¹

Ob Desetletnici

Cleveland, v decembru 1954

Istočasno bo desetletnica enega najžalostnejših dogodkov v slovenski zgodovini: množičnega umora blizu desettisoč fantov in mladih mož, ki so bili konec maja 1945 pod prevaro vrnjeni v roke krvnikom, ki so jih po groznem mučenju na domačih tleh pobili. Zalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so zaman nanje čakali. Spomin nanje nam je svet in nam mora biti svet do konca življenja.

Mati bolečin

5. marca 1955

Žalujemo zaradi naših padlih in pomorjenih rojakov, sorodnikov, bratov, sinov. Boli nas nečloveška in kruta divjost, s katero so jih umorili. Toda da so jim s tako mučno smrtjo odprli nebesa, to ni nesreča. Skozi silno trpljenje, razmeroma kratko, so šli v božje naročje, kjer so večno srečni, tako upamo. Privoščimo jim; čeprav smo žalostni, smo tega vendar veseli in se Bogu za to zahvaljujemo. Nesrečni pa so tisti krivi, ki so brezsrčni in podivjani mučili in pobili naše drage. Težko krivdo so si nakopali pred Bogom, vnebovpijoči so njih grehi. Ti grehi bi nas morali boleti; zaradi žalitev Boga bi morali žalovati kakor Marija. Za Jezusom je tudi Marija pod križem ponavljala: »OČe, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34)! Ponavljajmo tudi mi z Marijo to prošnjo umirajočega Jezusa: »Odpusti jim, spreobrni jih, ki so v sovraštvu zaslepljeni naše drage pomorili!« Če bomo tako prosili in z molitvijo vračali sovražnikom, tedaj bo naša bolečina Marijini podobna in bo nam v zveličanje, grešnikom pa v spreobrnjenje.

Rana na slovenskem telesu

Lemont, 3. julija 1955

Smrt desetih tisočev je rana na slovenskem narodnem telesu, ki boli vse ude. Le primerjajte: 10.000 v primeri s številom Slovencev tedaj ob koncu strašne vojne pomeni za tedanjo Slovenijo toliko kot danes v Združenih državah en milijon. Kaj bi rekli v Ameriki, če bi vam samozvanski krvniki v enem mesecu pobili en milijon mladih fantov, ki zdaj služijo vojake? Ali ne bi žalost zalila vsa ameriška srca? Ali ne bi kriknil ves narod, da bi se slišalo do neba – ne samo tista družina, kateri je bil kak član umorjen? Ves narod, brez razlike vere, stranke, položaja, premoženja … ves narod bi bridko občutil to rano. Kdo more torej zameriti, če mi po desetih letih še vedno žalujemo, z ljubeznijo mislimo na pobite žrtve, se jih zvesto spominjamo. Prav je, da bi obhajali to žalostno obletnico vsako leto in tudi svet okrog nas s pisano besedo seznanjali z našimi mučenci.

Vlak nas je pripeljal v Kočevje približno ob 2. uri ponoči, 8. junija. Zaprte in zastražene so nas imeli v vlaku, dokler se ni dan naredil. Potem so odprli in v četverostopih smo šli na dvorišče Marijanišča, kjer smo ostali kaki dve uri. Rekli so, da nam bodo dali zajtrk. In res so nam dali v prazne konzerve, ki so tam ležale, sprideno zelje, par fižolov pa smrekove igle. Smrekovih igel je bilo več kot česa drugega. Lačni smo bili pa smo vzeli. Pojedel sem tiste fižole, drugo je bilo pa neužitno, desetkrat prekuhano in smrdljivo. Naročili so nam, naj mečemo v sode, česar ne bomo pojedli, češ da bodo prekuhali za tiste, ki pridejo za nami. Nekako ob 6. uri smo odšli iz Marijanišča, ki je blizu želežniške postaje, skozi vse mesto v Dom slepih.

V Domu slepih smo morali po stopnicah v prvo nadstropje, vseh 800. Na vsaki strani stopnic je stal partizan. Rekel je, da moramo odvreči vse razen obleke, če ima kateri še kaj skritega, denar, gumbe, šivanke, vse. Če ne, bo kaznovan z usmrtitvijo. Nekateri so še imeli kako malenkost, nahrbtnik ali pelerino ali kaj drugega. Vse so tu odvrgli. Ko smo pa bili vsi gori, so nas začeli po 10 klicati dol. Blizu stopnic je bila precej dolga in ozka soba. Po sredi so ležali kolači žice, ob vsakem od teh kolačev pa je stal partizan. Prišli smo v to sobo, obrniti smo se morali v zid in prekrižati roke na hrbtu. Roke so nam z žico zvezali, potem pa še dva in dva skupaj z dolgo žico. To je bilo največ zaradi tega, mislim, da nisi mogel pobegniti. Dva ne moreta pobegniti, če sta z ramo ob rami zvezana skupaj. Pa to so nam rekli, ko so nas iz prvega nadstropja gnali dol, da nas bodo zvezali zaradi tega, ker se je zgodilo pri prejšnjem transportu, da sta dva ušla in zaklala stražarja. Zato da nas morajo zdaj, ko nas peljejo na zaslišanje, vse zvezati. In tako so nas zvezali. Vezali so pa obupno. Žico so nategnili in zavijali s kleščami. Moja desna roka je bila čisto plava, leva je bila pa bolje zvezana. Kakor je pač kdo tisto delo opravil. In nekateri so strašno jokali in vpili, da nas razvežite, da naše roke ne bodo nikoli več za delo in da postajajo črne. In tako so nas vse zvezali, kar je trajalo spet kaki dve uri, potem pa so nas začeli odvažati proti Kočevskemu Rogu. Pripeljali so tri kamione, bolj majhne. Morda je šlo po 50 ljudi na vsakega, tako da so vsako pot peljali okrog 150 ljudi tja. Na kamion smo si morali sami pomagati: dva skupaj zvezana sta morala priti na kamion. Podstavili so zaboj kot zasilno stopnico, da smo se po tistem plazili gor na kamion. Na kamionu nismo smeli stati, ampak klečati, kajti kamioni niso bili zaprti. Če bi stali, bi mi vse videli in tudi ljudje bi nas videli. Imeli smo štiri stražarje, na vsakem vogalu enega. Ko smo se peljali skozi Kočevje, je bilo še kar mirno. Ko pa smo bili iz mesta, so začeli tisti štirje vpiti, da moramo držati glave dol, da ne smemo gledati, kod se peljemo. Kar po naših glavah so hodili in nas ves čas pretepali. Samo tepli so, imeli so gorjače s seboj. Tudi jaz sem dobil ve[Stran 020]liko rano na glavi, drugi pa so bili še bolj zbiti. Nekatere so polmrtve ali prav mrtve na koncu vožnje potegnili s kamiona. Peljali smo se skozi Salko vas, Žejne, potem na desno proti Kočevskemu Rogu.

Figure 1. Skozi gozd

Ker sem bil pri policiji v Kočevju, mi je bilo vse poznano. Vožnja je trajala približno pol ure. Preden smo prišli do morišča, do jame, so kamione na nekem križpotju, kjer je bilo malo več prostora, nekajkrat zaobrnili, potem pa vprašali, če kdo ve, kje je Sveta Ana. Morda so hoteli vedeti, ali se kdo orientira. Pa ni nobeden odgovoril, vsaj jaz nisem slišal, da bi kdo dal kak odgovor. Nič. Šli smo še malo naprej, potem so se kamioni ustavili prav blizu ceste. Tam pa smo že slišali pokanje, ker so tiste, ki so jih pred nami pripeljali, že pobijali. Tisti dan so morali šestkrat, sedemkrat iti s kamioni, da so vse speljali. Jaz sem bil verjetno z drugo partijo, ker so takrat že streljali. Rekli so, da moramo dol s kamionov. Še prej pa smo morali noge tako obrniti, da so nam pobrali čevlje z nog. Kar z noži so jih rezali in metali na kup. Če ti je pri tem nogo prerezal, ti jo je pa prerezal, tu ni bilo nobenega usmiljenja. Potem ko so nam čevlje pobrali in smo poskakali dol, so nas razvezali. Potem so rekli, da se moramo sleči, do nagega. Lahko rečem, da se jih je 80 procentov do nagega sleklo; nekaj se jih ni prav nič, ker so se tako ustrašili, da niso mogli nič narediti; jaz sam sem samo v spodnjih hlačah ostal. Med tistim slačenjem pa so nas spet tepli. To so tepli kar naprej, to je bil sam tepež, kot tudi že prej. Sicer jaz, moram reči, v Kranju in v Šentvidu[Stran 021]nisem bil hudo tepen, nekateri so pa bili. Na primer Frenka Mauserja brat Pavle, ki so mu vso družino pobili, očeta, mamo in tiste otroke. Doma je bil iz Šentruperta in, ko so zvedeli, čigav je, so ga strašno pretepali. Od tam, kjer smo se slekli, je bilo še kakih 150 metrov do jame, do tiste podzemeljske jame, ki smo vanjo skakali. Napravili so nekako pot, ker je to bilo globoko v gozdu, v živem gozdu. Posekali so mlado drevje, da so naredili nekak prehod, in skale, ki so bile tam, so toliko razbili, da je nastala steza. Po tej stezi, polni debelega kamenja, smo morali iti. Mi pa bosi. Na obeh straneh steze je bil špalir partizanov in spet so nas tepli. In tepli so zares: videl sem ga, ki so mu izbili oko, videl sem najmanj 20 ljudi, ki so ležali na poti do jame pobiti in niso mogli naprej. Te so potem pobrali in zmetali v jamo, ene napol žive, druge že mrtve. Ko sem prišel do jame, mi je partizan rekel »Stoj!«, tik pred breznom je rekel »Stoj!« in »V oči me glej!« Vprašal me je, odkod sem doma, v kakšnih borbah sem bil, pa v oči da ga moram gledati. Takrat nisem vedel, zakaj to govori, potem sem pa pogledal tako na desno stran in sem videl domobrance pred jamo. Imeli so jih na tleh in jih tolkli po glavah. Potlej ko sem bil že v jami, sem pa videl, da so imeli čeljusti razbite. Kdor je imel zlate zobe, so mu jih s kladivi in palicami živemu izbili, potem so ga pa vrgli v jamo. Na robu jame so streljali enega po enega. Tisti partizan, ki je z menoj govoril, je imel brzostrelko. Potem je repetiral in se pripravil na strel. Takrat sem pa sam skočil v jamo. Streljal je za mano in me zadel, v levo stegno me je zadel, a samo skozi meso, ne veliko, ne v kost, sicer ne bi mogel hoditi.

Odprtina jame ni bila velika; globoka je bila približno 20 metrov, z vrha navzdol pa se je močno širila. Zdolaj je bila jama trikrat, štirikrat večja kot zgoraj. In še rovi so vodili vanjo kot v kraških jamah. In tako sem padel v jamo, 20 metrov globoko. Ko bi bilo na dnu kamenje, bi se ubil že takrat, ampak jaz sem padel na same mrtve. In ko sem hodil, se je vse majalo, ker je bil notri sam, sam mrlič, nekateri pa so bili še živi, a tako streljani, da si niso mogli nič pomagati. Umaknil sem se in splezal na neko skalo, z umazano vodo od kapnika sem se namazal, da ne bi bil tako viden, kajti bal sem se, da bodo koga spustili v jamo, da bo še doli vse postrelil. In s tiste skale sem ves dan opazoval, kaj se godi. Za mano so še najmanj petsto ljudi pobili. Videl sem, da je bil skoraj vsak, ki je padel v jamo, še živ. Prav malo jih je bilo, ki so kar obležali. Nekaterim, ki so bili zadeti v prsa, je kri ob padcu špricnila tri metre daleč. Nekateri je padel, pa se pobral in gledal okrog sebe, ali pa kaj govoril, potem je pa kar skup zlezel. To je bila najbolj hitra smrt. Koliko jih je pa bilo takih, ki so bili prestreljeni samo skozi vrat ali roke ali kje drugod! Ti so samo prosili, naj jih pobijejo. Vem, da jih je bilo dosti, ki so jih še žive zasuli. Ko se je znočilo, so nehali pobijati, toda bili so še gori. Svetlikalo se je ob robu, slišati je bilo govorjenje in večkrat je prišel kdo in zadel vpiti v jamo, kajti notri je bilo jokanje in prosenje in ječanje. Ali pa je vrgel bombo ali ustrelil v globino.

Ko se je naredila noč, sem zlezel s tiste skale. Bilo nas je 11 ali 12, ki smo se [Stran 022]lahko gibali. V jami je bilo tako mrzlo, da smo se vsi tresli. Prej smo vsi razgreti padli v jamo, saj je bil junij mesec. 20 metrov pod zemljo je pa mrzlo. Zeblo nas je prav zares. Približno do polnoči smo se odločali, kaj bomo naredili. Eden je predlagal, da bi šli po rovih, pa bi že nekje prišli ven. Nekateri so to poskusili, pa so prišli nazaj in povedali, da je nemogoče. Tudi je bila v jami taka tema, da si samo tipal lahko. Čez dan se je malo videlo, ponoči pa nič. Dotipali smo se do nekega drevesa.

Figure 2. Vedno bliže

Partizani so večkrat minirali rob jame okrog in okrog, da se je zemlja sesula in pokrila mrtve. Takrat je padla v jamo kakih 10 cm debela bukev z vejami navzdol in zdrsnila pet do sedem metrov pod rob. Edina možnost, ki sem jo takrat videl, je bila ta bukev in po njej sem se tudi rešil. Prvi je poskusil neki Belokranjec, pa se je vrnil in rekel, da je prišel do konca tiste bukve, že to je šlo težko, naprej pa da je čisto nemogoče. Potem sem pa jaz prosil, naj mi pomagajo in me malo potisnejo navzgor, pa so rekli, da se ne izplača, češ kaj se boš mučil. No, potem sem pa sam začel in po tisti bukvi prišel do konca drevesa, potlej sem se pa v tisto kamenje kar zapičil in – menda je bila še kakšna druga pomoč – prišel na vrh. Ko sem prišel na vrh in se z rokami oprl na rob jame, sem videl kakih 20 metrov stran skupino partizanov. To je bila straža. Kurili so velik ogenj in govorili med seboj, a slišal nisem, kaj. Potegnil sem se navzgor in šel v nasprotno stran. Pri tem sem stopil na suho vejo. Počilo je. Oni pri ognju so utihnili in videl sem, da vsi gledajo proti meni. Začeli so vpiti »Stoj, stoj!« Ustavil sem se in počakal. Vedel sem, da me ne vidijo, samo slišali so pok. In potem, ko sem tako stal in jih gledal, so se glave počasi spet obrnile k ognju, mogoče so mislili, da je kaka žival. Nobeden ni prišel pogledat. Takrat sem spet šel naprej, počasi, po vseh štirih sem se plazil nekaj časa, dokler se nisem oddaljil od tistega kraja. V jami sem jih pa pustil, saj pravim, najmanj deset, ki bi bili še zmožni, da bi se rešili. In nekaj se jih tudi je.

Iz jame sem ušel v noči iz petka na soboto okrog polnoči. Vedel sem, da je do mojega doma uro pa pol, no, dobro uro hoda. Pa sem rabil celo soboto pa celo noč do približno treh zjutraj, da sem prišel domov. Mučila me je huda žeja, vode pa nikjer. Enkrat sem je dobil malo v nekih kolesnicah, čisto kalna je bila. To sem spil. Pa jagode. To je bila edina hrana. Potem sem prišel do dveh, ki sta kosila mrvo. Prosil sem za vodo in dala sta mi leseno bariglo, ki jo imajo za vodo. Vzel sem in pil, onadva pa sta me gledala. Bil sem čudno opravljen. Imel sem tiste spodnje hlače na sebi, in nekemu mrliču sem vzel srajco, preden sem zlezel iz jame. To srajco sem potem slekel in si z njo povil noge, ki so bile vse zrezane. Tak sem potem hodil, v spodnjih hlačah in s povezanimi nogami. Vsak je lahko videl, da je nekaj narobe z mano. Eden od njiju me je vprašal, odkod prihajam. Rekel sem, da iz Kočevja, da sem bil zaprt. Pa je samo rekel »Ubogi revež«. Vprašal sem ga še, kod naj grem, da bi prišel do dveh hiš, kjer sem vedel, da bi se lahko oglasil in dobil kaj obleke.

[Stran 023]

Povedal mi je, kako naj grem in da imam do tja deset minut. Šel sem, pa nisem mogel najti poti iz gozda. Potem sem zaslišal za seboj voz. Skril sem se in videl, da je na vozu isti človek, ki sem prej z njim govoril. Zadaj na vozu je bila privezana barigla z vodo. Tiho sem šel za vozom in pil vodo. Takrat pa me je zaslišal, ker sem začel kašljati. Ustavil je voz in prišel pogledat. Skočil sem v stran, ker sem se ga le bal. Če me zgrabi, sem si rekel, kaj si morem pomagati. On pa je rekel: »Vem, kdo si, mimo naše vasi so jih vozili.« In še me je vprašal, če sem lačen. Rekel sem, da sem in da naj kruh kar na pot položi in gre naprej, da bom že sam našel pot. Vprašal me je, odkod sem doma. Zlagal sem se, da iz Velikih Lašč. Pa je rekel: »Ti ne boš nikoli prišel v Velike Lašče. Sedi tule k meni na voz. Peljal te bom domov in doma bom voz porinil na pod, da boš varen. Toliko časa boš pri nas, da si malo opomoreš. In oblekli te bomo.« Jaz pa, da ne in ne. Vedel sem, da imam samo še uro do doma in samo to sem si želel, da bi čimprej prišel. No, nazadnje sem le šel na voz in se peljal do prvih hiš pred vasjo.

Figure 3. Vedno bliže

Ta, ki me je pripeljal, mi je pomagal z voza in rekel: »Tu ti bodo ženske dale vode in palico ti bodo dale.« Rad bi imel palico, ker je bila rana, kjer sem bil obstreljen, že zastrupljena in me je grozno bolela. Pa tudi po glavi in hrbtu sem bil ves stolčen; po hrbtu sem imel še čez šest tednov klobase, tako so nas tepli. V hiši so mi ponudili jesti in piti, najprej pa so mi dali skoraj poln kozarec slivovke. To se mi je prileglo, ker sem bil ves prehlajen. Jesti pa nisem mogel nič. Kruh mi je dal že oni na poti sem; lačen sem bil, ugriznil sem in jedel, pa sem ga moral vreči ven. Nisem ga mogel pogoltniti, ker so bila usta vsa izžgana zaradi pomanjkanja vode in prehlada. Tudi potem, doma, še kakih šest tednov nisem mogel požirati in sem se hranil največ z medom. Najprej so mi dali tisto žganje, potem pa še mleka. Tudi palico sem dobil. Ponudili so mi tudi dobre hlače, če jih bom nazaj prinesel. Rekel sem, da tega ne morem reči, ali jih bom ali ne, naj mi dajo rajši kake slabe, samo [Stran 024]da bodo hlače. In dobil sem stare jugoslovanske pobarvane hlače, drugega pa nič. Potem sem šel nazaj v hosto. Toda tisto žganje me je naredilo pijanega in, kamor sem šel, povsod sem videl partizane iti za menoj. Pa sem bežal, kolikor so mi moči dale, tudi na drevo sem splezal, ko sem videl, da gredo za mano. Tako sem begal po hosti od 4., 5. ure popoldne pa do noči. Z nočjo se je tudi moja pijanost razkadila in začutil sem, da sem varen, in sem se spet odpravil proti domu. Kakor sem rekel, do doma je bilo še uro hoje. Prišel pa sem v nedeljo zjutraj približno ob 3. uri. Držal sem se železnice, ker leži moja vas prav ob progi. Nisem šel prav po železnici, ampak toliko proč, da bi se lahko umaknil, če bi imel koga srečati, ker res ne vem, kaj bi mu rekel. Šel sem zelo počasi, ker je bila noga tako razboljena, da mi skoraj ni služila in sem se moral ves opirati na palico. Potem sem nekje na poti padel, ali mi je spodrsnilo ali me je obšla kaka slabost, sam ne vem. Zbudil sem se zjutraj, pobral sem se in se odpravil spet na pot. Za zdravega človeka dobrih pet minut hoje, jaz pa sem strašno težko hodil. Prišel sem do svoje domače hiše in tam je bila mama.

Zapisano po Radiu Študent

Slonel je s hrbtom na sigasti, vlažni steni in s težavo lovil sapo, ki mu je zastajala pri padcu v globoko jamo. Z mrtvim tleskom so trupla še vedno padala navzdol, nekatera negibno obležala, nekatera pa se še stezala in krčila kakor črvi.

Videl je, da se mora umakniti, da se na nek način mora zriniti do police na desni strani. Z visokim, obupno piskajočim glasom je zgoraj pela strojnica in svetloba velikega ognja je oblizovala stene širokega žrela, ki se je šele spodaj raztegnilo v skalnato dvorano, iz katere se je proti desni širil nizek rov, ki ga je ustavljala nizka, sigasta, z mivko pokrita polica. Sem, na to polico je hrepenel medel pogled mladega Kajžarja. Tam bi bil varen.

Spravil se je na kolena. Bil je omotičen, bolela ga je glava in desna stran obraza mu je bila krvava. Ni se mogel domisliti ali ga je v teku krogla le oplazila ali ga je zadel udarec s kolom. Spominjal se je le padanja in udarca, ko je padel na dno.

Lezel je ob steni, ki je zavijala proti polici. Dosegel jo je in zdaj se je bilo treba dvigniti. Prsti so mu drseli ob mivki. Odrival jo je, prsti so mu grebli globlje in globlje, dokler niso ujeli skal ne škrbine. Nato se je pričel vleči navzgor. Samo dober meter je bilo višine in vendar tolikšna muka. Šumenje v glavi je naraščalo, pred očmi so se prižigale in ugašale rdeče in bele pike. Prevesil se je, z ustmi se je zaril v droben, mrzel pesek. Ležal je na trebuhu, se tresel, se z bosimi nogami odrival od roba in se porival naprej. Luč velikega ognja ga ni več dosegla. Bil je v temi.

S strašno muko se je skopal pokonci. Mivka se je prijela krvi na obrazu in stvorila ostudno, trdo skorjo. Ni je hotel obrisati. Zgoraj je streljanje prenehalo in mrtvi niso več padali v globino. Zdaj je sedel in z vso silo tiščal k sebi, kar mu je od obleke še ostalo. Od srajce mu je viselo po telesu le še nekaj krš in hlačnice so bile razparane do kolen. Mraz v votlini je bil moker in strupen. Vendar so mu bili vsi čuti napeti kakor strune. Slišal je hropenje tistih, ki so umirali, moreče drgetanje golih teles, ki so se stezala pod grmado in nato ječanje nekoga čisto pri polici.

– Zvezde padajo z neba, zvezde pa–ada–jo

– Kajžar je otrpnil, toda čeljusti so mu šklepetale. Roka se je stegnila na polici in na golo telo se je ujel svit ognja. Brez [Stran 014]pomisleka, v strašni grozi je stegnil roko in zgrabil za prste. – Hitro, da naju kdo ne vidi od zgoraj.

Zdaj šele je videl, da je fant komaj zrasel iz otroka. Suho telo se je zvrnilo na mivko in šepetalo.

– Zvezde padajo in gore na smrekah. Na smrekah, na smrekah.

Odsev ognja na steni žrela so pokrile sence in takoj nato je toča krogel pričela sikati na dno. V grozi se je Kajžar še bolj pomaknil v temo in za roko vlekel s seboj blodnega neznanca. Rov se je zožil in v ostrem kolenu zavil na levo. Kajžar je tipal z roko – tu je bila stena.

– Počakati morava – je šepetal. – Zdaj škropijo tiste, ki so bili še na pol živi.

– Asperges me hysopo …

Neznanec je pel, kakor je Kajžar včasih slišal župnika v cerkvi.

– Kdo si, siromak? – je šepnil. – Clericus, amice.

Kajžar ga ni razumel, le strašna groza ga je obhajala. S silo je potisnil neznanca na tla in ko sta sedela drug poleg drugega, je slišal šklepetanje njegovih čeljusti. Pred polico, kjer sta pred hipom sedela, so se raztreskavale bombe in zublji modrikastega ognja so zasvetili in ugasnili v strašnem poku.

– Quare fremuerunt gentes …

Blodni neznanec je spet pričel peti in Kajžar mu je z dlanjo zaprl usta.

– Molči! – je siknil.

Takoj je obmolknil in zdaj je bilo slišati spet samo njegovo strašno šklepetanje. Niso več streljali v jamo in z grmade trupel ni bilo več ječanja. Skozi hladen zrak je prihajal vonj cureče krvi. Stisnjena drug k drugemu sta pričakala dan, ki je počasi vstajal iz gostega smrečja in se šele čez dolgo prevesil čez škrbinasto žrelo.

– Ostani tukaj – je rekel Kajžar. – Pojdem pogledat.

Plazil se je proti polici. Visoko zgoraj je videl nazobčan krog neba. Ko je z očmi premerjal višino, ji je prisodil svojih deset metrov. Morda za spoznanje manj. Stena širokega žrela je bila spodaj gladka, le zgoraj je bila razčlenjena s policami in škrbinami. Tam bi se dalo plezati.

Dobri dve lakti pod polico se je začela grmada trupel. Bombe so do kraja zmaličile obraze, trepetaje je polzel po njih in jih skušal prepoznati. Nobenega ni mogel. Strnjena kri je bila nakopičena v ostudne bule. Pričel se je umikati. Čutil je, kako mu jezik debel leži med razbitimi zobmi.

V rahli, mokri svetlobi je videl neznanca. Sedel je v glini skoraj popolnoma gol in čeljustne kosti so mu štrlele naprej kakor mrliču.

– Sancta Maria, Mater Dei, ora pro nobis peccatoribus, nunc et in horo mortis nostrae. Amen. In hora mortis nostrae … amen, amen, amen.

Hotel je kričati, toda iz suhega telesa je prihajalo samo sunkovito, hripavo čenčanje.

– Kaj bi rad? – je plašno goltnil Kajžar.

Zdaj šele se je sedeči zasukal. Velike oči so bile motne in vroče.

– Vodo – je sihnil.

Kajžarju se je zdelo, da prihaja k pameti.

– Aquam vitae aeternae. Benedictus, benedictus.

Zmedlo se mu je, je pomislil, toda zdaj je krčevito hrepenel po istem kakor blodnež. Voda. Pričel je stikati po steni, počasi s prsti polzel navzdol, da bi kje ujel vsaj majhno kotanjo. Nekje je voda morala biti, zakaj stena je bila vlažna. Toda na tej strani ni našel ničesar in neznanec je pričel lizati skalo.

– Počakaj, morda najdem kaj na drugi strani.

Prav pri kolenu roba je našel vdolbino široko za dobro perišče. Bila je polna in s prsti je čutil, da neprestano teče preko roba in po steni navzdol. Vrnil se je in potegnil neznanca kvišku.

– Našel sem vodo. Pridi in pij.

Pritisnil ga je k steni in mu naravnal usta.

– Ne spij vse. Pusti jo še meni.

Obupno mlaskanje se ni ustavilo in ni ga upal odtrgati. Kakor netopir je visel [Stran 015]ob temnem kropilčku in žvižgaje je vlekel vodo skozi zobe.

Ko je prišel na vrsto Kajžar, je moral zadnje ostanke s prsti phati v usta. Bila je hladna in dobra. Moral bo pač počakati, da se bo spet natekla po kapljah. Popoldne bo morda kotanja spet polna.

Sedla sta nazaj in nihče ni spregovoril besede. Stožec svetlobe je padal na mrtve in osladen duh po strjeni krvi se je kakor motna sopara dvigal proti polici.

Neznanec je zaspal, toda Kajžar je gledal samo v svetlobo, ki je padala v globino. Kakor hitro je zaprl oči, je imel pred seboj vse oprijemke, ki jih je opazil na steni žrela. Zgoraj bi si nekako pomagal, toda kako priti do škrbinaste stene?

Zdaj šele je čutil, da je prešla prva omama, ko je bil vesel, da je še živ. Morda bi bilo bolje, da bi ne bil. Ko bi bil stisnjen med grmado krvavih, trdih trupel, bi bilo vse mimo. Zdaj mu je življenje ujeto v skobec podzemne jame in za druščino ob počasni smrti bo imel norega človeka, ki govori latinsko in poje bilije.

Figure 1. Mimo skal

Nato je tudi sam zadremal. Ko se je prebudil, so bila trupla pod polico že v mraku. Po kolenih je lezel proti robu. Nebo zgoraj je bilo rdečkasto.

Skopal se je pokonci in odšel h kotanji. Spet je bila polna. Pil je v dolgih požirkih in s prsti zadrževal kaplje, ki so mu drsele na brado. Ko se je vračal nazaj, je slišal brnenje, užgale so se luči in svetloba je znova ožarila žrelo. Takoj nato je od nekod pljusknilo kričanje in v istem hipu se je že zagnal proti neznancu, ki je vstajal.

– Ne premakni se! – je siknil. – Spet so tukaj.

Stisnil je glavo med ramena in s prsti pričel orati po mivki. Med kričanje so se zadrli prvi streli, prvo truplo je treščilo skoz stožec svetlobe in udarilo ob mrtvo grmado kakor ob vodo. Kajžar je s prsti mašil ušesa, sline so mu vrele čez ustnice, toda telesa so v enakomernih presledkih padala mimo police, razkrečena, nekatera tiho, nekatera z ječanjem in prostor je spet polnilo tisto strašno gomazanje, ki ga je že tako dobro poznal.

[Stran 016]

Zadnje, krčevito stezanje rok in nog, napenjanje prsnih košev, ki jih je polnila kri, grgranje dušečih, ki so bili pokopani pod drugimi.

Kakor bi odrezal je streljanje prenehalo in močna luč je svetila naravnost na dno. Na vrhu drgetajočega kupa je klečal gol človek, na širokih ramah je imel z žeblji pribite poročniške epulete. Majal se je, glava mu je visela nazaj in Kajžarju se je zdelo, da se hoče dvigniti. Sikajoč plaz krogel mu je spodbil kolena, padel je na obraz in brez trepeta otrpnil.

Od zgoraj je bilo slišati krohot: – Gospod poročnik, kako?

Na vrsti je bil nov kamion. Mitraljez je hrzal, vmes so visoko pele brzostrelke. Kajžar je stiskal oči in tiščal ušesa. Tiščal jih je tako krčevito, da je slišal bitje vsake žile in da si je odrl skorjo na licu. Kri mu je pričela kapati na prsa. Vendar se ni upal premakniti, bil je kakor struna napeta od stene do glinastih tal.

Figure 2. Mimo skal

Ko je po dolgem času počasi in s strahom odmaknil prste od ušes, je njegov pretrgani duh ujel tišino. Zgoraj so spet goreli ognji, toda govorjenje je prihajalo do dna kakor šepetanje.

– Domine, ad te clamavi – je kriknil neznanec. Kajžar mu je s tako silo položil dlan na usta, da je neznančeva glava udarila ob steno. V hipu se mu je zasmilil.

– Ne smejo vedeti, da živiva. Zakaj nisi tiho?

– Če jaz ne bom govoril, bo spregovorilo kamenje – je še vedno zanešeno jecljal. Toda ni več vpil.

Noč se je pogreznila v žrelo. Velika svetloba je ugasnila, na steni so jezikali samo še odsevi majhnih ognjev, ki so morali goreti blizu brezna.

– Jutri bova morala skušati priti iz votline. Čutiš smrad? Cez en dan ne bova imela več moči, da bi se sploh še mogla dvigniti.

Iz teme ni bilo odgovora.

– Po moje je bil to zadnji transport. Toliko nas vendar ni bilo.

Tema in neznanec sta še vedno molčala. – Ali me slišiš?

– Eliji je krokar prinesel hlebček kruha v puščavo.

Ni vedel ali neznanec govori iz zdravega razuma ali iz blodnje. Toda vesel je bil, da je v temi govoril človeški glas. Bil je šibak, hripav in pretrgan, toda človeški je bil.

– Če do jutri ne prideva ven, bova ostala za vedno tukaj – je rekel. – Z dnevom si morava natančno ogledati steno in z mrakom začeti plezati. Nekaj grmičev sem opazil.

Sam sebi ni verjel, toda v temi je vendar upal, da je kje vsaj nekaj, kjer bi se lahko oprijel. Neznanec je trmasto molčal, nato sam od sebe vstal in tipal proti kolenu rova, kjer je bila vdolbina z vodo. Zdaj ga je pustil pri miru in komaj zaznal, da se je vrnil in se zleknil v mivko.

Ko se je pričelo daniti, je Kajžar začutil, da se na vrhu brezna zbirajo ljudje. Nori [Stran 017]neznanec je spal. Legel je na trebuh, se čisto sploščil h glini in se tako potegnil do konca police. Slišal je glasove, ne samo od tiste strani, kjer je bila poseka, temveč tudi od druge. Nekdo je pričel nabijati s težkim kladivom. Skušal je ujeti zvezo strganih stavkov, ki so mu prišli do ušes in ugibati, kaj bi mogli zgoraj početi.

Nenadoma mu je prišlo na misel, da hočejo minirati rob žrela in zasuti votlino. Misel je rodila grozo, pričel se je ritenski umikati, dokler ni zadel ob neznanca. Zbudil ga je, zgrabil pod pazduho in začel dvigati.

– Čuješ, zasuli naju bodo. Morava nazaj, za ovinkom naju kamenje ne bo doseglo.

– Zvezde bodo padale z neba in luna ne bo dajala svoje svetlobe …

Še nekaj je žlubodral, toda Kajžar ga ni razumel.

– Ne čvekaj! – je kriknil – In illo tempore …

Figure 3. Skozi gozd

Kajžar ga je s silo vlekel po glini, otipal koleno in potegnil blodneža navzdol.

Dlje nista več mogla, tam je bila stena. Toda neznanec ni hotel mirovati, pričel se je otepati Kajžarjevega pritiska in riniti nazaj. V istem hipu je prva eksplozija zamajala votlino in grmenje je napolnilo prostor. Kajžar se ni več menil za blodneža, tiščal je glavo v glino in se z nogami upiral v steno, kakor da jo hoče obdržati. Druga eksplozija, tretja, četrta, bobneč slap skalovja je padal navzdol in dim je prekril votlino. Nato se je votlina potresla še enkrat in sredi bučanja je Kajžar imel občutek, da je zasulo tudi rov.

Takoj za tem je nastala tišina. Vanjo je od nekod pršil droben plaz peska.

– Z višine je Bog položil svoj prst v brezno in ga pregradil. Močen je Bog Jakobov, kdo bi se bal? – Bilo je hripavo petje blodneža.

Kajžar je bil v hipu na kolenih, toda vseeno je bil preslab, da bi se ob pravem času priplazil iz rova. Ko je dosegel koleno, je mogel samo še videti, da se je blodnež spustil čez sigasto polico. Brezno je polnilo drevo.

Hotel je krikniti, zarjuti, toda samo z muko se je še priplazil do roba. Bil je [Stran 018]prepozen, blodnež se je opotekal po dnu in bil samo še dva koraka od okleščenega debla. Nato ga je videl lezti. Krčil se je in stezal kakor bela gosenica, komaj se je premikal. Potem je nenadoma obstal. V kobal je sedel na smreki in lovil ravnotežje.

Na robu brezna so se pokazali ljudje.

– Eden je še malo živ, poglej ga. Požegnaj, hudiča belega!

Brzostrelka je pričela drdrati, nato še druga. Samo za hip je blodnež še sedel, nato se je sklonil naprej, roke so mu omahnile in odlepil se je od debla kakor ptica.

Kajžar je slišal tlesk ob kamenje.

Zdaj šele se je pričel pomikati nazaj, zakaj prva bomba se je raztreščila onstran debla. Vlekel se je do rova in se ustavil ob kotanji z vodo. Pil je in voda mu je tekla po bradi in po prsih. Zdaj je bil sam in za enega bo vode dovolj.

V jamo je treskalo brez prestanka. V Kajžarju je lebdela samo ena misel: nocoj ne bodo več streljali. Zasuli so jo, jamo so zasuli.

Figure 4. Skozi gozd

Nato se je zleknil po rovu, v lobanji je samo še nekaj razbijalo, toda misli ni bilo nobene več.

Ko se je prebudil, je z roko udaril ob stran. Nikogar ni bilo. Obrnil se je na trebuh in pričel lesti. Motna misel mu je ujela drevo. Bog ve, do kam seže?

Lezel je do police. Vedel je, da mora lesti. Jutri ne bo mogel več, samo še danes. Razbita stena žrela je bila mračna, nikjer ni bilo odseva ognjev. In tudi če bi bili, lesti more samo še danes. Polica je bila zdaj ravna z ruševinami in tam je bilo črno deblo z okleščenimi vejami.

Z višine je Bog položil svoj prst v brezno in ga pregradil.

Morda norec niti ni bil nor, je pomislil.

Okobalil je deblo in se pričel premikati. Zdaj je bilo vseeno, moral se je premikati. Po pedeh. Držal se je vej in počival in nato spet lezel. Moral je lesti danes, jutri ne bo mogel več.

Od konca razbitega vrhača do trave je bilo še dva metra. Bila je tema, toda skala je bila bela in jo je dobro videl. V [Stran 019]njej so bile ostre škrbine in bose noge bodo imele dovolj opore.

Prevrnil se je preko, zemlja je še vedno dišala po ognjih, ki so sinoči goreli. Po vseh štirih je lezel do prvega ugaslega pepela. Z roko je grebel po gibki sivini. Ob očrnelem štoru, ki ni zgorel do kraja, je bil ožgan krompir in črn, na pol zgorel krajec vojaškega komisa.

Goltal je in čutil, da mu iz dlesni teče kri. Vendar je jedel naprej. Na smrekah je visela noč in vedel je, da bo tam nekje lahko spal. Še se poznajo odtisi koles tovornjakov in ti mu bodo ob zori pokazali smer. Tam nekje je Kočevje in za Kočevjem gre zemlja še naprej.

Jutri bo hodil, hodil, hodil …

(Odlomek)

Ko se je sredi osemdesetih let začel v javnosti – skraja plaho in zelo poredko – omenjati povojni poboj slovenskih domobrancev, se je v zavesti ljudi utrdila tudi že njegova lokacija. Takrat je Kočevski Rog spremenil svojo jezikovno vlogo, iz zemljepisnega imena je postal metafora. Čeprav je skoraj gotovo res, da večina domobrancev ne leži na Rogu, ampak je tistih, ki so jih morili in metali v jame, ki se povezujejo s kraji kot so Škofja Loka, Teharje, Laško, Hrastnik in tako dalje in tako naprej, več, je vendar v jeziku ostal Rog kot ime in znamenje za njihovo usodo v celoti. Kočevski Rog je postal podoba, simbol za fizično uničenje neke velike človeške skupnosti in je torej znamenje ne za uboj, ampak za ubijanje.

S pobojem, ki se je zgodil v tako imenovani krvavi slovenski pomladi leta petinštiridesetega, se je zgodovinsko izkustvo slovenskega naroda povečalo za neko prvino, ki je bila nova v posebnem pomenu te besede. To, kar se je zgodilo, ni bilo novo v pomenu drugačnega, ni bilo samo nova različica v vrsti analognih pojavov, ampak je bilo novo v pomenu neznanega, še ne slišanega, še ne umišljenega, torej niti v domišljiji spočetega, kaj šele v resničnosti udejanjenega. Lahko bi rekli, da je to bil ontološki novum. Ničesar si ne moremo zamisliti, kar bi bilo bolj novo, kakor je bilo to, kar je jezik poimenoval z besedo Rog.

Ker je Rog torej nekaj tako zelo novega, si z zgodovino pri njegovi interpretaciji ne bomo dosti pomagali. Prepustiti se bomo morali samo njemu in dovoliti, da vstopi v nas z vsem, kar o njem vemo, in potem čakati, da se v nas oglasi verbum interius, kakor bi rekel Sv. Avguštin, notranja beseda, ki seveda ni nobena beseda, ampak bolj območje, zaenkrat še prazno, a vendar toliko zamejeno in določeno, da vemo vsaj to, kaj vanj ne spada. Besedo Rog torej imamo, a še ne vemo dobro, kaj pomeni. Vemo, s katerimi dogodki jo povezujemo, vemo nekaj o tem, kako so ti dogodki potekali, a neodgovorjeno ostaja vprašanje, kaj se je dogajalo tako rekoč za temi dogodki ali kaj je bila njihova globlja resnica. Kakšen pomen, kateri smisel imajo ti dogodki v polju zadnjih človekovih zadev. Kaj bomo po teh dogodkih rekli, da je človek, kaj zgodovina, kaj kultura in kaj civilizacij a. Ali bomo morda po vsem morali postaviti zahtevo po novi antropologiji? Ali po novi filozofiji zgodovine?

Preden nadaljujemo, moramo zavrniti neko misel. Ko se je namreč začelo o Rogu govoriti, so v ideoloških centrih partijske države na mah zaznali nevarnost. Govorjenju o Rogu je bilo treba vzeti njegov naravni momentum, smer gibanj a, in ga preusmeriti na področje, kjer ne bo nevarnosti, da se razkrije njegov pravi pomen. In takrat se je pojavila znamenita sintagma »znanstvena interpretacij a Roga«. Zdi se, da takrat temu nihče ni ugovarjal, čeprav je bilo jasno takrat kot je jasno sedaj, da česa takega, kot je znanstvena interpretacij a Roga, enostavno ni.

[Stran 007]

V najboljšem primeru obstaja znanstven opis Roga, ki pa, tudi če je znanstven, se pravi točen in korekten, še zdaleč ni njegova interpretacija. S to besedno zvezo so enostavno upali, da bodo govorjenje o Rogu spravili v pozabljene in odmaknjene meandre zgodovinske analitike, v polje menjavajočih se etioloških hipotez, na vsak način pa ven iz tistega sveta, ki ima edini pravo svetlobo za vprašanja te vrste. To pa je polje človekove moralne zavesti in svet filozofske refleksije.

V tej svetlobi pa se nam Rog pokaže najprej in predvsem kot zlo. Tam, kjer se je ideja Roga spočela, in tam, kjer se je uresničila, so stali ljudje, ki se niso čutili vezane po nobeni zapovedi, ki sicer $ostavljajo meje človekovim dejanjem. Cutili so se nad Zakonom, ali drugače, postavili so se na njegovo mesto in bili Zakon. Bili so nekakšni bogovi in, ko človek postane bog, je tudi že pošast. Natanko to se je zgodilo z njimi. Za to mislijo bo treba še malo stopiti, ogledati si bomo morali, kaj je stalo za njimi, da se nam odkrije zadovoljivejša slika njihovega dejanja.

Rekli smo že, da je Rog novum, odkrili smo tudi njegovo zlo naravo, sedaj pa bi radi pokazali na enega od konstitutivnih delov, morda celo na središčni del, tega novega in nepojmljivega zla. Zdi se, da je na zlu, ki se je realiziralo na Rogu – ne v njegovem obsegu, ne v njegovi intenziteti, pač pa v njegovem inspiracijskem jedru – nekaj, čemur bi morda morali reči presežno zlo. V zavesti človeka, ki malo bolj pozorno in preiskujoče opazuje razstavo zla, ki jo je priredilo to stoletje, se namreč sama po sebi izrisuje neka meja, ki nekatere vrste zla izključuje iz polja tradicionalnega človeškega zla. Včasih človek naleti na kaj tako infernalnega, se pravi umu in srcu tujega in nedostopnega, da tistega ni mogoče postavljati v polje človekove dosegljivosti. Tisto, kar pri postavljanju te meje odloča, ni čut za mero in sorazmerje – morda je ta čut važen na začetku, ko človeka opozori na to, da je pred njim izreden pojav, ki po količini in kakovosti presega normo habituelnega zla. Tisto, kar daje zlu njegovo presežno vrednost, je slutnja o njegovem izvoru, o naravi navdiha, ki ga je spočel in sprožil. Nenadoma si namreč pravimo, da se to vendar ni moglo zgostiti v džungli človeških strasti, ki so človekov svet; zlo, a človekov svet. Strasti so, kot vse, kar je človeškega, omejene in končne; tudi sovraštvo je nazadnje nasitljivo. Tu pred nami pa je zlo, ki nam pamet brani reči, da se je spočelo v končnem duhu.

Nekatere značilnosti ubijanja na Rogu kažejo na to. Tu je prvič dejstvo, da domobrance niso enostavno eliminirali, kar bi bilo navsezadnje možno. Tu je tudi vprašanje, zakaj pred smrtjo toliko žaljenja in toliko mučenja, da moramo govoriti o dvakratnem ubijanju. Že tu je nekaj, kar kaže na duhovno komponento tega hudodelstva. Preden jim ubijejo telo, so čutili, jim morajo ubiti še duha. In tu smo morda pri jedru tega tehnično odvečnega in moralno presežnega zla. Morda bomo nazadnje morali reči, da so to bili v zadnji analizi ubijalci duha. Zdi se, da smo tu zunaj območja človeškega zla. V intuiciji, v globini svojega bitja čutimo, da človek s takim početjem preseže sebe. In če človek preseže sebe, mora biti v njem neki vzgon, ki ga ne nosijo njegove lastne energije. A o tem več pozneje.

Figure 1. V neznano

Ko so vozili domobrance iz Kočevja na Rog – in v jame pri Šentvidu in pri Teharjih in pri Škofjeloškem gradu, a osta[Stran 008]nimo pri Kočevskem Rogu – so se godile šokantne stvari: Žice, s katero so jim vezali roke, so se tako zarezovale v meso, da so jim roke odmirale. Ganljivo slovenska je tožba ene od žrtev: Saj te roke ne bodo več za delo! Potem tista kratka vožnja s kamioni, kjer jih niso tepli, ampak ubijali; predstavljajte si, nepremične, zvezane ubijati s koli! Tistih dvesto metrov od ceste do jame so morali teči – tedaj so že vedeli, kam tečejo – nagi, in kar je posebno važno, bosi po ostrem kamenju in tu spet koli in spet jih je nekaj obležalo. In potem tisto, kar se je zgodilo tik pred ustjem jame, izbijanje zob s kladivi še živim ljudem. Te muke – ko pravimo muke, že čutimo, kako je jezik nezadosten, kako odpoveduje – ne zaostajajo za ničemer, kar so nam sporočili kronisti stoletja.

A važno je nekaj drugega. Ti ljudje tega ne bi mogli delati, če na to ne bi bili pripravljeni ali pripravljani. Ti ljudje so morali že početi podobne stvari, mogoče ne tako množično, a kar iznenada se niso mogli spustiti na subhumano raven. Človek ne more kar tako zapustiti sebe. Za to je potrebna šola in trening. Ta notranja požganost, ta degeneracija v tisočletjih nabranih instinktov se ne zgodi čez noč in za eno priložnost. Za vsem tem je moralo biti tudi sovraštvo, gojeno, zalivano, razpihavano. Hočem reči, da Rog ni nekaj slučajnostnega, ampak da je zrastel iz določene duhovne klime, da je sad nekega določenega drevesa. Vse celice tega drevesa so ga soustvarjale: korenine, steblo, veje, listi, vse je sodelovalo pri proizvodnji tega sadu. Ali – da zapustimo svet podob – gibanje, ki si je nadelo ponosno in odlično ime narodno osvobodilnega boja, je v tem množičnem ubijanju pokazalo, k čemu je že vseskozi stremelo, v čem je bila osnovna klica tega organizma. Ko se je ta organizem pojavil, ko se je začel razraščati, pozornemu in neobremenjenemu očesu ni ostalo skrito, kaj pomenijo znaki, ki so se kazali na njem. In prav te natančne in pozorne opazovalce so, v kolikor jih niso odstranili že prej, uničili v veliki roški moritvi. Morda pa so jih tako zelo sovražili zato, ker so jih bili prepoznali. Mogoče je iz tega zrastla zamera, ki je ni bilo mogoče pomiriti drugače kot z ubojem.

Potem so tu še druge stvari, ki se zdi, da segajo čez rob človeškega. Ubijanje na Rogu je bilo brutalno, s čimer hočemo reči, da so izvajalci tega ubijanja morali prej obračunati s svojo vegetativno dušo, da so to sploh mogli početi, fizično, kot pravimo. Spremeniti so se morali na tej najosnovnejši odzivni stopnji. Potem pa je to ubijanje bilo tudi množično in časovno sklenjeno. Množično pomeni, da so ubili ne enega ali dva, ampak sto in še sto in še sto; in potem tisoč in še tisoč in še tisoč. To je en aspekt množičnosti. Drugič pa je množičnost poudarjena zaradi sorazmerne maloštevilnosti ubijalcev: nekaj deset ljudi v prvem krogu, v drugem nekaj sto. Tvegam misel: če človek ubije človeka, je to mogoče razumeti in je zato v mejah človeškega; če pa človek ubije sto ali petsto ljudi, je to enostavno onstran umljivega. Tako dejstvo lahko ponovimo, razumeti ga nikoli ne moremo. Posebej ne smemo mimo trajanja ali časovne sklenjenosti. Trajalo je dan za dnem, od jutra do večera, kar naprej ubijati, ubijati, ubijati. Kako to, da se komu od njih ni enostavno uprlo? Dejak pripoveduje, da mu je partizan pred jamo ukazal: »V oči me glej!« Ali je mogoče, da od teh mnogih oči vsaj enih ni videl, tako da bi jih zares zagledal, da bi opazil, da iz njih sije duša? Dejak pravi, da so jih tisti dan ubili čez osem sto. Kako je peščica ubijalcev mogla prenesti toliko oči? Ali to ne štrli čez, ali vse to ni že onstran? Gotovo, a vse to vendar še ni središče. Morda je to že središče za te ljudi, ki so to delali tu pred tisto strašno odprtino. Za te uboge ljudi, ki takrat gotovo niso vedeli, kako zelo se obremenjujejo.

Prav gotovo pa to, o čemer sedaj pripovedujem, ni bila središčna reč tam gori, v prostoru, kjer se je rodila zamisel, kjer je zamisel v najglobljem smislu že vedno bila. Tam stvari, ki smo jih tu opisovali, niso štele. Tam j e bila idej a. V računskem središču te ideje je bilo vedenje, v tistem plavkastem in hladnem in lucidnem središču je bil od vsega odvezani, na nič ozirajoči se um in njegovo vedenje: če hočemo realizirati novi svet, ga z zgodovinskim človekom ne bo mogoče. Fiat totalnega upora je vključeval tudi novega, za predvideni svet prirejenega človeka. Človeku je torej bilo treba zamenj ati dušo. In ker je misel, ki je vodila ljudi slovenskega protikomunističnega odpora, bila izraz slovenske tradicionalne duše, so z odstranitvijo teh ljudi videli možnost, da se [Stran 009]ustvari prazen prostor za novo dušo. Ko so pobili vse domobrance, v sociološko relevantnem pomenu vse domobrance, so, v kulturnem in političnem jeziku govorjeno, ubili domobransko dušo. Vedeli pa so, da s tem ubijajo tudi narodovo dušo, kakor se je oblikovala v naravnem razvoju civilizacije. To v bistvu ni bil samo biološki uboj, ampak uboj duha. In tu smo sedaj pri jedru stvari. Presežnost zla, ki se je zgodilo na Rogu, je prav to: poskus ubiti duha celega naroda.’ To je v osnovni celici te ne-človeškosti: upor proti človeku samemu. V tem je presežnost tega zla. Sedaj vemo, zakaj so morali dobiti domobrance in njihove somišljenike iz Koroške: da ubijejo dušo, ki so se je bali.

Duha naroda jim, kakor vemo, ni uspelo ubiti, a kako hudo so ga ranili, vidi vsak, ki ima za to oči. Po Rogu se je ubijanje seveda še nadaljevalo. Sedaj ne več fizično, ampak duhovno, s sredstvi ideološkega . posega in kontrole. V tem ni samo akt vseprisotne volje. V komunizmu samem, je namreč že smrt, v najlonski kvaliteti njegovih idejnih vlaken se razumljivo nikoli ne more naseliti življenje; ker je njegova osnovna resnica ta, da je umeten, od življenja in narave odtrgan konstrukt, je smrtonosen že njegov dotik. Komunizem in življenje sta sprta od začetka: od ubojev dvainštiridesetega, preko infernalnega izbruha na Rogu, skozi leta graditve nove družbe, ki je pomenila postopno izrinjanje naravnega življenja.

Ko govorimo o naravi zla, ki se je realiziralo na Rogu, bi morda kazalo povedati še nekaj. Z Rogom se e na poseben način povečalo zlo sveta. Ce se bo v prihodnosti kdaj zgodilo kaj podobnega, bodo ljudje namreč rekli, aha, to je tako, kakor je bilo na Rogu. Imeli bodo referenčno točko, Rog bo postal usus zgodovine. Ne vemo, katero zlo je v svetu še in potentia – v možnosti. Zlo, ki se je zgodilo na Rogu, gotovo ni, ker se je že realiziralo. Rog je postal repertoar zgodovine. V eventualnih reprizah bodo ljudje vedno manj začudeni. Tudi zato je prva realizacija specifičnega zla na poseben način usodna – presežna, ker pomnožuje inventar zla v svetu v kategorialnem smislu. To je pomen besede proton kakon – prvo zlo.

O vsem tem govorimo predvsem zato, ker bi se radi približali tisti notranji besedi za Rog, o kateri smo govorili v začetku. Nekaj smo že našli: zdi se, da Roga ne bomo dobro razumeli, če v njegovem zlu ne bomo videli presežnosti. A ta analiza, to odkrivanje presežne narave zla, še zdaleč ni zgolj spoznavno vprašanje, ki bi nas zanimalo zgolj po sebi. V vsem tem prihaja na dan tudi neka resnica o človeku. Spet se oblikuje pred nami spoznanje, kako smo obremenjeni. Kaj je človek? Kaj človeka lahko doleti? Orodje kako neznanskega zla človek lahko postane! Niso bile namreč samo žrtve ljudje, ljudje so bili tudi ubijalci. In tudi mi smo ljudje. Nazadnje je tako, da je, potem ko smo o Rogu vse povedali, v nas tudi sočutje in usmiljenje, na poseben način za ubitega in na poseben način za ubijalca.

Figure 2. V neznano

To pa je že misel, da je Rog tudi pridiga. Ko ga namreč gledamo, ko slutimo, da smo v bližini presežnega zla in nadčloveške obremenjenosti, se nam, ko gremo k sebi nazaj, v novi luči odkrije tudi naše banalno, vsakdanje zlo. Naše oči, poučene od one velike freske, vidijo sedaj, kaj je namreč naše vsakdanje zlo – da je namreč zlo. In mogoče bomo pretreseni nad tem, kar smo še včeraj imeli za malenkost. Tako postane Rog, če smo ga pri[Stran 010]pravljeni sprejeti v zavest, memento. In ni daleč misel, da bi lahko postal pot za nravstveni preporod dežele.

Na Rogu smo torej odkrili dve potezi, ki ga ločujeta od stvari našega izkustvenega sveta: njegova novost in njegova presežnost. Oboje pa se povezuje s težavo, ne samo kako ga razumeti, ampak tudi kako o njem govoriti. Vseskozi nas namreč spremlja občutje, da besede niso pravo orodje za ravnanje s tem pojavom. Začnemo delati stavke, a komaj katerega izgovorimo, že vidimo, da ni opravil svoje naloge. Kot neuspešni ribiči mečemo mreže v morje jezika in jih razočarani prazne vlečemo na krov. Polasti se nas bojazen, da je Rog s svojo temo in svojo neznanskostjo zunaj jezika.

Ali to pomeni, da moramo molčati? Ali moramo slediti Wittgensteinovemu priporočilu, da moramo o stvareh, o katerih ni mogoče govoriti, molčati? A tedaj moramo upoštevati še enega njegovih stavkov, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta. V tem primeru bi Rog nehal biti del mojega sveta, s čimer se ni mogoče sprijazniti. Rog se je zgodil, o tem ni nobenega dvoma, in je del zgodovine. Kot ljudje in kot Slovenci smo z njim povezani in z obeh naslovov postavlja pred nas svoje moralne zahteve. Torej je del našega sveta. A kako se mu približati, kako vanj stopiti, če je nekaj presežnega? V preambuli naše civilizacije stojijo stavki, po katerih je Rog brezumje, zato nemara ni mogoče do njega z logosom tradicionalnega jezika. Pred nami sta, se zdi, dve možnosti: ali molk ali nov jezik.

Figure 3. V neznano

Da je molk način govora, je davna vednost. Da se je z molčanjem mogoče posvečati stvarem in ljudem, je v območju splošnega izkustva ljudi. Ravno v trenutkih, ki jih imamo za vrh doživljanja, umolknemo. Ravno najintenzivnejša duhovna stanj a paradoksno spremlj a molk. Horacov Favete linguis! – Umolknite! slišimo vsakič, ko dospemo do tiste meje, ki zahteva zbranost, ki bi jo motila izgo vorjena, mogoče celo neizgovorjena beseda. Lahko se tudi spomnimo, kakšno tišino zahteva pesnik Poe: Srce, za hip utihni, da raziščem to skrivnost! Intenzivnost popolne tišine je nadalje morda najadekvatnejši način obstajanja pred svetim. Vprašanje je torej, če ni molk tisti način govora, ki ga zahtevajo presežna razmerja Roga.

Toda molk, o katerem govorimo tu, ima svoje naravno mesto šele na koncu, na meji, potem ko so bile povedane možne besede in opravljena zahtevana in izvedljiva miselna dejanja. Šele tam more molk uresničiti to možnost, da je nadaljevanje govora. Šele ko smo besedam izmerili njihov obseg in videli, da jih ne moremo siliti v prostore, za katere niso bile narejene, jim lahko dovolimo, da sedejo pred vrata neznane hiše in potrpežljivo čakajo in čakajoč zorijo, dokler kateri od njih ni dovoljeno, da vstopi. Gre torej za molk po besedah in ne za molk pred besedami. Važno je, da se pred vstopom v molk preiščejo vse možne besede. Tam na meji, pred molkom, se bo verjetno izkazalo, da moramo začeti izdelovati nove besede. Ko pravimo nove besede, ne mislimo na slovarske vpise, ampak na novo predikacijo, na nove zveze, na širjenje in preurejanje konotacijskega polja, na ustvarjanje novih aluzij, na nove asociativne domete, nov ritem: z eno besedo, na aktualizacijo še ne izrabljenega.

Vse to pa bo seveda možno šele takrat, če se bodo ljudje odločili, da sprejmejo Rog [Stran 011]v svojo zavest. Če bo Rog postal tako rekoč konstitutivna prvina narodove kulturne in moralne zavesti, se bodo našli ljudje takšne občutljivosti, o kateri smo govorili zgoraj. A preden se dotaknemo položaja, ki vlada na tem področju, bi želeli pokazati na nekaj drugega.

Rog bi namreč v tem, da se nam zdi nedosegljiv za besedo, imel očišču’očo vlogo za jezik v polju dosegljivega. Če namreč Rog v svoji globini, v tem, kar v resnici je, presega jezik, potem je tu možnost, da ob tej presežnosti izpeljemo naslednjo misel: Če imamo stvari, ki jih z besedo ni mogoče zajeti, če so stvari, za katere vemo, da so naša zadeva, vendar nekako ne moremo do njih, ali ne bi bilo razumno reči, kot nekakšen moralni kolorar k gornji ugotovitvi, da moramo na področju, na katerem čutimo, da pa so besede kompetentne, z njimi ravnati, prav ob spoznanju, da so prostori, kamor ne mo rejo in morda ne smejo, natančno in odgovorno, pametno in modro. Tako da jih ne bomo silili, da govorijo o stvareh, ki v njih niso; tako da jim pustimo živeti njihovo naravno življenje, ki je v tem, da so hkrati proizvod duha in njegov kriterij. Da pustimo, da nas vodijo po hiši vsega in vsakega bivajočega in nam pripovedujejo o stvareh in njihovem življenju, in da s tem, ko jih kličemo v življenje, zahtevamo, da o njih govorijo. Ko se torej vračamo iz Roga z občutkom, da smo bili na kraju nedosegljive presežnosti, čutimo, da moramo tu, v »teh kraljestvih«, z govorom, ki nam je dan, ravnati odgovorno. V tem bi Rog lahko bil dragoceno in potrebno zdravilo.

In to ni malo pomembno, posebno če bi se kdo strinjal z našo oznako nekega določenega pojava v slovenski sedanjosti. Okoli nas in v nas se kažejo stvari, ki jih gledamo s takim presenečenjem, da komaj verjamemo, da so. Vsepovsod opažamo regresijo ali umik uma. Polje, kjer ga je še mogoče videti, je polje gole, skrčene, zasebne in kratkoročne koristi. Če pa se um dotakne stvari, ki to polje presegajo, se zveriži do nespoznatnosti in postane karikatura. To pa so ravno najvažnejše stvari za človeka: vrednote, morala, politika. Dosegli smo stopnjo, da je na področjih, na katerih se odvija boj za človeka in njegovo usodo, mogoče reči dobesedno karkoli. Živimo v prostoru, ki je izgubil sposobnost selektivne reakcije in prenese vse. Ali drugače: javni prostor ni strukturiran po nobeni kulturi. In ljudje ga sprejemajo in še zdaleč ne pomislijo, da jih uničuje. Trenutno se odsotnost uma nikjer ne kaže tako upadljivo kot v politiki. Tu ne-um prehaja v vulgarno neumnost; tu se postavljajo sodbe, kakor da ljudje ne bi imeli nobenega spomina in nobene skušnje, kakor da bi bili ljudje čista funkcija tiste volje, ki stoji za radiom, televizijo in časopisi. Kakor da njih samih v resnici sploh ne bi bilo! Odsotnost uma je še bolj groteskna ob prisotnosti, ne strahu, ampak strahopetnosti. Ta sega tako daleč, da se ljudje celo v sebi, v intimni zasebnosti bojijo izoblikovati mnenje. Ne zmorejo tega napora, mogoče mislijo, da nimajo do njega pravico, najverjetneje pa se ga bojijo.

Figure 4. Konec ceste

Na dnu tega, o čemer sedaj govorimo, je vprašanje jezika. Če bomo hoteli zdraviti to, čemur smo – upamo, da nikomur v [Stran 012]pohujšanje – rekli odsotnost uma, se bomo morali stalno vračati k vprašanju, kaj je normalni jezik. To bi utegnil biti jezik, ki bi bil tako čist in določen, da bi omogočal razumno komunikacijo. Če bomo imeli jezik, v katerem bo mogoče izjave utemeljeno sprejemati in zavračati – to pa bo mogoče šele potem, ko bo jezik stopil iz ideološkega somraka – bomo končno lahko začeli graditi družbo razumnih in svobodnih ljudi. Po naši misli, bi doživetje Roga v ključu, kakršnega smo odkrili, lahko postavilo naročilo, da se vrnemo k takemu jeziku.

A do tistega molka pred presežnim in neznanskim, od koder bi se mogli vračati, potem ko bi nam segel do dna, spremenjeni; do tistega zdravilnega, mogoče celo odrešilnega molka je še daleč. Zakaj? Ne moremo se dovolj načuditi, a je vseeno res, da fenomen Roga še ni začel svoje poti v slovensko refleksijo. Ne moremo se dovolj načuditi, pravim, ker je Rog nekaj, kar je nad vsem narodovim zgodovinskim izkustvom, nekaj, kar bi moglo postati gravitacijsko središče narodove politične, moralne in estetske misli, in ne samo misli, ampak najpreprostejšega občutja. Tu je nekaj, kar bi moglo prikovati nase ustvarjalno fantazijo. Kdo bi si mogel zamisliti kaj bolj dramatičnega, kakor je Rog; katero dogajanje bi se moglo gibati na tako visokem tragiškem koturnu; katera freska bi mogla v trenutku skrepenelega časa ustvariti večjo napetost; in Missa funebris Cornuensis, Roška črna maša – kakšen Kyrie, ka’__šen Agnuc Dei bi mogel zadoneti, zakričati, zajokati iz nje? In kako to, da je tako malo od vsega tega? Da ni skoraj nič od tega v deželi, kjer leži fizični Rog? Tu nam prihaja na misel Theodor Adorno, ki je izključeval možnost pisanja poezije po Auschwitzu. Ali kdo ve za slovenskega pesnika, ki bi izrazil podobno misel, da po velikem slovenskem pomoru ni mogoče več pisati poezije? Kako naj si to razložimo? Ali je petdesetletno komunistično duhovno nasilje res pustilo tako pogubne posledice na odzivni moči naroda? Ali so se kulturne in znanstvene institucije res tako zelo odpovedale svojemu naravnemu smotru, da identificirajo poglavitne narodove postaje skozi čas in jim posvetijo svoje miselne in umetniške energije? Ali so se res tako do kraja in brez ostanka vdale v odkazano vlogo? Ali je bila ideološka travestija središčnih dogodkov narodove zgodovine in kulture res tako uspešna, da se je senzorski sistem njegove duše usodno zmedel? Na ta vprašanja so možni različni odgovori, za nas pa je važno predvsem spoznanje, da je do tistega rodovitnega molka še daleč.

A vendar upamo, da nas nekoč zajame njegova odkrivateljska logika. Saj je vendar nemogoče, da ne bi nekoč prišel rod, ki bi ga prevzela tragična veličina junakov na Rogu, njihova trpka zvestoba in njihov samotni pogum. Da, ko bo vse očiščeno in ko bo iz daljav časa mogoče videti samo bistvene reči, se bo pokazalo prav to: njihova zvestoba in njihov pogum. Če pa bi se iz kateregakoli vzroka zgodilo, da tega odziva v nobeni prihodnji mladini ne bi bilo in bi se Rog s svojimi moralnimi, političnimi in duhovnimi energijami izgubil v mutastih zakotjih zgodovine, potem bi imeli razlog, da se bojimo za preživetje tega ljudstva.

Dokumentov, ki bi podprli pripovedi prič, domneve in ugibanja, ter zavrgli, kar je plod domišljije, še niso našli. Upravičeno lahko sodimo, da so uničeni in je varljivo upati, da še vedno tičijo zakopani v vojaških arhivih v Beogradu in bodo prišli po 50 letih čudežno na dan.

Tudi ne smemo pričakovati, da bodo spregovorili in kaj bistvenega povedali tisti, ki so bili zraven, zlasti ne organizatorji v Ljubljani, ki so poskrbeli za zapleteno verižno reakcijo, ki je imela začetni člen na železniški postaji v Podgorju (Maria Elend) ali Podroščici v Rožu na Koroškem in zadnjega v breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu. Tiho so celo mladi partizani, ki so spadali k posadki v škofovih zavodih in se kasneje uveljavili v družbi.

Figure 1. Neskončni Rog

Zato ne smemo čakati, da se nam bo zgodba razkrila sama, ampak moramo uporabiti tisto, kar vemo, in izvrtati iz spomina preživelih podatke, kako je bilo, podprto vsaj s poskusnimi raziskavami brezen, ko ne bo težko oceniti vsaj približnega števila žrtev in tudi njihove homogenosti ali heterogenosti: kjer bomo odkrili samo okostja mladih moških, bomo upravičeno domnevali, da gre za domobrance, pri mešanih pa za skupine četnikov, ustašev, hrvaških domobranov, s katerimi so bežale tudi ženske in otroci. Ohranjen je dokument o vračanju Jugoslovanov, ki so se predali Angležem. Pogodba je bila podpisana 19. maja 1945. Prvi členi govore o umiku partizanske vojske s Koroške, peti pa o izročitvi zajetih Jugoslovanov.

Predajo so opravili Angleži brez seznamov. Vrnjene ljudi so popisali šele v taboriščih v Sloveniji in na podlagi teh popisov oz. kartotek so sestavili sezname. Pri tem so upoštevali razdelitev v skupine A, B in C. Na morišča so klicali vse iz zadnje skupine, kakor jim je prišel v roke po vrsti list iz seznama brez posebnega sistema in niso sestavljali skupin glede na bivališče ali enoto. Izjema so bili oficirji, ki so jih odkrili ali ,so se javili sami. Pomorjeni so bili že med prevozom (Hrušica, Slovenj Gradec) ali v neposredni bližini taborišč.

Teh kartotek in seznamov ni. Podobno niso ostala nobena pismena navodila o voznem redu vlakov, o preskrbi enot s hrano in municijo, o tovornjakih.

Celo pa ni najti nobenega ukaza o poboju, ki ga je zanesljivo izdal Tito sam. V svojem govoru konec maja je javno obljubljal: »Izdajalci ne bodo dolgo gledali modrega neba in visokih gora.« Zadnje dni maja je bil v Celju in Mariboru in ker je bilo znano, da se je pogosto vtikal v nepomembne zadeve, je popolnoma nemogoče, da o tako važni ne bi odločal najvišji jugoslovanski vrh. Kakor pa je bila odločitev pomembna in usodna, je šlo skoraj zanesljivo samo za ustno povelje.

Tako kot med državljansko vojno si tudi po zmagi nova oblast ni belila glave, kam z žrtvami. Običajno so jih plitvo [Stran 003]zagrebli kar na mestu (Košnica, Crngrob, Krakovski gozd, Čatarjeva graščina) v že izkopane jame (protitankovski jarek okrog Celja) ali bližnja brezna (Brezarjevo brezno, fojbe na Krasu).

Šele ko so po 20. maju izvedeli, da jim bodo izročili 20.000 ujetnikov iz Vetrinja (predvideno je bilo, da bodo vrnili tudi vse civiliste), so se zamislili in posvetovali, kako bi nalogo opravili čimbolj prikrito in učinkovito. Najprej so pohiteli in izpraznili že napolnjene zapore in taborišča. Tako sta znana dva datuma te priprave: iz Škofovih zavodov v Šentvidu so vozili zapornike v 4 km oddaljeno Brezarjevo brezno nekaj večerov in noči. Tu naj bi šlo za približno 1000 ljudi. Zanesljiva priča se spominja, da je bil morda zadnji transport na četrto kvatrno soboto, ta sobota pa je bila 26. maja. Tone Ferenc je pred kratkim objavil seznam 187 zapornikov, ki so jih 2. junija odpeljali iz ljubljanskih zaporov neznano kam.

Za vrnjene domobrance, ki so bili pripeljani skozi karavanški predor, so za glavna morišča izbrali brezna v Kočevskem Rogu. Da so se odločili za brezna, ni slučaj, saj so jih uporabili že med vojno, če so bila le pri roki (Krimska jama, Ziglovica, brezno pri Birčni vasi). Na Kočevskem je poznanih kar 300 brezen. Brezna, ki so jih izbrali, niso bila znana niti raziskana, saj za jamarje niso bila zanimiva, ker so bila globoka največ 20 do 30 m. Izbrali so jih zaradi bližine glavnih cest, da so si olajšali delo.

Domobrance so začeli streljati na Rogu 2. junija in končali z 9. junijem. Zanesljivo niso bili prvi. V brezna na Rogu so vodili, gnali in vozili že ves maj in vanje zmetali mešane skupine beguncev, ki so se umikali pred prodirajočo partizansko vojsko, ki se je pomikala proti severozahodu. Begunci so bili četniki, ustaši in hrvaški domobrani z ženami in otroki pa tudi Nemci. Ocenjujejo, da jih je v breznu pri telefonskem drogu 86 pokopanih kar 10.000, na Macesnovi gorici pri telefonskem stebru 216 pa ne dosti manj. Tudi brezno pod Krenom 2. junija verjetno ni bilo popolnoma prazno. Milan Zajec, ki je tega dne padel vanj 20 m globoko, je ostal nepoškodovan, ker je že pristal na mehki gomili človeških teles.

Figure 2. V neznano

Kdo je bil v operativnem štabu, ki je skrbel, da je teklo tako gladko, ne bomo izvedeli, domnevamo pa lahko. Naložili so jim težavno nalogo, ki so se je lotili s trdovratno vztrajnostjo in natančnostjo. Kaj je bilo vzrok, da se niso odločili za prevoz s tovornjaki, ko bi za pot od Šentvida do brezen v Rogu ne potrebovali več kot 3 ure, ni jasno. Izbrali so zapleteni postopek prevoza z vlakom do rampe ob slepem tiru ljubljanske klavnice in vojašnice, prestop čez most za pešce čez Grubarjev prekop na vlak, ki jih je čakal na drugi strani, prevoz do Kočevja, premeščanje iz enega poslopja v drugo v samem mestu in končni prevoz s tovornjaki do morišč. Odgovor je le eden: niso dobili dovolj tovornjakov, da bi lahko nalogo izpeljali v enem tednu in bi se jim tako zavleklo kot skupini na Teharjah.

[Stran 004]

Težave so morali imeti že z vlakom. Zadnje leto vojne je vozil vlak iz Ljubljane do Kočevja samo do Grosupljega, naprej pa samo oklepni vlak. Umikajoči nasprotnik je v noči med 8. in 9. majem porušil železniški most čez Gruberjev prekop. Vlakovno kompozicijo so sestavili tako, da so pobirali tovorne vagone po postajah do Kočevja, lokomotivo pa so baje morali prepeljati kar po cesti čez Karlovški most na dolenjsko stran.

Vlak je napravil eno vožnjo na dan, prvič 1. junija zvečer in pripeljal v Kočevje pred zoro. Naslednji prevozi so se začeli popoldne in je vlak dosegel končno postajo okrog druge ure zjutraj. Vedno so začeli iztovarjati šele, ko se je zdanilo.

Čeprav so bili prvi domobranci izročeni že v nedeljo 27. maja, so pripravili prvi transport zanje v Kočevje šele 1. junija. Vrstni red, po katerem so odbirali ljudi za prevoz, je bil naključen, kakor so pač prišli na seznam. Tako se je znašel Milan Zajec v breznu že 2. junija, čeprav je zapustil Vetrinje 29. maja, France Dejak pa je bil izročen med prvimi 27. maja in padel v brezno 8. junija. Prebiranje v skupine A, B in C v Škofovih zavodih ni bilo tako očitno kot na Teharjah in v začetku skupine niso bile ločene. Na pot so šli oblečeni, niso jih še vezali in prepričani so bili, da jih vozijo v delovna taborišča. Ko se je Dejak peljal skozi rojstno vas Dolenji Lazi, je skozi lino vrgel listek: »Peljejo nas v Kočevje. Prinesite paket!« Zanimivo je, da so listek našli in izročili njegovi mami, ki se zato niti ni preveč začudila, ko ga je čez štiri dni zagledala doma.

S kočevskega kolodvora so jih peljali najprej v Marijin dom, kjer je zdaj občinska uprava, ali v gimnazijo, čez nekaj ur pa po glavni cesti skozi Kočevje na drugo stran mesta v Dom slepih, ki je zdaj porušen in stojita na tem mestu poslopji Ljubljanske banke in avtobusna postaja. Omenjajo tudi Sokolski oziroma Rokodelski dom.

Tam so jih vezali z žico. Preživeli omenjajo, da je bila to telefonska žica, ki pa nima lastnosti, da bi se dala tako zlahka oviti okoli zapestij. Dejak jo je označil bolj natančno, da je bila to »žica za piskre vezat«. Na Teharjah so nekateri videli partizane, ki so pripeljali kolute z bodečo žico. Ta žica je zvita iz žice z bodicami in druge, ki je gola. Vse kaže, da so uporabili ravno golo sestavino bodeče žice. Žrtvam so vezali zapetja na hrbtu, kar je značilno za komuniste tudi drugje po svetu. Zraven pa so zvezali še po dva skupaj, da so povezali z žico nadlahtji ali zapetja. Beg je bil zato skoraj nemogoč. V Katynu se ni rešil nihče. Nemci in Italijani so vezali spredaj in vsakega zase, tako je bila večja možnost za pobeg.

Za odvažanje na morišča so imeli na razpolago samo nekaj srednje velikih odprtih tovornjakov. Na vsakega so spravili 40 do 50 ujetnikov in 4 stražarje. Zvezani so morali klečati, držati glave navzdol, da se jih ni videlo od zunaj. Čim so tovornjaki zapustili mesto in zavili v Rog, so začeli stražarji tolči z gorjačami po ljudeh, predvsem po glavah in nadaljevali vseh 30 minut vožnje do brezna. Za brezno pod Krenom pri telefonskem stebru 122, kjer naj bi bila pomorjena večina domobrancev iz Škofovih zavodov, sodimo, da so se tovornjaki ustavili na jasi na pobočju na drugi strani ceste, ravno tam, kjer stoji ob svečanostih oltar. Tam so se morali usesti na rob tovornjaka, da so jim odrezali vezalke in jih sezuli. Nato so jih razvezali, ker so se morali sleči, nekateri do golega, drugi od groze tega niso zmogli.

Omenjeni ritual, da se je morala žrtev pred ustrelitvijo sleči, je izjemno surov. Tega niso delali fašisti i.n ne ovjeti v Katynu. Tam so streljali poljske častnike oblečene, z vsem, kar so imeli po žepih. Za slačenje ni upravičljive razlage. Pri nas so se morali sleči do spodnjega perila že obsojenci na Kočevskem procesu, ki so jih streljali v Mozlju. Neka razlaga bi bila, da so oblačila uporabili, vendar pa vse kaže, da so jih sežgali. Druga razlaga naj bi bila v katynski izkušnji: na grobišča so naleteli prodirajoči Nemci in odkrili ne samo, da gre za častnike poljske vojske, ampak tudi način in precej točen datum usmrtitve. Kot kaže, je šlo na žalost za najslabšo možnost: žejnega, lačnega in pretepenega nasprotnika je bilo treba na ta način dokončno ponižati in zatreti. Nato pa še pretepanje na 150 m dolgi poti do brezna. Ob njej so stali partizani v tes[Stran 005]nem špalirju in tolkli z gorjačami. Vse to mučenje je bilo funkcionalno, imelo je določen namen. Z njim so dosegli tisto popolno vdanost v usodo in pasivnost, ki jo opisujejo in se ji vsi čudijo. Ne morejo si razložiti, kako so se mogli preizkušeni in vzdržljivi vojščaki v enem tednu tako spremeniti, da so prehodili teh 150 m in ni bilo med njimi skoraj nikogar, ki bi planil na mučitelje in se vsaj drago prodal, če mu že ne bi uspelo pobegniti.

Dejak pravi, da so morali pred jamo odgovarjati na vprašanja, da bi videli, če imajo zlate zobe. Vsakomur, ki so ga tako odkrili, so kar živemu izbili zobe iz ust. Njegovemu pričevanju je težko verjeti. Verjetno so jih prej pobili. Zelo težko je namreč izbiti zobe nekomu, ki se vsaj delno brani in tišči čeljusti skupaj.

Žrtev je morala na robu brezna počepniti in so jo ustrelili v tilnik z avtomatom ali revolverjem. Strel v tilnik je značilen za’ komuniste, tako so postopali tudi v Katynu. Če je strel precizen, žrtev ne čuti ničesar. Vse druge metode so za žrtev, čeprav je končni učinek seveda isti (strelski vod, obešanje, električni stol, plinska celica) hujše. Njihov cilj ni pomagati žrtvi, ampak zaščititi krvnika in mu olajšati delo s tem, da ga čimbolj oddaljijo. Pri strelu v tilnik gre krogla skozi centre za zavest, dihanje in obtočila v možganskem deblu in je smrt trenutna in neboleča. Žal morilci na Rogu niso bili hladnokrvni strokovnjaki in kot kaže, so bili zraven še opiti. Streljali so slabo. V spominih preživelih so najbolj pretresljiva ravno poglavja, ki opisujejo umiranje v breznu, ki je trajalo nekaj ur in več, ko so nekateri počasi izkrvaveli, drugi pa se zadušili v gomili trupel.

Vse tiste dni je bilo v breznu vedno vsaj 10 živih in skoraj nepoškodovanih. Najteže so prenašali mraz, saj je bilo na dnu brezna hladno tudi čez dan, kaj šele ponoči. Bili so skoraj goli in so slačili mrtve, da so se nekako pokrili, kar pa ni bilo dovolj. Žejo so si gasili z vodo, ki je kapljala s stropa. Kljub temu je večina umrla že v nekaj dneh. Šlo je za silne pretrese, brezup, da so živi pokopani, končni vzrok pa je bila podhladitev. Ko pade telesna temperatura v jedru telesa pod 30° C sledi spanec in smrt. Umrli so torej v spancu, podobno kot drogirani, ki zmrzne, čeprav je temperatura okolja 10° C ali celo višja.

Brezno pod Krenom je globoko 20 m in toliko tudi široko. Večina teh brezen nastane tako, da se vdre stop v sredini kraške jame. Odprtina tega brezna je bila prvotno široka komaj nekaj metrov v premeru. Zajec je ocenil, da bi bilo v njem prostora za 100.000 ljudi. Ocena je pretirana. Če računamo, da ima jama takih dimenzij približno prostornino 4000 m3, lahko stlačimo vanjo največ 20.000 trupel.

Domobrance so začeli streljati v Rogu v soboto, 2. junija, naslednje dni pa, kakor so prihajali transporti, verjetno ne več kot 800 na dan. Masovnega streljanja je bilo konec 9. junija, ko se je znašel v breznu med zadnjimi France Kozina, ki je pobegnil iz jame naslednjega dne še z dvema. Vmes ni bilo streljanja 5. junija, ko so vhod v brezno razstrelili in opisuje Zajec, da je bilo kar 5 detonacij, in tudi ne 6. junija. Dejak opisuje, da so 8. junija, ko se je sam znašel v breznu, padali vanjo ves dan do večera.

Ostane nam še nekaj vprašanj, med njimi, kdo je neposredno sodeloval pri pobojih. Zajec piše, da v začetku niso bili Slovenci, kar se ujema z izjavo Sime Dubajiča, da je pobijala njegova skupina. Kasneje naj bi jih zamenjali Slovenci, domnevajo, da so bili to partizani prejšnje Gubčeve brigade. Streljali so samo prostovoljci. Če upoštevamo trojni varnostni pas na moriščih, špalir ob poti do brezna, straže pri zavodih in da se je vse to dogajalo tudi v Škofji Loki in na Teharjah, z morišči v škofjeloških hribih, okrog Hrastnika in še marsikje, lahko upravičeno sodimo, da je sodelovala vsaj polovica slovenskih partizanov.

Najvažnejše vprašanje pa je seveda, koliko domobrancev je bilo pobitih na Rogu in koliko drugje, predvsem pa zadnje, na katero ne bomo nikdar dobili pravega odgovora, kdo poimensko leži v določenem grobišču. Stevilo pobitih na Rogu je lahko samo približno, vendar računamo, da jih ni več kot 4000. V teh breznih leži večina tistih, ki so bili vrnjeni skozi karavanški predor, razen gorenjskih domobrancev, od katerih je vsaj del obležal blizu Škofje Loke, in oficirjev. Zanesljivo ni na Rogu domobran[Stran 006]cev, ki so bili v taborišču na Teharjah. Tako bo vendarle možno sestaviti razmeroma zanesljiv seznam, raziskave roških grobišč oziroma brezen pa bodo, kot mislimo, potrdile, da so domobranci obležali ravno v breznu pod Krenom. Pomagati nam bodo morali tudi preživeli: če bi brezno toliko očistili, da bi prišli do dna in stranskih rovov, bi ga lahko prepoznali.

Na žalost nam ne pomagajo tisti, ki so sodelovali. Raje ponavljajo, da niso bili zraven in niso vedeli, kaj se dogaja. Morda govore resnico, vedo pa za soborce, ki so bili zraven. Nočejo nam jih pokazati, ker vlada med njimi zarota molka. Pri iskanju resnice tako nismo veliko na boljšem kot zgodovinarji, ki so raziskovali življenje pračloveka.

Odlomki iz ČRNE MAŠE

O teža Videnj Prerokovih, zlomljenih v mojih očeh:iz Romulovega rodu dvanajst tisoč Vojščakov –pri Vodi Slatinski … iz Vladimirjevega rodu dvanajst tisoč kozakovv Vinici ukrajinski … iz Piastovega rodu dvanajst tisoč veljakovv jami katynski … iz Valukovega rodu karantanskih svobodnjakov -tabor vetrinjski:(Joj, Narod Benjamin! Moj Narod Zaznamovancev!) -dvanajst tisoč legijonarjev in domobrancev … Vidim jih: urejenim v četedrugi angel zaznamuje čela in prsi napete, kot da jih mazili in za smrt pečati … a četvero angelov, ki jim je naročeno pokončatinašega drevja jabolka mladain naše zemlje prostornino,jih čaka z gorečimi meči nad robom prepadaza vrativ Domovino … Zakril si oči je Angel živega Boga:četvero angelov z rdečo zvezdo na čelu je prihrumelo z Vzhoda na konju rdečem: s srpom in kladivom kot z ognjem in mečem,čez sončni nasad zadivja –in dvanajst tisoč zaznamovancev pade pod kopitodivjemu krdelu,Pokončevalcu zemlje in drevja in morja(o Prerok iz Razodetja: si v Patmu videl Ti to?)in slednji je potočil zadnjo kapljo krvi iz žil,da zdaj v blesku belih oblačildržé palmo mučeniško preko srca –Zmagovalci za večni čas!BOGU HVALA! – DEO GRATIAS!Figure 1. Sv. Boštjan France Gorše