Home Blog

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0

Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze in širša javnost!

V soboto, 6. junija 2026 ob 11. uri bo obletna sveta maša s spominsko slovesnostjo v Kočevskem Rogu pri breznu pod Macesnovo gorico. Mašo bo ob somaševanju duhovnikov daroval novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje.

Po sveti maši bo v kulturnem delu slovesnosti zbrane nagovoril prof. ddr. Klemen Jaklič, nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sveto mašo in celotno slovesnost bo s petjem obogatil oktet In spiritu.

Sveta maša pri Macesnovi gorici nas bo zbrala na kraju velikega trpljenja in smrti slovenskih domobrancev, ki so bili kot izmučeni slovenski fantje in možje ustreljeni in pahnjeni v brezno. Njihova telesa so se spremenila v roško zemljo, njihove kosti so izkopane in čakajo usmiljenjih rok za pokop, njihovo življenje in trpljenje pa je šlo z njimi k Bogu. Sveta maša ob breznu naj nas poveže v liturgičnem spominu na mučeništvo slovenskih katoličanov med revolucijo in po njej. Priporočajmo jim našo Slovenijo, zlasti naše mlade in družine.

Praktični napotki
Avtobus iz Ljubljane (parkirišče Tivoli) odpelje ob 7:45, potrebna je predhodna prijava po telefonu (01 425 15 37, na odzivniku lahko pustite ime in priimek ter število oseb) ali na e-pošto info@zaveza.si. Dostop na prizorišče je urejen po cesti, upoštevajte napotke. Kdor bo prišel z lastnim prevozom, naj nujno upošteva navodila rediteljev, da bo dostop lažji za vse.

Bdenje mladih v Rogu
Na predvečer in ponoči bodo mladi v molitvi bedeli in molili ob breznih: že več kot deset let prihajajo v Rog, da prinesejo Najsvetejše na kraj trpljenja in ob branju imen pobitih premišljujejo o vstajenjski luči na kraju najgloblje teme (informacije: Instagram, Facebook: Bdenje v Rogu).

Spomin slovenskih dežel, foto: T. Petelinšek

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno ime: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev) je bil v Državnem zboru prvič obravnavan 25. maja in bil včeraj, 26. maja 2026 tudi veljavno sprejet.

Sprejema tega zakona se veselimo, saj v njem vidimo pomemben premik k trem ciljem, ki smo jih pri Zavezi poudarjali: da bodo naši pobiti pokopani na Pokopališču Žale v Ljubljani; da se zakonsko predpiše postopek identifikacije, s čimer bo moč ugotoviti sorodstvo med živečimi svojci in ostanki pokojnika; in da se žrtvam komunizma ponovno posveti narodni dan spomina, s katerim se bodo naši pobiti postopoma vračali v skupno zavest Slovencev.

S tem se začenjajo realni koraki k temu, da bodo žrtve revolucije, ki so bile v zločinu umorjene in izločene iz spominske zavesti Slovencev, naposled spoštljivo pokopane. S pokopom na osrednjem pokopališču v glavnem mestu bodo naši pobiti sprejeti v središče države Slovenije, ki bo na ta način simbolno pokazala, da tudi te mrtve sprejema kot svoje sinove. To je za etično podlago slovenske družbe kot celote izrednega pomena.

Družinam pobitih, ki jim je nasilni povojni režim poleg uboja očetov in bratov zadal še neštevilne druge krivice in zatiranje, ta zakon s pokopom njihovih bližnjih in z državnim dnevom spomina daje vsaj simbolno priznanje ter zadoščenje: da so njihovi pobiti vredni spoštovanja in pietete.

Ta zakon je pomemben tudi zato, ker se končno, po mnogih letih prošenj z njim določa postopek identifikacije žrtev. Tako bo moč ugotoviti sorodstveno vez med živečimi svojci in posmrtnimi ostanki pokojnih. Ta določila so pomembna za vse skupine žrtev vojne in revolucije. Tudi družine partizanov bodo lahko po poti, ki jo utira ta zakon, ugotovile, v katerem grobu počiva njihov sorodnik. Spletla se bo močnejša vez med pokojnimi in živimi, kar bo delovalo očiščujoče in zedinjujoče.

Potrebno bo nekaj časa, da postopki stečejo; toda če bomo imeli vlado, ki bo hotela ta zakon izvrševati, bodo stekli, dobra stvar bo napredovala. 

Prav je, da se kot katoličani spomnimo, da je bil ta zakon v prvem branju, ko je bil izboljšan z amandmaji strank predlagateljic, potrjen dne 25. 5. 2026 na praznik Marije Pomagaj, priprošnjice Slovencev in zavetnice naše države, ki so se je mnogi naši pobiti v duhu oklepali v svojih poslednjih trenutkih. Nato je bil zakon dokončno sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije dne 26. maja 2026, na dan umora dr. Lamberta Ehrlicha, ki je svoje delo za neminljivo Slovenijo izpolnil z mučeništvom.

Slávi, moja duša, Gospoda,
ne pozabi nobenega njegovega dejanja.
(Ps 103,2-5)

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze!

Narodni dan spomina na žrtve, ki jih je komunizem na Slovenskem izmučil do smrti, je že četrto leto ukinjen.

Toda mi bomo že četrto leto ta dan obhajali spomin na žrtve komunizma:

s tihim spoštovanjem njihove bolečine,
s spominom njihove smrtne stiske,
z mislijo na njihovo zamolčanost in prikritost,
z lučjo sveče, s katero jim želimo večno luč.

Zato vas vabimo na spominsko slovesnost ‘Ker smo ljudje’, ki bo v soboto, 16. maja 2026 ob 21. uri na Trgu republike v Ljubljani.

S svojo navzočnostjo bodimo glas, ki bo zahteval, da država Slovenija sprejme žrtve komunizma kot svoje, jih pokoplje in jim izkaže osnovno spoštovanje z narodnim dnevom spomina.

Prebudimo Slovenijo
Nova Slovenska zaveza
Združeni ob lipi sprave
Vseposvojitev

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin, da bi se ne izneverili etičnemu imperativu resnice, včasih pozabimo na kakšen vidik zla, ki je manj izstopajoč, manj opozarja sam nase, morda je prišel nad naše predhodnike malo pozneje kakor tisto glavno in najhujše – in se zgodi, da na ta vidik ali to stvar manj mislimo.

Takšna nekoliko spregledana »podrobnost«, ki nam večkrat uhaja iz zavesti, vendar se je treba k njej vračati, je dejstvo, da je komunistični režim nadaljeval uničevalno, naravnost ubijalsko delo revolucije še v mirnem času, celo v letu 1946. Pretrese nas, ko v zbirki podatkov »Žrtve II. svetovne vojne« Inštituta za novejšo zgodovino (www.sistory.si/ww2) najdemo za leto 1946 nič manj kot 702 žrtvi! Številka nas presune. Izmed teh je 18 žrtev umrlo še zaradi nemškega okupatorja: zaradi posledic koncentracijskih taborišč, izčrpanosti od prisilnega dela ali posledic prisilne mobilizacije. Toda kar 428 ljudi je v letu 1946 neposredno umorila OZNA. Če jim prištejemo še 186 žrtev »neznanega povzročitelja«, žrtve KNOJ in žrtve tedanje Jugoslovanske armade ter nekatere druge kategorije, se število žrtev komunizma med Slovenci v letu 1946, pred 80 leti, povzpne precej nad 500 – verjetno celo nad 600.

Ta strašna vrsta imen, moških in žensk, starejših, a večidel mladih, z vseh koncev Slovenije – to strašno sosledje pretrganih slovenskih življenj v domnevno »mirnem« letu 1946 nas mora spomniti, da je število ubitih v letu 1946 skoraj primerljivo s številom tistih, ki so jih revolucionarji pomorili v letu 1942 v času pred začetkom vaških straž, ko so morilsko kolesje revolucije spravili v tek. Pogosto se spominjamo tega začetka grozot; toda potem, ko naj bi bil že čas »miru« in »svobode«, ima leto 1946 skoraj enako mračno smrtno bilanco. Tega se nisem zavedal, dokler nisem šel pregledoval zbirke »Žrtve II. svetovne vojne«. To dejstvo nas sprva osupne; potem pa zagledamo, kakor bi se zabliskalo v temi: da so se komunistična ideja, ljudje, ki so jo nosili, in družbeni sistem, ki so ga postavili, dejansko od začetka do konca bojevali proti svojemu narodu. Komunisti so vodili aktivno vojno proti slovenskemu narodu. Ta vojna se je nadaljevala z ideološkimi in represivnimi sredstvi pozneje in traja vse do danes: v srečnih letih demokratizacije in osamosvojitve Slovenije je za nekaj časa pojenjala; toda odnos politične levice do izvorno demokratičnih političnih sil danes ni normalen politični boj, ampak je to čedalje bolj patološko zanikovanje človeškosti nasprotnika, nekakšno vojno razpoloženje v navidezno mirnem času …

Film Naša kri iz trilogije Exodus 1945 studia Sipoš, ki si ga je takoj po začetku predvajanja ogledalo na tisoče gledalcev, prinaša v to stanje neko novo realnost, ki je ni pričakoval nihče. Film predstavi pretresljivo zgodbo o zadnjih dneh domobranskih ranjencev na sanitetnem vlaku D, ki je dne 7. maja 1945 odhajal iz Ljubljane proti Koroški in kjer sta delovala zdravnika dr. Valentin Meršol in dr. Janez Janež. Prikazano dogajanje je seveda nadvse kompleksno, v njem je cela vrsta pomembnih razsežnosti: duhovna, narodno-zgodovinska, vojaško-politična, mednarodno-pravna … Toda ustvarjalci filma so vse te razsežnosti pustili nekoliko v ozadju. V ospredje so izpostavili dramo ljudi, ki se rešujejo iz življenjske nevarnosti, v prvem planu je agonija ranjenih, pa tudi agonija teh, ki jim skušajo pomagati in ob tem preživeti. In nekaterim se to posreči. Mrakovi dekleti in duhovnik Janez Jenko pa ostanejo pri tistih, najbolj ubogih – pri nepokretnih ranjencih, ki jih bo doletelo najhujše v Brezarjevem breznu pri Podutiku v Ljubljani. Dramatičen prikaz njihovih stisk, strahov in bolečin, pa tudi prisebni lik dr. Meršola, delujejo na gledalca očiščujoče, katarzično. Film Naša kri govori torej predvsem, da so to bili naši slovenski ljudje, plemeniti in požrtvovalni, in predvsem, da so bili v velikanski agoniji – prav kot ljudje – in se je ob tem razkrila njihova človeška vrednost in veličina.

Takšna očiščujoča afirmacija človečnosti naših preganjanih ljudi je tisto najmočnejše nasprotje nadaljevanju državljanske vojne, ki se je začelo pred vojno s klevetanjem o naših ljudeh kot fašistih, se nadaljevalo med vojno s pobijanjem vse do leta 1946 in se dogaja še naprej na prizoriščih sedanje politike in medijev. Izčiščen filmski prikaz človeške drame, kdo in kaj so bili ti ljudje, je najbolj nasprotno sredstvo črnjenju in zavračanju, obsojanju in zanikovalstvu … Sporočilo tega filma dejansko deluje kot duhovna sila, ki postavlja osebe in dogodke na svoje pravo mesto; je duhovna moč filmske pripovedi, ki ničemur ne nasprotuje, ki ničesar ne sprevrača in uničuje, ampak zgolj razkriva resnico oseb, dogodkov, človeških položajev … V tem je preprosta in notranje enovita moč filma Naša kri. Zato je ta film brez dvoma tudi resen prispevek k rektifikaciji, uravnavi poškodovane in izkrivljene slovenske pameti.

Laž – nesmrtna duša

Darwinova evolucija

Ko je Charles Darwin sredi devetnajstega stoletja (1859) objavil svoje glavno delo O nastanku vrst po naravnem izboru, je Engels navdušeno pisal Marxu: »Pravzaprav je Darwin, ki ga pravkar prebiram, kar čudovit. Teleologija po eni strani doslej še ni bila uničena, to se je zdaj zgodilo.« Darwinov nauk je torej po Engelsovem mnenju iz narave dokončno odpravil pojem Boga kot stvarnika vesolja, zemlje, človeka … Potisnil ga je v polje neznanstvene domišljije, v »pravljice«. S tem naj bi človek postal osvobojen, da s svetom, družbo, naravo in celo s človeško naravo počne, kar hoče. In Marx je v Darwinovem delu takoj spoznal naravoslovno osnovo za svoj materialistični pogled na človeka, družbo in življenje.

Zahodna krščanska kultura pa temelji na skoraj tri tisoč let stari svetopisemski modrosti o stvarjenju sveta, ki ni toliko odgovor, kako je svet nastal, kot mnogo bolj, ali je to stvarstvo človeku tuje, sovražno ali pa morda prijazno, saj naj bi ga prav za človeka ustvaril Bog. In res se je ob starodavni svetopisemski zgodbi človek čutil ljubljen in varovan. Še najbolj veličastno potrditev svoje identitete pa najdemo v besedah: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril«. (1 Mz 1,27)

Nič ni težje za človeka, kot če mu okolje vztrajno preprečuje živeti po svoji naravi ali da mu celo vsiljuje in od njega zahteva njemu tujo, protičloveško naravo, kot so surova tekmovalnost, krivičnost, nemoralnost, ateizem itd.

In prav to se je dogajalo v prejšnjem stoletju – in se na drug način še vedno in še bolj pritlehno dogaja v 21. stoletju. »Končni cilj komunističnega sistema je bila preobrazba človeške narave,« je zapisal Orlando Figes (1959–) in nadaljeval: »Podobno je marksistična filozofija učila, da je človeška narava proizvod zgodovinskega razvoja in jo je zato mogoče preobraziti z revolucijo. Znanstveni materializem Darwina in Huxleyja, ki ga je inteligenca v času Leninove mladosti častila kot versko dogmo, je tudi zagovarjal trditev, da človeka določa svet, v katerem živi. Iz vsega tega so boljševiki sklepali, da lahko njihova revolucija ob pomoči znanosti ustvari novo vrsto človeka.«

Ta človek nikakor ni ustvarjen po božji podobi. V njem ni nič trajnega, nič večnega in o njem Immanuel Kant ne bi mogel reči: »Dva čudeža poznam, zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni«.

In prav s tem moralnim zakonom se je spopadel komunizem, da bi lahko opravičil nasilno spremembo družbenega reda po svoji zamisli.

LGBT in človekova identiteta

Ni čudno, da je današnji človek v veliki meri postal slep in gluh za ta moralni zakon. Postal je nesposoben zaznati svojo notranjo naravo. Z njo ravna, kakor hoče, kar si zamisli ali kar mu sugerirajo načrtovalci javnega mnenja, ki mu dobesedno vsiljuje skrbno načrtovano laž.

Novembra 2006 je skupina predstavnic LGBT oziroma skupina tako imenovanih priznanih strokovnjakinj za človekove pravice brez kakršnegakoli uradnega poslanstva organizirala konferenco v Yogyakarti v Indoneziji, kjer so sestavile seznam z naslovom 29 načel iz Yogyakarte (The 29 Yogyakarta Principles, PY), ki tvorijo podrobna navodila za vpeljevanje in uporabo ideologije spola. Marca 2007 so ta načela predstavile (ne: dale v potrditev!) Združenim narodom v Ženevi, da bi tem načelom že s tem nadele videz avtoritete.

Dr. Jože Trontelj je (2012) ob takem početju takole zapisal: »Tu že precej časa opažamo fenomen, ki je znan kot beg od razuma in znanosti. Pojav zajema velik del zahodnega sveta in je po svojih učinkih destruktiven. Postalo je nekako splošno sprejemljivo misliti, da je o vsaki stvari možnih več resnic in da ima človek nekakšno legitimno pravico, da si izbere tisto, ki mu je v danem položaju najbolj pogodu.«

Vendar vse razprave, vsa razmišljanja o človeku, njegovi naravi ter moralnem zakonu v človeku so možna pod pogojem, da že v načelu priznamo človeku vertikalno, to je duhovno razsežnost. Prav po tej razsežnosti se človek razlikuje od živali. Naj omenimo preprost in oprijemljiv dokaz te razsežnosti, ki ga najdemo celo v zdravniških opisih Obsmrtnih izkušenj onkoloških pacientov (ISIS, julij 2024):

Obsmrtne izkušnje nam govore, da zavest presega zgolj možgansko funkcioniranje in da možgani ne proizvajajo zavesti, ampak jo le procesirajo. Pacient, ki je bil slep od rojstva, je na operacijski mizi doživel srčni zastoj in klinično smrt. Po uspešni reanimaciji je pripovedoval, kako je odšel (odplaval) iz bolnišnice in prvič v življenju videl sneg in železniške tirnice. Po njih je pripeljal vlak in pacient je opisal logotip lokomotive. Ko so kasneje preverili vozni red vlaka, so zgodbo potrdili in tudi logotip lokomotive.

Obsmrtne izkušnje so v posameznih primerih doživljali ljudje vseh časov, tudi v kameni dobi. Zato je razumljivo, da je človek vseh časov imel zavest ali vsaj slutnjo o svoji duhovni razsežnosti, iz česar se je rojevala tudi vera v Boga. Če pa je podoba Boga prisotna v razodeti obliki, potem je prisotna tudi zavest, da smo ustvarjeni kot moški ali kot ženska. In zato je ideologija o prosti izbiri spola ne le nesprejemljiva, ampak tudi z medicinskega stališča smešna, nora. Kot je noro geslo, da sta spola enaka. Že po genomu (genetski karti) sta si moški in ženska bolj različna kot moški in šimpanz ali ženska in opičja samica. Osnovnošolska pamet pove, da spola nista enaka, sta pa seveda enakopravna, enakovredna in se medsebojno dopolnjujeta.

Revolucija in družina

Komunistična revolucija se je od vsega začetka zelo intenzivno ukvarjala tudi z družino, ki je od nekdaj veljala kot človekovo najpomembnejše življenjsko okolje, predvsem v času otroštva. In kot ugotavlja Paul Kengor, smo prvi histerični napad na družino doživeli že v 19. stoletju, ko je socialist Robert Owen leta 1826 napovedal: »Vam in svetu oznanjam, da je bil človek do te ure v vseh delih zemlje suženj trojice največjega pošastnega zla, ki lahko v kombinaciji povzroči duševno ali telesno zlo celotni rasi. Mislim na zasebno lastnino, religijo in zakon (zakonsko zvezo, družino).«

In to je prevzel tudi Karl Marx v Komunističnem manifestu leta 1848: »Odprava privatne lastnine,« kar pa ni možno brez nasilja in pobijanja ljudi, zato »bo do takrat nujno potreben despotizem«. In mnogi so že v 19. stoletju poskušali odpraviti, preoblikovati, »redefinirati« tradicionalno razumevanje zakonske zveze kot skupnosti enega moža in ene žene.

Leto dni po Marxovi smrti je izšla Marx-Engelsova knjiga o družini. V njej Engels pravi: »S prenosom sredstev proizvodnje v skupno lastništvo družina preneha obstajati kot gospodarska enota družbe.« Engels je namreč hotel privatno gospodinjstvo preoblikovati v družbeno tvorbo, to je »podržaviti«. Vzgoja in izobraževanje naj bi postala družbena skrb in vsi otroci naj postanejo enaki. Alexandra Kollontai, ena vodilnih žensk boljševiške revolucije, je učila: »Mati, ki dela, ne sme razlikovati med svojimi in mojimi otroki. Delovna mati mora razumeti, da so otroci naši, otroci ruskih komunističnih delavcev. Država bo prevzela vse obveznosti zanje.« To pomeni podržavljenje otrok!

Danes ni to nič novega. Novo je to, da vse to dobiva splošno podporo! Gulage smo obsodili, vse drugo – splav, ločitev, razvrednotenje družine, prepuščanje vzgoje otrok državi, pa vse bolj sprejemamo. Razvrednotenje družine kot osnovne celice naroda pa se je na političnem področju Zahoda z vzponom kulturnega marksizma še intenzivneje razmahnilo.

Uveljavljanje ideologije spola, ki hoče legalizirati vse mogoče deviantne spolno-erotične odnose, celo pedofilijo, pa je tudi slaba napoved za bodočnost človeške družbe. Francisco José Contreras ugotavlja, da je postsocialistična levica zaradi svoje izpraznjenosti in neaktualnosti prav to ideologijo vzela za svojo. S tem je dobil feminizem še bolj izmaličeno in nenaravno podobo, borbena levica pa je zapustila področje socialne pravičnosti in se preusmerila v bioetiko, spolno etiko in protikrščanstvo. Najprej torej v agendo za splav, evtanazijo, genski inženiring itd. Sledil je napad na tradicionalni model družine z uzakonitvijo istospolne zveze, posvojitev v istospolno skupnost, izposojo maternice itd. V ozadju vsega pa še vedno kraljuje njihova protikrščanska agenda z izrazito kristjanofobijo, ukinitev katoliških vrtcev, diskreditacijo zahodne krščanske kulture itd.

Paul Kengor je na vprašanje, zakaj komunisti tako podpirajo istospolne poroke, odgovoril: »Cilj komunizma je ukiniti tradicionalno družino. V istospolnih porokah so končno našli orodje, ki so ga iskali že sto let. Orodje za preoblikovanje družine in zakonske zveze.«

Laž in kulturni spopad

Herbert Marcuse je bil najbolj vpliven kulturni marksist Frankfurtske šole, nekakšen intelektualni guru za novo levico Amerike. Govoril je o polimorfni perverzni spolnosti, ki vključuje oralni, analni in genitalni erotizem ter se izogiba heteroseksualnim odnosom. Marcuse je verjel, da je mogoče spolno osvoboditev doseči skozi raziskovanje inovacij spolnih želja, spolnih dejavnosti in spolnih vlog. Vse te nereproduktivne oblike seksualnih odnosov je Freud sicer uvrščal med perverzne seksualne želje. A Marcuse je homoseksualce imel za radikalne zastavonoše seksa z edinim smislom: samozadovoljevanje.

Politična konkurenca in celo politični spopad različnih svetovnih nazorov je bil vedno prisoten, a danes se je s političnega področja preselil na področje človeka in človeške narave. Gre za spopad med pojmovanjem dejstev o človeku, ki jih odkriva znanost (biologija in biomedicina), in pojmovanjem, ki ga vsiljujejo ideologi spola, feministične sekte in novodobna levica s kulturnim marksizmom. Ta ideološki spopad pa je za zahodno civilizacijo mnogo bolj nevaren, saj poteka na polju vzgoje, izobraževanja in medijskega inženiringa, na polju nazorskih temeljev resnice, na polju oblikovanja nove generacije.

»Vse evropske vrednote – svoboda, dostojanstvo, enakopravnost med spoloma, ločitev Cerkve od države itn. – so konec koncev vzklile v krščanstvu. Razsvetljenstvo jih je sekulariziralo, misleč, da lahko preživijo brez krščanskih korenin. A čas je pokazal, da to ni izvedljivo,« pravi Contreras.

Junija 2024 je nemški parlament sprejel kontroverzni zakona o samoodločbi (SBGG – Gesetz über die Selbstbestimmung in Bezug auf den Geschlechtseintrag). Namen tega zakona je olajšati registracijo spremembe spola iz moškega v ženskega ali obratno. In posledice: moški že prevzemajo kolajne v ženskih športih, posiljevalci pa so nameščeni v ženske zapore.

Vse kaže, da v tem kulturnem spopadu vse bolj zmaguje primitivna laž o človekovi naravni identiteti, ki naj bi jo človek lahko spreminjal po svoji zamisli. Če ni Boga, je lahko človek sam sebi bog.

Ideologija spola je preplavila že vrsto zahodnih držav. Diktatura LGBT je prodrla v državno politiko in zasedla kulturni prestol šolstva. Gre za spopad za dušo otrok in mladine. Zato skušajo uveljaviti načelo, da se staršev ne obvešča, kaj počno z njihovimi otroki.

V zadnjih dvestotih letih se je človek izkazal kot slab varuh okolja. Z industrijsko revolucijo se je začelo tudi lahkomiselno izčrpavanje, onesnaževanje in zastrupljanje naravnega okolja. Z ideološko revolucijo in sovražnim odnosom do specifično človeške narave, to je njegove duhovne narave, pa se je razbohotilo načrtno poniževanje in uničevanje vsega, na čemer temelji humanost človeške narave.

Ko so zahodni komunisti spoznali, da z agresijo boljševistične revolucije ni mogoče premagati zahodne kulture, so se odločili za marš skozi institucije v kulturi, predvsem na področju spolnosti in splava, ter skozi šolstvo in medije. Združili so marksizem in freudizem ter skušajo razčlovečiti spolnost, zaničevati monogamijo ter poveličevati homoseksualnost in pedofilijo.

Klimatske spremembe

Združeni narodi so že leta 1988 oblikovali svoj podnebni panel o klimatskih spremembah, IPCC, s katerim naj bi dokazali tezo o ogroženosti podnebja. Razpisni pogoj za financiranje posamezne študije pa je bil, da bo študija dokazovala, kako škodljive podnebne spremembe povzroča prav človekova dejavnost. Podnebni raziskovalci so med vrsticami razpisa videli navodila, da bodo le tiste raziskave bogato financirane, ki dokazujejo človeško krivdo za klimatske spremembe. Judith Curry takole povzema to sporočilo: »Dajte prednost alarmantnim študijam! Drugih niti ne pošiljajte v pregled. Če se želite povzpeti po karierni lestvici, na primer končati prestižno univerzo in dobiti visoko plačo, velik laboratorij ter dobiti visoko štipendijo in postati vodja inštituta, potem je pot, ki ji morate slediti, jasna.«

To je bila pot podnebnega alarmizma in napihovanja zgodbe o segrevanju planeta. Toplogredni plini, ki naj bi jih povzročala človeška dejavnost, so tako postali izvor vsega zla in glavni razlog za potrebo po obvladovanju družbe ter njenega mišljenja, delovanja in življenja. Vse znanstvene raziskave, ki so jih financirali ZN, so torej dokazovale grozljivo dogajanje podnebnih sprememb. Spet se je torej izkazala modrost, ki ji lahko rečemo: »Avtentična znanost je steber resnice, prodana znanost pa dekla laži!«

Resničnost pa vse bolj razkrinkava podnebno laž. Septembra 2021 so arheologi na norveškem ledeniku Digervarden v gorovju Reinheimen našli leseno smučko in usnjene vezi, stare kakšnih 1300 let. V ledenikih province Innlandet so našli več kot 3000 kosov čevljev, obleke, orodja, podkev, puščice in drugih predmetov, starih tudi 6000 let. Ohranili so se, ker jih je konzerviral ledenik. Posebno zanimiv je ledenik Lendbreen na sedlu, ki je bilo nekoč očitno prehodno. Tu so našli več kot tisoč predmetov, ki se uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Tako tudi na švicarskem prelazu Schnidejoch na višini 2750 metrov. Tudi arheološko odkritje zaledenele mumije Ötzi leta 1991 na prehodu med Avstrijo in Italijo, stare 5000 let, dokazuje, da so bila v preteklosti tudi mnogo milejša (toplejša) obdobja, kot so danes. Vrtina ledenika na 3500 metrov visoki Weisseespitze dokazuje, da se je ledeni vrh ustvaril pred 5900 leti in da je bila pred tem bistveno toplejša klima. Ledeniki, ki se topijo, danes odkrivajo tudi debla dreves, ki so nekoč (pred 11.000 leti) rasla daleč nad sedanjo gozdno mejo.

Vse kaže, da se zadnja ledena doba postopoma umika in je strašenje pred segrevanjem planeta umetno razpihovano s strani globalističnega kapitala.

Krščanstvo kot ovira

V Sloveniji je bil začetek komunistične revolucije apokaliptično krvav. Desetina najbolj vitalnega dela naroda (moških od 18 do 35 let) je bila pomorjena ali izgnana. Za ideološko razlago in opravičilo so izbrali mantro o izdajalcih in kolaborantih.

A postopoma so prišli novi časi, novi revolucionarni postopki, ki so zahtevali nove razlage in nova opravičila. Zajela so nas zahodna gibanja o prebujenstvu, feminizmu, lahkotnem opravičevanju splava, prosti izbiri spola, klimatskih spremembah …, ki dosledno vsa temeljijo na laži.

Očitno je laž nesmrtna duša ne le komunizma, ampak tudi vseh njegovih izpeljank. Gre za poskus temeljite razgradnje človeka in njegove narave, ki pa je možna le ob radikalni odstranitvi krščanskih načel. To pa ne bo lahko in vse kaže, da dokler bo trajal pritisk, bo trajal tudi odpor. Predvsem odpor proti razvrednotenju človeške narave in razčlovečenju spolnosti. Če se že kristjani ne zavedamo obrambne moči krščanstva, se je zavedajo tisti revolucionarji, ki sanjajo o ustvarjanju nove družbe in novega človeka.

Vedo, da je krščanstvo njihov največji sovražnik. In mi vemo, da oni vedo, od kod črpamo svojo moč za upor. Ne vedo pa, da nam je zmaga zagotovljena in da vsem, ki sledimo resnici, velja obljuba: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32)

V svetu sovraštva

Kot bi še vedno živeli sredi vojne. Tiste vojne, ki naj bi se tudi v Sloveniji končala leta 1945. Pa se ni! Oblast je namreč prevzela skupina komunistov in jo utrdila z edino dovoljeno stranko – Zvezo komunistov, in s sovraštvom do vseh drugih.
V svoji novi knjigi (Komunistični strah v gatah) Jože dežman navaja naslednje značilnosti povojnega komunizma: laž, zapoved molka, ovaduštvo, sovraštvo do Cerkve, lahkotnost ubijanja, medsebojno obračunavanje pa tudi pijančevanje, nerazmišljanje (niso brali), konstitutivno središče njihove ideologije pa sta bila zločin in dolžnost sovraštva. Če nisi sovražil, nisi bil komunist! In tudi v sedanji slovenski politiki je vedno novo ustvarjanje »fašistov« znak, da je sovraštvo kot osnovno načelo delovanja še vedno prisotno.
Med vojno in po njej smo doživeli grozljiv način uveljavljanja revolucionarne oblasti: mučenje in pobijanje fantov in mož, žena, deklet in otrok ter celih družin. Ne vemo, zakaj. Komu v čast. In zakaj na tako bestialen način in v takem številu. Deset procentov najbolj ustvarjalne moške populacije, stare 18 do 35 let. Tako početje ne pusti tragičnih posledic le na žrtvah, ampak tudi na organizatorjih in izvajalcih.
V ljubljanskem psihiatričnem dispanzerju se je v letih 1954–1983 zdravilo najmanj 2076 nekdanjih partizanov, to je 10 odstotkov vseh, glede na stanje z dne 1. avgusta 1944. Polovica (1039) s klinično sliko nevroze, 576 alkoholikov in med njimi 65 z alkoholno psihozo, 461 pa z drugimi duševnimi motnjami.
Psihiater Janko Kostnapfel je bil eden redkih, ki mu je povojna oblast zaupala zdravljenje te populacije. V knjigi Z vojno po vojni je opisal vrsto primerov, kakšno psihično tragedijo je v teh ljudeh pustilo bestialno pobijanje ujetnikov, civilistov, žena in otrok.
Znana je tudi vrsta posameznih izpovedi in opisov. Naj v ilustracijo navedem le naslednje: prof. dr. Jože Trontelj je leta 2011 v govoru na Ptuju povedal:
»Zločin je prizadel tudi nekatere od tistih, ki so ga zaukazali. Vem za intimno tožbo znanega revolucionarja – o njem je bilo rečeno, da je imel hudo okrvavljene roke. Dolžnost varovanja zdravniške skrivnosti mi prepoveduje, da bi povedal imel. ‘Vsako noč prihajajo … Oni, ki sem jih dal pobiti … Hudo je. Vsako noč mi prihajajo pred oči in me mučijo. Bojim se umreti. Čakajo me …’«
Albert Svetina je v svoji izpovedni knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma (2011, str. 342n.) zapisal:
»Ko sem bil po dolgih letih prvič v Sloveniji (leta 1963), sem v Ljubljani obiskal tudi Franca Pokovca – Pokija (ki je bil že leta 1941 likvidator v VOS-u). Kadil je neprestano, ponoči in podnevi, cigareto za cigareto. … Živel je nedostopno v Šiški. Razen vnuka in hčerke ni nikogar pustil v stanovanje. Pred zunanjim svetom se je ogradil in ni odpiral vrat svojega stanovanja. … Pred smrtjo je bil prava sirota. Ker je bil živčno povsem uničen človek, je postal živ mrlič in je popolnoma propadel.«
V knjigi Janeza Janše (Okopi II, str. 47n.) beremo, kaj mu je marca 1990 povedal povojni likvidator Stane:
»Njihove oči strmijo iz teme. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več. /…/ Velikokrat sem že držal v roki valterja, ki mi ga je leta 1965 podaril Maček. /…/ Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Namesto v posteljo sem padel v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bežno sem ga poznal še izpred vojne. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta. /…/ Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot lahko povem. Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on. /…/ Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin niti hčerka ne poznata moje zgodbe. /…/ Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami. Pa ne samo on.«
Naj navedem še spomin likovne umetnice Marte Jakopič Kunaver, ki je po koncu druge svetovne vojne izgubila tri brate, vrnjene iz Vetrinja in pobite neznano kje. V prvo nadstropje nad njimi so nastanili neko družino, ki je doživela naslednjo tragedijo:
»Njihov 15-letni sin, partizan, je bil prisiljen streljati vrnjene iz Vetrinja. Potem je hodil okrog, kot bi se mu sanjalo – kolikor ni bil alkoholiziran. Posledice teh dejanj so bile strašne travme, ki smo jih občutili vsi v hiši in bližnji okolici. V ‘jurišnih napadih’, ki so se vrstili noč za nočjo, je zverinsko vpil in razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. /…/ Trpljenje celotne hiše se je končalo še z veliko hujšo tragedijo. Fant se je kasneje poročil in imel dva otroka, dojenčka in enega leto dni starega. Ko je od njega zbežala žena, jima je polomil roke in noge in ju vrgel v Savo, njega pa so odpeljali v umobolnico.«
Kaj se je dogajalo s človekom, ki se je v tistih apokaliptičnih časih hote ali nehote vključil v izvajanje revolucionarnega nasilja? Redkim je uspelo zavestno obsoditi svoja dejanja, jih izpovedati sebi in drugim, se jih pokesati in zopet vzpostaviti normalno človeško empatijo. Nekateri so zločine izrivali iz svoje zavesti, jih skušali pozabiti in zanikati pred sabo in pred družbo, v njih pa je bilo še vedno dovolj človečnosti, da se je oglašala v podobi nespečnosti, morečih sanj, nevroze in agresivnih izpadov. Tretji pa na videz prijazni, urejeni, »nič ne vedo« o kakšnih napakah, kaj šele zločinih, in zdi se, da jih preteklost nič ne vznemirja. Nobene vesti, nobenega kesanja niti nobenega sočutja do krivično razčlovečenih, mučenih in pomorjenih ni zaznati. Čutiti je le nekakšno hladno ujetost in večno sovraštvo do žrtev. In kot pravi Viktor Blažič (Svinčena leta, str. 101): »Lažje je žrtev odpustila svojemu rablju, toda rabelj je zagotovo zasovražil svojo žrtev do konca svojih dni in sovražil jo je vedno nestrpneje in vedno bolj neodjenljivo.«
Prav v tem sovraštvu so likvidatorji vedno znova iskali olajšanje svoje vesti in utemeljitev medsebojne povezanosti v revolucionarno druščino, ki temelji na načelih sovraštva, laži, ovaduštva, pravici ubijati in ropati, dolžnosti zavreči vero v Boga itd. Nekoč je Jože Dežman (Moč preživetja, 2004, str. 232) zapisal: »Mreža, ki ubijalski kolektiv veže v zaroto laži in molka, je razpredena še dandanes. V družinah ubijalcev so morali živeti s temno senco zavedne ali nezavedne krivde. Mnogo teh nepredelanih bremen nosijo otroci in vnuki ubijalcev še dandanes. Pogodba s hudičem še ni izplačana.«
Za vzpostavitev sovraštva proti človeku ali družbeni skupini pa je potrebna razlaga, ideologija ali vsaj sugestivna laž, ki živi naprej in ga z besedo ali dejanjem še naprej spodbuja. Kdor je namreč predan sovraštvu, mu sčasoma postane breme, če ne prebudi istega sovraštva v svojem okolju. Zato so tudi slovenski revolucionarji neprestano obnavljali laž in sovraštvo, tako pri šolskih kot tudi pri svojih otrocih in vnukih, ki so včasih celo ponosni na to dediščino.
Slovenija je že dolgo – vse od komunistične revolucije – žrtev sovraštva in izključevalnosti. Tudi današnje politično dogajanje je v veliki meri še vedno obremenjeno z duhovno patologijo, ki vedno znova razčloveči tako posameznika kot celotno družbo. Gre za prekletstvo, ki še vedno visi tako nad posamezniki kot tudi nad celotno družbo. Gre za zločin, ki še ni bil deležen Nürnberškega procesa in razgradnje laži, na kateri se hrani to sovraštvo. Vse kaže, da omenjena mreža to laž še vedno potrebuje za ohranjanje sovraštva, ker se brez nje kratko malo ne znajde na sodobnem in demokratičnem političnem polju.
Družbeno skupino, ki te ne ogroža, je težko trdovratno in v nedogled sovražiti, če je ne sovražijo tudi drugi iz tvojega okolja. Laže pa je vztrajati v sovraštvu, če tudi v sami žrtvi prebudiš sovraštvo. Potem ti namreč ni treba več z vsemi mogočimi lažmi utemeljevati svojega sovraštva do nje. Tudi v sedanjem času določen politični »razred« kar naprej obnavlja svoje sovraštvo do »desničarjev«, »tradicionalistov«, »janšistov« pa tudi do Cerkve, podjetnikov, zasebnih vrtcev itd. V podzavestni želji seveda, da bi se tudi oni odzvali s sovraštvom in izključevalnostjo. S tem bi – tako upajo – upravičili svoje sovraštvo in trdovratno izključevalnost.
Živimo v času, ki ga zaznamuje vojna med kulturo sovraštva in kulturo človeškega sobivanja, kulturo izključevanja in kulturo vključevanja, vojno, ki je del globalne vojne med kulturo smrti in kulturo življenja.
Če hočemo res biti in ostati na »pravi strani zgodovine«, moramo na sovraštvo odgovarjati z ljubeznijo, ki se izraža v empatiji in pripravljenosti na pogovor. To pomeni, da moramo biti v tej vojni jasni, kritični, odločni, ne smemo pa dovoliti, da bi se ujeli v zanko sovraštva. Na vztrajno laž moramo odgovarjati s prav tako vztrajnim odkrivanjem in glasnim zagovarjanjem resnice. Le Resnica nas bo namreč osvobodila.

Spominske slovesnosti v letu 2026

0

Križev pot v Rogu

nedelja, 8. marca, organizira Župnija Kočevje

občni zbor NSZ

sobota, 21. marca

romanje v Vetrinj

sobota, 23. maja

Kočevski Rog

sobota, 6. junija

Stari Hrastnik

nedelja, 21. junija

Šentjošt

nedelja, 28. junija

Do kdaj?

Na začetku letošnjega oktobra je Slovenijo obiskala skupina naših rojakov iz Amerike, ki so si želeli ogledati domovino svojih staršev in starih staršev. Pri obisku jih ni vodila le želja, spoznavati lepoto Slovenije. Želeli so prehoditi pot, po kateri so morali bežati njihovi predniki, in spoznati kraje, ki niso samo neznosno boleče zarezali v narodno tkivo, temveč so tudi usodno vplivali na življenje njihovih sorodnikov med vojno in predvsem po drugi svetovni vojni. Glavna pobudnica tega obiska je bila Maria Velikonja, vnukinja pisatelja Narteja Velikonje, ki je bil 23. junija 1945 na montiranem sodnem procesu obsojen na smrt, dva dni kasneje pa usmrčen. Kje ležijo njegovi posmrtni ostanki, ostaja še danes neznano, saj tega povojna komunistična oblast ni želela razkriti. Krivdo za njegovo obsodbo – mimogrede, Vrhovno sodišče RS je Narteja Velikonjo leta 2015 oprostilo vseh obtožb – je povojna oblast pripisala kar Narteju samemu. Ni mu namreč oprostila njegovih medvojnih kritičnih zapisov o komunistih in revoluciji. V brošuri Malikovanje zločina, ki je izšla 1944, je tako med drugim zapisal: »Če pomeni svoboda narodu to, da so zločinci svobodni, da sme moriti Daki, da sme Kidrič sam nekaznovan streljati svoje sovražnike, če je svoboda, da gore slovenske vasi, kakor bi šlo za praznične kresove, če je to svoboda, da je zgorel Balantič, če je to svoboda, da so nekaznovano umorili n. pr. župana Brulca, enega najboljših slovenskih županov, če je to svoboda, da so umorili enega najboljših gospodarjev Burgerja, če je to svoboda, da so vaške barabe in delomrzneži umorili svojega velikega dobrotnika, župnika Komljanca, če je to svoboda, da so smeli umoriti fante, kakor je bil Emmer, Župec, Kikelj, če je to svoboda, da so smeli razmrcvariti osmošolca Grozdeta, umoriti dr. Kejžarja, ker so našli pri njem rožni venec, če je to svoboda, da so smeli in mogli vreči v prepad takega župnika, kakor je bil Geoheli, potem jaz te svobode ne maram. Slovesno izjavljam: take svobode ne maram! … Z zločinci, z zločinci pa, ki so spremenili Finžgarjev stavek: ‘Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!’ v sramotno geslo: ‘Bogu neizprosni sovražniki, v domovini morilci, roparji in požigalci, komunističnih kriminalnih zločincev hlapci,’ s temi zločinci nimam nič skupaj. Med menoj in njimi je samo smrt.«

Po tej poti spomina so se torej odpravili sinovi in vnuki tistih, ki so morali zaradi komunizma bežati iz domačih krajev na tuje. Sama sem bila hvaležna gospe Marii Velikonja, da me je povabila, da sem bila del poti z njimi. Skupaj smo se odpravili do nacističnega taborišča v Podljubelju, obiskali Vetrinj, nato pa nadaljevali prek Šmihela, krstnega kraja škofa Gregorija Rožmana, in Pliberka do Slovenj Gradca, Maribora in Celja. Na tej poti smo se ustavili na železniški postaji v Drveši vasi, kjer so začeli svojo kalvarijo domobranci, na pokopališču na Dobravi pri Mariboru, kjer so pokopane žrtve iz Hude Jame, v nekdanjem komunističnem koncentracijskem taborišču Šterntalu oz. današnjem Kidričevem in na gradu Ormož, kamor so bili iz Kidričevega prepeljani otroci. V Slovenj Gradcu smo si pri župnijski cerkvi svete Elizabete Ogrske ogledali tudi izjemno lepe farne spominske plošče, ki sredi mesta pričajo o sovraštvu in sli po maščevanju komunistične oblasti do drugače mislečih ljudi. Ko smo tako obiskovali kraj za krajem, sem bila vedno bolj pozorna na to, da imajo vsi ti kraji nekaj skupnega. Ne le trpljenje in preizkušnje. Vsem tem krajem je skupno to, da danes nobeno znamenje, nobena spominska tabla ne spominja domačinov in tistih, ki prihajajo tja, na to, kaj se je zgodilo. Če je že kje najti kakšen zapis, pa je ta do te mere pomanjkljiv, da naključni mimoidoči ne more doumeti obsežnosti zla ter groze, ki je prežemala slovenske dežele v času, ki naj bi prinesel veselje ob miru in svobodi. Izjema je Podljubelj, kjer je zgledno urejen spominski park na nekdanje nacistično delovno taborišče, podružnico enega najhujših nacističnih koncentracijskih taborišč. To seveda ne preseneča, ker govoriti o zlu nacionalsocializma in fašizma, ki sta hotela izbrisati narod pod Triglavom, je nekaj naravnega, samoumevnega.

Drugače je, ko gre za strahote komunizma. Tako boste v kraju Kidričevo zaman iskali kakšno večje znamenje, morda maketo ali vsaj obsežnejšo informativno tablo o komunističnem koncentracijskem taborišču, ki je delovalo do jeseni 1945. Tam, kjer je bilo taborišče, danes stoji industrijska cona, v središču katere je tovarna Talum, pred njo pa se bohoti doprsni kip Borisa Kidriča. Prav tistega Kidriča, ki je eden od najbolj odgovornih za povojne poboje. Ampak to očitno ne moti lastnikov tovarne. Napis pod spomenikom tako ne govori o njegovih zločinih, temveč izpostavlja le tiste zgodovinske trenutke, ki jih je povojna mitologija obarvala s svetlimi barvami.

Da gre za način, morda celo na nezavedni ravni, za brisanje spomina na temačno, bolečo zgodovino kraja, je mogoče razumeti iz zgodovinske pohodno turistične poti Po poti zgodovine, ki so jo odprli leta 2014 in poteka po dobršnem delu nekdanjega koncentracijskega taborišča. Projekt njihovega lokalnega zgodovinskega društva je sicer simpatično zastavljen (čeprav je postavljene informativne table že dodobra načel čas, tako da marsikje zapisanega niti ni več mogoče prebrati), toda glavni poudarek ni na dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej, temveč je v izrazito ospredju čas prve svetovne vojne, ko so na tem kraju postavili avstro-ogrsko taborišče za vojne ujetnike in rezervno vojaško bolnišnico za ranjence s soške fronte. S tem nikakor ni nič narobe, saj je tudi to pomemben del zgodovine kraja, toda … Povojno koncentracijsko taborišče Kidričevo oz. Šterntal je omenjeno le mimogrede, čeprav je bil to kraj neizmernega trpljena, sadizma, smrti. Dopuščam možnost, da so želeli pripravljavci kasneje informacijske točke razširiti, vendar očitno do tega ni prišlo. O razlogih ne bom ugibala. Še dobro, da so pred dobrim letom, na dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, na zasebni hiši, ki stoji sredi industrijske cone, na pobudo župnije Sv. Lovrenc na Dravskem polju in Zgodovinske sekcije Matej Slekovec postavili spominsko ploščo žrtvam medvojnega in povojnega komunističnega nasilja, »v večen opomin in opravičilo«, kot so zapisali. Tako vsaj tisti, ki jim uspe najti to tablo, vedo, na kakšnem kraju so.

Iz taborišča Kidričevo so v začetku avgusta 1945 v ormoški grad prepeljali okoli 350 do 400 otrok. Na to, kaj se je takrat dogajalo v gradu, spominja redkobesedna spominska plošča na notranjem dvorišču, na kateri piše: »V tem gradu je v avgustu in septembru leta 1945 umrlo 39 otrok. Natančno število otrok, ki so prišli v grad iz Strnišča, ni znano.« Pohvalno je seveda, da stoji znotraj gradu plošča v spomin otrokom, ki so bili deležni toliko hudega, kar je veliko več, kot najdemo na drugih slovenskih krajih nesrečnega spomina. Toda roko na srce: nekomu, ki obišče grad, plošča ne pove veliko. Ko bi vsaj namesto Strnišča pisalo komunistično koncentracijsko taborišče. Že to bi bilo nekaj. Lahko bi pa še dodali, da so bili najmlajši še dojenčki, najstarejši stari okoli 13 let. Da je bila zaradi neznosnih razmer v taborišču večina pripeljanih otrok izstradana in da je med njimi razsajal tifus. Da je v naslednjih šestih tednih 39 otrok umrlo in so jih na skrivaj pokopali na ormoškem pokopališču in da gre zahvala, da so se njihova imena ohranila, tamkajšnjemu župniku, ki je umrle otroke vpisoval v župnijsko mrliško knjigo. Da, to bi še lahko pisalo, da bi bolje razumeli zapis.

In ko smo že v Ormožu. Leta 2013 so na tamkajšnjem pokopališču postavili križ v spomin tem umrlim otrokom, njihova imena pa tudi zapisali na ploščo pod križem. Zasluga za to je gre takratnemu županu Ormoža, ki je želel, da se o zamolčanem spregovori. Žal so danes zapisana imena praktično nerazpoznavna. Zdi se, da za ta izbris ni krivo vreme, temveč človeška roka, ki ni prenesla zgovornosti zapisanih otroških imen. Na plošči se namreč prav vidijo sledi človeškega napora, da zabriše sled o grozljivi pripovedi iz naše polpreteklosti.

Podobno molčeči so tudi drugi naši kraji, zaznamovani s trpljenjem, ki ga je prinesla komunistična revolucija. Pridejo sicer tudi svetli trenutki, kot je bilo odkritje spominskega znamenja letos septembra v bližini nekdanjega otroškega taborišča Petriček. Plošča je želela spomniti na otroke, ki so bili skupaj s starši zaprti v taborišču Teharje, nato pa junija 1945 odpeljali na Petriček. Starše so brez sojenja pobili, otrokom pa so skušali z različnimi, zelo krutimi prevzgojnimi ukrepi izbrisati identiteto in jim s silo privzgojiti novo. Zanimivo je sicer, da je le dan po slovesnosti stavba nekdanjega taborišča zagorela in zgorela. Mislim, da storilce še iščejo. Toda vse to ni bilo dovolj, da bi se zadnji partijski sekretar v slavnostnem govoru, ki ga je imel le nekaj dni po postavitvi tega znamenja v Narodnem domu v Celju v spomin na vrnitev v domovino otrok, ki so jih nacisti leta 1942 odvzeli družinam in odpeljali na prevzgojo v Nemčijo, spomnil tudi teh otrok, ki so jih po vojni v komunističnem koncentracijskem taborišču na silo vzeli staršem. Tudi ti so bili ugrabljeni. Tudi ti so bili zlorabljeni v imenu ideologije. Ne nacistične, temveč komunistične. S to razliko, da je večina otrok, ki so se po koncu vojne iz Nemčije vrnili v domovino, našla svoje starše žive, medtem ko so otroci s Petrička večinoma ostali sirote. Toda gospod tovariš se jih ni spomnil. Niti z besedo jih ni omenil. Ne gre torej samo za to, da molčijo kraji, molčijo tudi ljudje, ki bi morali (spre)govoriti. Zadnji partijski sekretar, ki je toliko desetletij odločal in soodločal kot despot in avtokrat, bi imel veliko povedati o zamolčanem delu naše zgodovine …

Včasih imam občutek, da ta molk o naši polpretekli zgodovini, ki prežema našo celotno družbo, ta pozaba počasi načenja našo vztrajnost pri ohranjanju spomina in boju za resnico. Pri ohranjanju spomina na to, kaj se nam je kot narodu zgodilo. Posmrtni ostanki fantov in mož, ki so bili brez sodbe pomorjeni, že desetletja čakajo dostojen pokop in vrnitev dobrega imena. Zamolčana zgodovina že desetletja čaka, da dobi svoj prostor v zgodovinskih učbenikih in knjigah. Vrednote, kot so pravičnost, pluralnost, domoljubje, narodni ponos, že desetletja čakajo, da dobijo domovinsko pravico v najpomembnejših dokumentih naše države in v političnem prostoru sploh. Skratka, čakanje in čakanje. In namesto da bi slutili luč na koncu temnega predora, odločamo o tem, koga bomo poslali v smrt. Samo neozdravljivo bolne ali tudi dementne, osamljene, prizadete, žalostne in razočarane? Kdo bi vedel, kje bomo postavili mejo. Namesto da bi načrtovali prihodnost, polno veselja, upanja, življenja, gledamo razkrajanje pravne države, prekomerno zadolževanje za kupovanje volilnih glasov, ignoranco stroke, prihajanje demografske zime, uničevanje otrok prek različnih perverznosti, ki slišijo na ime »teorija spola«. In še in še bi lahko naštevali.

Če gledamo na svet okoli sebe skozi vse to dogajanje, se zdi vse, kar je povezano z drugo svetovno vojno in prvimi leti po njej, tako oddaljeno in nepomembno, da marsikoga premami misel, da to ni več pomembno. Da je tisti, ki se še ukvarja s tem, za časom. Da je vse to najbolje prepustiti pozabi. Vse to so velike skušnjave, ki ob nedoločnosti odgovora na vprašanje: »Do kdaj?« dobijo mamljivo podobo. Toda ne pustimo se premamiti. Vztrajajmo, ker je tako prav, ker je tako potrebno, ker smo to dolžni vsem preteklim rodovom našega naroda. Ker smo to dolžni našim fantom in možem, ki čakajo dostojen pokop in vrnitev več kot zasluženega dobrega imena. Ker je to nujno za našo prihodnost.

»Transeamus usque Bethleem …«

Ta zapis je nastal tik po referendumski nedelji 23. novembra 2025, nedelji Kristusa Kralja vesoljstva, ko smo Slovenci z nekaj odstotki nad 50 zavrnili zakon o evtanaziji – legalizirani zastrupitvi težjih bolnikov. Zavrnitev tega usodnega zakona je bila zame velikansko olajšanje. Zdelo se mi je, kakor da se odpira ozka svetla pot v prihodnost.

Nizek delež prevlade nam mora vendarle dati misliti. Spomnil sem se, da je italijanski filozof Augusto Del Noce (1910–1989) videl v modernih zahodnih demokracijah kot enega od bistvenih pojavov razkrojevalno mešanico svobode (libertinizma) in iracionalnosti. Kaj je s tem mislil?

Ko govorimo o svobodi, je treba ločevati dve bistveni razsežnosti. Eno je prostost od zunanje prisile, da nihče ne deluje name tako, da bi me s prisilo omejeval ali silil ali razpolagal z mano. To je svoboda, ki mi omogoča delovanje in prostost v družbi. To zunanjo svobodo zagotavljajo državljanom ustava in zakoni. Nekaj drugega pa je notranja svoboda osebe: človek ima svobodno voljo, to je, odloča se po pameti; in kar mu pamet pokaže kot dobro, to svobodno želi in stori. Volja je po svoji naravi svobodna, toda lahko jo v človeku zasužnjijo strasti, slaba nagnjenja, v notranjosti ga vklenejo slabe utrjene navade. Od tod pregovor: navada, železna srajca. Po tej poti človek izgubi svojo notranjo svobodo. Zaradi napačne rabe svoje zunanje svobode človek izgubi notranjo svobodo.

Smisel zunanje, državljanske svobode je v tem, da bi oseba, ki je tudi notranje svobodna, imela v zunanji svobodi garancijo za pametno delovanje in življenje – po pameti, brez zunanje prisile. Ves smisel zunanje svobode je v tem, da osebi omogoča uresničevanje odločitev, ki prihajajo iz svobodne notranjosti in jih je pamet presodila kot dobre, zaželene. Če hočemo prav uporabljati zunanjo svobodo, ki nam jo zagotavlja ustava, moramo biti notranje svobodni (o čemer ustave in zakoni ne govorijo): biti moramo prosti zablod in pritiska neurejenih strasti, biti moramo svobodni za to, kar je res in prav.

Dogaja pa se nekaj drugega: v ljudeh pogosto gospodujejo umetno ustvarjene želje, manipulirana nagnjenja, pasionalni vzgibi, ki jih v človeških dušah vzbudijo mediji in TV. V obilici zunanjih senzacij, dražljajev in vzbujenih emocij mnogi vsak dan po malem izgubljajo notranjo svobodo. Zaradi nespametnih stremljenj in neurejenih želja je v ljudeh veliko nereda, toda malo notranje svobode.

Na drugi strani pa ti isti ljudje kot državljani zahtevajo ali vsaj pasivno omogočajo, da se polje zunanje svobode nenehno širi: države uvajajo čedalje več pravic in svoboščin, četudi te pravice uničujejo naš čut za to, kaj je pravično in primerno; nerazumno širijo polje svobode, tako da uničijo, kar je bilo nekoč nedotakljivo. Zunanja svoboda tako postaja podobna kaosu. V srčiki demokracije klije propad.

To stanje ali bolje to napredovanje zunanje svobode in krčenja človekove notranje svobode pod dominacijo emocij in strasti je tisto, kar je Del Noce poimenoval kot kombinacijo »svobode in iracionalnosti«. In to je značilno za domala vse družbe, urejene po zahodnem modelu znanosti in splošne kulture. Omenjeni mislec je iracionalnost razumel zlasti kot posledico neurejene spolnosti; njen nered (teološko rečeno: grešnost) je v tem, da se je ločila od smisla, ki ga ima znotraj ustvarjene človeške osebe, zato se je spolnost nazadnje ločila tudi od same človeške ljubezni: spolnost lahko poteka brez ljubezni in vodi v nove brezmejne deviacije (npr. zoofilija, pedofilija), ki jih nekateri politiki na zahodu že razglašajo za nove oblike svobode.

V resnici je demokracija takšne družbe usodno poškodovana, saj jo usmerjajo notranje nesvobodni ljudje, ki jih vodijo emocije, pohlep, interesi, strahovi: ker ne morejo razbrati, kaj je v realnosti smiselno in potrebno storiti, ker so torej gluhi za naravni red in naravni glas stvari, skušajo vsiliti realnosti svojo zamisel, svoj red, in ta je nujno nasilen. Zato je Del Noce že v 80-ih letih menil, da je Evropa na poti v nov totalitarizem.

Vse to velja tudi za Slovenijo, le da se položaj pri nas dodatno zaplete z nerešenimi bremeni revolucije in na njej temelječimi plenilskimi povezavami zmagovite elite. Pomenljivo je, da se največja stranka sedanje vlade imenuje Gibanje Svoboda: njeni vodilni politiki vladajo z očitnimi znaki otemnjene notranje svobode (bodisi zaradi omame z oblastjo in napuhom bodisi zaradi pohlepa in strasti bodisi nemara zaradi prepovedanih drog). Svoboda je za njih odsotnost vsake naravne meje, porušenje vsake naravne, stvarjenjske zakonitosti. To, čemur pravijo svoboda, doživljamo mi kot ustvarjanje kaosa, v katerem nam uničujejo državo, v nekem trenutku pa bodo ta kaos začeli obvladovati s hudim nasiljem.

V krču iracionalnosti so hoteli ti ljudje z zakonom o zastrupitvi hudo bolnih razširiti polje svoje »svobode« še na temelj vsega, kar smo – na življenje samo in njegovo nedotakljivost. To njihovo dejanje kakor blisk osvetli naravo tega, čemur oni pravijo »svoboda« in se po tem imenujejo: ta blisk izostri, da neurejeno hlepenje po moči, užitku in obvladovanju sveta v svojem jedru skriva: smrt.

* * *

Toda mi nočemo umreti – ne tako, kakor je bilo tu predvideno. Ne tako, da bi smrt prišla  iz človekovega zavračanja božjega reda. Vsakdo od nas želi, da bi do konca uresničil in izpolnil tisti obseg življenja, tisto stopnjo bitja, ki mu je po božji dobroti namenjena – samo meni, samo tebi, in tega namesto nas osebno ne more storiti, izpolniti in živeti nihče drug.

Želel bi si, da bi ta referendum postal ozka svetla pot naprej. Vsekakor ima potencial in moč za to, kajti tehtnica slovenskega družbenega življenja se je prevesila v drugo smer ravno pri najbolj temeljnem – pri odnosu do življenja samega. Vse to je globoko povezano z vprašanji, ki so pomembna za Novo Slovensko zavezo. Svetost življenja je podlaga, izhodišče za vrednotenje vsega – tako dobrega, ki nam daje rast in razmah, kakor nasprotno tudi hudega, iz katerega so prišli nasilje in poboji. Zelo dobro vemo, do česa nas je Slovence pripeljalo, ko življenje ni bilo več sveto in so kršili zapoved, ki je bila dana enkrat za vselej: Ne ubijaj!

Mi pa, čisto drugače, želimo, da bi vsakdo mogel izpolniti sijajen načrt, ki je bil zanj ali zanjo odprt v izvoru bitja in kakor zlata nit razpet z nebes na zemljo, k tej osebi, k temu enemu človeku. Načrt, ki je mnogo obsežnejši in bogatejši, kakor ga moremo izpolniti. Toda kolikor ga izpolnimo in utelesimo, toliko bolj polno živimo, toliko bolj skladni smo sami s sabo. Toliko bolj smo resnični.

Naj nas na to spominja tale odlomek iz božične pridige Janeza Svetokriškega – saj prav to voščimo za božič tudi bralcem Zaveze:

»Transeamus usque Bethleem, et videamus hoc Verbum, quod factum est. [Pojdimo v Betlehem in poglejmo to Besedo, ki je meso postala.] Ter v’ Bethlemski štalici bomo vidili tu novu rojenu Dete Jezusa, kateri se sveti kokar tu rumenu sonce. Jezusa, v katerim se najdeo vsi šaci [zakladi] nebeški. Jezusa, kateri v jaslih na slami leži, kokar ena bela lilia v mej trnjom. Jezusa, kateri je ta nerlepši pildik [slika] nebeški, kateriga Sv. Duh je zmalal v tem čistim truplu Marie Divice, katera danas nam je pred naše oči postavila tu lubu svoje Dete. Gdu tedaj se ne bo rezveselil? Ah N:N: [dragi verni], veselimo se, inu kokar angeli na nebesih od vesejla so zapeli Gloria in altissimis Deo, taku tudi mi zapejmo andohtlivu: Ta dan je vsega veselja, Divica je rodila tega sinka božiga …«

Zaradi starožitne krščanske omike jih niso mogli ideološko osvojiti

Sorica, 9. november 2025

Spomin na pobite si v srcih živih in zvestih utre pot v sedanjost.

Tako ste v Sorici pred desetimi leti postavili to farno spominsko ploščo, da pričuje o katastrofi, ki je zadela vasi pod Ratitovcem po koncu vojne. Od takrat do danes ste prizadevno poizvedovali naprej in izvedeli še za druge trpine, ki so izginili. Skupaj 24 pobitih in izginulih – 24 globokih ran v družinah in domačijah. Sorica, Torka, Zabrdo, Ravne, Zgornje Danje in zlasti Spodnje Danje, od koder so odpeljali vse moške. Vzeli so jih in nihče jih ni več videl. Po pričevanju domačih so jih večidel odpeljali na Škofjeloški grad.

V času vojne so bili ti vaščani nenehno med tnalom in nakovalom – med partizani in Nemci. Partizani so prihajali po hrano in jo vedno dobili, čeprav so ljudje živeli v revščini; če je niso dobili, so hrano oblastno vzeli; leta 1943 so odpeljali okrog 60 glav živine, celo breje živali, tako da so spodrezali obstoj na kmetiji. Takrat so dajnarski kmetje v stiski vzeli od Nemcev nekaj pušk, vendar jih niso nikoli uporabili, čeprav so pozneje na ukaz Nemcev prihajali v stražno postojanko v Sorici. Toda vsakemu boju s partizani so se izogibali. V dogovorih med partizani in Nemci so domačini sodelovali, da bi se izognili spopadom. In res jim je uspelo, da na širšem območju soriške župnije ni bilo večjih spopadov. Za plačilo so jih po vojni komunisti obtožili izdajstva in jih pomorili. V prizadetih vaseh so družine brez očetov in bratov obupavale v stiski.

Skoraj 700 let po prihodu njihovih prednikov s Tirolske so vaščani pod Ratitovcem tu živeli, se poročali v okolici in se ukoreninili, si z izjemnimi napori izborili od narave gorske pašnike in majhne njive, kjer je bilo treba znati preživeti. V zahtevnih gorskih razmerah brez moških ni bilo mogoče preživeti na kmetiji. In kot da ni bilo dovolj, da so jim pobili može, so komunisti obtožili družine pobitih, češ da so Nemci, in ob koncu leta 1945 več kot 90 žensk in otrok v velikem snegu izgnali v Avstrijo. Nekateri otroci so morali ostati doma – brez staršev, družine so bile razbite. Pozneje so se lahko vrnili, nekateri po več letih, na uničene, izropane domačije.

Trpljenje se je nadaljevalo v povojnih letih, zlasti nad nemočnimi otroci, ki se nikoli niso mogli rešiti zmerljivk, da so njihovi domači pomočniki okupatorja, izdajalci, »belčki« ipd. Bilo je otroštvo brez očetov in bratov; – bilo je preveč boleče, preveč strašljivo in nevarno za blažilno besedo resnice. Molk je bil kamnito naličje bolečine.

Groza se je še bolj ukoreninila, ko je OZNA umorila oba duhovnika, Franca Krašnjo in Filipa Terčelja dne 7. januarja 1946, ravno na poti, ko sta šla prosit za izgnance, da bi se smeli vrniti.

Večina izginulih moških iz vasi pod Ratitovcem je bila iz Škofjeloškega gradu verjetno odpeljana v Škofove zavode v Šentvid, od tam pa v brezna Kočevskega Roga. Njihovi izmučeni posmrtni ostanki so torej verjetno med tistimi, ki so bili ekshumirani iz brezna Macesnova Gorica in so zdaj v kostnici pri Škofji Loki. Spet so tam, od koder so bili odpeljani v smrt. In čakajo na usmiljenje, da jih pokopljemo.

Dolgoletna želja svojcev je, da bi država Slovenija o naših pokojnih uradno povedala, da so bili pomorjeni brez sodbe in da so nedolžni. Želimo zgolj, da bi jih država sprejela kot svoje in enakovredne in to pokazala s tem, da jih pokoplje v Ljubljani kot narodnem središču.

Ali želimo preveč? Sedanja vladna koalicija ima očitno povsem druge namene. Zdaj, ko jim gori pod nogami, so naše mrtve zagledali kot pozitivno temo, s katero bodo preusmerili javno pozornost in žrtve v nasprotju z željami svojcev na hitrico, morda še pred volitvami, pokopali daleč od središča države, daleč od srca in oči domačih – na Teharjah.

S tem se ne bomo strinjali. Že prvo spravno slovesnost v Kočevskem Rogu leta 1990 so komunisti izrabili za veliko kuliso, da so v ozadju te spravljive kulise izpeljali divjo privatizacijo in še marsikaj, kar nas zdaj tepe. Tudi rokohitrski in samovoljni pokop žrtev revolucije na Teharjah, če bo do tega prišlo, bo podobna kulisa za njihove namene.

* * *

Zakaj se torej spominjamo pobitih mož in fantov iz vasi pod Ratitovcem?

Najprej zaradi njih samih – ker je vsakemu od njih Stvarnik dal edinstveno življenje, kakršnega v vsem vesolju nikoli ni bilo in ga ne bo in ga nihče ni imel pravice pretrgati.

Drugič, spominjamo se jih tudi zaradi nas samih. Ko se jih spominjamo, pritrdimo vrednosti njihovega življenja, pritrdimo, da so bili nedolžni ljudje. Z eno besedo, v sebi obnovimo porušeno pravičnost. Restitucija pravičnosti se mora najprej zgoditi v notranjosti človeka, da bi se lahko potem uveljavila v skupnosti – četudi v majhni skupnosti, kakor smo mi tukajle, zdajle, toda to je izredno pomembna skupnost. Ko se s spominom dotikamo pobitih, priznavamo njihovo človeško vrednost in obnavljamo pravičnost. To delamo pravzaprav namesto slovenske države.

In tretjič, spominjamo se svojih pobitih zaradi »njihove stvari«, da tako rečemo. Kaj je bila stvar, za katero jim je šlo? Njihova stvar v vojnem času je bila ohraniti življenje, svoje in domačih, ohraniti dom in pri tem tudi kmečko samostojnost, posest, neodvisnost. Živeli so v svojem izročilu, peli so svoje pesmi in molili po starem, kakor so bili vajeni stoletja; imeli so svoje pregovore in pripovedke za otroke in spomine na svoje gozdarje, »golcarje«. Slovstveni zgodovinar mora grenko obžalovati, da vsa ta besedila nikoli niso bila zapisana. Njihova arhaična dajnarska govorica je ohranjala stoletja star svet izkušenj o tem, kaj je prav, kako živeti. To je bila njihova stvar. Možje in fantje izpod Ratitovca so bili po vojni pobiti zato, ker so med vojno komunistom pokazali, da so zaradi svoje starožitne krščanske omike, zaradi svoje samostojnosti nedostopni za njihova vabila in manipulacije. Niso jih mogli ideološko zavzeti.

* * *

Po tolikšni smrti in trpljenju preživelih, po tolikšnem uničenju dajnarskega izročila in narečja se ozrimo k drobni, svetli priči, ki je preživela ujme časa. To je Soriška pesmarica, rokopis iz poznega 19. stoletja s pesmimi, ki so jih prepevali tu v soriški fari. Ena od Marijinih pesmi se končuje s tole kitico, ki so jo, prav verjetno, prepevali tudi možje in fantje izpod Ratitovca ob večerni Ave Mariji:

Ko solnce ljubo za gora zahaja,
zvonenje častitljivo Mater obdaja.
Ko čas se približa pa v miru zaspim,
Marija, naj v tebi se zopet zbudim.