Ko se je sredi osemdesetih let začel v javnosti – skraja plaho in zelo poredko – omenjati povojni poboj slovenskih domobrancev, se je v zavesti ljudi utrdila tudi že njegova lokacija. Takrat je Kočevski Rog spremenil svojo jezikovno vlogo, iz zemljepisnega imena je postal metafora. Čeprav je skoraj gotovo res, da večina domobrancev ne leži na Rogu, ampak je tistih, ki so jih morili in metali v jame, ki se povezujejo s kraji kot so Škofja Loka, Teharje, Laško, Hrastnik in tako dalje in tako naprej, več, je vendar v jeziku ostal Rog kot ime in znamenje za njihovo usodo v celoti. Kočevski Rog je postal podoba, simbol za fizično uničenje neke velike človeške skupnosti in je torej znamenje ne za uboj, ampak za ubijanje.

S pobojem, ki se je zgodil v tako imenovani krvavi slovenski pomladi leta petinštiridesetega, se je zgodovinsko izkustvo slovenskega naroda povečalo za neko prvino, ki je bila nova v posebnem pomenu te besede. To, kar se je zgodilo, ni bilo novo v pomenu drugačnega, ni bilo samo nova različica v vrsti analognih pojavov, ampak je bilo novo v pomenu neznanega, še ne slišanega, še ne umišljenega, torej niti v domišljiji spočetega, kaj šele v resničnosti udejanjenega. Lahko bi rekli, da je to bil ontološki novum. Ničesar si ne moremo zamisliti, kar bi bilo bolj novo, kakor je bilo to, kar je jezik poimenoval z besedo Rog.

Ker je Rog torej nekaj tako zelo novega, si z zgodovino pri njegovi interpretaciji ne bomo dosti pomagali. Prepustiti se bomo morali samo njemu in dovoliti, da vstopi v nas z vsem, kar o njem vemo, in potem čakati, da se v nas oglasi verbum interius, kakor bi rekel Sv. Avguštin, notranja beseda, ki seveda ni nobena beseda, ampak bolj območje, zaenkrat še prazno, a vendar toliko zamejeno in določeno, da vemo vsaj to, kaj vanj ne spada. Besedo Rog torej imamo, a še ne vemo dobro, kaj pomeni. Vemo, s katerimi dogodki jo povezujemo, vemo nekaj o tem, kako so ti dogodki potekali, a neodgovorjeno ostaja vprašanje, kaj se je dogajalo tako rekoč za temi dogodki ali kaj je bila njihova globlja resnica. Kakšen pomen, kateri smisel imajo ti dogodki v polju zadnjih človekovih zadev. Kaj bomo po teh dogodkih rekli, da je človek, kaj zgodovina, kaj kultura in kaj civilizacij a. Ali bomo morda po vsem morali postaviti zahtevo po novi antropologiji? Ali po novi filozofiji zgodovine?

Preden nadaljujemo, moramo zavrniti neko misel. Ko se je namreč začelo o Rogu govoriti, so v ideoloških centrih partijske države na mah zaznali nevarnost. Govorjenju o Rogu je bilo treba vzeti njegov naravni momentum, smer gibanj a, in ga preusmeriti na področje, kjer ne bo nevarnosti, da se razkrije njegov pravi pomen. In takrat se je pojavila znamenita sintagma »znanstvena interpretacij a Roga«. Zdi se, da takrat temu nihče ni ugovarjal, čeprav je bilo jasno takrat kot je jasno sedaj, da česa takega, kot je znanstvena interpretacij a Roga, enostavno ni.

[Stran 007]

V najboljšem primeru obstaja znanstven opis Roga, ki pa, tudi če je znanstven, se pravi točen in korekten, še zdaleč ni njegova interpretacija. S to besedno zvezo so enostavno upali, da bodo govorjenje o Rogu spravili v pozabljene in odmaknjene meandre zgodovinske analitike, v polje menjavajočih se etioloških hipotez, na vsak način pa ven iz tistega sveta, ki ima edini pravo svetlobo za vprašanja te vrste. To pa je polje človekove moralne zavesti in svet filozofske refleksije.

V tej svetlobi pa se nam Rog pokaže najprej in predvsem kot zlo. Tam, kjer se je ideja Roga spočela, in tam, kjer se je uresničila, so stali ljudje, ki se niso čutili vezane po nobeni zapovedi, ki sicer $ostavljajo meje človekovim dejanjem. Cutili so se nad Zakonom, ali drugače, postavili so se na njegovo mesto in bili Zakon. Bili so nekakšni bogovi in, ko človek postane bog, je tudi že pošast. Natanko to se je zgodilo z njimi. Za to mislijo bo treba še malo stopiti, ogledati si bomo morali, kaj je stalo za njimi, da se nam odkrije zadovoljivejša slika njihovega dejanja.

Rekli smo že, da je Rog novum, odkrili smo tudi njegovo zlo naravo, sedaj pa bi radi pokazali na enega od konstitutivnih delov, morda celo na središčni del, tega novega in nepojmljivega zla. Zdi se, da je na zlu, ki se je realiziralo na Rogu – ne v njegovem obsegu, ne v njegovi intenziteti, pač pa v njegovem inspiracijskem jedru – nekaj, čemur bi morda morali reči presežno zlo. V zavesti človeka, ki malo bolj pozorno in preiskujoče opazuje razstavo zla, ki jo je priredilo to stoletje, se namreč sama po sebi izrisuje neka meja, ki nekatere vrste zla izključuje iz polja tradicionalnega človeškega zla. Včasih človek naleti na kaj tako infernalnega, se pravi umu in srcu tujega in nedostopnega, da tistega ni mogoče postavljati v polje človekove dosegljivosti. Tisto, kar pri postavljanju te meje odloča, ni čut za mero in sorazmerje – morda je ta čut važen na začetku, ko človeka opozori na to, da je pred njim izreden pojav, ki po količini in kakovosti presega normo habituelnega zla. Tisto, kar daje zlu njegovo presežno vrednost, je slutnja o njegovem izvoru, o naravi navdiha, ki ga je spočel in sprožil. Nenadoma si namreč pravimo, da se to vendar ni moglo zgostiti v džungli človeških strasti, ki so človekov svet; zlo, a človekov svet. Strasti so, kot vse, kar je človeškega, omejene in končne; tudi sovraštvo je nazadnje nasitljivo. Tu pred nami pa je zlo, ki nam pamet brani reči, da se je spočelo v končnem duhu.

Nekatere značilnosti ubijanja na Rogu kažejo na to. Tu je prvič dejstvo, da domobrance niso enostavno eliminirali, kar bi bilo navsezadnje možno. Tu je tudi vprašanje, zakaj pred smrtjo toliko žaljenja in toliko mučenja, da moramo govoriti o dvakratnem ubijanju. Že tu je nekaj, kar kaže na duhovno komponento tega hudodelstva. Preden jim ubijejo telo, so čutili, jim morajo ubiti še duha. In tu smo morda pri jedru tega tehnično odvečnega in moralno presežnega zla. Morda bomo nazadnje morali reči, da so to bili v zadnji analizi ubijalci duha. Zdi se, da smo tu zunaj območja človeškega zla. V intuiciji, v globini svojega bitja čutimo, da človek s takim početjem preseže sebe. In če človek preseže sebe, mora biti v njem neki vzgon, ki ga ne nosijo njegove lastne energije. A o tem več pozneje.

Figure 1. V neznano

Ko so vozili domobrance iz Kočevja na Rog – in v jame pri Šentvidu in pri Teharjih in pri Škofjeloškem gradu, a osta[Stran 008]nimo pri Kočevskem Rogu – so se godile šokantne stvari: Žice, s katero so jim vezali roke, so se tako zarezovale v meso, da so jim roke odmirale. Ganljivo slovenska je tožba ene od žrtev: Saj te roke ne bodo več za delo! Potem tista kratka vožnja s kamioni, kjer jih niso tepli, ampak ubijali; predstavljajte si, nepremične, zvezane ubijati s koli! Tistih dvesto metrov od ceste do jame so morali teči – tedaj so že vedeli, kam tečejo – nagi, in kar je posebno važno, bosi po ostrem kamenju in tu spet koli in spet jih je nekaj obležalo. In potem tisto, kar se je zgodilo tik pred ustjem jame, izbijanje zob s kladivi še živim ljudem. Te muke – ko pravimo muke, že čutimo, kako je jezik nezadosten, kako odpoveduje – ne zaostajajo za ničemer, kar so nam sporočili kronisti stoletja.

A važno je nekaj drugega. Ti ljudje tega ne bi mogli delati, če na to ne bi bili pripravljeni ali pripravljani. Ti ljudje so morali že početi podobne stvari, mogoče ne tako množično, a kar iznenada se niso mogli spustiti na subhumano raven. Človek ne more kar tako zapustiti sebe. Za to je potrebna šola in trening. Ta notranja požganost, ta degeneracija v tisočletjih nabranih instinktov se ne zgodi čez noč in za eno priložnost. Za vsem tem je moralo biti tudi sovraštvo, gojeno, zalivano, razpihavano. Hočem reči, da Rog ni nekaj slučajnostnega, ampak da je zrastel iz določene duhovne klime, da je sad nekega določenega drevesa. Vse celice tega drevesa so ga soustvarjale: korenine, steblo, veje, listi, vse je sodelovalo pri proizvodnji tega sadu. Ali – da zapustimo svet podob – gibanje, ki si je nadelo ponosno in odlično ime narodno osvobodilnega boja, je v tem množičnem ubijanju pokazalo, k čemu je že vseskozi stremelo, v čem je bila osnovna klica tega organizma. Ko se je ta organizem pojavil, ko se je začel razraščati, pozornemu in neobremenjenemu očesu ni ostalo skrito, kaj pomenijo znaki, ki so se kazali na njem. In prav te natančne in pozorne opazovalce so, v kolikor jih niso odstranili že prej, uničili v veliki roški moritvi. Morda pa so jih tako zelo sovražili zato, ker so jih bili prepoznali. Mogoče je iz tega zrastla zamera, ki je ni bilo mogoče pomiriti drugače kot z ubojem.

Potem so tu še druge stvari, ki se zdi, da segajo čez rob človeškega. Ubijanje na Rogu je bilo brutalno, s čimer hočemo reči, da so izvajalci tega ubijanja morali prej obračunati s svojo vegetativno dušo, da so to sploh mogli početi, fizično, kot pravimo. Spremeniti so se morali na tej najosnovnejši odzivni stopnji. Potem pa je to ubijanje bilo tudi množično in časovno sklenjeno. Množično pomeni, da so ubili ne enega ali dva, ampak sto in še sto in še sto; in potem tisoč in še tisoč in še tisoč. To je en aspekt množičnosti. Drugič pa je množičnost poudarjena zaradi sorazmerne maloštevilnosti ubijalcev: nekaj deset ljudi v prvem krogu, v drugem nekaj sto. Tvegam misel: če človek ubije človeka, je to mogoče razumeti in je zato v mejah človeškega; če pa človek ubije sto ali petsto ljudi, je to enostavno onstran umljivega. Tako dejstvo lahko ponovimo, razumeti ga nikoli ne moremo. Posebej ne smemo mimo trajanja ali časovne sklenjenosti. Trajalo je dan za dnem, od jutra do večera, kar naprej ubijati, ubijati, ubijati. Kako to, da se komu od njih ni enostavno uprlo? Dejak pripoveduje, da mu je partizan pred jamo ukazal: »V oči me glej!« Ali je mogoče, da od teh mnogih oči vsaj enih ni videl, tako da bi jih zares zagledal, da bi opazil, da iz njih sije duša? Dejak pravi, da so jih tisti dan ubili čez osem sto. Kako je peščica ubijalcev mogla prenesti toliko oči? Ali to ne štrli čez, ali vse to ni že onstran? Gotovo, a vse to vendar še ni središče. Morda je to že središče za te ljudi, ki so to delali tu pred tisto strašno odprtino. Za te uboge ljudi, ki takrat gotovo niso vedeli, kako zelo se obremenjujejo.

Prav gotovo pa to, o čemer sedaj pripovedujem, ni bila središčna reč tam gori, v prostoru, kjer se je rodila zamisel, kjer je zamisel v najglobljem smislu že vedno bila. Tam stvari, ki smo jih tu opisovali, niso štele. Tam j e bila idej a. V računskem središču te ideje je bilo vedenje, v tistem plavkastem in hladnem in lucidnem središču je bil od vsega odvezani, na nič ozirajoči se um in njegovo vedenje: če hočemo realizirati novi svet, ga z zgodovinskim človekom ne bo mogoče. Fiat totalnega upora je vključeval tudi novega, za predvideni svet prirejenega človeka. Človeku je torej bilo treba zamenj ati dušo. In ker je misel, ki je vodila ljudi slovenskega protikomunističnega odpora, bila izraz slovenske tradicionalne duše, so z odstranitvijo teh ljudi videli možnost, da se [Stran 009]ustvari prazen prostor za novo dušo. Ko so pobili vse domobrance, v sociološko relevantnem pomenu vse domobrance, so, v kulturnem in političnem jeziku govorjeno, ubili domobransko dušo. Vedeli pa so, da s tem ubijajo tudi narodovo dušo, kakor se je oblikovala v naravnem razvoju civilizacije. To v bistvu ni bil samo biološki uboj, ampak uboj duha. In tu smo sedaj pri jedru stvari. Presežnost zla, ki se je zgodilo na Rogu, je prav to: poskus ubiti duha celega naroda.’ To je v osnovni celici te ne-človeškosti: upor proti človeku samemu. V tem je presežnost tega zla. Sedaj vemo, zakaj so morali dobiti domobrance in njihove somišljenike iz Koroške: da ubijejo dušo, ki so se je bali.

Duha naroda jim, kakor vemo, ni uspelo ubiti, a kako hudo so ga ranili, vidi vsak, ki ima za to oči. Po Rogu se je ubijanje seveda še nadaljevalo. Sedaj ne več fizično, ampak duhovno, s sredstvi ideološkega . posega in kontrole. V tem ni samo akt vseprisotne volje. V komunizmu samem, je namreč že smrt, v najlonski kvaliteti njegovih idejnih vlaken se razumljivo nikoli ne more naseliti življenje; ker je njegova osnovna resnica ta, da je umeten, od življenja in narave odtrgan konstrukt, je smrtonosen že njegov dotik. Komunizem in življenje sta sprta od začetka: od ubojev dvainštiridesetega, preko infernalnega izbruha na Rogu, skozi leta graditve nove družbe, ki je pomenila postopno izrinjanje naravnega življenja.

Ko govorimo o naravi zla, ki se je realiziralo na Rogu, bi morda kazalo povedati še nekaj. Z Rogom se e na poseben način povečalo zlo sveta. Ce se bo v prihodnosti kdaj zgodilo kaj podobnega, bodo ljudje namreč rekli, aha, to je tako, kakor je bilo na Rogu. Imeli bodo referenčno točko, Rog bo postal usus zgodovine. Ne vemo, katero zlo je v svetu še in potentia – v možnosti. Zlo, ki se je zgodilo na Rogu, gotovo ni, ker se je že realiziralo. Rog je postal repertoar zgodovine. V eventualnih reprizah bodo ljudje vedno manj začudeni. Tudi zato je prva realizacija specifičnega zla na poseben način usodna – presežna, ker pomnožuje inventar zla v svetu v kategorialnem smislu. To je pomen besede proton kakon – prvo zlo.

O vsem tem govorimo predvsem zato, ker bi se radi približali tisti notranji besedi za Rog, o kateri smo govorili v začetku. Nekaj smo že našli: zdi se, da Roga ne bomo dobro razumeli, če v njegovem zlu ne bomo videli presežnosti. A ta analiza, to odkrivanje presežne narave zla, še zdaleč ni zgolj spoznavno vprašanje, ki bi nas zanimalo zgolj po sebi. V vsem tem prihaja na dan tudi neka resnica o človeku. Spet se oblikuje pred nami spoznanje, kako smo obremenjeni. Kaj je človek? Kaj človeka lahko doleti? Orodje kako neznanskega zla človek lahko postane! Niso bile namreč samo žrtve ljudje, ljudje so bili tudi ubijalci. In tudi mi smo ljudje. Nazadnje je tako, da je, potem ko smo o Rogu vse povedali, v nas tudi sočutje in usmiljenje, na poseben način za ubitega in na poseben način za ubijalca.

Figure 2. V neznano

To pa je že misel, da je Rog tudi pridiga. Ko ga namreč gledamo, ko slutimo, da smo v bližini presežnega zla in nadčloveške obremenjenosti, se nam, ko gremo k sebi nazaj, v novi luči odkrije tudi naše banalno, vsakdanje zlo. Naše oči, poučene od one velike freske, vidijo sedaj, kaj je namreč naše vsakdanje zlo – da je namreč zlo. In mogoče bomo pretreseni nad tem, kar smo še včeraj imeli za malenkost. Tako postane Rog, če smo ga pri[Stran 010]pravljeni sprejeti v zavest, memento. In ni daleč misel, da bi lahko postal pot za nravstveni preporod dežele.

Na Rogu smo torej odkrili dve potezi, ki ga ločujeta od stvari našega izkustvenega sveta: njegova novost in njegova presežnost. Oboje pa se povezuje s težavo, ne samo kako ga razumeti, ampak tudi kako o njem govoriti. Vseskozi nas namreč spremlja občutje, da besede niso pravo orodje za ravnanje s tem pojavom. Začnemo delati stavke, a komaj katerega izgovorimo, že vidimo, da ni opravil svoje naloge. Kot neuspešni ribiči mečemo mreže v morje jezika in jih razočarani prazne vlečemo na krov. Polasti se nas bojazen, da je Rog s svojo temo in svojo neznanskostjo zunaj jezika.

Ali to pomeni, da moramo molčati? Ali moramo slediti Wittgensteinovemu priporočilu, da moramo o stvareh, o katerih ni mogoče govoriti, molčati? A tedaj moramo upoštevati še enega njegovih stavkov, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta. V tem primeru bi Rog nehal biti del mojega sveta, s čimer se ni mogoče sprijazniti. Rog se je zgodil, o tem ni nobenega dvoma, in je del zgodovine. Kot ljudje in kot Slovenci smo z njim povezani in z obeh naslovov postavlja pred nas svoje moralne zahteve. Torej je del našega sveta. A kako se mu približati, kako vanj stopiti, če je nekaj presežnega? V preambuli naše civilizacije stojijo stavki, po katerih je Rog brezumje, zato nemara ni mogoče do njega z logosom tradicionalnega jezika. Pred nami sta, se zdi, dve možnosti: ali molk ali nov jezik.

Figure 3. V neznano

Da je molk način govora, je davna vednost. Da se je z molčanjem mogoče posvečati stvarem in ljudem, je v območju splošnega izkustva ljudi. Ravno v trenutkih, ki jih imamo za vrh doživljanja, umolknemo. Ravno najintenzivnejša duhovna stanj a paradoksno spremlj a molk. Horacov Favete linguis! – Umolknite! slišimo vsakič, ko dospemo do tiste meje, ki zahteva zbranost, ki bi jo motila izgo vorjena, mogoče celo neizgovorjena beseda. Lahko se tudi spomnimo, kakšno tišino zahteva pesnik Poe: Srce, za hip utihni, da raziščem to skrivnost! Intenzivnost popolne tišine je nadalje morda najadekvatnejši način obstajanja pred svetim. Vprašanje je torej, če ni molk tisti način govora, ki ga zahtevajo presežna razmerja Roga.

Toda molk, o katerem govorimo tu, ima svoje naravno mesto šele na koncu, na meji, potem ko so bile povedane možne besede in opravljena zahtevana in izvedljiva miselna dejanja. Šele tam more molk uresničiti to možnost, da je nadaljevanje govora. Šele ko smo besedam izmerili njihov obseg in videli, da jih ne moremo siliti v prostore, za katere niso bile narejene, jim lahko dovolimo, da sedejo pred vrata neznane hiše in potrpežljivo čakajo in čakajoč zorijo, dokler kateri od njih ni dovoljeno, da vstopi. Gre torej za molk po besedah in ne za molk pred besedami. Važno je, da se pred vstopom v molk preiščejo vse možne besede. Tam na meji, pred molkom, se bo verjetno izkazalo, da moramo začeti izdelovati nove besede. Ko pravimo nove besede, ne mislimo na slovarske vpise, ampak na novo predikacijo, na nove zveze, na širjenje in preurejanje konotacijskega polja, na ustvarjanje novih aluzij, na nove asociativne domete, nov ritem: z eno besedo, na aktualizacijo še ne izrabljenega.

Vse to pa bo seveda možno šele takrat, če se bodo ljudje odločili, da sprejmejo Rog [Stran 011]v svojo zavest. Če bo Rog postal tako rekoč konstitutivna prvina narodove kulturne in moralne zavesti, se bodo našli ljudje takšne občutljivosti, o kateri smo govorili zgoraj. A preden se dotaknemo položaja, ki vlada na tem področju, bi želeli pokazati na nekaj drugega.

Rog bi namreč v tem, da se nam zdi nedosegljiv za besedo, imel očišču’očo vlogo za jezik v polju dosegljivega. Če namreč Rog v svoji globini, v tem, kar v resnici je, presega jezik, potem je tu možnost, da ob tej presežnosti izpeljemo naslednjo misel: Če imamo stvari, ki jih z besedo ni mogoče zajeti, če so stvari, za katere vemo, da so naša zadeva, vendar nekako ne moremo do njih, ali ne bi bilo razumno reči, kot nekakšen moralni kolorar k gornji ugotovitvi, da moramo na področju, na katerem čutimo, da pa so besede kompetentne, z njimi ravnati, prav ob spoznanju, da so prostori, kamor ne mo rejo in morda ne smejo, natančno in odgovorno, pametno in modro. Tako da jih ne bomo silili, da govorijo o stvareh, ki v njih niso; tako da jim pustimo živeti njihovo naravno življenje, ki je v tem, da so hkrati proizvod duha in njegov kriterij. Da pustimo, da nas vodijo po hiši vsega in vsakega bivajočega in nam pripovedujejo o stvareh in njihovem življenju, in da s tem, ko jih kličemo v življenje, zahtevamo, da o njih govorijo. Ko se torej vračamo iz Roga z občutkom, da smo bili na kraju nedosegljive presežnosti, čutimo, da moramo tu, v »teh kraljestvih«, z govorom, ki nam je dan, ravnati odgovorno. V tem bi Rog lahko bil dragoceno in potrebno zdravilo.

In to ni malo pomembno, posebno če bi se kdo strinjal z našo oznako nekega določenega pojava v slovenski sedanjosti. Okoli nas in v nas se kažejo stvari, ki jih gledamo s takim presenečenjem, da komaj verjamemo, da so. Vsepovsod opažamo regresijo ali umik uma. Polje, kjer ga je še mogoče videti, je polje gole, skrčene, zasebne in kratkoročne koristi. Če pa se um dotakne stvari, ki to polje presegajo, se zveriži do nespoznatnosti in postane karikatura. To pa so ravno najvažnejše stvari za človeka: vrednote, morala, politika. Dosegli smo stopnjo, da je na področjih, na katerih se odvija boj za človeka in njegovo usodo, mogoče reči dobesedno karkoli. Živimo v prostoru, ki je izgubil sposobnost selektivne reakcije in prenese vse. Ali drugače: javni prostor ni strukturiran po nobeni kulturi. In ljudje ga sprejemajo in še zdaleč ne pomislijo, da jih uničuje. Trenutno se odsotnost uma nikjer ne kaže tako upadljivo kot v politiki. Tu ne-um prehaja v vulgarno neumnost; tu se postavljajo sodbe, kakor da ljudje ne bi imeli nobenega spomina in nobene skušnje, kakor da bi bili ljudje čista funkcija tiste volje, ki stoji za radiom, televizijo in časopisi. Kakor da njih samih v resnici sploh ne bi bilo! Odsotnost uma je še bolj groteskna ob prisotnosti, ne strahu, ampak strahopetnosti. Ta sega tako daleč, da se ljudje celo v sebi, v intimni zasebnosti bojijo izoblikovati mnenje. Ne zmorejo tega napora, mogoče mislijo, da nimajo do njega pravico, najverjetneje pa se ga bojijo.

Figure 4. Konec ceste

Na dnu tega, o čemer sedaj govorimo, je vprašanje jezika. Če bomo hoteli zdraviti to, čemur smo – upamo, da nikomur v [Stran 012]pohujšanje – rekli odsotnost uma, se bomo morali stalno vračati k vprašanju, kaj je normalni jezik. To bi utegnil biti jezik, ki bi bil tako čist in določen, da bi omogočal razumno komunikacijo. Če bomo imeli jezik, v katerem bo mogoče izjave utemeljeno sprejemati in zavračati – to pa bo mogoče šele potem, ko bo jezik stopil iz ideološkega somraka – bomo končno lahko začeli graditi družbo razumnih in svobodnih ljudi. Po naši misli, bi doživetje Roga v ključu, kakršnega smo odkrili, lahko postavilo naročilo, da se vrnemo k takemu jeziku.

A do tistega molka pred presežnim in neznanskim, od koder bi se mogli vračati, potem ko bi nam segel do dna, spremenjeni; do tistega zdravilnega, mogoče celo odrešilnega molka je še daleč. Zakaj? Ne moremo se dovolj načuditi, a je vseeno res, da fenomen Roga še ni začel svoje poti v slovensko refleksijo. Ne moremo se dovolj načuditi, pravim, ker je Rog nekaj, kar je nad vsem narodovim zgodovinskim izkustvom, nekaj, kar bi moglo postati gravitacijsko središče narodove politične, moralne in estetske misli, in ne samo misli, ampak najpreprostejšega občutja. Tu je nekaj, kar bi moglo prikovati nase ustvarjalno fantazijo. Kdo bi si mogel zamisliti kaj bolj dramatičnega, kakor je Rog; katero dogajanje bi se moglo gibati na tako visokem tragiškem koturnu; katera freska bi mogla v trenutku skrepenelega časa ustvariti večjo napetost; in Missa funebris Cornuensis, Roška črna maša – kakšen Kyrie, ka’__šen Agnuc Dei bi mogel zadoneti, zakričati, zajokati iz nje? In kako to, da je tako malo od vsega tega? Da ni skoraj nič od tega v deželi, kjer leži fizični Rog? Tu nam prihaja na misel Theodor Adorno, ki je izključeval možnost pisanja poezije po Auschwitzu. Ali kdo ve za slovenskega pesnika, ki bi izrazil podobno misel, da po velikem slovenskem pomoru ni mogoče več pisati poezije? Kako naj si to razložimo? Ali je petdesetletno komunistično duhovno nasilje res pustilo tako pogubne posledice na odzivni moči naroda? Ali so se kulturne in znanstvene institucije res tako zelo odpovedale svojemu naravnemu smotru, da identificirajo poglavitne narodove postaje skozi čas in jim posvetijo svoje miselne in umetniške energije? Ali so se res tako do kraja in brez ostanka vdale v odkazano vlogo? Ali je bila ideološka travestija središčnih dogodkov narodove zgodovine in kulture res tako uspešna, da se je senzorski sistem njegove duše usodno zmedel? Na ta vprašanja so možni različni odgovori, za nas pa je važno predvsem spoznanje, da je do tistega rodovitnega molka še daleč.

A vendar upamo, da nas nekoč zajame njegova odkrivateljska logika. Saj je vendar nemogoče, da ne bi nekoč prišel rod, ki bi ga prevzela tragična veličina junakov na Rogu, njihova trpka zvestoba in njihov samotni pogum. Da, ko bo vse očiščeno in ko bo iz daljav časa mogoče videti samo bistvene reči, se bo pokazalo prav to: njihova zvestoba in njihov pogum. Če pa bi se iz kateregakoli vzroka zgodilo, da tega odziva v nobeni prihodnji mladini ne bi bilo in bi se Rog s svojimi moralnimi, političnimi in duhovnimi energijami izgubil v mutastih zakotjih zgodovine, potem bi imeli razlog, da se bojimo za preživetje tega ljudstva.

Dokumentov, ki bi podprli pripovedi prič, domneve in ugibanja, ter zavrgli, kar je plod domišljije, še niso našli. Upravičeno lahko sodimo, da so uničeni in je varljivo upati, da še vedno tičijo zakopani v vojaških arhivih v Beogradu in bodo prišli po 50 letih čudežno na dan.

Tudi ne smemo pričakovati, da bodo spregovorili in kaj bistvenega povedali tisti, ki so bili zraven, zlasti ne organizatorji v Ljubljani, ki so poskrbeli za zapleteno verižno reakcijo, ki je imela začetni člen na železniški postaji v Podgorju (Maria Elend) ali Podroščici v Rožu na Koroškem in zadnjega v breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu. Tiho so celo mladi partizani, ki so spadali k posadki v škofovih zavodih in se kasneje uveljavili v družbi.

Figure 1. Neskončni Rog

Zato ne smemo čakati, da se nam bo zgodba razkrila sama, ampak moramo uporabiti tisto, kar vemo, in izvrtati iz spomina preživelih podatke, kako je bilo, podprto vsaj s poskusnimi raziskavami brezen, ko ne bo težko oceniti vsaj približnega števila žrtev in tudi njihove homogenosti ali heterogenosti: kjer bomo odkrili samo okostja mladih moških, bomo upravičeno domnevali, da gre za domobrance, pri mešanih pa za skupine četnikov, ustašev, hrvaških domobranov, s katerimi so bežale tudi ženske in otroci. Ohranjen je dokument o vračanju Jugoslovanov, ki so se predali Angležem. Pogodba je bila podpisana 19. maja 1945. Prvi členi govore o umiku partizanske vojske s Koroške, peti pa o izročitvi zajetih Jugoslovanov.

Predajo so opravili Angleži brez seznamov. Vrnjene ljudi so popisali šele v taboriščih v Sloveniji in na podlagi teh popisov oz. kartotek so sestavili sezname. Pri tem so upoštevali razdelitev v skupine A, B in C. Na morišča so klicali vse iz zadnje skupine, kakor jim je prišel v roke po vrsti list iz seznama brez posebnega sistema in niso sestavljali skupin glede na bivališče ali enoto. Izjema so bili oficirji, ki so jih odkrili ali ,so se javili sami. Pomorjeni so bili že med prevozom (Hrušica, Slovenj Gradec) ali v neposredni bližini taborišč.

Teh kartotek in seznamov ni. Podobno niso ostala nobena pismena navodila o voznem redu vlakov, o preskrbi enot s hrano in municijo, o tovornjakih.

Celo pa ni najti nobenega ukaza o poboju, ki ga je zanesljivo izdal Tito sam. V svojem govoru konec maja je javno obljubljal: »Izdajalci ne bodo dolgo gledali modrega neba in visokih gora.« Zadnje dni maja je bil v Celju in Mariboru in ker je bilo znano, da se je pogosto vtikal v nepomembne zadeve, je popolnoma nemogoče, da o tako važni ne bi odločal najvišji jugoslovanski vrh. Kakor pa je bila odločitev pomembna in usodna, je šlo skoraj zanesljivo samo za ustno povelje.

Tako kot med državljansko vojno si tudi po zmagi nova oblast ni belila glave, kam z žrtvami. Običajno so jih plitvo [Stran 003]zagrebli kar na mestu (Košnica, Crngrob, Krakovski gozd, Čatarjeva graščina) v že izkopane jame (protitankovski jarek okrog Celja) ali bližnja brezna (Brezarjevo brezno, fojbe na Krasu).

Šele ko so po 20. maju izvedeli, da jim bodo izročili 20.000 ujetnikov iz Vetrinja (predvideno je bilo, da bodo vrnili tudi vse civiliste), so se zamislili in posvetovali, kako bi nalogo opravili čimbolj prikrito in učinkovito. Najprej so pohiteli in izpraznili že napolnjene zapore in taborišča. Tako sta znana dva datuma te priprave: iz Škofovih zavodov v Šentvidu so vozili zapornike v 4 km oddaljeno Brezarjevo brezno nekaj večerov in noči. Tu naj bi šlo za približno 1000 ljudi. Zanesljiva priča se spominja, da je bil morda zadnji transport na četrto kvatrno soboto, ta sobota pa je bila 26. maja. Tone Ferenc je pred kratkim objavil seznam 187 zapornikov, ki so jih 2. junija odpeljali iz ljubljanskih zaporov neznano kam.

Za vrnjene domobrance, ki so bili pripeljani skozi karavanški predor, so za glavna morišča izbrali brezna v Kočevskem Rogu. Da so se odločili za brezna, ni slučaj, saj so jih uporabili že med vojno, če so bila le pri roki (Krimska jama, Ziglovica, brezno pri Birčni vasi). Na Kočevskem je poznanih kar 300 brezen. Brezna, ki so jih izbrali, niso bila znana niti raziskana, saj za jamarje niso bila zanimiva, ker so bila globoka največ 20 do 30 m. Izbrali so jih zaradi bližine glavnih cest, da so si olajšali delo.

Domobrance so začeli streljati na Rogu 2. junija in končali z 9. junijem. Zanesljivo niso bili prvi. V brezna na Rogu so vodili, gnali in vozili že ves maj in vanje zmetali mešane skupine beguncev, ki so se umikali pred prodirajočo partizansko vojsko, ki se je pomikala proti severozahodu. Begunci so bili četniki, ustaši in hrvaški domobrani z ženami in otroki pa tudi Nemci. Ocenjujejo, da jih je v breznu pri telefonskem drogu 86 pokopanih kar 10.000, na Macesnovi gorici pri telefonskem stebru 216 pa ne dosti manj. Tudi brezno pod Krenom 2. junija verjetno ni bilo popolnoma prazno. Milan Zajec, ki je tega dne padel vanj 20 m globoko, je ostal nepoškodovan, ker je že pristal na mehki gomili človeških teles.

Figure 2. V neznano

Kdo je bil v operativnem štabu, ki je skrbel, da je teklo tako gladko, ne bomo izvedeli, domnevamo pa lahko. Naložili so jim težavno nalogo, ki so se je lotili s trdovratno vztrajnostjo in natančnostjo. Kaj je bilo vzrok, da se niso odločili za prevoz s tovornjaki, ko bi za pot od Šentvida do brezen v Rogu ne potrebovali več kot 3 ure, ni jasno. Izbrali so zapleteni postopek prevoza z vlakom do rampe ob slepem tiru ljubljanske klavnice in vojašnice, prestop čez most za pešce čez Grubarjev prekop na vlak, ki jih je čakal na drugi strani, prevoz do Kočevja, premeščanje iz enega poslopja v drugo v samem mestu in končni prevoz s tovornjaki do morišč. Odgovor je le eden: niso dobili dovolj tovornjakov, da bi lahko nalogo izpeljali v enem tednu in bi se jim tako zavleklo kot skupini na Teharjah.

[Stran 004]

Težave so morali imeti že z vlakom. Zadnje leto vojne je vozil vlak iz Ljubljane do Kočevja samo do Grosupljega, naprej pa samo oklepni vlak. Umikajoči nasprotnik je v noči med 8. in 9. majem porušil železniški most čez Gruberjev prekop. Vlakovno kompozicijo so sestavili tako, da so pobirali tovorne vagone po postajah do Kočevja, lokomotivo pa so baje morali prepeljati kar po cesti čez Karlovški most na dolenjsko stran.

Vlak je napravil eno vožnjo na dan, prvič 1. junija zvečer in pripeljal v Kočevje pred zoro. Naslednji prevozi so se začeli popoldne in je vlak dosegel končno postajo okrog druge ure zjutraj. Vedno so začeli iztovarjati šele, ko se je zdanilo.

Čeprav so bili prvi domobranci izročeni že v nedeljo 27. maja, so pripravili prvi transport zanje v Kočevje šele 1. junija. Vrstni red, po katerem so odbirali ljudi za prevoz, je bil naključen, kakor so pač prišli na seznam. Tako se je znašel Milan Zajec v breznu že 2. junija, čeprav je zapustil Vetrinje 29. maja, France Dejak pa je bil izročen med prvimi 27. maja in padel v brezno 8. junija. Prebiranje v skupine A, B in C v Škofovih zavodih ni bilo tako očitno kot na Teharjah in v začetku skupine niso bile ločene. Na pot so šli oblečeni, niso jih še vezali in prepričani so bili, da jih vozijo v delovna taborišča. Ko se je Dejak peljal skozi rojstno vas Dolenji Lazi, je skozi lino vrgel listek: »Peljejo nas v Kočevje. Prinesite paket!« Zanimivo je, da so listek našli in izročili njegovi mami, ki se zato niti ni preveč začudila, ko ga je čez štiri dni zagledala doma.

S kočevskega kolodvora so jih peljali najprej v Marijin dom, kjer je zdaj občinska uprava, ali v gimnazijo, čez nekaj ur pa po glavni cesti skozi Kočevje na drugo stran mesta v Dom slepih, ki je zdaj porušen in stojita na tem mestu poslopji Ljubljanske banke in avtobusna postaja. Omenjajo tudi Sokolski oziroma Rokodelski dom.

Tam so jih vezali z žico. Preživeli omenjajo, da je bila to telefonska žica, ki pa nima lastnosti, da bi se dala tako zlahka oviti okoli zapestij. Dejak jo je označil bolj natančno, da je bila to »žica za piskre vezat«. Na Teharjah so nekateri videli partizane, ki so pripeljali kolute z bodečo žico. Ta žica je zvita iz žice z bodicami in druge, ki je gola. Vse kaže, da so uporabili ravno golo sestavino bodeče žice. Žrtvam so vezali zapetja na hrbtu, kar je značilno za komuniste tudi drugje po svetu. Zraven pa so zvezali še po dva skupaj, da so povezali z žico nadlahtji ali zapetja. Beg je bil zato skoraj nemogoč. V Katynu se ni rešil nihče. Nemci in Italijani so vezali spredaj in vsakega zase, tako je bila večja možnost za pobeg.

Za odvažanje na morišča so imeli na razpolago samo nekaj srednje velikih odprtih tovornjakov. Na vsakega so spravili 40 do 50 ujetnikov in 4 stražarje. Zvezani so morali klečati, držati glave navzdol, da se jih ni videlo od zunaj. Čim so tovornjaki zapustili mesto in zavili v Rog, so začeli stražarji tolči z gorjačami po ljudeh, predvsem po glavah in nadaljevali vseh 30 minut vožnje do brezna. Za brezno pod Krenom pri telefonskem stebru 122, kjer naj bi bila pomorjena večina domobrancev iz Škofovih zavodov, sodimo, da so se tovornjaki ustavili na jasi na pobočju na drugi strani ceste, ravno tam, kjer stoji ob svečanostih oltar. Tam so se morali usesti na rob tovornjaka, da so jim odrezali vezalke in jih sezuli. Nato so jih razvezali, ker so se morali sleči, nekateri do golega, drugi od groze tega niso zmogli.

Omenjeni ritual, da se je morala žrtev pred ustrelitvijo sleči, je izjemno surov. Tega niso delali fašisti i.n ne ovjeti v Katynu. Tam so streljali poljske častnike oblečene, z vsem, kar so imeli po žepih. Za slačenje ni upravičljive razlage. Pri nas so se morali sleči do spodnjega perila že obsojenci na Kočevskem procesu, ki so jih streljali v Mozlju. Neka razlaga bi bila, da so oblačila uporabili, vendar pa vse kaže, da so jih sežgali. Druga razlaga naj bi bila v katynski izkušnji: na grobišča so naleteli prodirajoči Nemci in odkrili ne samo, da gre za častnike poljske vojske, ampak tudi način in precej točen datum usmrtitve. Kot kaže, je šlo na žalost za najslabšo možnost: žejnega, lačnega in pretepenega nasprotnika je bilo treba na ta način dokončno ponižati in zatreti. Nato pa še pretepanje na 150 m dolgi poti do brezna. Ob njej so stali partizani v tes[Stran 005]nem špalirju in tolkli z gorjačami. Vse to mučenje je bilo funkcionalno, imelo je določen namen. Z njim so dosegli tisto popolno vdanost v usodo in pasivnost, ki jo opisujejo in se ji vsi čudijo. Ne morejo si razložiti, kako so se mogli preizkušeni in vzdržljivi vojščaki v enem tednu tako spremeniti, da so prehodili teh 150 m in ni bilo med njimi skoraj nikogar, ki bi planil na mučitelje in se vsaj drago prodal, če mu že ne bi uspelo pobegniti.

Dejak pravi, da so morali pred jamo odgovarjati na vprašanja, da bi videli, če imajo zlate zobe. Vsakomur, ki so ga tako odkrili, so kar živemu izbili zobe iz ust. Njegovemu pričevanju je težko verjeti. Verjetno so jih prej pobili. Zelo težko je namreč izbiti zobe nekomu, ki se vsaj delno brani in tišči čeljusti skupaj.

Žrtev je morala na robu brezna počepniti in so jo ustrelili v tilnik z avtomatom ali revolverjem. Strel v tilnik je značilen za’ komuniste, tako so postopali tudi v Katynu. Če je strel precizen, žrtev ne čuti ničesar. Vse druge metode so za žrtev, čeprav je končni učinek seveda isti (strelski vod, obešanje, električni stol, plinska celica) hujše. Njihov cilj ni pomagati žrtvi, ampak zaščititi krvnika in mu olajšati delo s tem, da ga čimbolj oddaljijo. Pri strelu v tilnik gre krogla skozi centre za zavest, dihanje in obtočila v možganskem deblu in je smrt trenutna in neboleča. Žal morilci na Rogu niso bili hladnokrvni strokovnjaki in kot kaže, so bili zraven še opiti. Streljali so slabo. V spominih preživelih so najbolj pretresljiva ravno poglavja, ki opisujejo umiranje v breznu, ki je trajalo nekaj ur in več, ko so nekateri počasi izkrvaveli, drugi pa se zadušili v gomili trupel.

Vse tiste dni je bilo v breznu vedno vsaj 10 živih in skoraj nepoškodovanih. Najteže so prenašali mraz, saj je bilo na dnu brezna hladno tudi čez dan, kaj šele ponoči. Bili so skoraj goli in so slačili mrtve, da so se nekako pokrili, kar pa ni bilo dovolj. Žejo so si gasili z vodo, ki je kapljala s stropa. Kljub temu je večina umrla že v nekaj dneh. Šlo je za silne pretrese, brezup, da so živi pokopani, končni vzrok pa je bila podhladitev. Ko pade telesna temperatura v jedru telesa pod 30° C sledi spanec in smrt. Umrli so torej v spancu, podobno kot drogirani, ki zmrzne, čeprav je temperatura okolja 10° C ali celo višja.

Brezno pod Krenom je globoko 20 m in toliko tudi široko. Večina teh brezen nastane tako, da se vdre stop v sredini kraške jame. Odprtina tega brezna je bila prvotno široka komaj nekaj metrov v premeru. Zajec je ocenil, da bi bilo v njem prostora za 100.000 ljudi. Ocena je pretirana. Če računamo, da ima jama takih dimenzij približno prostornino 4000 m3, lahko stlačimo vanjo največ 20.000 trupel.

Domobrance so začeli streljati v Rogu v soboto, 2. junija, naslednje dni pa, kakor so prihajali transporti, verjetno ne več kot 800 na dan. Masovnega streljanja je bilo konec 9. junija, ko se je znašel v breznu med zadnjimi France Kozina, ki je pobegnil iz jame naslednjega dne še z dvema. Vmes ni bilo streljanja 5. junija, ko so vhod v brezno razstrelili in opisuje Zajec, da je bilo kar 5 detonacij, in tudi ne 6. junija. Dejak opisuje, da so 8. junija, ko se je sam znašel v breznu, padali vanjo ves dan do večera.

Ostane nam še nekaj vprašanj, med njimi, kdo je neposredno sodeloval pri pobojih. Zajec piše, da v začetku niso bili Slovenci, kar se ujema z izjavo Sime Dubajiča, da je pobijala njegova skupina. Kasneje naj bi jih zamenjali Slovenci, domnevajo, da so bili to partizani prejšnje Gubčeve brigade. Streljali so samo prostovoljci. Če upoštevamo trojni varnostni pas na moriščih, špalir ob poti do brezna, straže pri zavodih in da se je vse to dogajalo tudi v Škofji Loki in na Teharjah, z morišči v škofjeloških hribih, okrog Hrastnika in še marsikje, lahko upravičeno sodimo, da je sodelovala vsaj polovica slovenskih partizanov.

Najvažnejše vprašanje pa je seveda, koliko domobrancev je bilo pobitih na Rogu in koliko drugje, predvsem pa zadnje, na katero ne bomo nikdar dobili pravega odgovora, kdo poimensko leži v določenem grobišču. Stevilo pobitih na Rogu je lahko samo približno, vendar računamo, da jih ni več kot 4000. V teh breznih leži večina tistih, ki so bili vrnjeni skozi karavanški predor, razen gorenjskih domobrancev, od katerih je vsaj del obležal blizu Škofje Loke, in oficirjev. Zanesljivo ni na Rogu domobran[Stran 006]cev, ki so bili v taborišču na Teharjah. Tako bo vendarle možno sestaviti razmeroma zanesljiv seznam, raziskave roških grobišč oziroma brezen pa bodo, kot mislimo, potrdile, da so domobranci obležali ravno v breznu pod Krenom. Pomagati nam bodo morali tudi preživeli: če bi brezno toliko očistili, da bi prišli do dna in stranskih rovov, bi ga lahko prepoznali.

Na žalost nam ne pomagajo tisti, ki so sodelovali. Raje ponavljajo, da niso bili zraven in niso vedeli, kaj se dogaja. Morda govore resnico, vedo pa za soborce, ki so bili zraven. Nočejo nam jih pokazati, ker vlada med njimi zarota molka. Pri iskanju resnice tako nismo veliko na boljšem kot zgodovinarji, ki so raziskovali življenje pračloveka.

Odlomki iz ČRNE MAŠE

O teža Videnj Prerokovih, zlomljenih v mojih očeh:iz Romulovega rodu dvanajst tisoč Vojščakov –pri Vodi Slatinski … iz Vladimirjevega rodu dvanajst tisoč kozakovv Vinici ukrajinski … iz Piastovega rodu dvanajst tisoč veljakovv jami katynski … iz Valukovega rodu karantanskih svobodnjakov -tabor vetrinjski:(Joj, Narod Benjamin! Moj Narod Zaznamovancev!) -dvanajst tisoč legijonarjev in domobrancev … Vidim jih: urejenim v četedrugi angel zaznamuje čela in prsi napete, kot da jih mazili in za smrt pečati … a četvero angelov, ki jim je naročeno pokončatinašega drevja jabolka mladain naše zemlje prostornino,jih čaka z gorečimi meči nad robom prepadaza vrativ Domovino … Zakril si oči je Angel živega Boga:četvero angelov z rdečo zvezdo na čelu je prihrumelo z Vzhoda na konju rdečem: s srpom in kladivom kot z ognjem in mečem,čez sončni nasad zadivja –in dvanajst tisoč zaznamovancev pade pod kopitodivjemu krdelu,Pokončevalcu zemlje in drevja in morja(o Prerok iz Razodetja: si v Patmu videl Ti to?)in slednji je potočil zadnjo kapljo krvi iz žil,da zdaj v blesku belih oblačildržé palmo mučeniško preko srca –Zmagovalci za večni čas!BOGU HVALA! – DEO GRATIAS!Figure 1. Sv. Boštjan France Gorše