[Stran 048]
V aprilu leta 1941, ko je tudi naše kraje dosegla druga svetovna vojna, je v Dolenji vasi št. 21 pri Zagorju živela šestčlanska družina Prosenčevih: oče Anton, mati Ivana, sin Jože, hčerka Francka, najmlajša hčerka Pavelca ter očetova sestra Zefa. Oče Anton je bil lastnik 2,7 ha zemljišča s pripadajočo hišo, zato je preživljal svojo družino s kmetovanjem na tem posestvu, mati pa je gospodinjila, skrbela za otroke in seveda tudi kmetovala. Pri delu ji je vedno pomagala tudi teta Zefa, ki je ves čas živela z njimi v skupnem gospodinjstvu. Oče Anton je kot ugleden kmet poleg dela na svojem posestvu opravljal še službo župana občine Zagorje. Njegov sin Jože pa je takrat že začasno bival v Ljubljani, kjer je obiskoval srednjo tehnično šolo, smer elektrotehnika. Tudi mlajša hči Pavelca je začasno bivala v Mariboru, kjer je obiskovala učiteljišče.
Prosenčeva družina je bila tako navzven videti urejena, ugledna in perspektivna ter brez posebnih problemov. Toda to je bil le videz, saj sta pred tem oče in mati prestala že neverjetne preizkušnje, ki jih nikoli nista mogla povsem preboleti. Najprej je bil oče ob treh majhnih otrocih (dveh dečkih in deklici) leta 1914 vpoklican v avstroogrsko vojsko, na soško fronto. Zapustiti je moral ženo in tri majhne otroke za tri leta in osem mesecev. Zato je ob neprestanem strahu, kaj se bo zgodilo z očetom, vsa skrb za posestvo in otroke padla na mater Ivano, ki ji je pri tem pomagala teta Zefa. Najhuje za mater pa je bilo to, da v teh štirih letih skoraj ni vedela, kje je oče in kako je z njim. Še manj pa, kdaj se bo vrnil in če se bo sploh kdaj vrnil. Pri vseh nevarnostih, ki jih je oče doživljal na fronti, pa je imel srečo, da se je lahko živ in kolikor toliko zdrav vrnil domov. Potem je družina srečno zaživela skupaj in leta 1918 se je staršema rodil še sinček Jože, leta 1919 sinček Ivan ter leta 1922 še hčerka Francka. Poleg staršev in tete Zefe je bilo tako v družini še šest otrok, a kaj, ko je že leta 1923 Zagorje zajela epidemija španske gripe in v treh tednih so zaradi te gripe zaporedoma pomrli kar štirje Prosenčevi otroci. Poleg najstarejših treh otrok še leta 1919 rojeni Ivan, medtem ko je leto starejši Jože gripo preživel. Najmlajšo Francko pa so starši na veliko srečo odpeljali k oddaljenim sorodnikom, preden je družino dosegla španska gripa. Tako so jo rešili skoraj gotove smrti. Že naslednje leto, to je 1924., pa se je Jožetu in Francki pridružila še novorojena sestrica Pavelca. Odslej sta Prosenčeva starša imela vsaj še tri žive otroke, da je družina ponovno kolikor toliko normalno zaživela.
Že v aprilu 1941 pa so Nemci zasedli mesto Maribor, kjer je Prosenčeva Pavelca obiskovala učiteljišče. Nemška oblast je razpustila Zavod šolskih sester, kjer je Pavelca stanovala, zato ta šolanja ni mogla več nadaljevati v Mariboru. S pomočjo brata Jožeta pa ji je le uspelo priti v Ljubljano, ki je bila takrat pod italijansko in ne nemško upravo. Lahko je tudi nadaljevala šolanje na tamkajšnjem učiteljišču. A kaj, ko so Nemci kmalu zasedli tudi Zagorje in 27. 9. 1941 sredi noči pridrveli s tovornjakom k Prosenčevim ter zaradi očetovega županovanja občini Zagorje vse člane družine, ki so bili takrat doma, nasilno izselili. Dovolili so jim samo pol ure časa, da si vsak vzame največ 10 kg prtljage s seboj, in jih odpeljali najprej v Brestanico, od tam pa v Visoko pri Sarajevu. Torej v Bosno. Tam so jih nastanili v povsem izpraznjeno hišo, ki so jo morali pred tem zapustiti tamkajšnji dotedanji lastniki, ker so jih ustaši prav tako nasilno izgnali. Poleg štiričlanske Prosenčeve družine je v tej hiši stanovala še ena slovenska družina iz Štajerske, ki so jo nemški vojaki tudi nasilno izselili v Bosno. Kuhinja je bila za obe družini skupna. Hrane pa je bilo zelo malo. Nekaj prehrambenih izdelkov jim je dajala tamkajšnja občinska uprava, a kaj ko so bile nekatere stvari komaj uporabne. Med drugim je bila moka pomešana z ostanki žitnih klasov in zato za kruh skoraj ni bila uporabna. Manj moteče je bilo, če so iz te moke skuhali žgance. Tako so bile rese manj opazne. Čez nekaj časa je hčerki Francki le uspelo najti občasno zaposlitev v bližnjem frančiškanskem samostanu in potem se je vsa družina laže preživljala.
Sin Jože, ki se je šolal v Ljubljani, je skupaj s svojimi sorodniki, to je Marinkovo družino (mati Terezija Marinko je bila sestra očeta Antona Prosenca), pri kateri je stanoval, ves čas poizvedoval, kam so Nemci izselili njegovo družino. Obojim skupaj se je posrečilo ugotoviti, da so v Visokem pri Sarajevu, a kako jih rešiti, je bila prava uganka. V Zagorje se niso smeli vrniti zaradi nemške zasedbe, v Ljubljani pa je bila italijanska uprava. Po zaslugi neverjetne iznajdljivosti in vztrajnosti Marinkove matere Terezije jim je uspelo prepričati italijansko upravo, da jim je izdala osebne dokumente za vse štiri nasilno izseljene člane Prosenčeve družine. Potem pa se je Marinkov zet Uroš odpravil[Stran 049]
Figure 1. Teta Zefa, oče in mati leta 1961
z vsemi osebnimi dokumenti v kraj Visoko, v Bosno. Kljub zapletom in nevarnostim, ki so jim pretile med petdnevnim potovanjem od Visokega do Ljubljane, je rešitelj Uroš 17. 12. 1941 z vlakom le pripeljal v Ljubljano vse izseljene člane Prosenčeve družine. Družina Marinko jim je takoj gostoljubno odstopila svojo podstrešno sobo in jih sprejela v svoje gospodinjstvo, saj sami Prosenčevi niso imeli nikakršnih prihodkov za preživljanje. V tej sobi je sedaj šestčlanska Prosenčeva družina preživela preostanek druge svetovne vojne in bila svojim sorodnikom neizmerno hvaležna, da so jih pripeljali nazaj v Slovenijo ter jih celo sprejeli v svoj dom. Sedaj je bila vsa Prosenčeva družina končno skupaj in vsi so upali, da se bodo po končani vojni lahko vrnili v Zagorje, na svoj dom.
V novembru leta 1944 je bil edini še živeči sin Jože vpoklican v domobransko vojsko. Vsak dan je moral kot elektrotehnik hoditi na delo v elektrotehnične delavnice, ki so bile v prostorih tedanje Srednje tehnične šole na Aškerčevi cesti v Ljubljani. Stanoval je lahko še vedno pri sorodnikih, skupaj s svojimi starši. V popoldanskem času pa je Jože obiskoval še delovodsko šolo ter v aprilu 1945 uspešno opravil mojstrski izpit. Edina danes še živeča sestra pravi, da ne ve, ali je brat sploh kdaj nosil orožje, ker ga domov ni nikoli prinesel. Tako je Jože delal do začetka maja 1945, to je do odhoda domobrancev iz Slovenije. Sam pa takrat ni bežal iz Slovenije, ker je bil prepričan, da se mu ne more nič zgoditi, ker ni nikomur nič hudega storil. Žal pa je slabo presodil, saj so mu osvoboditelji že 10. maja 1945 poslali poziv, da se mora 12. 5. 1945 javiti v Zavodu sv. Stanislava. Odšel je tja in nekateri so ga tam videli še nekaj dni po tem, nato pa je za njim izginila vsaka sled. Njegovi sestri sta pri uradnih organih takoj poizvedovali, kje je njun brat, da bi mu dostavili vsaj nekaj osebnega perila ali hrane, a nista nikoli dobili nikakršnega podatka o njem. To poizvedovanje jima je kasneje celo škodilo, saj so ju obtožili, da sta se takrat aktivno ukvarjali z propagando v korist domobrancev.
Poleg nenadne izgube sina pa je v tem času družina doživljala še razna ponižanja. Tako je kmalu po 9. maju 1945 takratni ulični poverjenik zahteval, da mora hčerka Francka ribati[Stran 050] stanovanje v soseščini, ki sta se vanj po 9. maju vselili dve partizanki. Lastnik stanovanja pa je bil trgovec s sadjem, ki mu je oblast odvzela del hiše. To delo je morala Francka opravljati večkrat. Tudi takrat, ko so tedanji oblastniki v del hiše nekega drugega lastnika naselili oficirsko družino, lastnika omenjene hiše pa utesnili v manjši del iste hiše. Zadolžena je bila, da pred vselitvijo oficirske družine počisti oficirju dodeljen del hiše, kamor se je potem vselila njegova družina.
Dne 28. 5. 1945 pa so Prosenčeve obiskali predstavniki takratne notranje uprave z namenom, da vse člane družine aretirajo in odpeljejo v zapor. Takrat so bili doma oče, Francka in Pavelca. Zato so vse tri odpeljali v takratne zapore na Miklošičevo cesto. Mama in teta Zefa pa sta bili na veliko srečo na njivi sorodnikov stanodajalcev pri današnjem živalskem vrtu in ju zato niso odpeljali ne takrat in tudi ne kasneje. Francko in Pavelco so zaprli v isto zaporniško sobo, kjer je bilo od 20 do 25 zapornic stisnjenih v enem prostoru. Nekaj sta jih na videz poznali, a zapornice se niso upale pogovarjati med seboj, ker so bile vse prestrašene in nezaupljive. Večji del dneva so vse zapornice tiho posedale po tleh, vsaka zase, in molčale. Med njima znanimi zapornicami je bila v visoki nosečnosti Zdešarjeva Marinka, sestra Janeza Zdešarja, ki nam je sedaj znan po pobegu iz teharskega taborišča. V isti zaporniški sobi je bila tudi žena dotedanjega trgovca Šarabona, prav tako hči Narteja Velikonja. Zapornice so ležale na golih tleh in brez odeje. Izjeme so bile le tiste zapornice, ki so odejo slučajno prinesle s seboj. Hrane je bilo zelo malo. Predvsem so zapornice hranili z zelenjavnimi juhami. Kruha pa je bilo le pol kilograma na dan za štiri osebe. Torej je vsaka zapornica za ves dan dobila osminko kilograma kruha. Zapornice so se najbolj razveselile polente, če so jo kdaj dobile. To so lahko po malem uživale dalj časa in tako potešile lakoto vsaj za nekaj časa. V zaporu sta jih enkrat obiskala Mitja Ribičič in Matija Maček. Vsako zapornico posebej sta vprašala: »Zakaj si v zaporu?« Skoraj vse so odgovarjale: »Ne vem.« Nekatere izmed njih tudi zaslišane še niso bile, obsojena pa še ni bila nobena izmed njih. Onadva pa sta vsaki odgovorila: »Lažeš!« Nekega dne so zapornice slišale zunaj zgradbe strašljive zaporedne eksplozije. Mislile so, da je to letalski bombni napad na Ljubljano in so bile zato zelo, zelo prestrašene. V resnici pa so bile to zaporedne eksplozije municije, ki je zagorela, naložena na stoječem vlaku na železniški postaji v Ljubljani. Posamezne kose vagonov je razmetavalo na vse strani; neko kolo je odneslo skoraj do Šmartinske ceste. V paniki, ki je zaradi tega nastala v zaporniški sobi, so zapornice različno reagirale. Ene so bile čisto panične, med temi je ena v strahu potisnila svojo glavo celo v posodo, poimenovano »kibla«, ki je stala v kotu sobe in nadomeščala WC. Med njimi pa je bila tudi zapornica, ki je izkoristila paniko za to, da je Prosenčevi Francki izmaknila skrbno čuvan delček kruha, ki si ga je ta prihranila, da ga bo raje pojedla zvečer namesto opoldan in s tem preprečila nočno kruljenje po želodcu.
Dne 2. 7. 1945 je Mitja Ribičič v imenu OZNE poslal Javnemu tožilstvu kazensko ovadbo zoper očeta Antona Prosenca z utemeljitvijo: »… da je njegova družina izrazito be-ga …« in da »… so se pri njem na domu večkrat sestajali domobranci …« ter da »… je njegov sin Jože bil Dmb in imenovani sigurno ve, kje se skriva.« Jože pa je bil uradno pozvan, da se mora javiti v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Torej je edino oblast vedela, kje je, najmanj pa je vedel o tem oče. Isti dan je Mitja Ribičič sestavil ovadbo tudi za hčerko Francko z naslednjo utemeljitvijo: »Imenovana je iz družine, ki je bila popolnoma na strani be-ga. Sama to utemeljuje s tem, da je bila proti komunizmu. Pri njih so se večkrat sestajali razni Dmb in prav tako je bil njen brat Jože Dmb. Prizna, da se je z zanimanjem udeleževala protikomunističnih predavanj v kino Sloga. Zanika, da bi se aktivno udejstvovala za be-ga propagando.« Verjetno je bila isti dan napisana ovadba tudi za mlajšo hčerko Pavelco Prosenc, le da kopije te ovadbe ni bilo mogoče najti v Arhivu Slovenije.
Dne 21. 7. 1945 so bile na vojaškem sodišču izrečene sodbe za vse tri Prosenčeve. Glasile pa so se takole:
Anton Prosenc je bil obsojen na eno leto omejitve svobode s prisilnim delom, in sicer pogojno za dve leti ter izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo dveh let. Moral je tudi plačati denarno kazen.
Francka Prosenc je bila obsojena na dve leti omejitve svobode s prisilnim delom ter pet let izgube državljanskih in političnih pravic.
Pavelca Prosenc pa je bila obsojena na eno leto omejitve svobode s prisilnim delom ter izgubo državljanskih in političnih pravic za eno leto.
V naslednjih dneh po izrečeni sodbi so očeta Prosenca odpustili iz zapora in se je lahko vrnil domov. Francko in Pavelco pa so skupaj z drugimi zaporniki v spremstvu strelskega[Stran 051] voda Ljubljanske čete peš odpeljali po Miklošičevi cesti preko Tromostovja, Mestnega in Starega trga na Karlovško cesto do samostana na Rakovniku. Po mestu so ob cesti stali naščuvani ljudje, ki so nanje kričali: »Ubijte jih, ubijte jih!« in pljuvali po zapornikih. Naslednji dan so vse zapornike z Dolenjskega kolodvora (danes železniške postaje Ljubljana Rakovnik) z vlakom odpeljali v Kočevje in jih tam namestili v kazensko taborišče. To je bilo sredi mesta, ob reki Rinži, kjer je stalo več lesenih barak z zaporniki. Med kaznjenci v Kočevju so bili predvsem izobraženci in ljudje, ki so imeli doma več premoženja. Npr. veliko trgovcev (med njimi veletrgovec Volk), več opernih pevcev, arhitektov, režiserjev in kulturnih delavcev. Vsak kaznjenec in prav tako vsaka kaznjenka so morali dvakrat na dan iti peš na železniško postajo in od tam sami prinesti štiri metre dolgo leseno desko debeline dva in pol centimetra ter jo odložiti pri zaporniških barakah. Deske so uporabljali za gradnjo novih lesenih barak, da so širili taborišče. Včasih pa so morali kaznjenci oditi tudi na gozdno jaso nad Kočevjem, kjer so grabili seno.
Dne 10. avgusta 1945 so Francko in Pavelco izpustili iz kočevskega taborišča. Takrat nista videli nikogar izmed tamkajšnjih kaznjencev, ki bi ga še izpustili iz zapora, a njima so rekli, da sta izpuščeni zaradi splošne amnestije. Zaradi odvzema vseh državljanskih pravic nista imeli nikakršnega osebnega dokumenta, prav tako tudi nista imeli nič denarja za vozovnico, zato so jima dali neko potrdilo za vožnjo z vlakom do Ljubljane. Ves čas med potjo z vlakom ju je bilo strah, če bo kdo od njiju zahteval osebne dokumente. Bali sta se tudi, kako bo v Ljubljani, če jih ne bodo na železniški postaji spet aretirali in pljuvali po njih. Toda nihče jih v Ljubljani ni čakal. Zato sta bili presrečni, ko sta lahko vstopili v Marinkovo hišo, kjer sta bivala starša in teta Zefa.
Jeseni 1945 je hči Pavelca želela nadaljevati študij, a ji oblastniki niso hoteli nostrificirati spričevala o končanem učiteljišču, zato ni mogla nadaljevati šolanja. Zaposlitve pa sestri tudi nista mogli dobiti nikjer, ker sta bili brez državljanskih pravic. Ob vsem tem pa je družina doživljala še pritiske. Npr.: Na dan volitev, v novembru 1945, so prišli na dom Prosenčevih volilni aktivisti in jih priganjali, da morajo na volišče. Tudi pojasnilo, da so brez državljanskih pravic, ni zaleglo, morali so z njimi na volišče. Ker pa hčerke Pavelce takrat ni bilo doma, šla je s prijateljico v kino, ki je bil takrat v današnji Slovenski
Figure 2. Sin Jože, Francka, Pavelca v maju 1940
filharmoniji, so jo poiskali kar v kinu, in to na način, da so med predvajanjem filma po zvočniku pozvali: »Pavelca Prosenc naj se takoj javi pri vhodnih vratih stavbe.« Pavelca je bila vsa prestrašena, ker je bila prepričana, da jo bodo zopet aretirali in zaprli, a je vseeno odšla tja. Pred vhodom je zagledala džip s šoferjem, ob njem pa soseda aktivista, ki ji je dejal, da mora takoj z njima na volišče. Pojasnila mu je, da nima volilne pravice. On pa je dejal: »Saj je vseeno, le v pravo skrinjico moraš vreči kroglico.« Torej jo je takoj opozoril, da ne sme vreči kroglice (danes bi bil to volilni listič z obkroženimi imeni kandidatov) v tisto drugo volilno skrinjico, kamor so volivci takrat vrgli leseno kroglico, če se s predlaganim kandidatom niso strinjali, ampak v prvo, kar je pomenilo, da se volivec s kandidatom strinja. Nestrinjanje pa je bilo za volivca takrat lahko nevarno, ker so prisotni člani volilne komisije slišali padec lesene kroglice v leseno skrinjico in to je bilo dovolj, da se je volivec znašel na seznamu tistih, ki delajo proti državi. V tistem času smo imeli celo otroci v osnovni šoli napis na najdaljši steni učilnice: »Kdor ni z nami, je proti nam.«[Stran 052] Zato so vsi ljudje imenovali to drugo skrinjico »črna skrinjica«, kar je najbrž pomenilo, da te lahko nekdo »očrni« (prijavi). Po tem napotku soseda je Pavelca vstopila v džip, onadva pa sta jo odpeljala na volišče.
Zaradi odvzema državljanskih pravic takratni oblastniki niso izdali nikakršnih osebnih dokumentov niti Prosenčevemu očetu niti Francki in ne Pavelci. Potovanja pa so bila takrat mogoča le z vlakom, kjer so večkrat tudi koga legitimirali. Zato so se Prosenčevi bali celo voziti z vlakom, saj je bilo potrebno vsakemu posebej pojasnjevati, zakaj so brez vseh dokumentov. Ob tem pa so se vedno počutili prizadeti zaradi ponižanj, ki so jih ob tem doživljali.
Razočaran nad vsem, kar se je dogajalo z njegovo družino v Ljubljani, je oče zaprosil novo oblast, naj mu dovoli, da se z družino vrne v domačo hišo v Zagorje, od koder so jih nasilno pregnali nemški vojaki. Dobil pa je odgovor, da je njegova hiša in vse zemljišče državna lastnina, ker je to zasedel nemški okupator. Prosenčevi so tako ostali brez stanovanjske hiše in brez vsakršnega premoženja. Zaposlitve pa tudi ni bilo mogoče dobiti, čeprav se je takrat veliko ljudi zaposlilo brez posebnih šol in le po opravljenem trimesečnem tečaju. Drugega jim ni preostalo, kot da še naprej ostanejo v podstrešni sobi svojih sorodnikov v Ljubljani, saj niso imeli možnosti za samostojno preživetje.
Oče Prosenc pa je vseeno vztrajal in tedanjo oblast ponovno prosil, naj vendar dovolijo, da se njegova družina vrne na svoj dom v Zagorje. Zato je končno dobil odločbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, ki je bila izdana 26. 2. 1946 in je v njej sodišče odločilo: »Prosenc Antonu se vrača v last vsa njegova premična in nepremična imovina, zlasti nepremičnina vpisana pod vl. št. 79 k. o. Zagorje … in se vzpostavi stanje, kakor je bilo pred okupacijo.« Sodišče je med drugim utemeljilo odločbo takole: »Iz uradnega potrdila MNO iz Ljubljane, odd. za notranjo upravo, z dne 22. 9. 1945, št. 6283, izhaja, da je predlagatelj živel od 17. 12. 1941 v Ljubljani, torej ves čas okupacije do osvoboditve, in da v tem času ni v kriminalni razvidnici in v kazenskem registru javnega tožilstva v Ljubljani zabeleženih nobenih kazni in tudi ni iz spisov razvidno o njegovem moralnem vedenju ničesar neugodnega.«
Torej je imelo civilno sodišče takrat o Prosenčevemu očetu najboljše mnenje. Zato se upravičeno lahko vprašamo, zakaj pa ga je vojaško sodišče po ovadbi OZNE zaprlo za dva meseca in pogojno obsodilo na eno leto zapora, z odvzemom državljanskih pravic za dobo dveh let. To je dober dokaz, da je bila takrat OZNA država v državi in da civilna sodišča niso vedela, kaj je odločilo vojaško sodišče, čeprav se je odločalo o civilni osebi. Sodišči pa sta v tem primeru uporabili celo povsem nasprotna merila za presojo iste civilne osebe.
Po vsem tem so se končno leta 1946 Prosenčevi – oče, mama in teta Zefa – vrnili domov v Zagorje. Toda dom je bil povsem izropan in prav tako hlev. Tudi nikakršnega orodja ni bilo več pri hiši, brez tega pa ni bilo mogoče kmetovati. Zato je bilo potrebno začeti vse znova, za kar pa so potrebovali finančna sredstva. Zaradi tega sta Francka in Pavelca ostali v Ljubljani pri sorodnikih, kjer sta še vedno iskali zaposlitev. Nikakor pa je nista mogli najti, ker sta bili brez državljanskih pravic. Pavelci je končno uspelo najti zaposlitev pri Iliriji, in sicer leta 1947, Francka pa je dobila zaposlitev šele 1. 2. 1948 pri Dinosu. Zelo težko pa je bilo obema, ko sta morali pri vstopu v službo napisati življenjepis, kjer je bilo potrebno popisati tudi svojo zaporniško kalvarijo. Od Francke so celo po dveh letih službovanja pri istem podjetju ponovno zahtevali, da napiše življenjepis, čeprav se je komaj še spomnila, kaj je prvič napisala … Kasneje tudi Francka k sreči ni imela težav v službi, saj je bila zelo vestna in delavna.
V obnovo doma v Zagorju so vsi družinski člani vlagali ves svoj prosti čas in vsa prihranjena sredstva, a že leta 1954 se je izkazalo, da tudi v Zagorju ne gre tako, kot so Prosenčevi pričakovali. Tedanji oblastniki so jim nacionalizirali že tri parcele v ravnini. Na teh parcelah so zgradili stanovanjske bloke. Zaradi vedno manjšega posestva se je izkazalo, da starša niti finančno niti fizično ne bosta zmogla obnoviti in vzdrževati doma. Poleg tega so se v soseščini zaradi del v rudniku začele pojavljati razpoke na nekaterih hišah, da so se stanovalci morali izseliti drugam. Zato se je Prosenčeva družina odločila, da tudi preostanek premoženja v Zagorju oče ponudi tamkajšnjemu rudniku v odkup. Ta je 1954. odkupil hišo in preostanek zemlje, a kaj, ko so Prosenčevi za vse svoje premoženje dobili komaj triindvajset odstotkov dejanske vrednosti. Ob zaposlitvi obeh hčera so potem vsi skupaj iskali možnost za nakup stanovanja v Ljubljani, da bi končno spet zaživeli v svojem domu. Zaradi nacionaliziranega dela posestva in nato še edino možne slabe prodaje preostalega premoženja so imeli zelo omejena sredstva za nakup primernega stanovanja v[Stran 053] Ljubljani. Leta 1954 pa so našli starejšo hišo na Viču, ki sta jo v času nakupa zasedala dva najemnika, oba z neprofitno najemnino. Zato je bila prodajna vrednost hiše nižje ocenjena, a njim edino dostopna. Vedeli so, da takih najemnikov lastnik ne more preprosto izseliti iz hiše, če jim prej ne preskrbi nadomestnega stanovanja. Upali pa so, da se bo eden ali drugi najemnik enkrat izselil sam, le nekaj časa bo potrebno počakati. Boljša rešitev zanje takrat ni bila mogoča. V upanju na prostovoljno izselitev vsaj enega izmed njihovih najemnikov se je leta 1957 vsa družina ponovno preselila v Ljubljano k Marinkovim sorodnikom, v že znano podstrešno sobo. Toda čakati so morali še do leta 1962, da so se lahko vselili le v spodnji del svoje hiše. Na izselitev druge najemnice, ki je zasedala zgornjo etažo njihove hiše, pa so čakali še nadaljnja štiri desetletja. To se je zgodilo šele celo desetletje po osamosvojitvi Slovenije, ker je stanovanjska zakonodaja tudi takrat ostala nespremenjena. Torej so lahko Prosenčevi razpolagali s celotno svojo hišo šele enkrat po letu 2000. Očitno je, da je bila takrat veljavna zakonodaja glede podeljevanja pravic bistveno bolj naklonjena najemnikom kot pa lastnikom nepremičnin.
Zaradi prestanih hudih preizkušenj in naporov je žal oče kmalu zbolel, mati pa je kljub vsemu še lahko preživela nekaj lepih starostnih let s hčerkama v lastni, čeprav takrat le delno uporabljeni hiši.
Kasneje je Francka ugotovila, da so izgnanci upravičeni do izplačila rente, zato je zaprosila svojo občinsko upravo, da ji prizna status izgnanke. Vlogi je priložila tudi vse potrebne dokaze, da so jo Nemci leta 1941 skupaj z družino izgnali v Bosno. Vedela je, da so mesečno rento prejemali vsi, ki jim je bil priznan status izgnancev. Žal pa je tudi tukaj naletela na ovire, saj ji občinska uprava nikoli ni priznala statusa izgnanke, ampak le status begunke.
Hčerki Francka in Pavelca sta ne le vsa povojna leta, ampak tudi po osamosvojitvi Slovenije poizvedovali, kaj se je zgodilo z njunim bratom. Želeli sta izvedeti vsaj to, kje je umrl
Figure 3. Sin Jože v dijaških letih
in kje je pokopan. Vedno pa sta tudi kasneje dobivali enake odgovore, in sicer da nimajo nikakršnih podatkov o njunem bratu. Zadnjo poizvedbo je dala Francka kot edina še preživela članica družine leta 2014. Svojo prošnjo je tokrat naslovila na Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, potem ko je ta javno objavil končne ugotovitve znanstvene raziskave o vseh žrtvah na območju Slovenije v letih 1941 do 1946. Žal pa so ji tudi oni odgovorili tako kot vsi do tedaj vprašani, in sicer da nimajo nikakršnega podatka o njenem bratu Jožetu Prosencu. Človek komaj verjame, da je to mogoče še v enaindvajsetem stoletju.
Vsa navedena dejstva sem povzela po pripovedovanju še živeče Francke Prosenc in po dokumentih, najdenih v Arhivu Slovenije.