Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin, da bi se ne izneverili etičnemu imperativu resnice, včasih pozabimo na kakšen vidik zla, ki je manj izstopajoč, manj opozarja sam nase, morda je prišel nad naše predhodnike malo pozneje kakor tisto glavno in najhujše – in se zgodi, da na ta vidik ali to stvar manj mislimo.

Takšna nekoliko spregledana »podrobnost«, ki nam večkrat uhaja iz zavesti, vendar se je treba k njej vračati, je dejstvo, da je komunistični režim nadaljeval uničevalno, naravnost ubijalsko delo revolucije še v mirnem času, celo v letu 1946. Pretrese nas, ko v zbirki podatkov »Žrtve II. svetovne vojne« Inštituta za novejšo zgodovino (www.sistory.si/ww2) najdemo za leto 1946 nič manj kot 702 žrtvi! Številka nas presune. Izmed teh je 18 žrtev umrlo še zaradi nemškega okupatorja: zaradi posledic koncentracijskih taborišč, izčrpanosti od prisilnega dela ali posledic prisilne mobilizacije. Toda kar 428 ljudi je v letu 1946 neposredno umorila OZNA. Če jim prištejemo še 186 žrtev »neznanega povzročitelja«, žrtve KNOJ in žrtve tedanje Jugoslovanske armade ter nekatere druge kategorije, se število žrtev komunizma med Slovenci v letu 1946, pred 80 leti, povzpne precej nad 500 – verjetno celo nad 600.

Ta strašna vrsta imen, moških in žensk, starejših, a večidel mladih, z vseh koncev Slovenije – to strašno sosledje pretrganih slovenskih življenj v domnevno »mirnem« letu 1946 nas mora spomniti, da je število ubitih v letu 1946 skoraj primerljivo s številom tistih, ki so jih revolucionarji pomorili v letu 1942 v času pred začetkom vaških straž, ko so morilsko kolesje revolucije spravili v tek. Pogosto se spominjamo tega začetka grozot; toda potem, ko naj bi bil že čas »miru« in »svobode«, ima leto 1946 skoraj enako mračno smrtno bilanco. Tega se nisem zavedal, dokler nisem šel pregledoval zbirke »Žrtve II. svetovne vojne«. To dejstvo nas sprva osupne; potem pa zagledamo, kakor bi se zabliskalo v temi: da so se komunistična ideja, ljudje, ki so jo nosili, in družbeni sistem, ki so ga postavili, dejansko od začetka do konca bojevali proti svojemu narodu. Komunisti so vodili aktivno vojno proti slovenskemu narodu. Ta vojna se je nadaljevala z ideološkimi in represivnimi sredstvi pozneje in traja vse do danes: v srečnih letih demokratizacije in osamosvojitve Slovenije je za nekaj časa pojenjala; toda odnos politične levice do izvorno demokratičnih političnih sil danes ni normalen politični boj, ampak je to čedalje bolj patološko zanikovanje človeškosti nasprotnika, nekakšno vojno razpoloženje v navidezno mirnem času …

Film Naša kri iz trilogije Exodus 1945 studia Sipoš, ki si ga je takoj po začetku predvajanja ogledalo na tisoče gledalcev, prinaša v to stanje neko novo realnost, ki je ni pričakoval nihče. Film predstavi pretresljivo zgodbo o zadnjih dneh domobranskih ranjencev na sanitetnem vlaku D, ki je dne 7. maja 1945 odhajal iz Ljubljane proti Koroški in kjer sta delovala zdravnika dr. Valentin Meršol in dr. Janez Janež. Prikazano dogajanje je seveda nadvse kompleksno, v njem je cela vrsta pomembnih razsežnosti: duhovna, narodno-zgodovinska, vojaško-politična, mednarodno-pravna … Toda ustvarjalci filma so vse te razsežnosti pustili nekoliko v ozadju. V ospredje so izpostavili dramo ljudi, ki se rešujejo iz življenjske nevarnosti, v prvem planu je agonija ranjenih, pa tudi agonija teh, ki jim skušajo pomagati in ob tem preživeti. In nekaterim se to posreči. Mrakovi dekleti in duhovnik Janez Jenko pa ostanejo pri tistih, najbolj ubogih – pri nepokretnih ranjencih, ki jih bo doletelo najhujše v Brezarjevem breznu pri Podutiku v Ljubljani. Dramatičen prikaz njihovih stisk, strahov in bolečin, pa tudi prisebni lik dr. Meršola, delujejo na gledalca očiščujoče, katarzično. Film Naša kri govori torej predvsem, da so to bili naši slovenski ljudje, plemeniti in požrtvovalni, in predvsem, da so bili v velikanski agoniji – prav kot ljudje – in se je ob tem razkrila njihova človeška vrednost in veličina.

Takšna očiščujoča afirmacija človečnosti naših preganjanih ljudi je tisto najmočnejše nasprotje nadaljevanju državljanske vojne, ki se je začelo pred vojno s klevetanjem o naših ljudeh kot fašistih, se nadaljevalo med vojno s pobijanjem vse do leta 1946 in se dogaja še naprej na prizoriščih sedanje politike in medijev. Izčiščen filmski prikaz človeške drame, kdo in kaj so bili ti ljudje, je najbolj nasprotno sredstvo črnjenju in zavračanju, obsojanju in zanikovalstvu … Sporočilo tega filma dejansko deluje kot duhovna sila, ki postavlja osebe in dogodke na svoje pravo mesto; je duhovna moč filmske pripovedi, ki ničemur ne nasprotuje, ki ničesar ne sprevrača in uničuje, ampak zgolj razkriva resnico oseb, dogodkov, človeških položajev … V tem je preprosta in notranje enovita moč filma Naša kri. Zato je ta film brez dvoma tudi resen prispevek k rektifikaciji, uravnavi poškodovane in izkrivljene slovenske pameti.

Darwinova evolucija

Ko je Charles Darwin sredi devetnajstega stoletja (1859) objavil svoje glavno delo O nastanku vrst po naravnem izboru, je Engels navdušeno pisal Marxu: »Pravzaprav je Darwin, ki ga pravkar prebiram, kar čudovit. Teleologija po eni strani doslej še ni bila uničena, to se je zdaj zgodilo.« Darwinov nauk je torej po Engelsovem mnenju iz narave dokončno odpravil pojem Boga kot stvarnika vesolja, zemlje, človeka … Potisnil ga je v polje neznanstvene domišljije, v »pravljice«. S tem naj bi človek postal osvobojen, da s svetom, družbo, naravo in celo s človeško naravo počne, kar hoče. In Marx je v Darwinovem delu takoj spoznal naravoslovno osnovo za svoj materialistični pogled na človeka, družbo in življenje.

Zahodna krščanska kultura pa temelji na skoraj tri tisoč let stari svetopisemski modrosti o stvarjenju sveta, ki ni toliko odgovor, kako je svet nastal, kot mnogo bolj, ali je to stvarstvo človeku tuje, sovražno ali pa morda prijazno, saj naj bi ga prav za človeka ustvaril Bog. In res se je ob starodavni svetopisemski zgodbi človek čutil ljubljen in varovan. Še najbolj veličastno potrditev svoje identitete pa najdemo v besedah: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril«. (1 Mz 1,27)

Nič ni težje za človeka, kot če mu okolje vztrajno preprečuje živeti po svoji naravi ali da mu celo vsiljuje in od njega zahteva njemu tujo, protičloveško naravo, kot so surova tekmovalnost, krivičnost, nemoralnost, ateizem itd.

In prav to se je dogajalo v prejšnjem stoletju – in se na drug način še vedno in še bolj pritlehno dogaja v 21. stoletju. »Končni cilj komunističnega sistema je bila preobrazba človeške narave,« je zapisal Orlando Figes (1959–) in nadaljeval: »Podobno je marksistična filozofija učila, da je človeška narava proizvod zgodovinskega razvoja in jo je zato mogoče preobraziti z revolucijo. Znanstveni materializem Darwina in Huxleyja, ki ga je inteligenca v času Leninove mladosti častila kot versko dogmo, je tudi zagovarjal trditev, da človeka določa svet, v katerem živi. Iz vsega tega so boljševiki sklepali, da lahko njihova revolucija ob pomoči znanosti ustvari novo vrsto človeka.«

Ta človek nikakor ni ustvarjen po božji podobi. V njem ni nič trajnega, nič večnega in o njem Immanuel Kant ne bi mogel reči: »Dva čudeža poznam, zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni«.

In prav s tem moralnim zakonom se je spopadel komunizem, da bi lahko opravičil nasilno spremembo družbenega reda po svoji zamisli.

LGBT in človekova identiteta

Ni čudno, da je današnji človek v veliki meri postal slep in gluh za ta moralni zakon. Postal je nesposoben zaznati svojo notranjo naravo. Z njo ravna, kakor hoče, kar si zamisli ali kar mu sugerirajo načrtovalci javnega mnenja, ki mu dobesedno vsiljuje skrbno načrtovano laž.

Novembra 2006 je skupina predstavnic LGBT oziroma skupina tako imenovanih priznanih strokovnjakinj za človekove pravice brez kakršnegakoli uradnega poslanstva organizirala konferenco v Yogyakarti v Indoneziji, kjer so sestavile seznam z naslovom 29 načel iz Yogyakarte (The 29 Yogyakarta Principles, PY), ki tvorijo podrobna navodila za vpeljevanje in uporabo ideologije spola. Marca 2007 so ta načela predstavile (ne: dale v potrditev!) Združenim narodom v Ženevi, da bi tem načelom že s tem nadele videz avtoritete.

Dr. Jože Trontelj je (2012) ob takem početju takole zapisal: »Tu že precej časa opažamo fenomen, ki je znan kot beg od razuma in znanosti. Pojav zajema velik del zahodnega sveta in je po svojih učinkih destruktiven. Postalo je nekako splošno sprejemljivo misliti, da je o vsaki stvari možnih več resnic in da ima človek nekakšno legitimno pravico, da si izbere tisto, ki mu je v danem položaju najbolj pogodu.«

Vendar vse razprave, vsa razmišljanja o človeku, njegovi naravi ter moralnem zakonu v človeku so možna pod pogojem, da že v načelu priznamo človeku vertikalno, to je duhovno razsežnost. Prav po tej razsežnosti se človek razlikuje od živali. Naj omenimo preprost in oprijemljiv dokaz te razsežnosti, ki ga najdemo celo v zdravniških opisih Obsmrtnih izkušenj onkoloških pacientov (ISIS, julij 2024):

Obsmrtne izkušnje nam govore, da zavest presega zgolj možgansko funkcioniranje in da možgani ne proizvajajo zavesti, ampak jo le procesirajo. Pacient, ki je bil slep od rojstva, je na operacijski mizi doživel srčni zastoj in klinično smrt. Po uspešni reanimaciji je pripovedoval, kako je odšel (odplaval) iz bolnišnice in prvič v življenju videl sneg in železniške tirnice. Po njih je pripeljal vlak in pacient je opisal logotip lokomotive. Ko so kasneje preverili vozni red vlaka, so zgodbo potrdili in tudi logotip lokomotive.

Obsmrtne izkušnje so v posameznih primerih doživljali ljudje vseh časov, tudi v kameni dobi. Zato je razumljivo, da je človek vseh časov imel zavest ali vsaj slutnjo o svoji duhovni razsežnosti, iz česar se je rojevala tudi vera v Boga. Če pa je podoba Boga prisotna v razodeti obliki, potem je prisotna tudi zavest, da smo ustvarjeni kot moški ali kot ženska. In zato je ideologija o prosti izbiri spola ne le nesprejemljiva, ampak tudi z medicinskega stališča smešna, nora. Kot je noro geslo, da sta spola enaka. Že po genomu (genetski karti) sta si moški in ženska bolj različna kot moški in šimpanz ali ženska in opičja samica. Osnovnošolska pamet pove, da spola nista enaka, sta pa seveda enakopravna, enakovredna in se medsebojno dopolnjujeta.

Revolucija in družina

Komunistična revolucija se je od vsega začetka zelo intenzivno ukvarjala tudi z družino, ki je od nekdaj veljala kot človekovo najpomembnejše življenjsko okolje, predvsem v času otroštva. In kot ugotavlja Paul Kengor, smo prvi histerični napad na družino doživeli že v 19. stoletju, ko je socialist Robert Owen leta 1826 napovedal: »Vam in svetu oznanjam, da je bil človek do te ure v vseh delih zemlje suženj trojice največjega pošastnega zla, ki lahko v kombinaciji povzroči duševno ali telesno zlo celotni rasi. Mislim na zasebno lastnino, religijo in zakon (zakonsko zvezo, družino).«

In to je prevzel tudi Karl Marx v Komunističnem manifestu leta 1848: »Odprava privatne lastnine,« kar pa ni možno brez nasilja in pobijanja ljudi, zato »bo do takrat nujno potreben despotizem«. In mnogi so že v 19. stoletju poskušali odpraviti, preoblikovati, »redefinirati« tradicionalno razumevanje zakonske zveze kot skupnosti enega moža in ene žene.

Leto dni po Marxovi smrti je izšla Marx-Engelsova knjiga o družini. V njej Engels pravi: »S prenosom sredstev proizvodnje v skupno lastništvo družina preneha obstajati kot gospodarska enota družbe.« Engels je namreč hotel privatno gospodinjstvo preoblikovati v družbeno tvorbo, to je »podržaviti«. Vzgoja in izobraževanje naj bi postala družbena skrb in vsi otroci naj postanejo enaki. Alexandra Kollontai, ena vodilnih žensk boljševiške revolucije, je učila: »Mati, ki dela, ne sme razlikovati med svojimi in mojimi otroki. Delovna mati mora razumeti, da so otroci naši, otroci ruskih komunističnih delavcev. Država bo prevzela vse obveznosti zanje.« To pomeni podržavljenje otrok!

Danes ni to nič novega. Novo je to, da vse to dobiva splošno podporo! Gulage smo obsodili, vse drugo – splav, ločitev, razvrednotenje družine, prepuščanje vzgoje otrok državi, pa vse bolj sprejemamo. Razvrednotenje družine kot osnovne celice naroda pa se je na političnem področju Zahoda z vzponom kulturnega marksizma še intenzivneje razmahnilo.

Uveljavljanje ideologije spola, ki hoče legalizirati vse mogoče deviantne spolno-erotične odnose, celo pedofilijo, pa je tudi slaba napoved za bodočnost človeške družbe. Francisco José Contreras ugotavlja, da je postsocialistična levica zaradi svoje izpraznjenosti in neaktualnosti prav to ideologijo vzela za svojo. S tem je dobil feminizem še bolj izmaličeno in nenaravno podobo, borbena levica pa je zapustila področje socialne pravičnosti in se preusmerila v bioetiko, spolno etiko in protikrščanstvo. Najprej torej v agendo za splav, evtanazijo, genski inženiring itd. Sledil je napad na tradicionalni model družine z uzakonitvijo istospolne zveze, posvojitev v istospolno skupnost, izposojo maternice itd. V ozadju vsega pa še vedno kraljuje njihova protikrščanska agenda z izrazito kristjanofobijo, ukinitev katoliških vrtcev, diskreditacijo zahodne krščanske kulture itd.

Paul Kengor je na vprašanje, zakaj komunisti tako podpirajo istospolne poroke, odgovoril: »Cilj komunizma je ukiniti tradicionalno družino. V istospolnih porokah so končno našli orodje, ki so ga iskali že sto let. Orodje za preoblikovanje družine in zakonske zveze.«

Laž in kulturni spopad

Herbert Marcuse je bil najbolj vpliven kulturni marksist Frankfurtske šole, nekakšen intelektualni guru za novo levico Amerike. Govoril je o polimorfni perverzni spolnosti, ki vključuje oralni, analni in genitalni erotizem ter se izogiba heteroseksualnim odnosom. Marcuse je verjel, da je mogoče spolno osvoboditev doseči skozi raziskovanje inovacij spolnih želja, spolnih dejavnosti in spolnih vlog. Vse te nereproduktivne oblike seksualnih odnosov je Freud sicer uvrščal med perverzne seksualne želje. A Marcuse je homoseksualce imel za radikalne zastavonoše seksa z edinim smislom: samozadovoljevanje.

Politična konkurenca in celo politični spopad različnih svetovnih nazorov je bil vedno prisoten, a danes se je s političnega področja preselil na področje človeka in človeške narave. Gre za spopad med pojmovanjem dejstev o človeku, ki jih odkriva znanost (biologija in biomedicina), in pojmovanjem, ki ga vsiljujejo ideologi spola, feministične sekte in novodobna levica s kulturnim marksizmom. Ta ideološki spopad pa je za zahodno civilizacijo mnogo bolj nevaren, saj poteka na polju vzgoje, izobraževanja in medijskega inženiringa, na polju nazorskih temeljev resnice, na polju oblikovanja nove generacije.

»Vse evropske vrednote – svoboda, dostojanstvo, enakopravnost med spoloma, ločitev Cerkve od države itn. – so konec koncev vzklile v krščanstvu. Razsvetljenstvo jih je sekulariziralo, misleč, da lahko preživijo brez krščanskih korenin. A čas je pokazal, da to ni izvedljivo,« pravi Contreras.

Junija 2024 je nemški parlament sprejel kontroverzni zakona o samoodločbi (SBGG – Gesetz über die Selbstbestimmung in Bezug auf den Geschlechtseintrag). Namen tega zakona je olajšati registracijo spremembe spola iz moškega v ženskega ali obratno. In posledice: moški že prevzemajo kolajne v ženskih športih, posiljevalci pa so nameščeni v ženske zapore.

Vse kaže, da v tem kulturnem spopadu vse bolj zmaguje primitivna laž o človekovi naravni identiteti, ki naj bi jo človek lahko spreminjal po svoji zamisli. Če ni Boga, je lahko človek sam sebi bog.

Ideologija spola je preplavila že vrsto zahodnih držav. Diktatura LGBT je prodrla v državno politiko in zasedla kulturni prestol šolstva. Gre za spopad za dušo otrok in mladine. Zato skušajo uveljaviti načelo, da se staršev ne obvešča, kaj počno z njihovimi otroki.

V zadnjih dvestotih letih se je človek izkazal kot slab varuh okolja. Z industrijsko revolucijo se je začelo tudi lahkomiselno izčrpavanje, onesnaževanje in zastrupljanje naravnega okolja. Z ideološko revolucijo in sovražnim odnosom do specifično človeške narave, to je njegove duhovne narave, pa se je razbohotilo načrtno poniževanje in uničevanje vsega, na čemer temelji humanost človeške narave.

Ko so zahodni komunisti spoznali, da z agresijo boljševistične revolucije ni mogoče premagati zahodne kulture, so se odločili za marš skozi institucije v kulturi, predvsem na področju spolnosti in splava, ter skozi šolstvo in medije. Združili so marksizem in freudizem ter skušajo razčlovečiti spolnost, zaničevati monogamijo ter poveličevati homoseksualnost in pedofilijo.

Klimatske spremembe

Združeni narodi so že leta 1988 oblikovali svoj podnebni panel o klimatskih spremembah, IPCC, s katerim naj bi dokazali tezo o ogroženosti podnebja. Razpisni pogoj za financiranje posamezne študije pa je bil, da bo študija dokazovala, kako škodljive podnebne spremembe povzroča prav človekova dejavnost. Podnebni raziskovalci so med vrsticami razpisa videli navodila, da bodo le tiste raziskave bogato financirane, ki dokazujejo človeško krivdo za klimatske spremembe. Judith Curry takole povzema to sporočilo: »Dajte prednost alarmantnim študijam! Drugih niti ne pošiljajte v pregled. Če se želite povzpeti po karierni lestvici, na primer končati prestižno univerzo in dobiti visoko plačo, velik laboratorij ter dobiti visoko štipendijo in postati vodja inštituta, potem je pot, ki ji morate slediti, jasna.«

To je bila pot podnebnega alarmizma in napihovanja zgodbe o segrevanju planeta. Toplogredni plini, ki naj bi jih povzročala človeška dejavnost, so tako postali izvor vsega zla in glavni razlog za potrebo po obvladovanju družbe ter njenega mišljenja, delovanja in življenja. Vse znanstvene raziskave, ki so jih financirali ZN, so torej dokazovale grozljivo dogajanje podnebnih sprememb. Spet se je torej izkazala modrost, ki ji lahko rečemo: »Avtentična znanost je steber resnice, prodana znanost pa dekla laži!«

Resničnost pa vse bolj razkrinkava podnebno laž. Septembra 2021 so arheologi na norveškem ledeniku Digervarden v gorovju Reinheimen našli leseno smučko in usnjene vezi, stare kakšnih 1300 let. V ledenikih province Innlandet so našli več kot 3000 kosov čevljev, obleke, orodja, podkev, puščice in drugih predmetov, starih tudi 6000 let. Ohranili so se, ker jih je konzerviral ledenik. Posebno zanimiv je ledenik Lendbreen na sedlu, ki je bilo nekoč očitno prehodno. Tu so našli več kot tisoč predmetov, ki se uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Tako tudi na švicarskem prelazu Schnidejoch na višini 2750 metrov. Tudi arheološko odkritje zaledenele mumije Ötzi leta 1991 na prehodu med Avstrijo in Italijo, stare 5000 let, dokazuje, da so bila v preteklosti tudi mnogo milejša (toplejša) obdobja, kot so danes. Vrtina ledenika na 3500 metrov visoki Weisseespitze dokazuje, da se je ledeni vrh ustvaril pred 5900 leti in da je bila pred tem bistveno toplejša klima. Ledeniki, ki se topijo, danes odkrivajo tudi debla dreves, ki so nekoč (pred 11.000 leti) rasla daleč nad sedanjo gozdno mejo.

Vse kaže, da se zadnja ledena doba postopoma umika in je strašenje pred segrevanjem planeta umetno razpihovano s strani globalističnega kapitala.

Krščanstvo kot ovira

V Sloveniji je bil začetek komunistične revolucije apokaliptično krvav. Desetina najbolj vitalnega dela naroda (moških od 18 do 35 let) je bila pomorjena ali izgnana. Za ideološko razlago in opravičilo so izbrali mantro o izdajalcih in kolaborantih.

A postopoma so prišli novi časi, novi revolucionarni postopki, ki so zahtevali nove razlage in nova opravičila. Zajela so nas zahodna gibanja o prebujenstvu, feminizmu, lahkotnem opravičevanju splava, prosti izbiri spola, klimatskih spremembah …, ki dosledno vsa temeljijo na laži.

Očitno je laž nesmrtna duša ne le komunizma, ampak tudi vseh njegovih izpeljank. Gre za poskus temeljite razgradnje človeka in njegove narave, ki pa je možna le ob radikalni odstranitvi krščanskih načel. To pa ne bo lahko in vse kaže, da dokler bo trajal pritisk, bo trajal tudi odpor. Predvsem odpor proti razvrednotenju človeške narave in razčlovečenju spolnosti. Če se že kristjani ne zavedamo obrambne moči krščanstva, se je zavedajo tisti revolucionarji, ki sanjajo o ustvarjanju nove družbe in novega človeka.

Vedo, da je krščanstvo njihov največji sovražnik. In mi vemo, da oni vedo, od kod črpamo svojo moč za upor. Ne vedo pa, da nam je zmaga zagotovljena in da vsem, ki sledimo resnici, velja obljuba: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32)

Kot bi še vedno živeli sredi vojne. Tiste vojne, ki naj bi se tudi v Sloveniji končala leta 1945. Pa se ni! Oblast je namreč prevzela skupina komunistov in jo utrdila z edino dovoljeno stranko – Zvezo komunistov, in s sovraštvom do vseh drugih.
V svoji novi knjigi (Komunistični strah v gatah) Jože dežman navaja naslednje značilnosti povojnega komunizma: laž, zapoved molka, ovaduštvo, sovraštvo do Cerkve, lahkotnost ubijanja, medsebojno obračunavanje pa tudi pijančevanje, nerazmišljanje (niso brali), konstitutivno središče njihove ideologije pa sta bila zločin in dolžnost sovraštva. Če nisi sovražil, nisi bil komunist! In tudi v sedanji slovenski politiki je vedno novo ustvarjanje »fašistov« znak, da je sovraštvo kot osnovno načelo delovanja še vedno prisotno.
Med vojno in po njej smo doživeli grozljiv način uveljavljanja revolucionarne oblasti: mučenje in pobijanje fantov in mož, žena, deklet in otrok ter celih družin. Ne vemo, zakaj. Komu v čast. In zakaj na tako bestialen način in v takem številu. Deset procentov najbolj ustvarjalne moške populacije, stare 18 do 35 let. Tako početje ne pusti tragičnih posledic le na žrtvah, ampak tudi na organizatorjih in izvajalcih.
V ljubljanskem psihiatričnem dispanzerju se je v letih 1954–1983 zdravilo najmanj 2076 nekdanjih partizanov, to je 10 odstotkov vseh, glede na stanje z dne 1. avgusta 1944. Polovica (1039) s klinično sliko nevroze, 576 alkoholikov in med njimi 65 z alkoholno psihozo, 461 pa z drugimi duševnimi motnjami.
Psihiater Janko Kostnapfel je bil eden redkih, ki mu je povojna oblast zaupala zdravljenje te populacije. V knjigi Z vojno po vojni je opisal vrsto primerov, kakšno psihično tragedijo je v teh ljudeh pustilo bestialno pobijanje ujetnikov, civilistov, žena in otrok.
Znana je tudi vrsta posameznih izpovedi in opisov. Naj v ilustracijo navedem le naslednje: prof. dr. Jože Trontelj je leta 2011 v govoru na Ptuju povedal:
»Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Vem za intimno tožbo znanega revolucionarja – o njem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Dolžnost varovanja zdravniške skrivnosti mi prepoveduje, da bi povedal imel. ‘Vsako noč prihajajo … Oni, ki sem jih dal pobiti … Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me …’«
Albert Svetina je v svoji izpovedni knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma (2011, str. 342n.) zapisal:
»Ko sem bil po dolgih letih prvič v Sloveniji (leta 1963), sem v Ljubljani obiskal tudi Franca Pokovca – Pokija (ki je bil že leta 1941 likvidator v VOS-u). Kadil je neprestano, ponoči in podnevi, cigareto za cigareto. … Živel je nedostopno v Šiški. Razen vnuka in hčerke ni nikogar pustil v stanovanje. Pred zunanjim svetom se je ogradil in ni odpiral vrat svojega stanovanja. … Pred smrtjo je bil prava sirota. Ker je bil živčno povsem uničen človek, je postal živ mrlič in je popolnoma propadel.«
V knjigi Janeza Janše (Okopi II, str. 47n.) beremo, kaj mu je marca 1990 povedal povojni likvidator Stane:
»Njihove oči strmijo iz teme. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več. /…/ Velikokrat sem že držal v roki valterja, ki mi ga je leta 1965 podaril Maček. /…/ Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Namesto v posteljo sem padel v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bežno sem ga poznal še izpred vojne. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta. /…/ Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot lahko povem. Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on. /…/ Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin niti hčerka ne poznata moje zgodbe. /…/ Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami. Pa ne samo on.«
Naj navedem še spomin likovne umetnice Marte Jakopič Kunaver, ki je po koncu druge svetovne vojne izgubila tri brate, vrnjene iz Vetrinja in pobite neznano kje. V prvo nadstropje nad njimi so nastanili neko družino, ki je doživela naslednjo tragedijo:
»Njihov 15-letni sin, partizan, je bil prisiljen streljati vrnjene iz Vetrinja. Potem je hodil okrog, kot bi se mu sanjalo – kolikor ni bil alkoholiziran. Posledice teh dejanj so bile strašne travme, ki smo jih občutili vsi v hiši in bližnji okolici. V ‘jurišnih napadih’, ki so se vrstili noč za nočjo, je zverinsko vpil in razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. /…/ Trpljenje celotne hiše se je končalo še z veliko hujšo tragedijo. Fant se je kasneje poročil in imel dva otroka, dojenčka in enega leto dni starega. Ko je od njega zbežala žena, jima je polomil roke in noge in ju vrgel v Savo, njega pa so odpeljali v umobolnico.«
Kaj se je dogajalo s človekom, ki se je v tistih apokaliptičnih časih hote ali nehote vključil v izvajanje revolucionarnega nasilja? Redkim je uspelo zavestno obsoditi svoja dejanja, jih izpovedati sebi in drugim, se jih pokesati in zopet vzpostaviti normalno človeško empatijo. Nekateri so zločine izrivali iz svoje zavesti, jih skušali pozabiti in zanikati pred sabo in pred družbo, v njih pa je bilo še vedno dovolj človečnosti, da se je oglašala v podobi nespečnosti, morečih sanj, nevroze in agresivnih izpadov. Tretji pa na videz prijazni, urejeni, »nič ne vedo« o kakšnih napakah, kaj šele zločinih, in zdi se, da jih preteklost nič ne vznemirja. Nobene vesti, nobenega kesanja niti nobenega sočutja do krivično razčlovečenih, mučenih in pomorjenih ni zaznati. Čutiti je le nekakšno hladno ujetost in večno sovraštvo do žrtev. In kot pravi Viktor Blažič (Svinčena leta, str. 101): »Lažje je žrtev odpustila svojemu rablju, toda rabelj je zagotovo zasovražil svojo žrtev do konca svojih dni in sovražil jo je vedno nestrpneje in vedno bolj neodjenljivo.«
Prav v tem sovraštvu so likvidatorji vedno znova iskali olajšanje svoje vesti in utemeljitev medsebojne povezanosti v revolucionarno druščino, ki temelji na načelih sovraštva, laži, ovaduštva, pravici ubijati in ropati, dolžnosti zavreči vero v Boga itd. Nekoč je Jože Dežman (Moč preživetja, 2004, str. 232) zapisal: »Mreža, ki ubijalski kolektiv veže v zaroto laži in molka, je razpredena še dandanes. V družinah ubijalcev so morali živeti s temno senco zavedne ali nezavedne krivde. Mnogo teh nepredelanih bremen nosijo otroci in vnuki ubijalcev še dandanes. Pogodba s hudičem še ni izplačana.«
Za vzpostavitev sovraštva proti človeku ali družbeni skupini pa je potrebna razlaga, ideologija ali vsaj sugestivna laž, ki živi naprej in ga z besedo ali dejanjem še naprej spodbuja. Kdor je namreč predan sovraštvu, mu sčasoma postane breme, če ne prebudi istega sovraštva v svojem okolju. Zato so tudi slovenski revolucionarji neprestano obnavljali laž in sovraštvo, tako pri šolskih kot tudi pri svojih otrocih in vnukih, ki so včasih celo ponosni na to dediščino.
Slovenija je že dolgo – vse od komunistične revolucije – žrtev sovraštva in izključevalnosti. Tudi današnje politično dogajanje je v veliki meri še vedno obremenjeno z duhovno patologijo, ki vedno znova razčloveči tako posameznika kot celotno družbo. Gre za prekletstvo, ki še vedno visi tako nad posamezniki kot tudi nad celotno družbo. Gre za zločin, ki še ni bil deležen Nürnberškega procesa in razgradnje laži, na kateri se hrani to sovraštvo. Vse kaže, da omenjena mreža to laž še vedno potrebuje za ohranjanje sovraštva, ker se brez nje kratko malo ne znajde na sodobnem in demokratičnem političnem polju.
Družbeno skupino, ki te ne ogroža, je težko trdovratno in v nedogled sovražiti, če je ne sovražijo tudi drugi iz tvojega okolja. Laže pa je vztrajati v sovraštvu, če tudi v sami žrtvi prebudiš sovraštvo. Potem ti namreč ni treba več z vsemi mogočimi lažmi utemeljevati svojega sovraštva do nje. Tudi v sedanjem času določen politični »razred« kar naprej obnavlja svoje sovraštvo do »desničarjev«, »tradicionalistov«, »janšistov« pa tudi do Cerkve, podjetnikov, zasebnih vrtcev itd. V podzavestni želji seveda, da bi se tudi oni odzvali s sovraštvom in izključevalnostjo. S tem bi – tako upajo – upravičili svoje sovraštvo in trdovratno izključevalnost.
Živimo v času, ki ga zaznamuje vojna med kulturo sovraštva in kulturo človeškega sobivanja, kulturo izključevanja in kulturo vključevanja, vojno, ki je del globalne vojne med kulturo smrti in kulturo življenja.
Če hočemo res biti in ostati na »pravi strani zgodovine«, moramo na sovraštvo odgovarjati z ljubeznijo, ki se izraža v empatiji in pripravljenosti na pogovor. To pomeni, da moramo biti v tej vojni jasni, kritični, odločni, ne smemo pa dovoliti, da bi se ujeli v zanko sovraštva. Na vztrajno laž moramo odgovarjati s prav tako vztrajnim odkrivanjem in glasnim zagovarjanjem resnice. Le Resnica nas bo namreč osvobodila.