Dr. teologije, prelat in profesor Marjan Smolik je bil rojen kot edinec 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah očetu Rupertu in materi Angeli. Starša sta bila učitelja na Koroški Beli, kjer je z njima živel tudi Marjan. Od tam je odšel na šolanje v škofove zavode v Šentvidu, kjer je končal le dva razreda gimnazije. Nemci so leta 1941 škofove zavode zasedli in gimnazijo ukinili oz. pregnali. Marjan je s staršema odtlej v času vojne živel v Dobu pri mamini sestri, pomagal je pri delu na kmetiji, vzporedno pa tudi zasebno študiral na nemški šoli in tako po vojni hitro in lažje nadoknadil zamujena leta na Klasični gimnaziji v Ljubljani. S Cirilom Armenijem sta se srečevala že v domačem kraju, na vožnji v šolo na vlaku in potem še v razredu, kjer sta postala sošolca in prijatelja.
Figure 1.
Pokojni Marjan Smolik je bil od Cirila Armenija slabo leto mlajši in je vojno preživel v nemški okupacijski coni. Vojna ga le ni tako prizadela kot Armenija. Vendar je tudi on kmalu po vojni sam občutil komunistično nasilje. Ker so vedeli, da želi po maturi junija 1949 študirati teologijo, so ga zaprli. Zaprt je bil kar nekaj časa in iz zapora so ga poslali služit vojsko v Beograd. Po vrnitvi iz vojske se je vpisal na naravoslovno matematično fakulteto v Ljubljani, že naslednje leto pa je vstopil v semenišče in se vpisal na teološko fakulteto, kjer je leta 1957 diplomiral. Dve leti prej je bil že posvečen v duhovnika. Leta 1963 je zagovarjal doktorsko disertacijo, leto kasneje je bil že v Parizu, kjer je na Katoliškem inštitutu naredil magisterij iz liturgike. Po končanem študiju je bil leta1965 že študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in predavatelj liturgike na teološki fakulteti. Leta 1971 je bil izvoljen za dekana Teološke fakultete, kar je ostal dva mandata. Delo, naloge, funkcije in naslovi so se kar vrstili. Bil je ljubitelj knjige, znanosti in glasbe. Predano je služil vsemu dobremu: cerkvi, znanosti in lepemu. Postal je tudi član Umetnostnega sveta ljubljanske nadškofije. Častni papeški prelat je postal maja 1977. Vseskozi pa je bil tudi skrbnik in knjižničar Škofijske pastoralne knjižnice. S ponosom je obiskovalcu razkazal Semeniško knjižnico. Svet knjige je bil njegov svet. Med knjigami in z njimi je živel. Tudi njegovo stanovanje je bilo docela zatrpano z njimi.
Veliko se je posvečal prevajanju in urejanju raznih cerkvenih dokumentov. Ob vsej znanstveni in drugi dejavnosti pa je g. Smolik opravljal tudi duhovniško službo: maševal je sestram v semenišču, ob nedeljah pa je hodil maševat še v Notranje Gorice, Šentvid pri Stični, na Žale in v Šinkov Turn pri Vodicah.
Kljub vsemu temu svojemu delu pa prelat Smolik ni pozabil na svoje prijatelje in sošolce pri Novi Slovenski zavezi. Vedno je rad kaj napisal za Zavezo. Vsa leta njenega izhajanja se je v njej oglašal in prispeval razne tekste obvestila, poročila in recenzije. V mnogih številkah [Stran 114] Zaveze najdemo njegove članke, ki kažejo na to, da je pazljivo spremljal dogajanje v družbi in seznanjal preko Zaveze naše društvo z njim. Pogosto smo ga videvali na naših zborovanjih in slovesnostih. Seveda moramo posebej opozoriti na obširen življenjski pogovor z njim, ki je bil objavljen v 101. številki Zaveze.
Za njegovo pripadnost in velikodušno podporo ter sodelovanje se mu Nova Slovenska zaveza s svojimi člani in še posebej uredništvo Zaveze iz srca zahvaljujemo. Ob njegovem odhodu h Gospodu se ga vsi ponosno in hvaležno spominjamo. Naj mu On podeli bogato plačilo v nebesih!