Zakonitosti svetovnega nazora
Človek je bitje, ki se zaveda svoje identitete. Čuti, da je v različnih časih, različnih okoliščinah, različnih stanjih vedno ena in ista osebnost. Če hoče razumeti sebe in svet, v katerem živi, mora tudi vse okoliščine, vse svoje odločitve, vsa svoja dejanja dojemati kot med seboj povezano, soodvisno in po možnosti usklajeno celoto. Gre za celosten pogled na svet, življenje, okolje, družbo, pogled na ljubezen, družino, zdravje, bolezen, smrt, pa tudi pogled na svobodo, pravice, dolžnosti, skratka pogled na smisel in vrednotenje vsega. Gre za svetovni nazor, ki mu pomaga razumeti sebe in svet ter se temu ustrezno odločati. Gre za nazor, ki se ga človek zaveda in ga lahko jasno ubesedi ali pa le intuitivno, podzavestno čuti.
Če človek ne doseže nazorske celote, je osebnostno pogosto razdvojen, zahtevne življenjske okoliščine pa mu lahko povzročajo negotovost in notranjo stisko. Če pa zavestno ravna v nasprotju s tem nazorom, pa postane zagrenjen in nesrečen. Kadar so njegove pomembne odločitve v nasprotju z njegovimi nazorskimi stališči, čuti nemir, ki se stopnjuje, dokler ne spremeni svojih spornih odločitev, stališč ali dejanj. Če mu je to pretežko, se pogosto raje (pod)zavestno odloči za spremembo nazora, tako da mu dovoljuje sporno ravnanje. Opravičevanje takega ravnanja oziroma novega nazora je včasih izrazito nelogično in za lase privlečeno, čeprav ga morda skuša filozofsko in znanstveno utemeljevati.
Človek podzavestno teži za tem, da je njegov stil življenja usklajen z njegovim svetovnim nazorom oziroma da je njegov svetovni nazor usklajen z njegovim življenjem. To velja tako za posameznega človeka kot za družbena gibanja. Tudi politično gibanje ni uspešno, če ne temelji na verodostojnem in prepričljivem svetovnem nazoru. Nazor gibanja je tisto, kar privablja nove ljudi, če v takem gibanju začutijo sorodnost s svojim svetovnim nazorom.
Če se torej pojavi povsem novo politično gibanje, ki izrazito odstopa od tradicionalno uveljavljene vrednotne opredelitve, mora najprej zasnovati povsem novo svetovnonazorsko utemeljitev. Če hoče, da bo ta utemeljitev za kupce sprejemljiva, mora tej množici najprej ponuditi, sugerirati, pričarati nov, ciljem primeren svetovni nazor. Nazor pa, ki je zorel skozi tisočletne preizkušnje in se je skozi tradicionalne družinske odnose prenašal iz roda v rod ter bil v družbenem okolju vedno znova sprejet in potrjen, ima značilnost močne, stabilne ukoreninjenosti.
Po razsvetljenstvu 17. in 18. stoletja, ko se je zrahljala nazorska stabilnost grško-krščanske kulture in se je sredi krščanskega sveta začelo uveljavljati protikrščansko razpoloženje, se je pojavila priložnost za povsem nove razlage sveta in človeka. Razsvetljenstvo sámo je pomenilo pozitiven korak na poti zorenja človeške misli, je pa nazorska sproščenost skupaj s francosko revolucijo pomenila ugodno okolje za rojevanje, širjenje in uveljavljanje novih svetovnih nazorov, ki so bili nedozoreli, nepreizkušeni in pogosto v nasprotju s človeško naravo. Tudi marksizem oziroma kasneje komunizem je predstavljal nov svetovni nazor, ki pa v veliki meri temelji na izmišljeni ali potvorjeni resničnosti.
Za človeka je značilno, da zavestno ali podzavestno skozi vse življenje išče resnico. Želi razumeti svet, družbo in sebe, svoje življenje, svojo usodo. Želi razumeti smisel vsega.
A človekov razum je omejen. Nikoli ne more zajeti celotne resnice do vseh njenih globin. Spoznava jo delno in postopoma. In kot je človekovo spoznavanje podvrženo postopnosti, tako je tudi njegov svetovni nazor podvržen razvoju, zorenju, evoluciji. Čim bolj je človek pošten in čim iskreneje pristopa k resničnosti, tem bolj avtentično in stabilno bo njegovo spoznanje resnice, s tem pa tudi njegov svetovni nazor. Človek pa, ki si umišlja vsevednost in vsemogočnost, ni sposoben avtentičnega spoznanja resnice. Zato jo prireja po svojih željah, s tem pa si ustvarja nestabilen in neverodostojen svetovni nazor. Nazor, ki ne temelji na resnici, ampak na laži, pa človeka in družbe dolgoročno ne pomirja, ne povezuje, ampak se prej ali slej izkaže kot nevarna razdiralna sila.
(Toliko za začetek. Se opravičujem za ta dolgočasen filozofski uvod. Zapisal sem ga le, da bi bolje razumeli, kar sledi.)
Svoboda, enakost, bratstvo
Slovenci smo doživeli in preživeli fašizem in nacizem, še najbolj pa nas je zaznamoval komunizem, ki pa ga še nismo preživeli oziroma se ga osvobodili.
Komunizem kot svetovno gibanje se je najprej navdihoval v francoski revoluciji in v njenih lažnih obljubah: svoboda, enakost, bratstvo. Še bolj kot francoska pa so kasneje komunistične revolucije svoje prebivalstvo pahnile v živo nasprotje teh lepo zvenečih vrednot.
Namesto da bi ljudstvo dobilo svobodo, mu je bila odvzeta svoboda govora, misli, verovanja, združevanja, pa tudi svoboda podjetništva in razpolaganja s svojo lastnino, da drugih človekovih pravic, kot je pravica do življenja, niti ne omenjam. Si je pa revolucionarna avantgarda uzurpirala popolno svobodo lagati, krasti in ubijati.
Namesto enakosti smo dobili najostrejšo možno neenakost pred zakonom, saj so bili pravni sistem, organi pregona in celotno sodstvo jasno zastavljeni kot sredstvo varovanja oblasti pred državljani, ne pa v službi varovanja državljanov pred oblastjo. Med prvo- in drugorazredne državljane je komunistična oblast zabetonirala skrajno neenakost v kadrovanju, nagrajevanju, sociali, šolstvu, politični karieri, sodnih postopkih itn.
Namesto bratstva je bila družba razkrojena po načelu deli in vladaj. Vzpostavljen je bil sistem vohunjenja med sodelavci, prijatelji in celo družinskimi člani. Nekaterim je oblast namerno povzročala krivice, drugim pa dodeljevala nezaslužene privilegije. Prvorazrednim je dovoljevala krajo skupnega ali celo posameznikovega premoženja ali mižala pred njo. Še čudno, da po padcu berlinskega zidu ni prišlo do krvavega obračuna.
Tudi kar je obljubljala slovenska komunistična revolucija, se je žalostno sprevrglo v nasprotje obljubljenega. Bolj je to nasprotje prihajalo v zavest prizadetemu narodu, bolj je tudi slovenska avantgarda čutila potrebo, da svoje početje razumsko upraviči oziroma nazorsko utemelji. Za to je potrebovala medije, šolstvo in vrsto režimskih zgodovinarjev, druge razumnike pa je bilo treba radikalno utišati ali celo odstraniti.
Že zaradi upravičevanja medvojnih zločinov in povojnega genocida je bilo treba vzpostaviti poseben svetovni nazor, pa naj bo še tako primitiven in za lase privlečen. Šlo naj bi za izdajalce in kolaborante, ki jih ima zmagovalec pravico po svoji presoji odbrati, mučiti in pobiti. To naj bi bilo celo v skladu z naravnim pravom, kot trdijo nekateri levi politiki.
V bilanci slovenskih žrtev druge svetovne vojne lahko razberemo, da je na strani protirevolucije ali domobranstva padlo ali bilo likvidiranih dvajset tisoč Slovencev, ob naši slavni partizanski vojski pa je padlo oziroma umrlo le šest tisoč nemških in tisoč štiristo italijanskih vojakov. NOB je bila torej bolj revolucionarna kot pa osvobodilna borba. Osvobodilna je bila kvečjemu v glavah preprostih, iskrenih, naivnih partizanov, ne pa tudi v glavah komunističnega vodstva.
Kot je bilo takratno izvajanje množičnih pobojev ujetnikov in civilistov možno le ob popolni odsotnosti kakršnegakoli moralnega zadržka ali vesti, tako je tudi danes, 75 let pozneje, upravičevanje tega ravnanja možno le ob popolni odsotnosti moralnega čuta. To, da so vprašanja o revolucionarnih zločinih še vedno odprta, nerazčiščena, nepriznana, je znak, da v Sloveniji še vedno poteka spopad za resnico, slovenski kulturni boj.
Pred leti je Jože Dežman (Ampak, junij-julij 2004) zapisal:
»Meja med tradicionalno kulturo, ki obsoja umor, rop in laž, in revolucionarno kulturo, ki temelji na umoru, ropu in laži, ne izginja z biološkim umiranjem generacije, ki je doživela krvavo klanje, ropanje in laganje z epicentrom v štiridesetih letih 20. stoletja. Tedanje delitve so tudi z medgeneracijskim dedovanjem oz. transferjem postale osnovni element sodobne slovenske politike. … Ločuje nas to, da eni tolerirajo partijsko kulturo nasilja, sovraštva in smrti, drugi pa obsojajo to partijsko kulturo nasilja, sovraštva in smrti. Še vedno se odločamo o tem, ali ima nasilje domovinsko pravico pri osvajanju in ohranjanju oblasti ali je nima.«
Slovenski kulturni boj je torej že davno prerasel v slovensko različico spopada civilizacij Samuela Huntingtona.
Pohabljeni narod
Komunizem je usodno zaznamoval slovenski narod ne le s tem, da mu je odvzel svobodo, ga razdelil na prvo- in drugorazredne in ga globoko sprl, razklal, ampak predvsem s tem, da ga je hotel oropati vere, družine in stabilne moralne usmerjenosti, s tem pa uničiti njegovo identiteto, ki pomeni jedro človekove osebnosti. Tak človek postane s strani političnih manipulantov in globalistov laže obvladljiv.
Krščanska vera namreč z nivoja absolutnosti postavlja moralna načela, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj in spoštuj vsako človeško življenje. S tem tudi človekove pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na ta načela, dobivajo absoluten predznak. Če teh absolutnih načel ne razgradimo, potem tudi človeka ne moremo kar tako razrešiti teh dolžnosti oziroma mu odvzeti teh pravic. Človeka, ki vztraja v veri, celo nasilno komunistično vodstvo ne more spremeniti v brezvestno orodje laganja, kraje in ubijanja.
Eno prvih Marxovih načel je zato bilo, človeka osvoboditi vere. Trdil je, da je »religija le še vzdih zatiranih bitij, opij za ljudstvo, škodljivo mamilo, ki človeka odvrača od ustvarjanja raja na zemlji«. Ali je že na začetku hotel človeka osvoboditi vere zato, da bi ga osvobodil za ustvarjanje raja na zemlji ali pa zato, da bi mu laže ponudil svojo vero v komunistični raj, vero v svobodo, enakost in bratstvo brez Boga in morale, ne vemo. Vemo pa, da je bila osvoboditev od krščanske vere pogoj za uspeh komunistične revolucije.
Ena osnovnih značilnosti Marxovega svetovnega nazora je tudi sovražen odnos do tradicionalne družine, ki podobno kot vera daje človeku identiteto in čustveno zavetje. Ta nazor je tudi sovražen do zasebne pobude in zasebne lastnine, ki prav tako daje človeku občutek samostojnosti in neodvisnosti. Pa še bi lahko naštevali področja, na katerih je šlo za preoblikovanje krščansko-evropske misli. Vse s ciljem izkoreniniti človeka, spodnesti mu tla pod nogami in komunistični revoluciji olajšati preoblikovanje človeka in njegovega pogleda na svet. Ali je sam Marx imel tak dolgoročen preroški uvid, kaj vse je treba prej storiti, da bo uspel ta največji množični zločin v zgodovini človeštva, ali pa je bilo v ozadju še kaka druga modrost, ostaja odprto vprašanje.
Nazorska pohaba današnjega človeka
Pohabljen, neverodostojen, na laži temelječ svetovni nazor je izraz duhovno pohabljenega človeka. Na takem nazoru temelječe delovanje je neverodostojno in dolgoročno pogosto škodljivo, celo usodno škodljivo za okolje, družbo in človeka samega.
Svoj nazor človek najintenzivneje oblikuje v otroštvu in mladosti. To je čas, ko je najbolj dojemljiv tudi za zunanje vplive na oblikovanje in ponotranjenje pogleda na svet. Komunistični vzgojno-izobraževalni sistem se je tega dobro zavedal, zato je od nekdaj skušal zmanjševati vpliv tradicionalne družine in protikomunistične literature ter večati vpliv vseh svojih vzgojnih, izobraževalnih in kulturnih inštitucij.
Že takoj po zmagi slovenske revolucije so bila v uradnih Objavah Sveta za prosveto in kulturo LR Slovenije objavljena načela zgodovinskega pouka v osnovnih šolah, med katerimi najdemo: »Pouk mora temeljiti na znanstvenih osnovah marksizma in leninizma. … vzgajati učence v aktivne borce za svobodo in neodvisnost domovine … in razvijati nepomirljivo sovraštvo do sovražnikov domovine, do vseh, ki nasprotujejo pridobitvam narodnoosvobodilne borbe, ter do vseh sovražnikov napredka doma in v svetu.« Sovraštvo torej, kot eno osnovnih načel komunistične vzgoje!
Ker naj bi bil marksistični pogled na svet strogo znanstven, je bilo v šolstvu praktično prepovedano odpirati vprašanja o smislu življenja, trpljenja, ljubezni, sovraštva, družine, vere in vrednotnega pogleda na človekovo delovanje in njegov odnos do drugih ljudi, do družbe, države in vsega stvarstva. Vse to namreč sodi v kategorijo, ki se je ne da meriti ne tehtati, »materialistično znanstvena obravnava«, na katero prisega marksizem, pa je niti ne zasledi.
A z vsemi temi vprašanji se je človek skozi vso zgodovino resno ukvarjal, kar je omogočilo razvoj in zorenje svetovnih kultur in civilizacij. Tudi v tem pogledu je komunistični primitivizem največja grožnja zahodni civilizaciji.
Ironija pa je v tem, da se je marksistični svetovni nazor že zdavnaj izkazal kot znanstveno neutemeljen. Vera ni opij za ljudstvo, ampak kvečjemu vir življenjske moči za premagovanje velikih duševnih naporov in ohranjanje moralnih načel delovanja družbe. Družina ni mačistična iznajdba za zasužnjevanje žensk, ampak inštitucija, ki jo je narava postavila za zaščito potomstva in v kateri moški in ženska najdeta svojo uresničitev kot dve enakovredni, a različni polovici ene celote, enega človeka. Tudi modrost o izkoriščevalskih kapitalistih in izkoriščanem proletariatu se z vsako industrijsko revolucijo bolj razblinja. Poklicanost komunistične partije, da vodi proletariat in zastopa njegove interese, je pa že davno razpadla na smetišču zgodovine.
Marx se je navduševal tudi nad Darwinovo teorijo, da je osnovno vodilo evolucije neusmiljen boj za življenje in da zmagajo le najmočnejši, ki porazijo šibkejše. V tem je videl utemeljitev krvave revolucije. Sodobni raziskovalci evolucije pa vse bolj poudarjajo, da osnovno načelo evolucije ni boj za lastno življenje, ampak zaščita potomstva. Tu pa izstopajo načela sodelovanja, sožitja, simbioze.
Praktično vse utemeljitve komunistične revolucije so se že davno razblinile. Le avantgarda globoko v sebi ohranja zavest, da ima zgodovinsko pravico in je poklicana, da vlada in da krade, laže in ubija, kadar, kakor in kjer hoče. Gre očitno za nekakšno obsedenost, patologijo, ki ji prijazna beseda ne pride do živega, ampak le še trda roka.
Vsaj še eno pohabo ljudstva je treba omeniti, to je infantilizacija državljanov. Vprašanje lastništva je komunizem že od prvega začetka reševal tako, da je ljudem najprej pobral vse, nato pa jim delil miloščino za preživetje, komur je hotel in kolikor je hotel. S tem je pri ljudeh ustvaril občutek, da država oziroma diktator skrbi zanje, čeprav je bila ta skrb bolj podobna skrbi, ki jo izkazuje lastnik svojim sužnjem. Delavstvo je dobilo občutek enakosti, čeprav je šlo za enakosti v revščini. V takih razmerah je v prebivalstvu usihala podjetnost, samoiniciativnost, s tem pa tudi volja do upora in kontrarevolucije. Avantgarda pa se je spremenila v Đilasov novi razred totalitarnih oblastnikov in monopolnih lastnikov družbenega premoženja.
Komunistična diktatura je človeku odvzela dostojanstvo, ki mu ga je zagotovilo krščanstvo, razglasilo pa razsvetljenstvo. To je svobodo in pristojnost za vodenje svojega življenja. Človek je postal podoben otroku, ki ne sme, ne zna, noče ali se mu ne ljubi vzeti svojega življenja v svoje roke. S padcem komunizma se infantilnost ni razblinila. Mnogi državljani tudi v postkomunistični socialistični državi vidijo le odgovorno mamo, ki jim mora priskrbeti službo, stanovanje, zabavo in žepnino. A ta mama jih vedno znova mačehovsko pusti na cedilu. Nezrel otrok z nezrelo socialistično materjo pa je slaba kombinacija, ki prej ali slej konča v slepi ulici pubertetnega razbijaštva in nebogljene vlade.
Islam in krščanska Evropa
Za politično razumevanje sedanjega stanja slovenske in evropske družbe pa je potreben tudi vsaj kratek razmislek o islamu.
Kar dolga stoletja je imela Evropa slabe izkušnje z islamom. Slovenske dežele so ga najbolj krvavo izkusile v 15. in 16. stoletju, ko so Turki z vpadi tudi po večkrat na leto požigali, pobijali in na deset tisoče Slovencev z otroki vred odgnali in prodajali na turško-arabskih tržnicah sužnjev.
V skupnih državah Avstro-Ogrske in Jugoslavije smo doživeli več ali manj nemoteno sožitje z bosanskim islamom. Zadnja desetletja pa se v Evropi srečujemo z drugačnim, radikalnim islamom. Že prvo zalivsko vojno (1991) je arabski muslimanski svet razumel ne kot vojno za osvoboditev zasedenega Kuvajta, ampak kot vojno Zahoda proti islamu. Tedanji duhovni vodja Irana, ajatola Ali Hamenej je tedaj pozval na sveto vojno proti Zahodu: »Boj proti Američanom je džihad, in vsak, ki bo v tej vojni padel, bo mučenik.«
Ker so napetosti med civilizacijami rasle, je leta 1998 Generalna skupščina OZN sklenila, da bo leto 2001 posvečeno dialogu med civilizacijami in 9. novembra 2001 je bila sprejeta Resolucija, pri kateri je sodelovala vrsta znanih in vplivnih osebnosti iz različnih verskih kultur in civilizacij. Predvsem pod vplivom Hansa Künga so bila v ospredje postavljena naslednja načela:
»Globalizacija potrebuje globalni etos, ne kot dodatno breme, ampak kot osnovo in pomoč za ljudi, za civilno družbo.« Kot alternativo napovedanemu »trku kultur« oziroma »spopadu civilizacij« postavlja Resolucija naslednja spoznanja:
Ni miru med narodi brez miru med religijami.
Ni miru med religijami brez dialoga med religijami.
Ni dialoga med religijami brez globalnih etičnih standardov.
Ni preživetja našega planeta v miru in pravičnosti brez nove paradigme mednarodnih odnosov kot temelja globalnih etičnih standardov.
Sledile so nove pobude in nova srečanja. Na špansko-turško pobudo je svetovna organizacija leto 2006 razglasila za leto zavezništva civilizacij. V marcu 2006 so v egiptovsko prestolnico Kairo z vsega sveta prišli razumniki, politiki in novinarji, da bi tu razpravljali o dialogu med civilizacijami. Giuliano Amato, nekdanji italijanski predsednik, je govoril o »vračanju religije«, o »postsekularni družbi« in hkrati tudi o dosežku, kakršen se kaže v ločenosti Cerkve od države: »Evropa se znova uči novega resnega obravnavanja religije in soočanja z njo.« Tudi sedanji papež Frančišek išče vse mogoče (tudi težko razumljive) načine za vzpostavitev dialoga in sobivanja evropske kulture z islamom.
A kljub temu so konflikti vse pogostejši. New York je 11. septembra 2001 doživel zgodovinski teroristični napad. Leta 2005 je danski časopis Jyllands-Posten objavil žaljive karikature preroka Mohameda in doživel množično razpoloženje maščevalnosti. Ko je z nastopom Talibanov in islamske države Bližnji vzhod padel v roke skrajnega islama, smo videli kulturo množičnih pobojev, rušenja krščanskih cerkva in budističnih templjev ter eno največjih preganjanj in iztrebljanj kristjanov v zgodovini.
Ob množičnih nezakonitih in nekontroliranih migracijah v Evropo, med katerimi je neznano mnogo radikalnih islamistov, pa ni pričakovati, da se bodo umirili vse pogostejši teroristični napadi in prakticiranje šeriatskega prava, ki se nam najbolj drastično kaže z umori »nevernikov«, posiljevanjem evropskih deklet, obrezovanjem žensk ter zapiranjem islamskih priseljencev v »no-go-cone«. Kakšna integracija?! Kakšna multikulturnost?! Huntingtonovih prerokb o »spopadu civilizacij« ni mogoče prezreti.
Seveda moramo ločiti islam kot religijo od islamizma kot totalitaristične religiozno-politične ideologije. Morda se bo nekoč uveljavil izraz evroislam, za katerega nekateri poznavalci pravijo, da je združljiv s petimi evropskimi ustavnimi normami. To so laičnost (ločitev vere in politike), sekularna toleranca (svoboda misli in vere), individualne človekove pravice, civilna družba in verski pluralizem. A uveljavitev evroislama je odvisna predvsem od pripadnikov islama in njihove kritičnosti do radikalnega islama oziroma »islamizma«. Te kritičnosti in tega distanciranja pa še ni bilo jasno zaznati.
Duša Evrope in spopad civilizacij
Kot je islam vseevropski problem, so tudi nedavne ameriške volitve postale evropski problem. Obremenjene so s toliko in tako težkimi goljufijami, da ni več pomembno, kdo bo predsednik, Donald Trump ali Joe Biden, ampak ali bo ameriška demokracija klonila pod težo organiziranih sistemskih goljufij in medijskega stampeda ali pa bo ameriškemu sodstvu uspelo zaščititi demokracijo in ustaviti pohod levičarske agresivne globoke države. Tudi za Ameriko namreč velja, da so poštene in pregledne volitve temelj demokracije.
Danes je vse možno! Iz Amerike smo nekoč prejeli veliko dobrega, kasneje pa tudi veliko slabega. Spomnimo se samo na bolno ideologijo proste izbire spola in na dekadentno agendo LGBT. Iz Amerike je prišel tudi kulturni marksizem, ki se je sicer rodil v Evropi, se umaknil v Ameriko, po vojni pa se okrepljen vrnil v Evropo. Gre za agendo, ki skuša ne z orožjem, ampak prek kulturnih inštitucij preplaviti Evropo z ideologijo, za katero smo mislili, da je na podlagi žalostnih izkušenj več ali manj že razvodenela. A ni! Totalitaristični, ateistični in amoralni komunizem se je le posodobil in postavljeni smo pred vprašanje, ali bodo skrajni levičarji tudi nam določali, kako razumeti svobodo govora, sovražni govor, politično korektnost itn. Bodo tudi nam blokirali spletne povezave, če bi prek njih skušali izraziti kritičnost do anomalij, ki so še včeraj veljale za bolne oziroma protinaravne? Bomo z novim besednjakom demokratičnosti in pravičnosti dobili hujši totalitarizem, kot smo ga imeli z besednjakom osvobajanja proletariata? Bo ob evidentni resnici govorjenje laži postalo normalno, kritika laži pa kaznivo dejanje? Bomo kmalu ugotovili, da je »laž nesmrtna duša evropske demokracije«?
Jacques Delors, nekdanji predsednik evropske komisije, je že v začetku devetdesetih let pozival k »duši Evrope«. V reviji Ampak (2004) pa je Drago Jančar takole nadaljeval:
»Krščanska ‘duša Evrope’ se ne pritožuje samo zaradi simbolnih stvari, boli jo, ker se moralni in etični kodeksi razpuščajo v popolno poljubnost, opozarja na razpadanje družin, vse manjše število rojstev in hedonizem, ki postaja glavni življenjski princip. A tudi njen ideološko sekularni del je vse bolj presenečen, ne samo zaradi upora mladih muslimanov v Franciji, ki je potegnil za seboj tudi vse izrazitejšo samoidentifikacijo mladih kristjanov, zlasti katoličanov. V svojem prepričanju, da je najboljši svet vseh svetov pravzaprav svet liberalnih vrednot, pragmatizma in splošne permisivnosti, je spregledal, da je realnost pogosto v nasprotju z njihovimi predstavami. Šokanten udarec za sekularne ekstremiste in zagovornike multikulturnosti, ki odklanjajo krščansko izročilo Evrope, hkrati pa so se, paradoksalno, pripravljeni na barikadah bojevati za pravice muslimanskih priseljencev do svobodnega izražanja in učenja islamskih verskih principov, od katerih so nekateri v neverjetnem nasprotju z evropskim, tako krščanskim kot liberalnim vrednostnim sistemom, je prišel iz Nizozemske. Prišel je iz morda najbolj odprte evropske družbe, in to v času, ko si je ta družba komaj opomogla od atentata na desničarskega politika Pima Fortuyna.
Toleranca kot družbeni in medčloveški model sobivanja ni dana sama od sebe, sodobna sekularna toleranca je dejansko rezultat evropske kulturne izkušnje, nekaj, česar smo se pravzaprav naučili, kar smo pridobili iz visokih judovsko-krščanskih, grških in razsvetljenskih principov, na žalost tudi iz krvavih zablod evropske zgodovine. … Evropo čaka nelahka debata o njenih multikulturnih postulatih in vprašanjih integracije muslimanov v njene sekularne družbe. Ta debata bi bila veliko lažja, če bi bila predstava o lastni identiteti jasnejša, če bi namesto besne sekularno-klerikalne shizme dobili razpravo o stvareh, ki nas združujejo. Delorsov klic k razpravi o ‘duši Evrope’ je bil veliko pomembnejši, kot je bilo videti na prvi pogled.«
Debate o multikulturnih postulatih, ki jo je Jančar omenjal leta 2004, pa še vedno ni, saj nismo sposobni niti debate o slovenski levičarsko-desničarski razdeljenosti in njenih posledicah. Je pa vse več ukazovanja in izsiljevanja nemotenih množičnih migracij neznanih muslimanov in posledično vse več odpora do migracij in Evropi sovražnih kultur. In vse več vsiljevanja levičarskih nazorskih opredelitev o spolu, družini, feminizmu, abortusu, evtanaziji itn., ki so v veliki meri skregane s človeško naravo in z zdravo pametjo.
Tudi za slovenski narod veljajo načela Hansa Künga, da ni miru in preživetja brez dialoga in skupnega spoštovanja temeljnih etičnih standardov, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj in spoštuj vsakega človeka, vsako človeško življenje. Dialog med različnimi političnimi gibanji se namreč v glavnem odvija na nivoju nazorskih utemeljitev gibanja. In če med nazorskimi utemeljitvami različnih gibanj ni sorodnosti predvsem na nivoju temeljnih etičnih standardov, potem je dialog skorajda nemogoč.
S politiko, tudi levo, ki ni ujeta v slepo sovraštvo in izključevalnost ter ji je spoštovanje temeljnih etičnih standardov blizu, je dialog vsekakor mogoč in za razdeljen slovenski narod še kako potreben. Z anarho-levičarskim gibanjem, ki nazorskih utemeljitev niti nima in so mu etični standardi nepotrebna navlaka, pa dialog verjetno niti ne bo mogoč. Tako kot bo evroislam sposoben dialoga šele takrat, ko se bo kritično distanciral od radikalnega islamizma, bo tudi leva politika šele takrat sposobna dialoga, ko se bo kritično distancirala od anarho-levičarske agende.
Žal pa vse kaže, da smo v Sloveniji še daleč od dialoga, ker smo še globoko – in morda vse globlje – v ideologiji izključevanja in slepega sovraštva, s tem pa že globoko v Huntingtonovem »spopadu civilizacij«.
[Stran 12]
Figure 1. slika