[Stran 014]
Komaj smo se poslovili od leta 2014, ko smo se spominjali 100-letnice prve svetovne vojne, že smo zakorakali v leto 2015, ki naj bi bilo v svetovnem merilu posvečeno 70-letnici zloma nacističnega totalitarizma in koncu druge svetovne vojne. 27. januarja 1945 je Rdeča armada prodrla do nemškega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau in osvobodila tamkajšnje zapornike, med katerimi je bilo tudi mnogo Židov. Krematoriji, ki so do tedaj pogoltnili na stotisoče in milijone nedolžnih žrtev, so dokončno ugasnili. 27. januar je sedaj spominski dan holokavsta.
Slovenija je bila v drugi svetovni vojni razdeljena med tri okupatorje: Italijane, Nemce in Madžare in slovenske hrbte so upogibali trije totalitarizmi: fašizem, nacizem in komunizem. Prvega in drugega so k nam zanesli tuji zavojevalci in hkrati z njihovim propadom je ugasnila tudi njihova oblast, podobno kot krematorijske peči Auschwitza. Glede na to bi pričakovali, da bo maja 1945, ko se je cel svet veselil miru, svobode in novega življenja, tako tudi pri nas. Pa ni bilo, ni moglo biti tako, saj je bila pri nas poleg okupacije in vojne tudi revolucija oziroma državljanska vojna. Komunistični totalitarizem, ki je bil naš »domači proizvod«, je tedaj šele prišel na oblast in jo obdržal skoraj pol stoletja. Ko so nacistični krematoriji dokončno nehali delovati, so pri nas kočevska in druga brezna ter jaški in rovi šele odprli svoja temna žrela, potem pa se o njih in njihovih žrtvah cela desetletja ni smelo govoriti in do danes zanje ni bilo Nürnberga.
Ko je zgodovinar dr. Tone Ferenc leta 1995 – ob 50-letnici konca druge svetovne vojne morda imel pred očmi neko podobno sliko, saj je zanjo ob zbiranju gradiva za knjigo Dies irae nabral dovolj kamenčkov in kamnov, so se mu zapisali sledeči verzi:
Jaz tokrat praznoval ne bom
ne konca vojne in ne zmage;
zaprl se bom v svoj tihi dom
in molil za Slovence svoje drage,
za njih bom molil, ki so nekoč
bili so rdeči, beli, plavi
in vsak v svobodo svojo zroč,
izginili v gorja poplavi …
V vsakem KAKO SE JE ZAČELO skušamo razkriti delček dogajanja, ki je pripeljalo do tega, čemur smo priča ob 70-letnici, ki je tik pred nami. Zakaj – maloštevilni kot smo – še vedno stojimo na dveh bregovih? Čutimo, da bi bilo treba stopiti skupaj, toda kdo bo naredil vsaj zasilen most preko jarka, ki nas ločuje. Zakaj so eni prepričani, da so na drugi strani izdajalci, ki jih je zadelo upravičeno maščevanje revolucionarjev, ki pa so se menda borili proti okupatorju – za boljši jutri vseh? Se res ni mogoče pogovoriti in dogovoriti?
Tudi v tem KAKO SE JE ZAČELO nameravamo osvetliti nekaj konkretnih primerov naše polpretekle zgodovine z iskreno željo, da bi bila s tem položena vsaj skromna brv z enega na drugi breg naše razdvojenosti.
Še enkrat o Velikih Laščah
Ko sem prvikrat zbiral podatke o začetkih revolucije in odpora proti njej v Velikih Laščah, se je pisalo leto 1992. V lepem jesenskem dnevu sem prepešačil pot od Levstikovega doma sredi Lašč do Ulake in potem od Ulake na Veliko Slevico in nazaj v Lašče. Spotoma sem se razgledoval po okolici. Seveda so me zaradi Levstika zanimale Dolnje Retje in zaradi Stritarja Podsmreka, da ne govorim o Trubarjevi Rašici, vendar so bili za moj namen važni tudi Ulaka, Karlovica in Brankovo. Spotoma sem se pogovoril z nekaterimi domačini, ki jim sicer nisem bil popoln tujec, vendar naš pogovor ni bil čisto sproščen. Polstoletne zadržanosti pač ni mogoče kar čez noč pozabiti.
Pri tistem »popotovanju« še nisem poznal knjige Velikolaški in škocjanski holokavst, ki jo je uredil sedaj že pokojni pravnik France Nučič. Izšla je leta 1999, slabih šest let po blagoslovitvi farnih spominskih plošč 212 velikolaškim žrtvam komunističnega nasilja. Na veliki šmaren leta 1993 se je v Laščah zbrala velika množica sorodnikov in prijateljev do tedaj zamolčanih žrtev k simbolnemu pogrebu in blagoslovitvi obeležja, kjer jim od tedaj lahko prižigajo svečke spomina. V Škocjanu so to posebno slovesnost opravili 19. septembra istega leta za 88 njihovih faranov,[Stran 015]
Figure 1. Križmanova žena in šest otrok: gozdnega čuvaja Ignaca Križmana je 14. 2. 1942 vpričo žene “likvidirala” Dakijeva atrulja. Slika iz knjige Velikolaški holokavst, str. 90)
med katerimi je tudi nekaj na Turjaku pomorjenih ranjencev. V omenjeni knjigi je zbranih več pričevanj o velikolaškem in škocjanskem »holokavstu« in poimenski seznam žrtev. Posebnost knjige je tudi, da so v njej predstavljeni člani odborov, ki sta skrbela za popis pomorjenih in postavitev farnih spominskih plošč.
Verjetno bo marsikateri bralec pomislil, zakaj ne opisujemo poti od Turjaka do Velikih Lašč, ki jo je septembra 1943 prehodila naveza šeststotih turjaških ujetnikov; za nekatere od njih se je ta pot končala na dvorišču Perhajeve gostilne oziroma v gozdu nad železniško postajo, za večino pa v Mozlju, Jelendolu in Grčaricah ali celo na Travni gori in v Mačkovcu. Ni dvoma, da so bili dogodki jeseni 1943 strašni in usodni, toda vzroki zanje izvirajo iz leta 1941 in 1942. Koliko so Laščani vedeli o ustanovitvi VOS in o Odloku za zaščito slovenskega naroda? Ko je okupatorska oblast po partizanskem napadu 6. januarja 1942 na karabinjersko postajo na Turjaku pozaprla 40 domačinov in jih postavila pred vojaško sodišče, so ljudje kljub nekaterim čudnim okoliščinam tega dogodka še simpatizirali s partizani. Tudi ko je Dakijeva patrulja 14. februarja 1942 na njegovem domu v Borovcu vpričo žene in šestih majhnih otrok »likvidirala« gozdnega in lovskega čuvaja Ignaca Križmana, so še verjeli, da je bil ta uboj delo divjih lovcev, ki jih je Križman preganjal. Ko pa je ista patrulja skupaj z domačimi terenci 24. aprila 1942 prišla na Brankovo in umorila 28-letnega Alojza Adamiča, so se zamislili. Adamiča, ki je po smrti Karla Grudna leta 1938 postal prednik fantovske Marijine družbe v Velikih Laščah, so vsi poznali, zato niso mogli sprejeti razlage, da je izdajal Italijanom in organiziral belo gardo, za katero je marsikdo tedaj prvič slišal. Kljub prepovedi OF se je Alojzovega pogreba udeležilo veliko ljudi. Še bolj kot umor Adamiča je Lašče in okolico pretresel zločin, ki se je zgodil v noči na binkoštno nedeljo, 24. maja 1942. Partizani so prišli na Rašico in iskali župana Ivana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Ker so že vedeli, da so na seznamu za »likvidacijo“, jih ni bilo doma in zato so samozvani sodniki po domovih pobrali dekleta,[Stran 016]
Figure 2. V tej hiši na Ulaki so do 24. 7. 1942 živeli Grudnovi in kasneje tudi sin Jože z družino.
ki naj bi imela zveze z Italijani, jih prignali v županovo hišo in postrelili. Tako so morale umreti 21-letni Kristina Jaklič in Marija Mustavar ter še ne 17-letna Ana Prijatelj. Seveda ljudem pri tem ni ostalo skrito, da se nekaterim, ki so bile v resnici povezane z Italijani, ni nič zgodilo.
Tragična zgodba Grudnove družine
Komaj dva kilometra od Velikih Lašč leži na prijaznem hribčku vasica Ulaka. Tik pred vstopom v vas nas pozdravi novejša kapelica žalostne Matere Božje, le malo naprej pa najdemo pred Grudnovo hišo še drugo kapelico, posvečeno sv. Jakobu, ki jo je ob svoji zlati maši leta 1889 dal postaviti Jakob Gruden, Grudnov gospod. Na Grudnovi domačiji sta pred prvo svetovno vojno gospodarila Jože Gruden in njegova žena Angela, rojena Dednikar. Na rojstnem domu je živel tudi Jožetov brat France, ki je v Ljubljani dokončal meščansko šolo in bil potem v službi na sodišču v Velikih Laščah, obenem pa zastopal Vzajemno zavarovalnico. Gospodar Jože je kmalu po začetku vojne dobil cesarski poziv in poslali so ga na rusko fronto. Ženi Angeli in petim otrokom: Angeli, Jožetu, Francu, Alojzu in Karlu je bilo hudo med vojno, še huje pa, ko so malo pred koncem vojne zvedeli, da je oče padel na fronti. Ker je mati Angela težko nosila breme skrbi za domačijo in pet otrok, se je čez nekaj časa poročila s svakom Francetom in potem so v Grudnovi hiši zagledali luč sveta še Gabrijel, Marija, Vinko in Anica. France je bil skrben oče svojim in bratovim otrokom. Še naprej je opravljal službo na sodišču, delal pa tudi na kmetiji in rad pomagal sosedom. V času gospodarske krize je mnogim pomagal rešiti domačijo, tudi takim, ki so mu kasneje stregli po življenju.
Leta so tekla in otroci so odraščali. Jože se je izučil za tesarja, Angela in France pa sta že bila v službi v Ljubljani. Leta 1938 je smrt spet potrkala na Grudnova vrata; Karel je[Stran 017] zbolel za pljučnico in v nekaj dneh ga je pobralo. Imel je slovesen pogreb, saj je bil prednik Marijine družbe in član Fantovskega odseka. Prišlo je leto 1941 in z njim okupacija. Oče Franc je hitro spoznal resnične namene OF, zato je bil do nje zadržan. Tudi sosedom je odkrito povedal svoje mnenje, nikoli pa ga ni nikomur vsiljeval. Ko sta se Jože in Marija pripravljala, da bi šla na neki miting v soseščini, jima je rekel: »Marija, ti nimaš tam kaj iskati, Jože pa je dovolj star in naj se odloči po svoji pameti.«
Vse to seveda ni ostalo skrito terencem, ki so povsod imeli svoje oči in ušesa. Zamerili so mu tudi, da je kljub okupaciji ostal v službi na sodišču in da se je zavzel za sina Gabrijela ter druge, ki so jih Italijani po partizanskem napadu na Turjak obtožili sodelovanja z napadalci. Njegovo posredovanje pa očitno ni bilo posebno uspešno, saj se je Gabrijel vrnil iz zapora šele sredi julija, ravno pravi čas, da ga je potem doletela enaka usoda kot druge člane družine.
Zdi se, da je bil nazadnje za smrtno obsodbo Grudnove družine odločilen dogodek tik pred italijansko ofenzivo julija 1942. Vaščani Ulake so dobili ukaz, naj malo pod vasjo prekopljejo cesto. S tem naj bi preprečili prihod Italijanov iz Velikih Lašč. Oče Gruden je bil prepričan, da ta skromna ovira Italijanov ne bo ustavila, ampak jim celo dala povod za požig vasi in še kaj hujšega. Vaščani so upoštevali njegov nasvet in zasuli že izkopani jarek. Italijani potem na Ulaki res niso izvajali represalij, toda zgodilo se je nekaj drugega. Tiste dni se Italijani iz z bodečo žico obdanih in z bunkerji utrjenih Velikih Lašč sploh niso pokazali, so pa s topovi streljali na okoliške vasi, če so opazili ali samo domnevali, da so tam partizani. Nekaj granat je priletelo tudi na Ulako in Grudnova hiša je bila poškodovana, zato je družina 23. julija prenočevala pri sosedu, le najstarejši sin Jože je bil s prijateljem določen za stražo v bližnjem gozdu, kamor so vaščani zaradi strahu pred ofenzivo spravili nekaj imetja. Proti večeru je Jože za vasjo srečal nekaj fantinov, ki so mu povedali, da opazujejo, kje so Italijani. Večja italijanska enota je namreč tisto popoldne res prišla do Rašice in se tam utaborila, medtem ko so se velikolaški partizani oziroma terenci zbirali blizu Ulake; ko se je znočilo, jim je prišla še okrepitev iz odreda in potem so obkolili vas, pa ne zato, da bi jo branili pred Italijani, ampak povsem z drugim namenom. Njihov cilj sta bili Grudnova hiša in pa sosedova, kjer naj bi tisto noč spali Grudnovi.
Jože Gruden ni bil daleč od vasi, zato je takoj vedel, da se nekaj dogaja. V temi se je previdno približal domači hiši in mimo dveh stražarjev, ki ga nista opazila, ker sta bila zatopljena v pogovor, zlezel pod skedenj. Oba je kmalu prepoznal po glasu in potem napeto vlekel na ušesa njune besede. Vedela sta, da so Grudnove razen Jožeta dobili pri sosedu in da so vsi obsojeni na smrt. Verjela sta, da bodo pri Grudnu dobili veliko denarja, negodovala pa, da njima to ne bo kaj prida koristilo. Jože je z veliko težavo zadrževal kašelj, saj bi ga gotovo odkrili, če bi zakašljal. Od soseda se je od časa do časa slišalo zmerjanje in kričanje. Slišal je, kako na voz, ki so ga postavili pred domačo hišo, nosijo živež in drugo naropano blago; pobrali so prav vse, tudi prašiče so zaklali in naložili. Bilo je že proti jutru, ko so v voz zapregli vola, prignali iz hleva še drugo živino, od soseda pa očeta, obe sestri in brate Lojza, Gabrijela ter Vinka; mater, ki ni mogla hoditi, so naložili kar na kolca in odšli. Obsojence so gnali čez Laze, mimo Adamovega in Polzela, do gozdička Pungert blizu Karlovice, težko naložen voz pa je škripal po cesti po Mišji dolini. Mislili so, da bodo v Pungertu mirno opravili svojo krvavo rihto, nato pa mimo Novega Pota odšli na Travno goro, pa jim je ofenziva prekrižala načrte. Na Karlovici so namreč že bili Italijani. Partizanom se je naenkrat začelo muditi. Ukazali so žrtvam, naj se obrnejo proč od njih in pokleknejo. Ura je bila sedem zjutraj in na Slevici se je oglasil zvon. Oče, ki ni hotel poklekniti, je začel glasno moliti angelsko češčenje. Odjeknili so streli. Mater so pokončali kar s sekiro. Komaj 15-letna Anica se je v smrtnem strahu oprijela očeta in omahnila hkrati z njim, vendar jo je zadelo samo v roko. Eden izmed morilcev je to opazil in ponovno streljal nanjo; tudi tokrat zadetek ni bil smrten, je pa izgubila zavest. Morilci so hitro odšli s kraja svojega zločina. Hudo ranjena Anica se je čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, se izvlekla izpod trupel in vsa omotična odtavala proti Petričevi domačiji, kjer so že bili Italijani. Še preden je prišla do hiše, ji je zmanjkalo moči in spet se je onesvestila. Potem ji je nudil pomoč vojaški zdravnik, kurat pa ji je podelil sveto maziljenje.
Aničino 19-letno sestro Marijo so odpeljali od doma hkrati z ostalimi, toda domači partizan Bavdek jo je kmalu ločil od kolone in odvedel nazaj na Ulako, da bi mu pokazala, kje imajo skrit denar. Po neuspešnem iskanju jo je odpeljal na svoj dom na Kaplanovo in zaprl v klet, sam pa na peči zaspal. Prebudil ga je[Stran 018]
Figure 3. Grudnova kapelica, postavljena ob zlati maši župnika Jakoba Grudna.
oče, ki je slišal prihajati Italijane. Bavdek je bežal, toda Italijani so ga na begu ustrelili in potem zažgali Bavdkovo domačijo. Marijo so še zadnji čas rešili iz kleti in na zaslišanju je s pomočjo tolmača pojasnila, kako je prišla na Kaplanovo. Svojo pripoved je obrnila tako, da je tudi Bavdkova starša rešila gotove smrti. Kakšne načrte je imel Bavdek z Marijo, ki je bila njegova simpatija, ona mu pa tega ni vračala? Očitno jo je iz skupine odpeljal na svojo roko. Morda pa ni hotel sodelovati pri načrtovanem zločinu? Težko ranjeno Anico in Marijo so potem Italijani odpeljali v Ribnico v bolnišnico.
Trupla pomorjenih Grudnovih so cel tisti dan in še del naslednjega kljub soncu in vročini ležala na kraju zločina. Dokaj nazorno sliko tistega jutra v Karloviški dolini dobimo iz pripovedi Jožeta Ruparja v knjigi Velikolaški in škocjanski holokavst. Navajamo jo v nekoliko skrajšani obliki: »Strahotni in nepozabni spomini. Izpolnil sem dobrih dvanajst let. Zjutraj 24. julija 1942 je bilo pričakovati lep sončen dan. Malo pred 7. uro zjutraj sem šel klicat očeta, ki je kosil nedaleč od hiše, k zajtrku. Tik preden stopiva z očetom v hišo, zaslišiva kričanje sosedove matere, po domače Bobnarjeve: ,Menda ja ne boste napadli Italijane, saj jih je vse zeleno po dolini. Potem bojo pa nas pobili in požgali.’ Videl sem kakih deset partizanov, ki so že zavzemali položaje. Eden od njih je imel strojnico. Najraje bi skočil tja, da bi si jo ogledal, toda želja po močniku, ki je že čakal na mizi, je bila močnejša. Nismo še pojedli, že se je začelo streljanje in stekli smo po stopnicah v klet. Vse naokrog so treskale granate. Šele okrog poldneva je streljanje ponehalo in odločili smo se, da gremo ven. Naprej je šel oče z eno leto staro sestro v naročju. Z eno roko je držal otroka, drugo pa dvigal kvišku. Vsi ostali smo šli z dvignjenimi rokami za njim, proti nam pa Italijani z bajoneti na puškah. Bilo me je groza, da nas bodo kar nabodli. Eden se je zaletel v očeta in mu hotel iztrgati sestrico, pa sta priskočila druga dva in ga umirila. Potem so nas odvedli na vrh vasi k ostalim sosedom in postavili v vrsto k porušeni hiši, od koder je streljal partizan s strojnico. Bila je še tam, poleg nje pa je ves krvav ležal partizan. Oficir je vpričo nas na pol mrtvega ranjenca še dvakrat ustrelil. Bali smo se, da bo tudi z nami tako, toda odgnali so nas na Karlovico, kjer so imeli komando. Vse moške so zaslišali in kasneje se je zvedelo, da so tiste, ki junija in julija niso prišli po živilske karte, smatrali za komuniste in jih zato določili za talce.
Spomnim se, kako je teta nagovarjala očeta, naj gre v Lašče po karte: ,Saj imaš štiri otroke, ki nimajo kaj jesti.’ Oče je odvrnil: ,Ne bom šel, bo že kako.’ Pa teta ni odnehala in čez dan ali dva spet prišla: ,Lepo te prosim, jutri je zadnji dan, pojdi vendar po karte ali pa v gozd k partizanom!’ Oče je končno popustil in šel v Lašče. Vsi tisti, ki so šli po karte, so bili 24. julija po zaslišanju izpuščeni, druge pa so postrelili kot talce. Poleg Grudnovih, ki so jih ,likvidirali’ partizani, je bilo še 10 krst: 7 talcev, ki niso imeli nobene zveze z napadom na Italijane 24. julija zjutraj, in trije partizani.« Tako Jože Rupar s Poznikovega.
Šele 24. julija popoldne so Italijani ukazali prenesti pet pomorjenih Grudnovih na Karlovico, kjer so jih dali v zasilne krste in nato prepeljali na pokopališče v Velike Lašče. Velikolaški zdravnik dr. Ludvik Kožuh je opravil obdukcijo in nato so vseh pet pokopali v skupen grob. Od domačih je bil na pogrebu samo sin Jože, saj sta bili Marija in Anica v Ribnici.
Kako je torej bilo z Jožetom? Ko je 24. julija po odhodu partizanov prilezel iz skrivališča[Stran 019]
Figure 4. Ob prvi obletnici leta 1943 je o pokolu Grudnovih pisal Slovenski dom.
pod skednjem, je k njemu takoj prišel sosed z naročilom, naj hitro gre za drugimi na Karlovico. Seveda ni ubogal, ampak šel v Velike Lašče, pa ne k Italijanom, ampak k prijateljem. Pri njih je zvedel, da so domači mrtvi in dobil tudi obleko, da se je mogel udeležiti pogreba. Tri dni po pogrebu je bil klican na italijansko poveljstvo v Velike Lašče, da bi izmed osumljencev, s katerimi so ga soočili, določil zločinca. Ko so šli mimo njega, mu je eden zamrmral: »Nihče jih ne bo obudil.« Jože se je ob tem zamislil, in čeprav je vedel, da so nekateri tako ali drugače sodelovali pri zločinu, ni nobenega pokazal. Za nekaj časa se je zatekel k sestri Angeli v Ljubljano, ko pa so se razmere nekoliko umirile, se je vrnil na Ulako. Iz Ribnice sta prišli tudi sestri Marija in Anica. Čez dan so delali na kmetiji; zvečer je šel Jože v gozd ali na kak kozolec, sestri pa v Velike Lašče k Jelenčevim.
V začetku maja 1945 sta odšli sestri na Koroško, Jože pa je ostal doma. Ker ni zaupal »osvoboditeljem«, se ni šel javit na prvi poziv, ampak se je nekaj mesecev skrival. Tiste, ki so se javili, so takoj zaprli in potem vsak dan vodili po trgu. Morali so kričati: »Mi smo izdajalci slovenskega naroda«, legati na tla in jih poljubljati. Nekatere so že prve dni odgnali iz trga in ni jih bilo nazaj. (Velikolaški in škocjanski holokavst, str. 107) Po več kot trimesečnem skrivanju je Jožetova previdnost nekoliko popustila in nekega jutra je padel v zasedo. Odpeljali so ga v Novo mesto in postavili pred sodišče. Evforija in maščevalnost zmagovalcev sta tedaj že nekoliko odnehali, zato je bil obsojen na denarno in pogojno zaporno kazen in se je kmalu vrnil domov. Spomladi 1947 se je poročil s Francko Zadnik z Ulake in Grudnova domačija je spet začela kazati znake življenja, saj se je rodilo šest otrok: trije sinovi in tri hčere; predzadnji je bil Vinko, ki sedaj gospodari na Grudnovini in smo mu dolžni zahvalo za marsikatero podrobnost te zgodbe.
Marija in Anica sta v begunskem taborišču na Koroškem spoznali angleškega zdravnika,[Stran 020]
Figure 5. Znamenje na kraju zločina nad Grudnovimi v Pungertu pri Karlovici.
ki je služil v angleški zasedbeni armadi, bolje rečeno, najprej je šla k njemu Marija za gospodinjsko pomočnico, nato pa še Anica za pestunjo. Tudi ko je bil zdravnik premeščen in se je družina preselila v Nemčijo, sta odšli z njo. V Nemčiji sta med slovenskimi begunci, ki so bili tam zaposleni kot gozdni delavci, spoznali Janeza Dernulca iz Pake pri Strugah in Mirka Juga iz Poljčan na Štajerskem. Hitro so ugotovili, da imajo veliko skupnega in med njimi so se spletle prijateljske vezi. – O Dernulčevih piše Vanja Kržan v 51. številki Zaveze pod naslovom Za vas ni več vrnitve: Na božični dan leta 1943 zvečer so prišli partizani k Dernulčevim in ukazali, naj se v pol ure pripravijo za odhod v Kočevje. Doma je bila mati s šestimi otroki v starosti od šestnajst do pet let; oče je bil že nekaj časa v Ljubljani, Janez (1921) in Mirko (1923) sta bila pri domobrancih, Jože (1925) pa v internaciji v Buchenwaldu. Doma je bila tudi stara mati, ki pa se je pisala drugače in je zato niso imeli na seznamu. Živež in vse, kar je bilo kaj vrednega pri hiši, so naložili na voz in odpeljali, mater z otroki in še nekaj drugih družin pa del poti spremljali in nato nagnali, da so sami nadaljevali pot v Kočevje. O Janezu je treba tudi povedati, da je bil maja 1945 kot domobranec iz Vetrinja vrnjen na Teharje, vendar je na poti s še nekaterimi sotrpini pobegnil in se rešil gotove smrti. – Ko je bil omenjeni zdravnik končno demobiliziran, je odšel z družino domov v Anglijo in kmalu uredil, da sta tudi Marija in Anica dobili dovoljenje za Anglijo. Leta 1948 sta prišli v Cardiff, Walles, nekaj kasneje pa za njima tudi Janez Dernulc in Mirko Jug. Marija se je poročila z Janezom in imela sta dva otroka, Anica pa z Mirkom Jugom in rodili so se jima štirje otroci.
Zaključek
Pomudimo se še nekoliko pri dogodkih 23. in 24. julija 1942, ki so bili usodni za Grudnove. Od Rašice do Ulake je komaj dva kilometra in približno toliko je od Velikih Lašč na Ulako. Težko si predstavljamo, da 23. julija popoldne Italijani v Velikih Laščah in njihova ofenzivna enota, ki je prišla od Iga oziroma Škofljice, ne bi prav nič vedeli, da se na Ulaki nekaj pripravlja, vendar se topovi iz Lašč tisti dan niso oglasili in »ofenziva«, ki bi v pol ure lahko dosegla Ulako, se je ustavila na Rašici. Še teže si predstavljamo, da partizani tisti večer niso vedeli, kakšna sila steguje kremplje po njih, in so se lotili podviga, ki so ga že nekaj časa načrtovali, in pri tem jih prav nič niso skrbele represalije, do katerih je moralo priti. Nasprotno, bile so jim celo potrebne, saj so hoteli, da ljudi prevzameta strah in groza. Rupar s Poznikovega piše, kako je drgetal od strahu. V takem vzdušju ljudje pokola Grudnove družine niso mogli vzeti pod drobnogled, saj je bil samo del vse tiste groze, in nekateri so hitro verjeli, da so Grudnovi res imeli neko zvezo z Italijani. Drugi, ki jih ni bilo mogoče tako hitro prepričati in se s tem niso strinjali, so previdno molčali, ker so vedeli, da niso nikjer varni in da ne morejo nikomur zaupati. Bobnarjeva mati s Poznikovega, ki je tisto jutro s preprosto kmečko pametjo ugotovila, kako nesmiseln in nevaren je napad peščice partizanov na dobro oborožene Italijane, ki jih »je bilo vse zeleno« v dolini pod Poznikovim, je bila nekaj ur kasneje sama – brez moža in brez doma – z majhnimi otroki. Mogoče je kdaj razmislila, da je bil cilj napada omogočiti umik odreda in težko obloženega voza proti Travni gori, kljub svoji pronicljivosti bi težko sprejela razlago, da je bilo požgano Poznikovo brez[Stran 021] očetov in gospodarjev potrebno revoluciji, ki je bila glavni cilj partizanov.
Upamo, da ne bo odveč, če 24. julij 1942 na Ulaki in v Karloviški dolini primerjamo z dogodki, ki so se skoraj istočasno odvijali v Rovtah nad Logatcem. Italijani so tisto pomlad tudi Rovte obdali z bodečo žico, na redkih prehodih pa postavili španske jezdece, pri katerih je stala straža in pregledala vsakega, ki je prišel ali odšel iz vasi. Odkar so Italijani požgali vas Ceste in ustrelili nekaj domačinov, so se jih ljudje bali in moški iz okolice so ob nedeljah hodili k maši v Podlipo. V soboto, 24. julija, so partizani odpeljali 46-letnega Pavla Lukana, očeta petih otrok, ki je gospodaril na svoji kmetiji na Praprotnem Brdu, poleg tega pa bil tudi predsednik Kmetijske zadruge in agilen član gasilskega ter prosvetnega društva. V začetku julija so ga obiskali Italijani in zahtevali, da v svojem gozdu odstrani ovire na cesti proti Smrečju. Ubogal jih je, čeprav je vedel, da se bo s tem zameril partizanom, ki so taborili nedaleč od tam. Rovte so bile blizu in lahko bi se tja zatekel vsaj ponoči, vendar na to ni pomislil niti tisto soboto, čeprav je prejšnjo noč slišal oddaljeno streljanje in videl sij ognja, ki je prihajal od Šentjošta, kjer so partizani Dolomitskega odreda napadali komaj ustanovljeno postojanko vaške straže.
Prav tedaj kot Lukana oziroma naslednji dan so partizani pripeljali v taborišče več mož in fantov, jih sedem ustrelili in v bližini zakopali. Med ustreljenimi je bilo celo nekaj članov Narodne zaščite iz Podlipe. Že v noči na 27. julij so odpeljali na Vranje pečine zaplanskega župnika Jožeta Geohelija. Njemu niti groba niso privoščili, ampak so na pol mrtvega pahnili preko pečine in pustili ležati med skalami in grmovjem.
2. avgusta 1942 so se nad okolico Rovt spravili Italijani. V ta namen se je pripeljal poseben oddelek iz Logatca; večina se je razkropila po Podpesku, lovila moške in požigala domačije, drugi pa so se odpeljali požigat Podlipo. Izmed zajetih moških – nekaj so jih prijeli, ko so šli od maše v Podlipi – so jih odbrali deset in postrelili v Lukančkovem gozdu. Skupina Italijanov se je na povratku v Rovte ustavila na Praprotnem Brdu in med drugim požgala tudi domačijo Pavla Lukana, ki so ga en teden prej odpeljali partizani in ustrelili. Kmalu potem se je v Rovtah ustanovila vaška straža. (Rovte v viharju vojne in revolucije, str. 25)
Še bi lahko naštevali podobne primere, vendar upamo, da je bralec iz že opisanih začutil
Figure 6. Spominski kamen z imeni pomorjenih Grudnovih v Pungertu.
stisko, ki je pritiskala na ljudi tiste dni leta 1942. Kdo more po vsem tem še trditi, da so bili Laščani in Rovtarji, ki so pristopili k vaški straži, sodelavci okupatorja in izdajalci? Ali ni partija že celo leto pred nastopom prve vaške straže ustanovila VOS – varnostno obveščevalno službo, o kateri je Kardelj marca 1942 pisal Titu: »Dejansko je ves aparat (organizacija VOS) sestavljen iz članov partije. Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Ti fantje delajo vse mogoče stvari: skoraj dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Nobena policijska zaščita ne reši tistih, ki jih vosovci vzamejo na muho … Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične ljudske oblasti.« (Dokumenti ljudske revolucije, 1. knjiga, str. 342)
Vemo, da je VOS v začetku delovala predvsem v Ljubljani, na podeželju pa so to delo opravljali partizani in domači terenci. In kdo so bili Kardeljevi »denuncianti, okupatorski hlapci«? So bili Nace Križman, Alojz Adamič, Pavel Lukan iz Rovt in Grudnovi[Stran 022] res »denuncianti, okupatorski hlapci«? V 8. številki Svobodne Slovenije, ilegalnega lista Slovenske ljudske stranke, ki je začel izhajati konec novembra 1941, potem ko je izšlo že 30 številk Slovenskega poročevalca, je bil objavljen članek Bratomor: »Razumemo, če nas preganja osvajalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo, premišljeno in hladnokrvno koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci? Fronta ni do sedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine.«
Od tega članka v Svobodni Sloveniji do prve vaške straže je moralo preteči še nekaj mesecev. In Velike Lašče? F. Saje, ki v Belogardizmu z nekaj stavki opiše, kako je v Velikih Laščah neposredno po italijanski ofenzivi nastala vaška straža, pokola Grudnovih sploh ne omenja in Nande Gorjup je zanj zgolj »okupatorski hlapec«, ki se je najprej celo vrinil v partizanske vrste, nato pa postal »komandant bele garde«. (Belogardizem, str. 538) Celo zbornik Velike Lašče, ki je izšel leta 1986, ob 400-letnici Trubarjeve smrti, več kot 200 velikolaškim žrtvam komunističega nasilja ne nameni niti enega stavka. Pa vendar so bili tudi oni Laščani, bili so pošteni in zavedni Slovenci. Vaške straže niso nastale iz želje po sodelovanju z okupatorjem, ampak v skrajni stiski za ohranitev golih življenj. Vaške straže v Velikih Laščah oziroma na Slevici in Karlovici niso ustanovili kaplani in klerikalni župan, ampak nevzdržno komunistično in okupatorsko nasilje, ki se je prav 24. julija 1942 pokazalo v vsej svoji grozovitosti.
Otipljivo sliko tistega časa pokaže tudi tale dogodek: Prav v tistih najbolj napetih dneh je imel župan Paternost opravke v Ljubljani in se je med drugim pogovarjal tudi z Milošem Staretom. Beseda je nanesla na to, da bodo verjetno v Laščah kmalu ustanovili vaško stražo. M. Stare je takoj pokazal svoje nezadovoljstvo in začel navajati razloge proti takemu izhodu iz stiske: Orožje iz rok okupatorja, kaj bodo rekli Angleži in londonska vlada, ki ima že itak preveč težav! Ali ne bi torej še nekoliko potrpeli in počakali? Paternost, ki je tudi sam že od maja bil v nevarnosti za življenje, ki je neposredno občutil stisko svojih občanov, ob tem ni mogel ostati miren: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo več čakati, ker nas bodo vse pobili.« Na hitro se je poslovil in ves pretresen odšel. M. Stare zaključuje: »In tako je bilo povsod, kjer so nastajale vaške straže. Morali so se braniti, če so hoteli živeti.« (Dr. Kolarič, Škof Rožman, VI, str. 282)
Župan Paternost tedaj najbrž ni slutil, kaj vse ga čaka v bližnji prihodnosti. 8. septembra 1943 so postale Velike Lašče nekakšen center, kjer so se odločale važne stvari. Kaplan Franc Malovrh in župan Paternost sta se zavzemala za dogovor s partizani o skupnem boju proti Nemcem, za kar pa druga stran sploh ni pokazala posluha. Skozi Velike Lašče so se na Turjak pomikale kolone vaških stražarjev in drugih beguncev. V nedeljo, 12. septembra, je bil v gradu posvet, na katerem se je pokazala tragična neenotnost protikomunističnega tabora. Župan ni imel veliko možnosti za odločanje, se je pa pridružil mnenju, da Turjak ni primeren za obrambo in je s prvo skupino odšel na Zapotok, kasneje pa z enotami z Zapotoka v Ljubljano. Nazaj v Velike Lašče je prišel konec novembra 1943 z domobransko četo, ki jo je vodil Danilo Capuder. V noči na 3. december 1943 je Velike Lašče napadla 14. divizija. Slabo utrjena postojanka ni vzdržala napada in je proti jutru podlegla. Nekaj branilcev je padlo v boju, precej se jih je rešilo z izpadom, okrog 60 pa so jih napadalci ujeli oziroma so se sami predali. Vse te, tudi ranjence, so takoj pobili. Poveljnik Capuder je padel že med bojem. Okrog 60 trupel padlih in pomorjenih so zagrebli najprej za pokopališkim zidom, kasneje pa so jih svojci prekopali na pokopališče. Ob tej priliki so partizani požgali šolo, sodnijsko poslopje in večjo zgradbo, imenovano Vatikan, kjer je sedaj Levstikov dom. Župana Paternosta so med napadom prijeli in do danes se ni zvedelo za njegov grob. Ivo Žajdela v knjigi Velikolaški holokavst sicer omenja govorice, da so po napadu v bližini sv. Roka ob cesti proti Kočevju našli županovo obleko, vendar je ostalo pri tem, saj so se tisti, ki bi o tem lahko kaj povedali, zavili v molk.
V pravkar omenjeni knjigi najdemo dokaj natančne podatke o 212 žrtvah komunističnega nasilja, ki so z imeni in priimki napisane na farnih spominskih ploščah v Velikih Laščah. Bilo bi jih zanimivo primerjati z žrtvami revolucionarne strani, vendar nam ni uspelo zbrati ustreznih podatkov. Pri žrtvah protirevolucije bode v oči podatek, da jih je bilo od skupnega števila 212 kar 159 pomorjenih po maju 1945. Ni se treba posebno truditi, da nam ob tem stopijo pred oči še nekatera dejstva. Večkrat slišimo, da so bili dogodki po koncu vojne, maja in junija 1945, ko je zlo doseglo naravnost grozljive[Stran 023] razsežnosti, nekakšna stranpot osvobodilnega boja, v resnici pa so bili načrtovana in izpopolnjena oblika tistega, kar se je 24. julija 1942 začelo v Pungertu. Izvajalci so vseskozi nastopali kot „ljudska oblast“, čeprav to nikoli niso bili. Svojim žrtvam niso vzeli samo življenja, ampak so jih tudi do kraja ponižali, jim vzeli človeško dostojanstvo. Pa njihove žrtve? Ali ni bilo vsem skupno, da so šli v smrt z molitvijo na ustnicah ali pa vsaj v srcu? V Pungertu so Grudnovi molili angelsko češčenje, ko so odjeknili streli; na čelu kolone obsojencev, ki so jih gnali v gozd nad velikolaško železniško postajo, so dr. Kožuh in brata Rožanec molili rožni venec in domobranci, ki so goli in bosi ter pretepeni stopali na Hrastniški hrib oziroma proti jami v Macesnovi gorici, so molili v srcu, ker z ustnicami skoraj niso mogli.
Pri Grudnovih na Ulaki še cela desetletja ni bilo miru. Čeprav oče Jože ni počel drugega kot skrbel za dom in družino, so se vrstile preiskave in klicali so ga na zaslišanja. Ko sta Marija in Anica iz Anglije – najprej sami in kasneje z družinama – prišli na obisk, so jih zasledovali in zasliševali. Niti mrtvim Grudnovim niso dali miru, saj so že med vojno podrli njihov spomenik na pokopališču in razbili tudi obeležje v spomin župniku Jakobu. Kljub vsemu temu je oče Jože otroke svaril pred sovraštvom in zlasti na bolniški postelji – umrl je leta 1992 za rakom na pljučih – večkrat govoril, da so starši in bratje v Pungertu trpeli kratek čas, njihovi rablji pa morajo leta in leta prestajati svoj zemeljski pekel: čez dan izgledajo kot zmagovalci, ponoči pa trepetajo od strahu pred svojimi žrtvami.
div3-dodatek
»Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo. / … / Najbolj strahotno je bilo, ko smo 24. februarja 2009 naleteli na prvo žrtev na vrhu tega nasutja. To je bil t. i. begunec, ki je pokol preživel, in se je skušal plaziti iz rova, našel je kos železniške kretnice ter kopal majhne grude ilovice ter prodiral centimeter za centimeter, medtem ko so na drugi strani ves čas dovažali material v jamo. Dokler ni naletel na betonski okvir, obnemogel in obležal. Takšnega smo tudi našli. / … / Vendar je odkritje Hude jame bilo prehudo, ustavilo se je vsakršno evidentiranje, prekopavanje, sondiranje, urejevanje teh grobišč. Sistem, ki je bil postavljen v letih 2006–2008, je porušen. Na eni strani poslušamo floskule o pravici do groba, na drugi strani pa se spopadamo z odporom istih struktur. Politika govori s figo v žepu in ne le, da ne omogoča, tudi onemogoča civilizacijsko ravnanje z mrtvimi.«
(Dr. Mitja Ferenc ob obletnici okritja Hude Jame, MMC)