Prvi meseci v taborišču

[Stran 099]

Kot smo že zapisali v pretekli številki, se je sredi maja 1945 v taborišču v Monigu v bližini italijanskega mesta Treviso znašlo okoli 1.500 Slovencev, večinoma doma z Dolenjskega in Notranjskega ter deloma iz Ljubljane, v taborišču pa so bivali tudi begunci drugih narodnosti, med drugim Poljaki, Hrvati, Francozi in celo Italijani. V treh mesecih, ki so jih preživeli v tem taborišču, so skušali slovenski begunci svoje življenje urediti tako, da bi bilo čim bolj podobno tistemu, ki so ga poznali in živeli doma. Poleg tega se je slovensko taboriščno vodstvo, pa tudi taboriščniki sami, zavedalo, da je potrebno ljudi kolikor mogoče zaposliti, saj se »brezdelje v taboriščih od premnogih zelo težko prenaša in si želijo ročne in duševne zaposlitve za življenjske potrebščine«, kot je pisal škof dr. Gregorij Rožman.⁵ V luči tega je vsak poskusil najti kakšno zaposlitev, eni v taborišču, kjer so Slovenci kmalu prevzeli večino vodstvenih mest, ki so bila namenjena taboriščnikom, drugi pa pri okoliških prebivalcih.

Da so jim zaupali vodstvena mesta, je bila posledica več dejavnikov. Zagotovo so bili Slovenci v taborišču močna skupina, poleg tega pa so se s svojo (samo)discipliniranostjo, (samo)organiziranjem, redom in iznajdljivostjo tudi izkazali in prepričali taboriščno upravo, da jim zaupa pomembna mesta v taborišču.

Ob prihodu v taborišče, ki je bilo postavljeno v prostorih nekdanje kasarne, so begunce razporedili po sobah, ki so bile čiste, »samo ležišča na cementnih tleh, brez slame in desk«.

Večina taboriščnikov je tako spala na tleh in šele postopno so nekateri prišli do ležišč. Da so bila ta res redka, predvsem pa zaželena, lahko sklepamo po tem, da je ob poskusu kraje ležišča enkrat prišlo celo do streljanja.⁶ Ob prvem dežju se je tudi izkazalo, da okna slabo tesnijo, zaradi česar so imeli težave z vodo, ki je skozi luknje prihajala v notranje prostore. Da ne bi prišlo do kakšnega izbruha bolezni ali epidemije, so vse taboriščnike cepili proti tifusu, večkrat pa so bili deležni posebnega ‘pudranja’, kar naj bi jih vsaj nekoliko obvarovalo pred bolhami.

Hrana v taborišču je bila izredno skromna in enolična, prvih nekaj tednov je imela večinoma okus po petroleju, saj so jo kuhali v kotlih, v katerih so Italijani pred tem hranili petrolej. Nekoliko se je hrana izboljšala šele potem, ko so taboriščno kuhinjo prevzeli Slovenci. Taboriščniki so za zajtrk največkrat dobili zgolj črno kavo ali čaj ter piškote, za kosilo in večerjo pa slabo skuhane makarone ali krompir in grah ali korenje. Včasih so makarone skuhali ‘na zalogo’ oziroma tudi za naslednji dan, vendar so bili ti zaradi neustreznega hranjenja (na toplem) naslednji dan velikokrat že pokvarjeni, kar pa taboriščnemu vodstvu ni preprečevalo, da take hrane ne bi postregli. Ker je v taborišču primanjkovalo hrane, so tisti, ki so imeli s seboj kaj denarja ali pa so ga zaslužili z delom v taborišču ali zunaj njega, skušali hrano kupiti v trgovinah v bližnjih vaseh, vendar so bile trgovine v tistih dneh po vojni prazne, pomanjkanje hrane pa so čutili tudi domačini.⁷

Zanimivo je bilo, da v tem taborišču, za razliko od drugih, v katerih so bivali kasneje, taboriščno vodstvo beguncem ni omejevalo dnevnih izhodov iz taborišča. Mnogi so tako v tistih treh mesecih dodobra spoznali okoliške kraje, marsikdo se je s kolesom odpravil v gore na severu, nekateri pa so se zapeljali tudi do Benetk, ki so bile od taborišča oddaljene 40 kilometrov.

Že v Monigu so Slovenci izmed vseh slovenskih taboriščnikov izvolili svoj taboriščni [Stran 100]

Figure 1. Moj Bog, toliko najboljših sinov slovenskega naroda! Lojze Erjavec

odbor. Predsednik odbora je postal duhovnik Karel Škulj, ostali člani pa so bili ing. Jože Padar, Anton Mrkun in Franjo Maršič.⁸ Karel Škulj je bil za predsednika imenovan predvsem zato, ker je bil že v preteklosti zelo aktiven. Tako je bil med drugim poslanec v kranjskem deželnem zboru in narodni poslanec v jugoslovanskem parlamentu. Kot kaplan v Loškem potoku je bil med ustanovitelji Orla, Vincencijeve zveze, Kmetske zveze, Ljudske knjižnice ter Izobraževalnega društva, bil pa je tudi eden izmed ustanoviteljev Družbe sv. Rafaela. Med vojno je bil predsednik Kmečke pisarne, ki je delovala v Ljubljani in je skrbela za begunce iz Notranjske in Dolenjske. Naloga odbora je bila predvsem skrb za komunikacijo s taboriščnim vodstvom, z njim so se dogovarjali glede življenja v taborišču, obenem pa mu prenašali želje in potrebe slovenskih taboriščnikov.

Pretresljiva vest doseže tudi njih

Tudi Slovence v Monigu je dosegla novica o vračanju domobrancev. Ta jih je ne le pretresla, temveč se jim je zdela tako neverjetna, da ji sprva niti niso želeli verjeti. Ko so vendarle pomislili, da bi lahko bila informacija resnična, jim je poveljnik taborišča celo očital, da jih je lahko sram, da tako nasedajo nasprotni propagandi.⁹ 25-letno dekle Nežka Čampa, doma iz Mozlja pri Kočevju, je v tistih dneh v svoj dnevnik zapisala: »Sredi največjega razpoloženja zveva [s prijateljico] žalostno novico, da so naše zveste junake domobrance iz Celovca odpeljali v Jugoslavijo. Kakor strela z jasnega nama je žalost napolnila srce. Če ne bi imela vere, bi bila do skrajnosti obupala. /…/ Kdo bi si mislil, da je v dneh od 26.–30. maja, ko smo se mi zadovoljno kretali in upali na njihov prihod, zadela fante – naše upanje in naš ponos, tako kruta nesreča, katere nihče ni pričakoval. Skoro cel [Stran 101] dan sem jokala in žalovala Pomnožila sem molitve, pri Mariji sem iskala tolažbe, a utolažiti se nisem mogla /…/ Moj Bog, toliko najboljših sinov Slovenskega naroda mora na ta način storiti prezgodnjo smrt.«¹⁰ Da bi bilo še huje, je po tej novici prišla do njih informacija, da naj bi se domobrancem uspelo rešiti, kar pa se je izkazalo za neresnično.

Brez kulture ne gre

Ne glede na to nepredstavljivo tragedijo, v kateri so mnogi izgubili svoje može, brate, očete ali sinove, in ne glede na to, da niso vedeli, koliko časa bodo sploh ostali v taborišču, so skušali begunci osmisliti svoje taboriščno življenje ter začeli vzpostavljati razvejano šolsko in pestro kulturno življenje. Že takoj ob prihodu je Andrej Pogačar, ki je v taborišče prišel kot bogoslovec, ustanovil slovenski moški zbor, ki je kasneje prerasel v mešani pevski zbor ter pomenil začetek Emigrantskega pevskega zbora Slovenija, ki je leta 1947 med drugim nastopal tudi v Rimu na posebni avdienci pri papežu Piju XII. Kot so ob prvi obletnici delovanja zapisali v begunskem časopisu Zedinjena Slovenija, je zbor »rodila psihološka nujnost slovenske duše in praktična potreba glasbenega sodelovanja pri cerkvenih prireditvah«,¹¹ v zboru pa so peli tudi nekateri »sijajni pevci iz predvojnega slovenskega akademskega pevskega zbora Franceta Marolta«.¹² Zbor je imel svoj prvi nastop že 20. maja 1945, prvi samostojni koncert pa so izvedli v avtogaraži 25. avgusta 1945, le nekaj dni pred odhodom v drugo taborišče.

Prav na dan, ko je imel pevski zbor svoj prvi nastop, sta prof. Jože Peterlin in prof. Vinko Beličič za slovenske taboriščnike organizirala prvi slovenski prosvetni večer. Sprva so bili ti večeri le enkrat na teden, zaradi izjemnega povpraševanja pa so jih kmalu začeli pripravljati tudi med tednom. Prosvetni večeri so bili namenjeni predvsem kulturnemu programu, ki so ga pripravljali taboriščniki, znotraj njih pa so organizirali tudi različne debate ter udeležence seznanjali z razglasi taboriščnega vodstva. V tistih treh mesecih, ki so jih preživeli v Monigu, so organizirali tudi dve večji akademiji. Prva je bila namenjena spominu na deseto obletnico II. evharističnega kongresa, ki je potekal v Ljubljani od 28. do 30. junija 1935 in je bil z dvesto tisoč udeleženci največja manifestacija katolištva na Slovenskem v 20. stoletju, drugo pa so pripravili ob koncu šolskega leta. Ob praznovanju obletnice evharističnega kongresa so slovenski begunci v taboriščni kapeli postavili tudi križev pot ter blagoslovili evharistični križ, ki ga je naredil Simon Kregar. Ta križ jih je nato spremljal celotno begunsko pot v Italiji.

Za slovenske begunce je bilo tudi izrednega pomena, da so lahko vzeli v roke časopis, v katerem so lahko brali novice v domačem, slovenskem jeziku. Nič nenavadnega torej, da so že v Monigu začeli izdajati časopis, v katerem so taboriščnike obveščali ne le o dogajanju v taborišču, temveč tudi o tem, kaj se dogaja v domovini in po svetu. Ta stenski časopis je bil pravzaprav predhodnik časopisa Zedinjena Slovenija, ki je ugledal luč sveta v začetku septembra 1945, vendar že v novem taborišču v Serviglianu, in je izhajal praktično neprekinjeno vse do februarja 1948, kar je zagotovo svojevrstni podvig. Upoštevati moramo namreč, da je bil to čas, ko je primanjkovalo papirja, črnilo in pripomočki za tiskanje so bili izredno dragi, poleg tega pa taboriščniki niso imeli kakšnih dodatnih sredstev, s katerimi bi lahko pokrivali vse stroške, ki jih prinese s seboj oblikovanje in izdajanje dnevnika, kot je bil časopis Zedinjena Slovenija. Dejansko se za tem podvigom

[Stran 102]Figure 2. Pomoč v kuhinji Lojze Erjavec

skriva ogromno prostovoljnega dela in velika iznajdljivost, vsebina časopisa pa je bila podvržena cenzuri taboriščnega vodstva, pogosto pa so taboriščniki tudi sami naredili neke vrste samocenzuro ter objavljali le tisto, kar so vedeli, da bo sprejemljivo tudi za vodstvo.

Vera – temelj vsega

Že prej smo lahko prebrali, kako je ob novici o vrnitvi 12.000 domobrancev v Jugoslavijo molitev pomenila tisto zatočišče, ki je slovenskim beguncem pomagalo prenesti tako težko izgubo. Dejansko je bilo versko življenje za Slovence, ki so se znašli v taboriščih tako v Avstriji kot Italiji, bistveno in so mu posvečali posebno pozornost. Tako kot v taborišču v Vetrinju, Peggetzu ali Špitalu so imeli tudi tu vsak dan sveto mašo, množično so se udeleževali vsakodnevnega češčenja pred Najsvetejšim. Vsak dan so se dobivali pri molitvi rožnega venca, v mesecu maju so pripravili šmarnično pobožnost, redno so imeli litanije. Skupaj z drugimi je na begunsko pot stopilo kar nekaj duhovnikov, ki so bili prav tako v taborišču. Zaradi lažje organizacije verskega življenja beguncev je kmalu po prihodu v Monigo službo dušnega pastirja prevzel duhovnik Anton Orehar, ki je bil takrat star 35 let (kasneje je postal tudi delegat ljubljanskih duhovnikov v begunstvu, bil pa je tudi eden od stebrov slovenske skupnosti v Argentini).

Že dan po prihodu v taborišče je begunce obiskal treviški škof msgr. Antonio Mantiero, ki je »slovenski begunski družini prinesel prvo tolažbo na njeni težki poti«.¹³ Ker v taborišču ni [Stran 103] bilo urejenega bogoslužnega prostora, so imeli prve dni sveto mašo kar v garaži, toda takoj, ko je bilo mogoče, so taboriščniki uredili kapelo, v njej pa so slovenski begunci postavili svoj prvi begunski oltar v Italiji. Križ za enim od obeh oltarjev, ki so ga uredili Slovenci, je bil delo slovenskega kiparja Franceta Goršeta, ki je bil prav tako begunec. »Istega leta 5. maja sem se nemudoma pridružil prvim beguncem, ki so se začeli umikati pred komunističnim pogromom, ter odšel z njimi v neznano bodočnost. Šel sem po poti čez Ljubelj v Celovec in pozneje s kamioni ubiral pot skozi Videm dalje v veliko, znano begunsko taborišče Monigo pri Trevisu; od tam končno zopet skozi Forlì v Servigliano, kjer je bila moja zadnja begunska postaja,« je kasneje zapisal Gorše.¹⁴ Nad svojim ležiščem je na golo belo steno narisal svetega Frančiška, vsega v trnju.¹⁵

Med slovenskimi begunci v Monigu je bilo tudi sedem diakonov, ki bi morali biti konec junija posvečeni v duhovnike. Da bi se jim ta želja, kljub izgnanstvu, lahko izpolnila, so se v taborišču s prošnjo, da prenese škofu v Trevisu njihovo prošnjo, da jih posveti, obrnili na jezuita patra Florijana Ramšaka. Njegovo posredovanje je bilo uspešno in tako je 17. junija 1945 v župnijski cerkvi v Zermanu pri Trevisu, kjer pred tem že tristo let ni bilo nove maše, vseh sedem diakonov prejelo zakrament mašniškega posvečenja. Tamkajšnji župnik je slovenske diakone prijazno sprejel že pred posvečenjem, tako da so se tam preko duhovnih vaj v miru lahko pripravljali na posvečenje. V duhovnike so bili posvečeni Andrej Pogačar, kasneje župnik v župniji sv. Petra v Curacuautinu v Čilu, Franc Levstek, kasneje profesor v argentinski Cordobi, Milan Palčič, kasneje duhovnik v Ekvadorju, Janez Osana, ki je kasneje doktoriral na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in bil semeniški knjižničar v Bolzanu, Stanko Janežič, doma iz Maribora, Mirko Fale, ki je kasneje deloval v Združenih državah Amerike, ter France Zagoršek. Dva dni po novi maši so vseh sedem novomašnikov slovesno sprejeli tudi v taborišču. »Solze so nam stopile v oči, saj nekateri nimajo nobenega svojca tukaj,« je v svoj dnevnik takrat zapisala Nežka Čampa. V naslednjih dneh je vsak dan eden izmed novomašnikov daroval novo mašo. V moniškem taborišču so konec junija štirje fantki in štiri deklice prejeli tudi prvo sveto obhajilo.

Vzpostavitev šole

Nič nenavadnega najbrž ni, da so se taboriščniki organizirali tudi na športnem področju, da so del svojega časa namenjali igranju odbojke ali lahki atletiki. Konec junija 1945 so celo organizirali lahkoatletski miting, že 16. junija pa so ustanovili šahovski klub, ki je imel sprva 40 članov, zanimanje zanj pa je kasneje vedno bolj raslo.¹⁶ Zagotovo pa je toliko bolj presenetljivo, skoraj neverjetno, da so slovenski begunci že v Monigu za šoloobvezne otroke, ki so sestavljali okoli 10 odstotkov slovenske begunske skupnosti, ustanovili tako ljudsko šolo, znotraj katere je deloval tudi otroški vrtec, kot (enako kot na Koroškem) slovensko begunsko gimnazijo. Če pomislimo, v kakšnih razmerah so begunci živeli, odločitev slovenskega taboriščnega vodstva, da v taborišču organizira šolstvo, in to izredno kakovostno šolstvo, zagotovo ni tako zelo samoumevna, kot bi morda kdo danes pomislil. Vendarle so bili daleč od doma, niti približno niso vedeli, ali se bodo še kdaj vrnili domov in kdaj bo to, prav tako niso vedeli, koliko časa bodo ostali na istem mestu.

Ali kot je nekje zapisal Janez Arnež: »Šolstvo v begunstvu, kjerkoli že nastane, vedno nujno nosi znake zasilnih, začasnih rešitev. Pogosto, [Stran 104] morda sploh v večini primerov, begunci v tragiki svojega položaja, ko iščejo sredstev za preživetje, niti ne čutijo potrebe organizirati šolski pouk za svojo mladino. Do gotove mere je odsotnost misli na šolstvo razumljiva, ker pač vse begunce skrbi predvsem streha nad glavo in prehrana. Skrb za šolsko izobrazbo pa zadeva le del beguncev, staršev s šoloobveznimi otroki. Poleg tega pa vidijo begunci skoraj nepremostljive ovire za pričetek pouka, ker nimajo na razpolago primernih učilnic s klopmi in z učili. Misel na šolstvo lahko zamre že pri iskanju papirja, zvezkov, svinčnikov, peres, šolskih knjig, zemljevidov, torej osnovnih materialnih potreb šolskega pouka.«¹⁷

Toda vsi ti razlogi niso odvrnili Slovencev od njihove namere, da v taborišču ustanovijo šole, ki bodo dale njihovim otrokom vsemu navkljub dobro izobrazbo. Prof. Jože Peterlin, ki je bil prosvetni referent pri taboriščnem odboru slovenskih beguncev, je pripravil podroben seznam vseh učencev in učiteljev, ki so se nahajali v taborišču, in 25. maja 1945 sklical prvi sestanek vseh učiteljev. Na sestanku so se dogovorili, da bodo naredili vse, kar je mogoče, da čimprej začnejo delovati otroški vrtec, ljudska šola in gimnazija. Njihovo idejo je podprl tudi angleški poveljnik Ewens, ki jim je znotraj taborišča zagotovil prostore za šolo, okoliške italijanske šole pa je zaprosil za šolske klopi in table. Tudi sicer jim je bil Ewens zelo naklonjen, kar je bilo razvidno tudi iz tega, da jih je kasneje, ko so se že preselili nižje na jug, v drugo taborišče, prišel obiskat.¹⁸

Nekaj tednov kasneje so pristojnim oblastem poslali spomenico, v kateri so izrazili željo, da bi ta novoustanovljeno gimnazijo legalizirala in javno priznala. V spomenici so med drugim zapisali: »Slovenski begunci, ki se nahajajo v Monigu, so dne 30. maja 1945 ustanovili slovensko ljudsko šolo in gimnazijo. Vpisovanje se je vršilo 1. junija 1945. V ljudsko šolo se je vpisalo 22 dečkov in 19 deklic, skupaj 41 učencev. Razdeljeni so v 4 razrede. Ljudska šola ima tudi otroški vrtec za otroke l. 1939–1942; vpisalo se je 21 otrok. Gimnazija ima 8 razredov in se je vpisalo 42 fantov in 42 deklet, skupno 84 dijakov. Ljudsko šolo z otroškim vrtcem vodi ravnatelj Ivan Prijatelj. Poleg njega poučuje enajst učiteljev in učiteljic, otroški vrtec pa vodijo tri učiteljice. Gimnazijo vodi ravnatelj dr. Baraga. Poučuje pa enajst profesorjev in sedem strokovnjakov za posamezne predmete. Šole so se ustanovile, da se ne pretrga šolska morala in intelektualna vzgoja otrok, da se redno zaključi šolsko leto 1944/45 in se s tem otrokom omogoči nadaljevanje študija. /…/ Šolski pouk se bo zaključil dne 15. julija, na kar se bodo vršili izpiti, mala in velika matura. Šolsko delo se bo zaključilo 31. julija. Začetek novega šolskega leta bo 1. septembra 1945.«¹⁹ Žal poslana spomenica ni dosegla želenega učinka, saj gimnazija kljub vsem prizadevanjem vse do konca ni dočakala priznanja javnosti. Kljub temu pa je, to je potrebno izpostaviti, slovenska begunska gimnazija uživala vso podporo zavezniških oblasti. Tudi njeni dijaki so se lahko z maturitetnim spričevalom, pridobljenim na slovenski begunski gimnaziji, vpisovali na univerze, sprva v Italiji, kasneje pa tudi drugod po svetu, kar zagotovo priča o njeni kakovosti.

Ob začetku šolskega leta je ravnatelj Prijatelj profesorjem, ki so svoje delo opravljali brez plačila, še posebej naročil, da »naj se vrši vse šolsko življenje tako, kakor v normalnih razmerah, v skladu z jugoslovanskimi šolskimi predpisi«. V razmerah, v katerih je nastajalo in delovalo begunsko šolstvo, bi sicer pričakovali, da bodo učitelji zelo prizanesljivi, vendar iz okrožnice, namenjene vsem dijakom, lahko razberemo, da so tudi tu zahtevali red, disciplino in redno prisotnost. Tako so med drugim objavili: »Opaža se, da so zadnje dni nekateri učenci

[Stran 105]Figure 3. Nastop otroškega pevskega zbora Lojze Erjavec

in učenke neupravičeno izostali od pouka. Ravnateljstvo opozarja vse učence, da bodo v bodoče vsi črtani, kateri ne bodo mogli svojega izostanka zadostno upravičiti. Isto velja tudi glede zamujanja pouka. Od danes naprej se bo izvajala največja strogost kar se tiče zamud, nerednosti in slabega vedenja. Tudi k popoldanskemu pouku morajo vsi dijaki brezpogojno hoditi.«²⁰

Da bi tistim, ki so že v času vojne preveč zamudili, omogočili čimprejšnje nadaljevanje šolanja, so nekaterim dovolili, da so ob koncu šolskega leta najprej zaključili en razred, nato pa so lahko na podlagi opravljenega privatnega izpita, za katerega se je bilo potrebno prav tako dobro pripraviti, že med počitnicami končali še en razred ter tako ujeli ali se vsaj približali svojim vrstnikom. Ravnatelj je želel take, pa tudi ostale, s posebno okrožnico še posebej spodbuditi: »Prepričan sem, da prenašate vse tegobe našega križevega pota potrpežljivo in vdano, poleg tega pa niste prenehali z učenjem, čeprav se morate pripravljati pod najtežjimi pogoji. Vaša volja je vredna občudovanja, glejte, da bo tudi vaša pridnost dobila izraza v uspehu. Zberite ta teden še zadnje duhovne sile, da bodo vaša pridnost, požrtvovalnost in volja kronane

[Stran 106]Figure 4. Spričevalo begunske gimnazije v Monigu, Božidar Fink

z najboljšim uspehom. Prosite profesorje, da vas še enkrat vprašajo, če ste se še naknadno pripravili iz kakšnega predmeta. Če pa kljub vsem naporom kakšen učenec ne bo popolnoma uspel, naj se zaveda, da je pravičnost bistvena lastnost dobrega učitelja. Pravičnost namreč terja od nas tudi božja volja. Zavedajte pa se, da bo v vašem znanju še marsikaka vrzel. Skušajte jih zamašiti s posebno pridnostjo med počitnicami.«²¹

Dijaki so šolsko leto zaključili sredi julija, nato je sledila mala in velika matura oziroma nižji in višji tečajni izpit, kot so takrat rekli. Maturo so pričeli s pisno nalogo iz slovenščine z zelo povednim naslovom »Zakaj nazaj v planinski raj – razprava o dolžnostih, ki jih ima izobraženec do svojega naroda«. Po uspešno opravljenih pisnih nalogah je sledilo še ustno preverjanje znanja, in sicer iz slovenščine, zgodovine, zemljepisa, italijanščine, angleščine in matematike. Dijaka, ki sta znotraj gimnazije zaključevala učiteljišče, sta morala namesto matematike opraviti izpite iz pedagoških predmetov. Šolsko leto so zaključili 30. julija s slovesnostjo, ki se je začela s sveto mašo. Po njej je sledil telovadni nastop srednješolske mladine ter nastop višješolcev, ki so ob tej priložnosti deklamirali Aškerčevo Čašo nesmrtnosti, eden od dijakov je recitiral pesem v italijanščini in angleščini, sledil pa je še nastop gimnazijskega pevskega zbora, ki je zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi. Zanimivo je, da se je zaključne prireditve udeležil tudi škof msgr. Mantierra, kar kaže na to, da se je v tem času dodobra spoznal in povezal s slovenskimi taboriščniki. Ob koncu šolskega leta so dijaki pod vodstvom Goršeta, ki je na gimnaziji poučeval likovni pouk, pripravili tudi razstavo slik, svoje slike pa je razstavil tudi Gorše. Med drugim je razstavil portrete vseh članov gimnazijskega učiteljskega zbora ter sliko sv. Cirila in Metoda, ki je bila namenjena za taboriščno kapelo.

Kot že omenjeno, si je vodstvo gimnazije že od vsega začetka prizadevalo, da bi bila šola tudi javno priznana. Ravnatelj se je s prošnjo za pomoč pri priznanju med drugim obrnil na načelnika za področje prosvete province Treviso. Ta si je šolo tudi sam ogledal ter po obisku poslal nekaj italijanskih knjig, vendar njegovo posredovanje ni bilo uspešno. V tem času se je začela tudi že rojevati ideja o tem, da bi v Trstu ustanovili slovensko gimnazijo, v katero bi se vključili tudi begunci. Ne glede na to pa se je dr. Baraga odločil, da bo odšel v Trst in tam poskusil doseči priznanje slovenske begunske [Stran 107] gimnazije. Zaradi vseh aktivnosti, povezanih s tem, so se v šoli odločili, da v času Baragove odsotnosti vodenje begunske gimnazije prevzame Ivan Prijatelj, nekdanji ravnatelj na učiteljišču v Ljubljani. Toda na koncu se je ta začasnost spremenila v stalnost, saj je dr. Baraga ostal v Trstu in tam, s pomočjo še nekaterih profesorjev, ki so prav tako poučevali na begunski gimnaziji (med njimi so bili Vinko Beličič, Martin Jevnikar, Vilma Kobal, Jože Peterlin, Viktor Schart, Ivan Theuerschuh in Ivan Vrečar) ter ob ostrem nasprotovanju komunistov in močni nasprotni propagandi iz Slovenije postavil temelje slovenskih srednjih in osnovnih šol v zamejstvu. Odhod dela profesorjev v Trst oziroma v Gorico je seveda na drugi strani pomenil dodatno skrb za novega ravnatelja, saj je moral zanje znotraj begunske skupnosti poiskati ustrezne zamenjave.

Izobraževanje za vse

Kot smo videli, je slovenski taboriščni odbor v dveh tednih po prihodu poskrbel za šolajočo se mladino. Toda ob tem so želeli poskrbeti tudi za ostale taboriščnike ter tudi njim omogočiti določene oblike izobraževanja. Glede na to, da je bilo taborišče pod angleško upravo, so le nekaj dni po prihodu že organizirali tečaje angleščine, ki so bili, razumljivo, dobro obiskani. Ker je bilo taborišče vendarle v Italiji, so organizirali tudi tečaje italijanskega jezika. Že v Monigu so organizirali ljudsko univerzo, kot so poimenovali izobraževanja, namenjena vsem taboriščnikom. Znotraj nje so pripravljali vsebinsko različna predavanja, predvsem na temo zgodovine in begunstva, kar je begunce tudi najbolj zanimalo, predavanja pa naj bi bila vsak torek, sredo in soboto. Predsednik slovenskega taboriščnega odbora Karel Škulj je imel 2. junija predavanje z naslovom »Zakaj smo Slovenci bežali in zakaj smo tu«, nekaj dni kasneje so imeli predavanje o komunizmu. Tisti, ki so prihajali s kmetij ali jih je kmetijstvo kot tako zanimalo, so lahko prisluhnili predavanjem o kmetovanju, med drugim so spregovorili o umetnem namakanju polj in gojenju sviloprejk.²²

Zopet na pot

Ravno ko so se nekoliko udomačili ter navadili na moniško taborišče, so konec avgusta 1945 slovenski begunci izvedeli, da jih bodo preselili v 250 km oddaljeno taborišče Forli, postavljeno jugozahodno od Ravene, kjer je bilo že pred njihovim prihodom okoli sedem sto Slovencev, predvsem primorskih domobrancev in slovenskih četnikov, ki so prišli v taborišče že 13. maja. Prva skupina Slovencev je Monigo zapustila 26. avgusta. Še pred odhodom, ki je bil napovedan ob 7. uri zjutraj, so imeli še enkrat skupno sveto mašo, nato pa so, pripravljeni na odhod, skupaj s prtljago čakali na vročem soncu vse do četrte ure popoldne, ko so jih končno naložili na kamione in odpeljali v Forli. Zadnja skupina Slovencev je Monigo zapustila tri dni kasneje. Sama vožnja je bila za begunce naporna, saj so jih večinoma prevažali čez dan, ko je bilo zunaj zelo vroče.

Ob prihodu v Forli so večino taboriščnikov nastanili v ogromnem poslopju vojaške akademije, medtem ko so nekdanje vojake prepeljali na drugo stran mesta, kjer so zasedli prostore stare vojašnice. Režim v novem taborišču je bil zagotovo znatno strožji, kot so bili do tedaj taboriščniki vajeni. Ne le, da izhodi iz taborišča niso bili več dovoljeni, dovoljeni niso bili niti obiski med sorodniki v obeh taboriščih (civilnem in vojaškem). Prostori, v katerih so bili nastanjeni taboriščniki, so bili dotrajani, brez oken in vrat, pa tudi brez elektrike in vode. Tako kot v Monigu tudi tu ni bilo postelj, tako da so morali ljudje spati na cementnih tleh.

[Stran 108]Figure 5. Nenehne selitve iz taborišča v taborišče Lojze Erjavec

Na to, da taborišče ni primerno za daljše bivanje oziroma da je popolnoma neprimerno za zimo, je opozoril tudi poveljnik zavezniških taborišč za skupino Ancona,²³ zaradi česar so večino taboriščnikov še pred zimo preselili v druga taborišča. Ne glede na slabe bivalne pogoje, pa je nekdanjim taboriščnikom ostalo v spominu predvsem to, da se je tu sorazmerno zelo dobro jedlo. Poleg spodobne taboriščne hrane je bilo mogoče dobiti tudi veliko sadja, ki se je prodajalo po ugodnih cenah.

Slovenci, ki so prišli v Forli iz Moniga, so v tem taborišču ostali le nekaj dni. Že po dobrem tednu so jih namreč s posebnimi vlaki odpeljali naprej proti jugu do Porta San Giorgio, od tam pa z vojaškimi avtomobili do Servigliana, pri čemer večina vse do prihoda v taborišče ni vedela, kam gredo. Del Slovencev je tudi po odhodu večine še nekaj časa ostal v taborišču v Forliju, okoli dvesto pa so jih namesto v Servigliano odpeljali v taborišče v Fermo, ki je bilo od Servigliana oddaljeno okoli dvajset kilometrov. Razlog za delitev skupine je bil predvsem v tem, da servigliansko taborišče še ni bilo ustrezno urejeno in pripravljeno na sprejem tako velikega števila beguncev. Kasneje so se sicer ti, ki so ostali v Forliju ali pa so bili prepeljani v Fermo, pridružili slovenski skupini v Serviglianu, nekaj pa jih je bilo poslanih tudi v taborišče v Modeni in v Riccione. V Serviglianu so nato slovenski taboriščniki preživeli skoraj leto dni, njihovo bivanje v tem taborišču pa predstavlja kulturni, ustvarjali in siceršnji vrh njihovega begunskega življenja.