[Stran 109]
Naše mladine ne poučujejo o resnični strahotnosti komunističnih množičnih pomorov
Teden ali dva pred božičem sem se v družbi ob kozarcu pogovarjal z osebo, za katero se je izkazalo, da je učiteljica zgodovine na eni prestižnih britanskih šol. Naneslo je, da sva se začela pomenkovati o Stalinu in učiteljica je rekla – kar tako, mimogrede – da je imela njegova petletka tudi nekaj dobrih strani.
Kar verjeti nisem mogel, da je zares rekla nekaj takega. Posledice petletke so bile neznanske človeške izgube, strahovlada in lakota. Sovjetska ekonomska učinkovitost je bila v primerjavi z zahodno uborna. Podatki o proizvodnji so bili lažni, ker, kakor je zapisal Robert Conquest, »priznati neuspeh je pomenilo takojšnjo aretacijo«. Bil sem zgrožen nad tem, da je učiteljica lahko tako »prizanesljivo« gledala na petletko, češ da ima tudi dobre strani. Komajda se mi je posrečilo, da sem se izognil prepiru.
Pozneje sem natančno preveril, kaj učijo mladino v šolah. Kupil sem izvod revizijskega priročnika za zgodovino modernega sveta. Ugotovil sem, da je tisto, kar je govorila učiteljica, splošno sprejeta linija.
Prav pred kratkim sem vnovič pogledal v ta priročnik, da bi videl, kaj pravi o bistveni sestavini petletke, o kolektivizaciji posestev. Kolektivizacija je namreč pomenila to, da so vzeli živino in zemljo posestnikom in kmetom in jo izročili kolektivnim dninarjem, te pa so poučili o skupinskem delu. Nekaj pridelkov so smeli obdržati, za druge so jim ukazali, naj jih izročijo državi. Tako upravljanje je bilo katastrofalno. Pridelava je upadala. Ljudje so stradali. Nekaterim posestnikom ni bilo prav, da jim jemljejo njihovo lastnino. Te so zaprli ali pobili.
Nekateri kolektivi so skrivali žito, da bi se izognili stradežu. Če so jih odkrili, so pobili tudi nje. Posledica kolektivizacije je bila smrt kakih 10 milijonov ljudi. Gre za eno največjih od človeka povzročenih katastrof, kar jih je kdaj videl svet.
In kaj pravi revizijski učbenik? V njem je poglavje z naslovom: »Bili so argumenti za kolektivizacijo in proti njej.« Študente opozarja, da je dejstva in mnenja mogoče pomešati in da ljudje ne govorijo zmerom resnice. Potem nadaljuje z navajanjem argumentov »za in proti«. Prvi »za« je ta, da je kolektivizacija »preprečila pohlepnim veleposestnikom, da bi brezobzirno izkoriščali kmete, in da se je znebila pogoltnih in nadležnih kulakov«. Drugi »za« je naslednji: »Pomagala je kmetom, da so delali skupno«.
Res, da učbenik daje napotek, naj mladostniki skušajo razločevati med propagando in resnico. Glede na milijone pobitih pa je ta relativizacija komunističnih zablod odvratna.
Bilo bi groteskno, če bi predlagali razpravo o holokavstu in iskali razloge »za in proti«. Bilo bi sprevrženo, če bi ponujali misel, da so delovna taborišča s prisilo »pomagala, da so ljudje delali skupinsko«, tudi če bi od učencev pričakovali, da bodo tak predlog zavrnili. Prav tako grozljivo je tako gledati na kolektivizacijo in njeno ustrahovalno prisilo. Pri obravnavi holokavsta priročnik kajpada ne omenja argumentov za in proti. Pravilno trdi: »Nacisti so judovskemu prebivalstvu povzročili strašno trpljenje – in vedeti morate, kako. To je grozno …« Tako bi bilo prav.
Vendar se ob kolektivizaciji posestev študentom svetuje, naj podajajo »uravnotežen« odgovor. Kako in s čim naj »uravnotežijo« dejstvo, da je bilo okrog deset milijonov ljudi izstradanih do smrti ali pobitih. Namerno [Stran 110] povzročena lakota, izstradanje 2,5 do 7,5 milijonov Ukrajincev, znana kot holodomor, pa sploh ni omenjena.
Komunisti v Sovjetski zvezi so bili odgovorni za smrt najmanj 13-15 milijonov ljudi, to je drugi najhujši odstotek smrti, kar jih je s svojim delovanjem povzročil človek, za tistim, ki ga je na Kitajskem povzročil Mao Cetung. Vendar mladih ljudi ne o prvem ne o drugem ne poučijo.
Pred kratkim so v neki anketi povprašali osebe med 16. in 24. letom starosti, s kom povezujejo predstavo o zločinih proti človečnosti. Višji odstotek je izbral Tonyja Blaira kakor Mao Cetunga ali Lenina. Mladi ljudje odraščajo brez ustrezne vednosti o strahovladi, gospodarski polomiji in množičnih pomorih, ki so se dogajali pod komunizmom. Prihodnje generacije utegnejo vedeti čedalje manj o tem, kako so ideali komunizma mnoge narode in države pripeljali v takšno katastrofo. Zato je toliko bolj verjetno, da jih bodo zapeljale podobne ideje.
Spričo tega upam, da bom pomagal ustvariti organizacijo, ki bo v Londonu postavila muzej komunistične strahovlade, ki bo dokumentirano prikazoval, kaj se je dogajalo. Védenje o véliki strahovladi komunizma bi moralo biti enako navzoče v naši zavesti kot védenje o holokavstu.
Telegraph, prevod: Katarina Gradišnik