dela kot npr. lepljenje cen na izdelke.
Tragična smrt p. Franceta je bila za Pavleta in mamo hud udarec. Kako jo je preboleval Pavle ni znano. Mamine prve besede pa so bile: »Saj je bil France za ta svet predober.« Enako lahko rečemo tudi za Pavleta. Toda njega je Bog hotel imeti na tem svetu še šestintrideset let po smrti njegovega dragega brata p.Franceta. Morda pa zato, da je vse dolgo življenje mučeniško pričeval o dobi, ko je Slovenijo preplavljalo sovraštvo. S svojim trpljenjem, ki ga je tako krotko prenašal, je zadoščeval za težko doumljivo zlo, ki se je zgrnilo nanj že v mladosti in ga nikoli ni mogel resnično doumeti. Uničeno življenje obetajočega maturanta in plemenitega devetnajstletnega fanta je Bog po svoji nedoumljivi skrivnosti spremenil v sebi prijetno daritev in v blagor mučenca Pavleta. V blaženosti večne Ljubezni Pavle spoznava, da njegovo trpeče življenje ‘bolnika shizofrenika’ ni bilo zaman.
Šele leta 2004. se je Pavletu ponudila možnost, da je za vedno zapustil bolnico v Polju, ker ga je brat Jože šele po smrti žene lahko vzel k sebi domov. Po mnenju prizadevne dr. Švabove Pavle že dalj časa ni potreboval bolniške oskrbe. Umrl je januarja 2014. Njegov prijatelj in s Pavletom istočasno aretiran in zaprt maturant, jezuitski pater France Župančič, je končal svoj poslovilni govor ob Pavletovi žari v cerkvi z besedami: »Po 63 letih njegovega mučeniškega življenja in mučeniške smrti se je pridružil in v polnosti zaživel v kraljestvu svetih pri svojem Očetu in Bogu. Pri njem je končno našel svoj dom, ki mu ga je pripravil Kristus, zmagovalec nad vsakršnim zlom in hudobijo.«