[Stran 111]
Kasparov se je rodil kot Gari Kimovič Vajnštejn, očetu judovskega rodu (Wainshtein) in materi Armenki s priimkom Kasparjanova v Azerbajdžanu. Na Kavkazu je tudi sicer narodnostno zelo mešano pa tudi versko pestro območje. Mladi Gari je od mladih nog iskal svoje mesto v družbi in doživljal svoj židovski priimek kot problematičen. Tudi politično sta ga starša usmerjala v samosvojo držo. V domači hiši je srkal vsebino obešenega napisa sovjetskih disidentov: Kdo, če ne jaz? Svoje otroštvo je v domačem okolju preživljal v nekakšnem notranjem izgnanstvu. Pri dvanajstih letih mu je umrl oče in po njegovi smrti je prevzel materin priimek, ki pa so ga še dodatno prilagodili slovanskemu zvenu. Tako se je znebil nalepke, ki mu je onemogočala gladko pot v šahovsko obljubljeno deželo. Leta 1985 je pri dvaindvajsetih letih premagal Karpova in postal svetovni šahovski prvak. Znotraj svetovne šahovske organizacije je opazil dovolj zlorab, da se je kmalu čutil poklicanega ukrepati in postavil je alternativno šahovsko organizacijo, ki ni pod vplivom (ruske) politike. Ko je Sovjetska zveza začela razpadati, so se kmalu začele narodnostne napetosti sproščati na mnogih delih velike propadajoče države. Kavkaz nam je od takrat znan iz poročanja vojnih dopisnikov iz Gorskega Karabaha, Abhazije, Južne Osetije, Nakitčivana, Čečenije, Ingušetije, Dagestana … Pri več kot polovici vseh spornih območij igra odkrito svoj politični in ozemeljski poker Rusija s svojimi apetiti. Pri mnogih pa le v ozadju. Znanih je nekaj mednarodnih mirovnih pobud, ki pa so vse propadle na nenavadne načine; v skrajnih primerih povsem odkrito z ruskimi oboroženimi oddelki. Območje je dovolj bogato z viri, da je vredno nad njim ohranjati nadzor! Toda vse to se dogaja tam nekje na Kavkazu, nekje daleč … Ker sta v bližini še Turčija in Iran, je ponudnikov za dobre rešitve ozemeljskih sporov še več. Kasparov, ki je dober poznavalec domačih razmer, se s posegi, kakršne smo na Balkanu doživljali v prvi polovici devetdesetih s strani Miloševiča, srečuje skoraj neprekinjeno.
Danes živi Kasparov v Ameriki, podobno kot večina še živečih kritikov Rusije, potem ko jo je prevzela klika nekdanjih KGB-jevcev. Nekdanji general KGB Oleg Kalugin, ki tudi živi v ZDA, pa je za Garija Kasparova dejal, da je gotovo naslednji na (Putinovem) spisku, ker je v svojih kritikah zelo jasen in prepoznaven. Kasparov pravi, da se je po šahovski upokojitvi kot aktivist posvetil delu za demokratizacijo in boju za človekove pravice. Rusom se je želel predstaviti tudi kot predsedniški kandidat opozicije proti Putinu, vendar so ga onemogočili in kasneje tudi za krajši čas zaprli. Mediji ga označujejo kot neuspelega v politiki, sam pa trdi, da je bil njegov cilj samo to, da bi volitve sploh imeli. Da bi vsaj organizirali dejansko opozicijo Putinovi kliki. Poleg Putinovega režima pa je njihova skupina naletela tudi na nasprotovanje opozicije Jelinčičevega kova. Ko je videl, da prijatelji drug za drugim podlegajo atentatorjevim kroglam, se je iz države umaknil.
Knjiga ima 335 strani, je privlačna, oblikovana kot žepna in torej cenovno zelo dostopna. Ker je na medmrežju precej močan vpliv ruskih propagandistov, kar v zadnjem času čivkajo celo v stabilnih zahodnih demokracijah, imajo novice z »interneta« močan vpliv predvsem na mlajšo publiko, pa tudi na same izide volitev. Že v knjigarni mi je torej knjiga padla v oči in takoj sem se odločil in jo namenil nečaku, študentu. Pa mu je nikakor nisem mogel dati. Ko sem jo namreč le malo prelistal in za uvodom prebral še prolog, sem takoj potegnil vzporednico z lastnimi doživetji ob poletnem obisku Črne gore. Tam vsaj na morju namreč kraljujejo bogatejši Rusi, ki se obnašajo, kot si [Stran 112] predstavljajo, da naj se obnaša človek s popolno oblastjo. Imamo srečo, da živimo dosti bolj zahodno in te v zaporu ravno ne pretepejo do smrti. Ni pa rečeno, da ne pristaneš v zaporu! In ali pri nas ne doživiš sankcij, če kot državni uradnik nastopiš na proslavi veteranske organizacije? Odvisno seveda katere! Kasparov v svojih nagovorih rad poudarja, da je med svobodo in totalitarizmom razdalja le eno generacijo. V Sloveniji se tega res premalo zavedamo. Nismo dovolj pozorni na majhne pomanjkljivosti v svobodi in človekovem dostojanstvu, ki se nizajo ena za drugo in počasi določajo način življenja. Seveda je branje »knjige o Putinu« bolj razumljivo človeku, ki je doživljal razpad komunizma, saj precej zanimivo opisuje konec hladne vojne. Avtor je zelo kritičen do zahodne politike popuščanja in sodelovanja z »lokalnimi šerifi«, saj ima žive izkušnje s svetom onkraj civilizacije, kjer so pogosto uveljavljene grožnje, izsiljevanje in nasilje kot vsakdanja sredstva urejanja medčloveških odnosov. Kritičen je tudi do pomanjkanja čuta odgovornosti za svet, v katerem ljudje nimajo takih možnosti kot ljudje na Zahodu. Sam se je ob jugoslovanskem konfliktu odločno postavil za ljudi, ki so se branili pred nasiljem. Zaveda se, da je kot (šahovska) avtoriteta odgovoren, da izreče svojo sodbo.
V naslednjih dveh poglavjih podrobno opisuje dogodke, ki smo jih površno spremljali po medijih ob Jelcinovih poskusih vladanja Rusiji in kasnejših čečenskih vojnah in povračilnih terorističnih ukrepih. Ob branju mi je koristilo medmrežno brskanje za posnetki Ane Politkovske, novinarke, ki je v času čečenske vojne poročala o tamkajšnjih posegih ruske vojske in odnosu do civilnega prebivalstva. Vsebina njenega poročanja me spominja na odnos Zaveze do dogodkov na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Ob poročanju o njenem uboju v Moskvi ni prišla do izraza kot tista, ki je odkrito branila človekovo dostojanstvo in brezkompromisno napadala nečloveški vojaški stroj. Ravno nasprotno! To pa je ključ do uspeha barbarske civilizacije, ki jo gradi tovarišija nekdanjih KGB-uslužbencev in drugih Putinovih prijateljev. To je tako družbo, v kateri pomeniš nekaj le, dokler trobiš v pravi rog in nepričakovano izgineš, ko si nepotreben Projektu. Projekt gradijo kot nasprotje združbi narodov, ki cenijo posameznikovo svobodo. Dobro je, da dejansko nadzorujejo velik del svetovnih virov in tudi vojaških moči. Kasparov značilno izzivalno izreka sodbe in njegovo mnenje je, da bo Putin dosmrtni predsednik. Pa najsi bo vladal še dolgo ali pa mu bodo vladavino predčasno skrajšali (in njega samega za dolžino glave). In že ob naslednji priložnosti bo Kasparov ponosno poudaril, da je izid napovedal. Vznemirljivo je prebirati izjave (ki se vrstijo skozi celotno knjigo) o dogodkih, ki jih je predvidel. Kasparov je po duši še vedno šahist. Odlično se je naučil ocenjevati prihodnje poteze nasprotnika.
Kaj vendar mlado (in staro) tako privlači na Putinu? Poleg neverjetne in popolne propagande si večina črede želi močnega vodje. Verjetno jih tudi moti zahodnjaško pretiravanje s svobodo, saj instinktivno čutijo lasten propad ob anarhiji. Očitno kakšno omejitev prav pogrešajo! Po drugi strani pa se ob naslonitvi na avtoriteto izognejo osebni odgovornosti ob sprejemanju odločitev, saj ob popolni oskrbi, preskrbi in zaščitniški vzgoji niti nimajo izkušenj lastnih reakcij na dogajanje v okolici.
Ob branju Zime si torej lahko obrišemo solze za propadlo slovensko pomladjo. Ob počasnem kuhanju nam je zelena rega potonila v juhi, na površje pa je priplaval kuhan rak. Ker živimo zares v središču Evrope, imamo lahko še vedno upanje! Vprašanje pa je, ali imamo Slovenci dovolj takih avtoritet, kot je Kasparov. Takih, ki so pripravljene »preostanek življenja skrbeti za uničevanje svojega ugleda v javnosti«. Tako se je namreč ob rob svojega animiranega filma o abortusu izrazil njegov avtor, univerzitetni profesor, Hrvat Joško Marušić, sicer eden od največkrat nagrajenih avtorjev zagrebške šole animiranega filma. Ko sem knjigo prebral, sem kar naenkrat
[Stran 113] ugledal svet in novice, ki so povezane z Vzhodom v luči, ki jo Gari Kasparov spretno usmeri naravnost v brk Putinu in tovarišiji. Posredno pa v jasni svetlobi ugledamo krščansko pohlevnost, kot »ukrep« proti agresivnosti novodobnih postkomunističnih elit.