Ko sem napisal tri vrstice tega razmišljanja, me je obšla misel, da bi ga moral začeti drugače. Primeren začetek bi se moral glasiti: Prošnja za besede. Ko sem začel v mislih hoditi malo bolj počasi po drči, zgoraj od avtobusa, ki je pripeljal ranjence iz Ljubljane, pa do brezna spodaj; ko sem tako, seveda spet v mislih, gledal stvari ob sebi, pa tudi pred sabo in za sabo; ko sem tudi slišal, kar je bilo mogoče slišati, ječanje in krike tistih, ki so jih gnali in pehali, pa tudi vlačili in nosili (ker nog – bogve zaradi česa – mnogi niso več imeli) sem se začel mnogo pogosteje ustavljati in spraševati samega sebe, ali je končno sploh prav, ali se sme z vsakdanjimi človeškimi besedami obnavljati to, kar se je krčevito premikalo sedaj pred mano in za mano, nekaj tako nenavadnega in pretresljivega, da si za kaj takega nikoli ne bi bil mislil, da se je kje zgodilo ali dogajalo.
Toda ker so bili tisti, ki so to počeli, in tisti, s katerimi so to počeli, tudi ljudje kakor mi, se mi nobena misel ni zdela odveč. In vendar se mi je neprestano hkrati vsiljevala misel, da moralne in človeške trpežnosti, ki so jo izkazovali nosilci tega projekta, pa tudi neznanske muke ljudi, ki so ga morali izvajati, ne bom nikoli mogel v celoti razumeti.
In vendar sem obenem vedel, da moram vzeti nase to spremljanje, čeprav sem podzavestno čutil, da bo ostalo nedokončano in necelovito. Vedel sem, da bo to, kar se je tu dogajalo, za zmeraj ostalo zunaj nas kljub navalu sočutja, ki je pljuskalo obme in ob moje prijatelje. Toda ker so bili tisti, s katerimi se je vse to dogajalo, ljudje, sem vedel, da jim moje sočutje pripada, čeprav sem vedel tudi, da njihove govorice ne sam ne tisti, ki jih bodo za mano brali, ne bomo v celoti razumeli; da bo to, kar se tu pred mano odvija, ostalo za zmerom zunaj, a sem hkrati s prav takšno gotovostjo čutil, da sem moral – in končno tudi hotel – priti sem in opraviti svojo dvojno dolžnost: do teh tukaj, pa tudi do tistih, ki v popolni nedolžnosti in neovedenosti hodijo po domovini, ne da bi vedeli, kaj se medtem nekje v Sloveniji dogaja. Vsi smo ljudje. Čutil sem, da marsičesa od tega, kar nas dela ljudi, ne bi mogli več narediti, če se ne bi uklonili temu neznanskemu ukazu. Prav to, da kaj od tega, kar nas posebej dela ljudi, ne bi mogli več početi, nam ni dovolilo, da se ne bi pridružili tistim, ki so spet sklenili, da grejo na to pot. In potem ko pridemo ali prvič ali drugič ali desetič, začutimo, da smo spet storili nekaj, da bomo spet prisostvovali nečemu, za kar smo rekli, da si nismo mogli misliti, da se kje nahaja, ko ne bi zagotovo vedeli, da ta zemlja, zemlja slovenska, naša domovina, priča, da je na svetu tudi to mogoče.
S temi ne čisto vsakdanjimi besedami sem hotel povedati še nekaj drugega, kar primarno ne sodi sem. Obšlo me je, da ima Konfin posebej nekaj povedati o značaju slovenske državljanske vojne ali revolucije. Kljub temu, da nisem sociolog ali zgodovinar, sem že nekajkrat zaznal slutnjo, da ima naša revolucija ali državljanska vojna na sebi nekaj, zaradi česar bi mogli reči, da ima duhovni ali miselni značaj. Naj razložim. Recimo, da bi v kaki deželi veljal čudaški predpis, da določena skupina, določen razred ljudi ne sme kupovati parcel na določenem področju. Recimo nadalje, da bi tak predpis nekoč postal tej skupini odveč in celo neznosen in bi organizirala oborožen upor. Ta upor, vidite, bi bil različen od tistega, ki so ga boljševiki uprizorili v Sloveniji; zanj bi po premisleku lahko rekli – kot smo že nakazali – da ima pretežno ideološki značaj, da so določeni ljudje sklenili, malo poenostavljeno povedano, da v tej deželi uveljavijo drugačno vero ali drugačno miselnost: namesto da bi se v deželi
[Stran 071]
ljudje še naprej izrekali za kristjane, bi pojem, ki naj bi izražal duhovno območje ljudi, postal boljševizem. In če bi se kristjani nekoč odločili, da vzpostavijo staro stanje, bi boljševiki verjetno z njimi ravnali enako radikalno in zagrizeno, kot so v naši pripovedi s svojimi nasprotniki ravnali boljševiški izumitelji Konfina. Da so zmogli dejanja, ki so imela znake nečloveškega in jih je zgodovina zato hranila v svojih arhivih, je bilo morda tudi zato, ker so bili tako zagledani v svojo »napredno« misel, da se jim je misel tistih, s katerimi so morali trenutno obračunati, zdela zgolj subjektivna utvara.
Kdor je kolikor toliko sledil moji opotekajoči se misli, je sedaj tudi že ugotovil, da imajo kristjani, po vsem sodeč, prednostne variante za odhajanje iz zgodovine in za ponovno vstopanje vanjo. Dano jim je nekaj, kar je kakor milost.
A tu imam še en premislek, ki prinaša isto gledanje, le da je mnogo prepričljivejši. Poslušalci bodo takoj videli, da tega videnja nisem zgradil iz svoje malte in opeke. Videli pa bodo tudi, da je ne samo prepričljivejši, ampak tudi človeško zanesljivejši; tako zelo, da človeku, ki ga je razumel v taki meri, omogoča biti v civilizaciji, ne da bi si moral izmišljati Konfine. Gre pa takole:
»Ko je prerok Elija nekega dne prišel v Bersabo Judovo, je ondi pustil svojega služabnika, sam pa je šel dalje v puščavo, dan hoda. In ko je prišel tja, je sédel pod bodičevje in si želel smrti: dejal je: ‘Dovolj mi je zdaj, Gospod, vzemi moje življenje! Kajti nisem boljši kot moji očetje.’ Potem je legel in zaspal pod bodičevjem. In glej, Angel se ga je dotaknil in mu rekel: ‘Vstani in jej.’ Ozrl se je, in glej, ob njegovi glavi je bil podpepelnik in vrč vode. Jedel je in pil, pa zopet zaspal. Angel Gospodov pa je še drugič prišel, se ga dotaknil in rekel: ‘Vstani in jej! Sicer je pot zate predolga.’ Vstal je, jedel in pil ter potoval v moči tiste jedi 40 dni in 40 noči do božje gore Horeb.«
Moj posredovalec je temu besedilu dodal še naslednji kratek komentar, ki ga tudi jaz v celoti sprejemam. Dodal je: »To besedilo me je zelo prevzelo. Zazdelo se mi je, da ga je mogoče imeti za matrico antično krščanske civilizacije. Moderna namreč ni naredila drugega, kot da je odrinila tisto posodo, ki jo je doslej prijazno dostavljal Angel.«
Ko to preberemo, izvemo, kaj je antično krščanska civilizacija in kaj je t. i. moderna. Iz povedanega sledi, da je vsakokratno vztrajanje v civilizaciji ljudem dano tako, da sprejemajo pošiljke, ki jih ob vsakem prebujanju – ob vsaki intuiciji – najdejo ob sebi. Tiste pošiljke, ki so ob našem besedilu božanskega izvora, so seveda samo podobe nečesa živega in resničnega: podoba matere, ki jo ima vsak ob sebi od vsega začetka, ki ga hrani in uči, podoba učitelja, ki mu odkriva svet, podoba prijatelja, podoba vsakega človeka, ki ti odkrije, da mu lahko pomagaš; vsako srečanje, ki te naredi pripravljenega, kar je nekaj komaj umljivo pomembnega. In tako dalje in tako dalje. Tako se druga za drugo oblikujejo matrice civilizacije. Vsaka matrica, ki je človeku dana, da jo opazi, potrebuje dve pripravljeni volji: eno, ki novo matrico – bogve po kakšnem scenariju oblikovano – sprejme za svojo in hrani; drugo pa za to, da jo sprejme za svojo lastnino in je poslej njegova in on njen. Tako se druga za drugo oblikujejo matrice civilizacije. Dokler se na krogoteku bitij ne pojavi ena, na kateri ni razen dveh besedi ničesar. Tam piše: Non serviam – Ne bom služil. In potem nastopi še ena od dveh stvari: ali se civilizacija po kaki izredni intervenciji nadaljuje (če na primer kaka doba odpre šole za »boljše ljudi«) ali pa se oglasi kak Dostojevski s klicem k treznosti (»Požar je v glavah.«). Ali pa nastopi položaj, ki ga je zagledal Alexis de Tocqueville: »Človekov duh je v celoti izgubil ravnotežje.«
V zvezi z civilizacijo bi bilo mogoče brez pretiravanja v naše razmišljanje vnesti tudi besede, ki so nastale po zadnji vojni. Ena je totalitarizem, ki pomeni ne samo politično, ampak tudi duhovno in miselno oropanost. Ljudje, ki so tak razvoj boleče občutili, so hkrati razumeli tudi nujnost, da se človek opremi z razlogi in občutji, ki ga usposobijo za spopad s to degradacijo civilizacije. Ob trpljenju – vsakovrstnem ▶
[Stran 072]
Figure 1. Brezno pri Konfinu, invalidski voziček, govornik Justin Stanovnik, glavni mašnik Anton Slabe in somaševalec Jože Božnar iz Clevelanda Lenart Rihar[Stran 073]
trpljenju – so ljudje doživeli spoznanje, da bi jih to specifično soočenje moralo narediti »boljše ljudi«. Obstajajo, se je izkazalo, različni položaji ljudi in njihovih vrednot, ki bi človeka – pa tudi velike skupine ljudi, cele narode – morale s fizikalno nujnostjo spremeniti v boljše ljudi. Eden od teh razmislekov teče takole: če si v Barbarinem rovu – v mislih – sedel s človekom (ki se ga je oprijelo ime Begunec), ki je po nekaj metrih izdolbene poti v jami naletel na betonsko pregrado in ob tem doživel spoznanje, da je konec njegove poti, sledi iz tega doživetja misel, da ti to srečanje ne dovoli življenja razen takega, ki bi se mu upravičeno reklo življenje »boljšega človeka«. Stanje, ki bi ga tuje trpljenje moralo ustvarjati v nas, to stanje je kdaj pa kdaj mogoče nastopilo, nikoli pa v takšni moči, da bi rodilo sadove, ki jih nosi v sebi. Angleški pesnik T. S. Elliot je uveljavil podobo, ki ustreza tej situaciji. Ta podoba se glasi »mrtva civilizacija«. Če bi Elliot hotel doseči, da bi mu kdo od slovenske elite znal povedati, kako to, da še nimamo filma o Hudi jami ali o Kočevskem rogu ali o Konfinu, bi znameniti pesnik moral označiti Slovenijo kot področje »mrtve civilizacije«. Vprašajmo se, ali je katera od slovenskih violin že ujela jok matere, ki so ji povedali, da ne bo več videla sina? In ali je kdo od 300 imatrikuliranih pesnikov že napisal pesem k temu prizoru? Mi pa se moramo vprašati, ali smemo reči, da še kaj razumemo, če se temu ne čudimo? In ali ni razumetje nekaterih temeljnih reči pogoj, da ne zardevamo, če nas ima okolica za ljudi. Pojem »boljši ljudje« izraža torej stanje ali spremembo stanja, ki ga zahteva opaženi dogodek ali opaženi prizor. »Boljši človek« je reakcija na stanje, ki se ali redno ali samo izjemoma poraja v družbi. To so dogodki ali srečanja ali prizori ali izrečena mnenja, ki zahtevajo od tebe, da reagiraš in spremeniš svoj način obstajanja. Po »boljševiškem izkustvu« bi bilo naravno, da bi ljudje postali pozornejši, bolj uravnoteženi v svojih odzivih. Mogoče mi ne boste zamerili, če uporabim besedo »mutacija«. Sprememba naroda v smeri »boljšega človeka« bi lahko bila plačilo za nekdanji presežni kvantum bolečine.
Naj vam za ilustracijo navedem naslednji primer. Vsi veste, da se je 26. maja 1945 na balkonu ljubljanske univerze zgodilo naslednje: Josip Broz, imenovan Tito, je od tam oznanil nekaj, kar so antantne sile 1915 imenovale še »zločin zoper človečnost« – mišljeno je bilo dosmrtno izčrpavanje Armencev – prizadetih jih je bilo čez milijon – s strani Turkov. Ampak to še ni bil genocid, ta beseda je prišla v obtok šele 1948. Kar so sredi prve svetovne vojne Turki naredili Armencem, temu se je še reklo »zločin proti človečnosti«. S takim množičnim zločinom je Josip Broz grozil Slovencem z nekega univerzitetnega balkona maja 1945. In Slovenci so mu ploskali.
Spričo pomanjkanja časa nam bo kratko Kardeljevo pismo, ki ga je 22. novembra 1942. leta poslal Jaki Avšiču v Dolomite, pomagalo razumeti boljševiško strategijo vodenja revolucije: »Naša politika mora biti, končno, taka, da bo belogardistično-mihailovićevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov.« Kardelj tudi prepričuje Avšiča, da bodo uspeli, če bodo vztrajali »v najodločnejši vojni proti okupatorju«. Kar pomeni, da se odpoveduje logiki gverilskega bojevanja, ki mora, za razliko od frontnega vojskovanja, upoštevati osnovne interese prebivalstva. Kardelj želi nadalje Avšiču zabičati, da mora že sedaj misliti na prihodnost – da bi jim bili lažji prihodnji dnevi. Morda je imel v mislih izgradnjo boljševiške države.
Način, kako so boljševiki obravnavali likvidacije svojih nasprotnikov, kaže konferenca KPS na Cinku julija 1942.
Tu so se oglasili nekateri delegati z mislijo, da je neodgovorno, da pri odločanju ljudi za likvidacije preveč izpostavljajo komuniste. Tako je delegat France Popit nastopil s predlogom, da bi »ustanovili konspirativne likvidatorske celice in tako komuniste nekoliko zavarovali«. Ob tem je nastopil Marjan Dermastja, češ da je ta ozir odveč in da je treba ▶
[Stran 074]
»vse stvari postaviti čisto praktično in politično. Če koga dobimo pri beli gardi, ga je treba enostavno streti«. Svoje stališče je podprl z opažanjem, da po Dolenjskem o komunistih kljub vsemu »še vedno pišejo dolge članke in jih«, je pristavil s ponosom, »imenujejo krvnike«. Tudi tu so torej zmagali tisti, ki so se odločili, da lahko s pobijanjem »mirno nadaljujejo«. Iz sledečega pisma sledi, da so boljševiki proti koncu že navadili ljudi na svojo strategijo.
A važno je predvsem to, ali je gverilsko vojskovanje vezano na kakšne pravne norme, ki zagotavljajo osnovni obzir do civilnega prebivalstva in njegove izpostavljenosti. »Najodličnejša vojna proti okupatorju« na ta obzir ne more misliti. Teorija o »boljševiških ljudeh« ima torej svoje variante.
V tem pogledu je zanimiva druga Kardeljeva izjava: »Za nas je važno, da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.« Izbor teh besed kaže, da so boljševiki povsod pozorno računali z zavezniškimi instinkti, ki so bili politični in ne razredni (kakor so bili boljševiški), a so ti vedeli, da jih je treba skrivati.
Koristno bi bilo premisliti, kakšen je moralni odnos med posameznim in splošnim, ki ga je Sokrat nekje takole označil: »Skrb za lastno dušo – če obstaja – nujno preide v skrb za dušo skupnosti.«
Čas – pozameznik – družbaV osnovi je vse razumetje.
V koliki meri te reči živijo od pripravljenosti poslušati čas, od pripravljenosti svoje
duhovne rezerve usmeriti v razumetje časa?
Naštejmo jih nekaj, da se bo pred nami odprla panorama slovenske katoliške organiziranosti in njene moči. Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Nova Slovenija, slovenske katoliške fakultete, slovenske katoliške gimnazije, vsa mnoga župnišča in kaplanije po premnogih zelenih dolinah domovine. Kaj bi odkrili? Koliko od njih živi, kakor da bi bile zunaj časa? Vedeti moramo, kakšen prostor je čas postavil, kako je izdelan in kaj ga nosi?
Protislovnost sedanjega slovenskega časa
Signatura sedanjega slovenskega časa je protislovnost, ne protislovje, ampak protislovnost: v njem delujejo sile, ki ne bi mogle soobstajati, če bi sebe, vsaka zase, do kraja domislile. Dobesedno velja ta trditev za ustanove, ki so utemeljene na razumu, na primer za državo. Če bi sile boljševiške intuicije in sile z intuicijo, iz katere je zrastla ideja evropske pluralne demokracije, vsaka domislila sebe iz celote svojih izhodišč, ne bi mogle funkcionirati na primer v skupnem parlamentu. Med silami, ki državo dopuščajo v skladu s tem, kar so v človeku našle, da človek je, in kar so v skupnosti našle, da skupnost je, na eni strani in na drugi strani med silami, ki ne dopuščajo avtonomne biti ne v človeku in ne v skupnosti, ampak oboje izdelajo za vsakokratne potrebe v svojih ideoloških laboratorijih, med takšnimi silami je protislovje, ki ga ni mogoče ukiniti. Država Slovenija je v protislovnosti ali v protislovju svojih izhodišč.
Politika in manipulacija
Boljševikom se je odkril svet kot prostor manipulacije. Politikom evropske tradicije, politikom, ki imajo pravico do te besede, pa je svet prostor biti, ki izključuje manipulacijo. Politikom, ki jim pripada ta beseda, ki imajo pravico do tega imena, kakor smo rekli, gre za skrb. Polis je prostor dopuščanja biti in skrb za bit. Gre torej za dve stvari: za politiko, ki je skrb, in za manipulacijo, ki ni politika.
Zgodba o manipulaciji je delo sedanje evropske zgodbe. Vsa jakobinska boljševiška gibanja nosi ta uvid in to zagledanje: svet je ustvarljiv prostor, svet je prostor manipulacije. Manipulacija je osrednja misel boljševiške pragmatike. Če stvari in ljudje nimajo ontološke
[Stran 075]
garancije, to pomeni, da jih je mogoče poljubno ne samo interpretirati, ampak tudi poljubno izgrajevati v akterje poljubnih projektov. Potrebna je samo ena reč: potrebna je absolutna prisebnost, vera v vsestorljivost in etična emancipiranost. Boljševiki so imeli ambicijo ustvariti Drugo Evropo, bili so ljudje bogovi, za katere so bile vse možnosti, s tem da so bile možnosti hkrati tudi že upravičljive. Vse, kar je mogoče storiti, je s tem tudi že dovoljeno. Če bi ob tem kdo pomislil, da jih je nosil neznanski zanos, bi imel seveda prav, a spet ne, če bi hkrati mislil, da jim je ta zanos jemal kaj od njihove lucidne prisebnosti. Bili so to res novi ljudje, določeni in poklicani.
Skrb za slovensko državo
Ancien régime in jakobinizem sta nespravljena nadaljevala skupno pot.
Več kot 200 let se je pojakobinska Francija mučila sama s sabo, ker je temeljila na nevzdržnem konceptu. Na vsak način moramo najti razumnega in talentiranega zgodovinarja ali novinarja, da nam na francoski predlogi pokaže, kaj čaka Slovenijo, če bo lagodno in brezbrižno ždela naprej na svoji postboljševiški matrici.
Država, predvsem pa – v izključujočem pomenu – moderna država, je konstrukt razuma. Država je homogen prostor v kategoričnem pomenu te besede. Končni in zadnji cilj te maksime je ta, da v njej lahko nastajajo in obstajajo državljani. Moderno državo sestavljajo državljani. Če ne, je ni. Tvoj brivec mora biti državljan, tvoj lekarnar mora biti državljan, tvoj advokat mora biti državljan, tvoj davkar mora biti državljan, tvoj sosed mora biti državljan itd. itd. Če pa živite v državi, v kateri so med državljani tudi nedržavljani, v kateri je meja med enimi in drugimi sestavljena celo iz točk tveganja, če je tako, se z vami vsak čas lahko zgodi karkoli. Slovenija je taka država.
Kako je svet z nami ravnal (Atlantic Charter)
Atlantska listina je izjava o temeljnih načelih za povojni svet. Objavila sta jo skupaj Churchill in Roosevelt po vrsti srečanj od 9. do 12.8. 1941 v zalivu Placentia na Novi Fundlandiji. Listina vsebuje med drugim tudi podporo pravici naroda do izbire svoje lastne oblike povojne vladavine. Vlada njenega veličanstva je s podpisom dokumenta, ki je vseboval to zavezo, že vnaprej, s podporo sporazumu med Titom in Šubašićem, pretrgala pogodbo, ki jo je vezala na begunsko vlado kraljevine Jugoslavije v Londonu. Isto je že prej storila vlada SZ, ki je tudi odpovedala pogodbo z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu.
V skupni svet prebujenosti
Pa kaj bi vam pripovedoval! Rekli smo, da bomo skušali razumeti, kaj je z nami, kaj bi bilo treba reči o nas. Vidite, Heraklit je 500 let pred Kr. v Efezu izgovoril besede, ki veljajo sedaj za nas. Govoril je o »skupnem svetu prebujenosti«, o tem, da se mora človek dvigniti nad »zasebni svet spanja« v »skupni svet prebujenosti«. S tem je postavil – ne da bi prav vedel za velikost svojega odkritja – temelje grške polis, ki je postala evropski kriterij vse do sedaj. V taki ali drugačni obliki se je Evropa pri svojih odločitvah vedno znova k temu kriteriju vračala, vedno znova pa se mu tudi upirala, prav nazadnje tudi z zablodami totalitarnih ideologij. Kadarkoli kdo zagleda skupnost – ne da bi se je hkrati hotel polastiti – se s tem dvigne v stanje prebujenosti, v parametre evropskih norm. Ne biti samo zase – biti samo zase je »spanje« – ampak biti zase in hkrati za skupnost! To je iztočnica za odgovor, zakaj smo tukaj.
Nemirna perspektiva
Ernst Wolfgang Böckenförde:
Svobodnjaška sekularna država živi od prvin, ki jih sama ni v stanju dobavljati. ■
[Stran 076]