Dragi prijatelji, dragi romarji,

zbrali smo se ob kraju, ki je pred osemdesetimi leti postal slovenska Kalvarija. Kraj, kjer se je zlo udejanjilo zunaj vsake človeške predstave o zlu. Tu je zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška, »kot  ga oko še ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9). Koliko je bilo teh, ki so jih zvezanih rok odpeljali na bližnja in bolj oddaljena morišča, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Storilci so se potrudili, da za storjenim zločinom ne bi ostala nobena sled; na mrtve so nasuli tone smeti, nad njimi zgradili ceste, z dinamiti zasuli jame in nanje zasadili smreke. Tisti, ki so zaukazali ta strahoten zločin, ki je rodil prek sedemsto morišč, so zapovedali molk.

Tu, v tej zapovedi molka sta se našla rabelj in žrtve – tiste, ki so preživele. Ne eden ne drugi nista smela spregovoriti. Prižgana svečka v bližini krajev nedoumljivega zločina je pomenila nedopusten zločin zoper zapovedan molk. Kakšno moro so nosili v sebi tisti, ki so dan za dnem pred brezni ali rudniškimi jarki streljali na nedolžne, razgaljene žrtve, toda ko je prišla svoboda, o tem niso smeli spregovoriti. Niti besede o tem, da jih od notri razjeda zločin, ki ga morda niti niso hoteli. In vendar so ga storili. Nikomur se niso smeli potožiti, niti ne prositi odpuščanja tistih, ki so zaradi tega zločina izgubili svoje najbližje. Slutili so, da bi bili, če bi spregovorili, tudi sami deležni oznake »izdajalec«, ki jih je komunistična revolucija lepila tistim, ki jih je pošiljala v smrt, da bi bila njihova smrt v očeh ljudi bolj sprejemljiva. V strahu so se ozirali čez ramo, ponoči si niso upali zapreti oči, ker če so jih, so se pred njimi pokazale svetle, žive in odpuščajoče oči teh, ki so bili poslani v smrt. »Bili so to dolgi trenutki, prava večnost. Čakajoč na smrt sem napravil še enkrat obračun svojega življenja in odpustil svojim morilcem«[1], je zapisal 19-letni študent Vladimir le nekaj mesecev po tem, ko se je uspel rešiti iz jame smrti.

Redki so bili, ki so se uspeli rešiti iz tega zla. »Zakaj ravno jaz – na to nimam odgovora«, je dejal pokojni Janez Zdešar, ki je doživel grozo teharskega koncentracijskega taborišča. »Morda prav zato, da sem potem lahko pričal vsa desetletja, najprej v tujini, o resnici v domovini. Bog je hotel nekoga, ki bo povedal, kako je bilo; nič več in nič manj«.[2]

Nič več in nič manj. Nobene drame, nobenega iskanja pozornosti – le pričevanje o resnici. O tem, kaj se nam je pred osemdesetimi leti zgodilo. Tisti povojni meseci, ki so se napajali iz revolucije, začete v istem mesecu, ko je okupator napadel našo domovino, so pustili neizbrisni pečat na našem narodu in ga pohabili. Tako zelo pohabili, da še danes nosimo posledice. Toda še danes o tem težko govorimo. Dopovedujejo nam, da je bilo o tem izrečenih že dovolj besed. Da bi morali govoriti o čem drugem, bolj bistvenem za naš čas, za našo prihodnost. V zahtevi, da bi morali o tem, kaj se nam je zgodilo, molčati, so najbolj glasni prav nosilci revolucionarne dediščine. Motijo jih Pričevalci, motijo jih zgodovinarji, ki odkrivajo tudi temno stran meseca, motijo jih vsi, ki postavljajo pod vprašaj upravičenost revolucionarnega med vojnega in po vojnega nasilja. Motijo jih pravzaprav vsi, ki si želijo demokratično, pravno in pluralno državo, v kateri ni prostora za idealizirano podobo totalitarne preteklosti, v kateri je bilo storjenega toliko hudega.

Tragično in nedoumljivo je, da temu pozivu k molku in pozabi pogosto pritrjujejo celo ljudje, ki ne morejo prižgati sveče na grobu svojih prednikov, ker nimajo grobov; da k pozivu k pozabi zgodovine pritrjujejo ljudje, katerih domači so v tej zgodovini prenašali hude krivice in zaničevanja, ker so bili »proti nam«. Tu se vidi totalitarna poškodovanost, za katero trpimo in o kateri moramo znova in znova govoriti, če hočemo, da jo bomo enkrat resnično začeli zdraviti. Če hočemo kot narod preživeti, se moramo upreti molku, h kateremu nas silijo, ter zahtevati zdravljenje za našo ranjenost. Stvari je treba povedati take kot so in kot so bile.

Pisatelj Drago Jančar je nekje zapisal: »Diktatorjem in družbenim nasilnežem, ki imajo  na vesti zatiranje človekovih svoboščin in pravic … je treba povedati, kaj so: diktatorji in nasilneži; in zločincem je treba povedati kaj so: zločinci. In njihove spomenike je treba spraviti s trgov slovenskih mest v muzeje, kjer bodo zgodovinarji in obiskovalci v miru premišljevali o tem, kaj so zlega in kdaj tudi dobrega storili za svoj narod, za in zlasti zoper dostojanstvo in integriteto posameznega človeka. …. v imenu kulture in civilizacije ni mogoče braniti spomenikov ljudem, ki so uvedli teror in nekulturo ter Slovenijo za dolga leta spremenili v pokrajino nasilja, strahu in molka. Ne morejo biti njihovi spomeniki več bronasti maliki naše zgodovine, še najmanj demokratičnega časa.«[3]

Da, njihovi spomeniki in njihova dediščina ne bi smeli biti več bronasti maliki naše zgodovine, še najmanj pa demokratičnega časa, za katerega smo se, vsaj upam tako, zavestno odločili, ko smo se odločili za samostojno slovensko državo.

Danes bi radi ponosni dediščini to odločitev iz leta 1991 razvrednotili in ji dali drugo vsebino. Komunizem je pač mojster spreminjanja vsebine besed in mojster manipulacije. O tem je pogosto govoril Justin Stanovnik, globok mislec slovenske stvarnosti in soustanovitelj Nove Slovenske zaveze.  Občutljiv motrivec sveta je zagotovo zaznal, da se vedno pogosteje in vedno glasneje pojavlja misel, da se Slovenci ob odločitvi za slovensko državo pravzaprav nismo izrekali o prejšnjem sistemu, temveč je plebiscitarno odločitev za samostojno državo bolj spodbudila Slovencem nenaklonjena velikosrbska državna politika. Da socializem pravzaprav ni bil slab in mu ljudje niti niso nasprotovali, saj da so živeli dostojno življenje; življenje, kjer sta bila v ospredju solidarnost in medsebojna pomoč, ne pa divji, razčlovečeni kapitalizem, ki danes uničuje vse, kar pride pod njegovo kolesje. Ta misel, ki sicer korenini v laži in načrtni pozabi, se počasi, kot strup, širi po narodnem tkivu in zastruplja veselje in zdrav ponos, ki smo ga čutili ob lastni državi. Namesto da bi svoje nezadovoljstvo in razočaranje usmerili proti resničnemu vzroku za vedno manj konkurenčno, vedno manj pravno in vedno manj demokratično ter vedno manj pluralno Slovenijo, dopuščamo, da nam prav ti, ki so odgovorni za tako stanje v državi, zastrupljajo tisti svetal trenutek naše narodne zgodovine, v kateri se je uresničil tisočletni sen naših prednikov, če uporabim misel, ki je bila tolikokrat izrečena v začetku 90-tih let. To so tisti, ki so, z nekaj kratkimi prekinitvami, že desetletja na oblasti in nočejo sestopiti. Zaskrbljujoče je, da se ta misel širi tudi med pomladno čutečimi ljudmi; med ljudmi, ki  so se resnično veselili mlade slovenske države. Samo pomislimo, kolikrat se sami ujamemo v mislih in besedah, da se za tako državo, kot jo imamo danes, ni več vredno boriti in ne truditi. To so strašljive besede, ki bi jih morali preganjati. Najprej pri sebi, potem pa tudi v naši okolici. Zavedati bi se morali, da s takimi mislimi in besedami teptamo ideale, za katere so dali svoja življenja mladi fantje in možje, katerih se danes spominjamo.  O tem bi morali govoriti, toda molk je žal postal naša stalnica.

Zapoved molka, zaukazana ob strašnem zločinu, ki mu je bila priča domača zemlja pred osemdesetimi leti, je še vedno tu in se je zažrla globoko v nas. Tudi v mlajše rodove, tiste, ki šele vstopajo v svet s svojimi idejami, talenti in sposobnostmi. Ne vidijo in ne čutijo, kako je sistemska laž, ohrabrena z molkom, poškodovala tudi njih, njihovo sposobnost uvida, razumevanja in razločevanja med resnico in lažjo, med narobe in prav.

Privzgojena brezbrižnost, ne-odnos do zločina, ki se je zgodil v našem narodu, tudi njih dela neobčutljive za stiske tistih, ki jih dediščine ideologije razglašajo za ne-ljudi, ker ne mislijo enako kot oni.

Prišli smo tako daleč, da smo se kot družba sposobni pretreseno spominjati Srebrenice, ne zmoremo pa pretresenega spomina na po obsegu še hujši zločin, ki se je zgodil pri nas. Dnevno poslušamo o grozotah v Gazi. Zgroženo preštevajo mrtve palestinske otroke, nas pozivajo k brezkompromisni solidarnosti s Palestinci ter terjajo sankcije proti temu zločinu. Toda ta ista družba, tej isti ljudje ostajajo popolnoma hladni, brezčutni do pomorjenih otrok v Matjaževi jami pri Pevnem nad Škofjo Loko; do mater, ki so jim sredi teharskega taborišča iz rok trgali njihove otroke in jih nalagali na vozove, do ugrabljenih otrok s Petričkega, Ormoža in sirot, ki so zaradi povojnih pobojev ostale brez očetov.  

Nekaj je hudo narobe v tej dolini Šentflorjanski, če ob zločinih nad lastnim narodom ostaja srce kamnito, hladno in otopelo. Če nismo sposobni obsoditi zla zaradi zla – ker je zlo samo na sebi, potem ni več meje zanj. Potem je mogoče vsako zlo, ki ga povzroča nekdo, ki nam je blizu, s komer delimo podobne poglede ali ideale, opravičiti. Ko zlo ni več zlo samo na sebi, je dovoljeno vse. Banalnost zla, pravi Hannah Arendt. To se nam dogaja danes v naši domovini.

Zapovedani molk o storjenem hudem in spreminjanje zločina v nekaj dobrega, opravičljivega, dobivata močan odmev v naši stvarnosti. Izgubljamo občutek za prav, za dobro in predvsem za resnico. Samo pomislimo, kako samoumevna je postala v kratkem času misel, da se stare, bolne in nebogljene obsodi na smrt. Res da zavito v tančico solidarnosti, razumevanja, celo usmiljenja, toda v resnici gre za razvrednotenje človeka do te mere, da je smrt edina možnost, ki mu jo ob trpljenju ponujamo. V sozvočju s to mislijo se je našel tudi marsikateri redni nedeljnik. Da je temu tako, se je pokazalo pri zbiranju podpisov v podporo referendumu proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S kakšno muko se je zbralo potrebnih 40.000 glasov! To bi nam moralo dati misliti.

Razvrednotili smo življenje nerojenega otroka ter splav razglasili za civilizacijski dosežek, čeprav pušča za seboj čustveno, duhovno opustošenje – tudi na kolektivni ravni, na ravni naroda.

Zadnja tri leta gledamo, kako nam pred našimi očmi uničujejo našo državo. Po vseh mednarodnih gospodarskih in drugih kazalcih nazadujemo tako hitro, da skoraj ni mogoče verjeti. Oblast kot po tekočem traku sprejema zakone, ki so škodljivi ne le za gospodarski, temveč še posebej za moralni razkroj našega naroda in družbe. Z zvrhano mero nadutosti in zaničevanja iz javnega prostora izključujejo drugače misleče ter se vedno pogosteje spogledujejo z idejami, ki nakazujejo pot v nedemokratično družbo. Naš naraven odziv bi moral biti, da bi se temu uprli, da bi klicali oblast k odgovornosti ter odločno zahtevali spremembe, toda namesto tega se držimo molka. Skozi dolgih osem desetletji so nas naučili, da je le molk garant za preživetje. Toda, če človek o zlu predolgo molči, ga ta molk notranje razjeda in uničuje. Ga razčloveči in naredi otopelega, brez volje do življenja. To se nam danes dogaja. Ne le na osebni ravni, temveč tudi na ravni naroda. Prevečkrat smo notranje popolnoma otopeli, brez volje do življenja. Danes nosimo posledice legitimnosti, ki je bila dana temu nedopustnemu molku, ki je žrtvam prepovedala govoriti.

Nepredstavljivo je, da žrtve fašizma in nacizma ne bi smele govoriti o tem, kar se jim je zgodilo. Toda to nepredstavljivost smo vzeli za samoumevno, ko govorimo o žrtvah komunizma. Prav zato je čas, da spregovorimo, če hočemo ne le preživeti, temveč zopet na polno zaživeti. Zato moramo govoriti. Znova in znova. Pričati moramo o resnici. O tem, kaj se nam je resnično zgodilo. Povedati moramo, kako je bilo. Nič več in nič manj. V tem moramo vztrajati, čeprav se na trenutke zdi, da gre za upanje proti upanju. Toda prepričana sem, da nam ob naših naporih, da bi resnica pretresla naše ljudi, da bi omehčala hladna in otopela srca ter nadomestila molk in pregnala zlo, stojijo ob strani naši mučenci, ki so svoj boj že dobojevali in ob tem ostali zvesti. Sebi, Bogu in domovini. Naj ob njihovem zgledu tudi mi postanemo boljši, bolj sveti ljudje.

[1] Pričevanje Vladimirja Zingerja (hrani Arhiv RS). 

[2] Pogovor z Janezom Zdešarjem, Radio Ognjišče.

[3] Drago Jančar, Temna stran meseca.