Sredi letošnjega februarja je ameriški predsednik Donald Trump podpisal izvršni ukaz, s katerim je ukazal vrnitev plastičnih slamic ter s tem razveljavil ukaz prejšnjega predsednika, da Amerika postopno preide v družbo papirnatih slamic. Trumpov ukaz je, pričakovano, sprožil mešane odzive. Nekateri so v tej odločitvi videli korak nazaj v skrbi za okolje in zmanjševanje podnebnih sprememb, spet drugim nepotrebno izzivanje novega predsednika, še posebej, ker se jim zdi odločanje o plastičnih ali papirnatih slamicah tako nepomembno, da se o tem predsednik Amerike kot svetovne velesile ne bi smel ukvarjati. No, večina uporabnikov slamic pa si je verjetno oddahnila, saj so imeli dovolj razpadajočega papirnatega okusa v ustih. Čeprav se me ukaz ameriškega predsednica prav nič ne tiče, si vseeno lahko želim, da bi podobno odločitev sprejela evropska unija. Pa ne samo zaradi razpadajočega papirnatega okusa v ustih, ki skoraj gotovo ni nič manj zoprn v Evropi kot v ZDA, temveč tudi zaradi sprenevedanja in hinavščine, če hočete, ki jo odločitev za papirnate slamice prinaša. Vsak dan namreč opazujemo, medtem ko srkamo kokakolo prek papirnate slamice, kako se uporaba plastike embalaže v trgovinah množi.

Ob tem uvodu se je verjetno kdo med vami vprašal, kaj imajo papirnate slamice s temami, ki o katerih razmišlja Zaveza. Pogovarjanje o papirnatih slamicah se namreč zdi nadvse trivialno ob vseh izzivih in problemih, s katerimi se srečujejo svet, Evropa in tudi Slovenija. Seveda je. Tako kot se je trivialno ukvarjati z zamaški, pritrjenimi na plastenke. In vendar se je Evropski uniji in njenemu uradniškemu monstrumu zdelo pomembno, da se s tem ukvarja. Da namesto usmerjanja v razvoj sistemov umetne inteligence, tehnoloških prebojev, skrbi za ohranjanje mesta pomembne velesile, soustvarjalke svetovne politike na političnem, gospodarskem, kulturnem, inovativnem in etičnem področju, raje razmišlja o tem, kako bi še bolj razvrednotila nekdanjo ustvarjalno moč in vodilno vlogo na vseh prej naštetih področjih, ki jo je Evropa dolga stoletja imela. Taka drža Evropo vedno bolj peha na rob vplivnosti in soodločanja o svetu, o vrednotah, ki naj bi imele v njem prvo mesto. Po vseh teh desetletjih levičarske ideologije je samo še bled odsev tistega, kar je nekoč bila. Njeni sedanji voditelji niso vredni, da bi ‘odvezali jermen na sandalih’ nekdanjih velikih imen evropskega prostora, kot so bili Konrad Adenauer, Robert Schuman in Alcide De Gasperi, če se ustavimo samo pri glavnih tvorcih povojne Evrope. Ta nemoč se kaže v odnosu do Ukrajine, do Rusije, pa tudi do Kitajske in konec koncev Amerike. Evropski glas ne šteje več niti v reševanju vojn in kriz, ki smo jim priča na bližnjem vzhodu, pa tudi na afriški celini.

Podobno je tudi v Sloveniji. Namesto da bi se ukvarjali z bistvenimi vprašanji za državo, kot so vprašanje demografije, gospodarske konkurenčnosti in demokratičnih standardov, z vprašanji, povezana s krepitvijo narodne identitete in posledično obstojem našega naroda, kar je danes, ob množičnem priseljevanju (ste vedeli, da je bilo med tistimi, ki so se lani zaposlili prvič, prvič več tujih kot slovenskih državljanov?), nadvse pereč problem, lahko spremljamo instagram objave predsednika vlade, ki si na tak ali drugačen način izpolnjuje otroške želje in bilda svojo samopodobo. Seveda vse na račun davkoplačevalcev. Namesto, da bi napeli vse moči, da bi vendarle sprejeli prepotrebne reforme na področju zdravja in izobraževanja, se vlada zapira v slonokoščen stolp, s katerega zliva gnojnico na vse, ki ji niso po volji (še posebej cilja na vse, ki želijo izstopiti iz okostenelih in nadvse zapravljivih ter koruptivnih državnih sistemov oz. opozarjajo in pozivajo, da je skrajni čas, da se te sisteme očisti pijavk in koruptivne nesnage), obenem pa deli takšne in drugačne privilegije tistim, ki jih potrebuje za to, da ostaja na oblasti. Namesto da bi aktivno vstopali na mednarodni politični parket in po svojih močeh, znanju in preteklih izkušnjah vplivali na to, kar se dogaja okoli nas, postajamo siva lisa na evropskem zemljevidu. Da se da, kljub naši geografski majhnosti, biti v prvih vrstah, je ob začetku napada Rusije na Ukrajino dokazal takratni predsednik slovenske vlade, ko je, ko se je zdelo, da je vsa Evropa pustila Ukrajino na cedilu ali vsaj obnemela ob ruski agresiji, skupaj s češkim in poljskim premierjema odšel v Kijev in podprl ukrajinski narod v boju proti okupatorju. Njihov obisk je pomenil veliko spodbudo zahodnemu svetu v podpori Ukrajine, pa tudi velika moralna podpora ukrajinskim ljudem. Ampak namesto tega se gre Slovenija menda nekakšno feministično zunanjo politiko (karkoli naj bi že to pomenilo), ki se kaže predvsem v tem, da se tuji državniki izogibajo naše države, naši vladajoči politiki pa, če že, obiskujejo nekakšne obskurne in za naš prostor popolnoma nepomembne države, ki pa dišijo po neuvrščenih.

Nostalgija, s katero se sedanja politična garnitura ozira na pretekli, izrazito izključujoč in diskriminatoren sistem, je vidna na vsakem njihovem koraku, v skoraj vsakem njihovem dejanju. Tako navezujoč in popolnoma nekritičen odnos do Jugoslavije se kot virus zažira tudi v mlajšo in mlado generacijo. Letošnje nagrajenka Prešernovega sklada, ki je bila ob razpadu Jugoslavije in razglasitvi samostojne Slovenije stara zgolj devet let, je v osrednjem intervjuju pred prejemom nagrade med izjavila: »Jugoslavija zame predstavlja prostor in čas, ko prizadevanja za bolj pravičen in enakopraven svet niso bile zgolj želje ali utopične sanjarije. Je prostor, v katerem so naši starši živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, kot mi živimo danes.« Me zanima, koliko starejših bralcev Zaveze, ki ste vendarle živeli v prejšnji državi nekaj desetletji več kot tale gospodična, ste občutilo to prizadevanje za bolj pravičen in enakopraven svet … Bi rekla, da vas niti na prste ene roke ni mogoče prešteti.

Dejstvo je, da nas je čas med drugo svetovno vojno in še posebej po njej močno zaznamoval in prizadel. Namesto, da bi torej skupaj razmišljali o tem, kako se v polnosti, kot narod in kot posamezniki, soočiti s travmo, ki so nam jo kot narodu povzročili druga svetovna vojna, komunistična revolucija in skoraj 40 let nedemokratičnega zatiranja (kar še danes, bolj kot si to upamo priznati, ruši in načenja naše odnose ter se kot rak rana zažira v narodno telo), vladajoči iščejo izgovore, zakaj ni možen niti dostojen pokop žrtev revolucionarnega nasilja, kaj šele korak k pomiritvi z narodno zgodovino in zločinom, ki je bil narejen pod rdečim svodom. V tej luči je mogoče razumeti njihovo ignoriranje komisije za prikrita grobišča, vračanje kipa rdečega diktatorja v protokolarne prostore slovenske države, ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. In njihovo lahkotnost etiketiranj drugače mislečih z najbolj nizkotnimi izrazi zgodovine. Toda čeprav lahko razumemo, nas to ne odvezuje od stalnega pozivanja k resnici in pravici!
Svet se pred našimi očmi spreminja. Pospešeno. Še pred nekaj desetletji, kaj desetletji, leti, si nismo mogli predstavljati, da se bodo praktično dnevno evropska mesta in mesteca, celo večje vasi srečevala s terorističnimi dejanji. Evropa je nemočna ob množičnih migracijah, ki se ji dogajajo. Ta nemoč se kaže še posebej v odnosu do ilegalnih migracij, ki jih, še posebej leve politične stranke in nevladne organizacije še vedno podpirajo. Ob tem se sklicujejo na to, da ima vsak človek pravico do dostojnega življenja in pravice kje bo živel, zelo radi pa opletajo tudi z obtoževanjem kristjanov češ, kje je zdaj ta vaša krščanska ljubezen do bližnjega, o kateri tako radi govorite. Zanimivo, da jih krščanska ljubezen zanima samo in izključno takrat, ko jim paše, sicer pa nadvse radi izrinjajo krščanstvo iz javnega življenja. Seveda smo katoličani ob takih očitkih večkrat zbegani in postavljeni v defenzivno držo, saj nam je jasno, da smo prvi poklicani k uresničevanju sporočila bratske ljubezni in medsebojnega sprejemanja. Toda tudi Bog je položil v stvarstvo red in zakonitosti, da bi bilo življenje živih bitji lažje; da bi lahko skupnost živela v sožitju. Če ni reda, nastane kaos. In kaos vedno prinese uničevanje, anarhijo in, če gledamo s perspektive človeka, teptanje njegovih temeljnih pravic in njegovega dostojanstva. In vsak ima pravico tudi zaščiti življenje in vrednote, ki smo mu svete. Pri tem pa tudi zelo pomaga, če se zavedamo, da je večini levičarjev pravzaprav malo mar za bratsko ljubezen in da jim gre predvsem za rušenje krščanske Evrope. Sama se še kako dobro spomnim posnetka odziva glasne zagovornice migracij, tudi ilegalnih, ko so ji pred hišo pripeljali avto, poln migrantov, in jo prosili, da jih sprejme, ker nimajo kam iti. Vsa zgrožena in šokirana jim je zaprla vrata pred nosom. Ja, pogosto so med besedami in dejanji svetlobna leta.

Svet se pred našimi očmi spreminja, prav tako Evropa. Tu je že prej omenjen padec natalitete, podnebne spremembe, ki bodo v vedno večji meri vplivale tudi na spremenjen način našega življenja. Tu je drastičen kolaps temeljnih vrednot, ki so se napajale iz judovsko krščanske tradicije in so prinesle nesluten duhovni razvoj evropske (zahodne) civilizacije. Izrodili smo se že do te mere, da sodišča prepovedujejo že tiho molitev, na kar je opozoril tudi podpredsednik Združenih držav Amerike JD Vance, ki je imel na varnostni konferenci v Münchnu sredi februarja nadvse odmeven nagovor. V njem je močno podčrtal pravico do svobode govora, pravice do izražanja različnih mnenj. Da je to temelj demokratičnega sveta, h kateremu se prišteva tudi Amerika in ki hoče kot taka tudi ostati in se razvijati. V svojem govoru je tudi dejal: »Oktobra lani, pred samo nekaj meseci, je škotska vlada začela razdeljevati pisma državljanom, katerih hiše so znotraj tako imenovanih območij varnega dostopa, in jih opozarjala, da lahko celo zasebna molitev v njihovih lastnih domovih pomeni kršitev zakona. Seveda je vlada pozvala državljane, naj prijavijo vsakega sodržavljana, za katerega sumijo, da je kriv tega miselnega zločina.« Strašljivo, kajne. Toda k podobnemu molku hočejo drugače misleče prisiliti tudi številne progresivne (in v resnici agresivne) organizacije, ki delujejo v praktično vseh evropskih državah in ki so v obilju financirane prek različnih mednarodnih in državnih sistemov. Samo pomislimo na naš 8. marec in njemu podobne dušebrižne organizacije, ki bi tudi prepovedale vsako razpravo o tem, ali je nerojen otrok že človek ali samo skupek nekakšnih celic. Njihova verbalna agresija pri tem je neverjetna. Toda ta njihova drža samo dokazuje, da se bojijo soočenja. Da se bojijo, da njihovi argumenti (moči) ne bi zdržali tega. In kar je še huje, da so v svojem bistvu zelo totalitarno, izključujoče naravnani. Ne le pri vprašanju nerojenega otroka, temveč pri vseh bistvenih družbenih temah, o katerih razmišljamo skozi različne svetovnonazorske prizme. Ampak če se ta prizma ne sveti in ne lesketa v levičarskih odtenkih, je zanje taka prizma leglo sovraštva in izključevanj. Toda ameriški podpredsednik je bil zelo nazoren: »Menim, da ignoriranje, podcenjevanje ljudi, njihovih skrbi ali, kar je še huje, omejevanje medijev, volitev ali izključevanje ljudi iz političnega procesa, ne ščiti ničesar. Pravzaprav je to najbolj zanesljiv način za uničenje demokracije.«

Ko gledamo vse to dogajanje okoli nas, ne preseneča, da se vedno več ljudi z vedno večjim pričakovanje ozira k strankam in mnenjskim voditeljem, ki zagovarjajo vrednote, na katerih je nastala evropska identiteta, ki opozarjajo na nevarnosti nekontroliranih migracij. Želijo si, da bi bili tudi oni, kot večina slišani in upoštevani, ne pa da živijo v svetu absolutnega privilegiranja manjšin. Samo pomislimo na Italijo, kjer je Melonijeva, sedaj predsednica vlade, v predvolilnem času ves čas zelo odločno poudarjala pomen družine, domovine in krščanstva, kar ji je na koncu tudi prineslo zmago. V strahu, da bi se moč strank s tradicionalnimi programi krepila in okrepila, s tem pa bi bila ogrožena tudi njena oblast, je ves levičarski prostor (tako pri nas kot v Evropi) kot bi mu nekdo dirigiral, začel pihati v isti rog in vpiti: »skrajna desnica, skrajna desnica!«. Ne le to. Ob teh glasnih parolah o radikalizaciji desnice dejansko sami vedno bolj zaostrujejo svojo radikalno »woke« ideologijo, ki ji v zgodovini človeštva še nismo bili priča. Vsaj ne v takem obsegu in na tako obširni institucionalni ravni. Najhuje je, da svojo skrajno skušajo na vse način zakoličiti kot zlato sredino. Vsem, ki na to opozarjajo, pa bi najraje, pod pretvezo sovražnega govora, odvzeli pravico do glasu.

Naj podčrtam – zagovarjanje vrednot, na katerih je nastala evropska duhovna identiteta, ni nobena skrajnost. Je pa res, da če si bodo evropski voditelji še dolgo zatiskali ušesa in oči pred stisko, ki jo doživljajo čisto navadni državljani, ki si želijo le dostojnega življenja, varnosti na svojih domovih in priznanja evropskih vrednot kot legitimno obliko vrednostnega sveta, bo ta notranja stiska, njihova nemoč, ker jih njihovi voditelji ne slišijo, eskalirala do te mere, da bodo res dobili tisti s skrajnimi pogledi večjo in preveliko moč. Ko je človek nemočen, ko je ogroženo njegovo življenje, življenje njegovih najbližjih, svet, v katerem živi, pač naredi vse, kar je potrebno, da zaščiti svoje najbližje, svoj rod in dom. To bi morali imeti pred očmi, ko se odloča o sedanjosti in pridnosti Evrope. Pa tudi, ko odločamo o usodi naše države. Kaj pomeni imeti skrajneže na oblasti, smo že izkusili. Bila je to grozljiva izkušnja, zaznamovana z več kot sedemsto morišči po vsej državi, streljanjem na meji, premnogimi montiranimi procesi, nacionalizacijo in zaplembo premoženja, ki so ga rodovi ustvarjali več generacij, preštevilnimi nepopravljivimi krivicami, ki so bile naložene večini državljanov, pa tudi z zanikanjem pravice do dostojnega pokopa nedolžnih žrtev. Mislim, da si nihče, ki je normalen, ki je demokratično naravnan, ne želi, da bi se še kdaj to ponovilo. Ali se bo ta želja uresničila, pa je odvisno od nas samih, od naših dejanj.

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo dobo je sodoben nemški filozof Josef Pieper (1904–1997) skušal premostiti tako, da je na razne načine osvetlil relevantnost in veljavnost misli sv. Tomaža Akvinskega (1225–1274). Ena od tem, ki ga je zaposlovala zelo dolgo, je bilo vprašanje, kaj je bistvo ljubezni – kaj je v jedru te mnogolike in raznovrstne moči, kaj je v osnovi skupno njenim premnogim oblikam, kako postaviti pravi pomenski okvir tej pogosto zlorabljeni besedi?

Pieper je po mnogih letih iskanja in tehtanja filozofskih opredelitev ljubezni pri raznih avtorjih ter po dolgem motrenju »ljubezni« v tako različnih oblikah, kakor so denimo ljubezen med starši in otroki, med možem in ženo, ljubezen do domovine ali ljubezen do glasbe, naposled prišel do nekega združevalnega uvida. Tem nadvse različnim oblikam ljubezni je skupno to, pravi Pieper, da v njih izražamo privolitev ali pritrditev neki osebi ali bitju. Človek, ki ima nekoga rad, tisti osebi – v raznih oblikah in stopnjah – sporoča: Dobro je, da si! Kako lepo je, da bivaš! Čudovito, da obstajaš! V pomanjšanih razmerjih prav to velja tudi, ko imamo radi določene stvari ali svojo deželo ali mesto, svoj dom. Ljubezen ima torej v svojih mnogovrstnih pojavnih oblikah neko skupno jedro, brez katerega je ne more biti: to je pritrditev bivanju, potrditev, hvala ali zahvala za neko bitje ter s tem povezano veselje, občudovanje – v odnosu do Boga pa slavljenje, poveličevanje, češčenje.

Ta prvovrstna Pieperjeva intuicija – da namreč ljubezen vedno izklicuje pritrditev bivanju – nam lahko pomaga najti ključ za razumevanje naših lastnih drž, pa tudi opustitev in zdrsov, tako svojih kakor okrog nas. Dejanje pritrditve seveda ne more potekati brez kreposti zdrave pameti – saj seveda ni mišljeno, da bi ob tem, ko imamo nekoga ali nekaj radi, pritrjevali njegovim napakam, zastranitvam, deviacijam. Ne, pritrditev gre temu, kar je v bitju resničnega, lepega in dobrega. Naša pritrditev bitju, ko imamo nekoga ali nekaj radi, pravi Pieper, se pravzaprav opira na božje stvariteljsko dejanje: Bodi človek! Stvarjenje, pravi naš filozof, je najskrajnejša oblika pritrditve (J. Pieper: Vera, upanje, ljubezen, 2002, s. 146). Naše dejanje pritrditve v človeških odnosih nadaljuje, podaljšuje to prvo stvarjenjsko dejanje, zato je tako blagodejno, oživljajoče, tvorno. Ko imamo nekoga radi, ga potrjujemo v bivanju, v tem, da je – zato mu tudi želimo dobro v vseh vidikih, ki jih narekuje pamet.

V pahljači stopenj in odtenkov ljubeče pritrditve življenju je bistveno pomembna že prva, najbolj osnovna stopnja. Takšna najnižja stopnja pritrditve nekomu ali nečemu je namreč: pozornost. Upoštevanje, da nekdo ali nekaj je, in s tem povezano zanimanje. Naklonjena pozornost je gotovo najbolj osnovna, a zelo potrebna temeljna oblika pritrditve – osebam, situacijam, človeškim položajem. Upoštevanje, da nekdo ali nekaj je, kakšno je stanje stvari, kaj je v človeških zadevah potrebno, kaj je moč v danem položaju izboljšati – vse to tvori realističen odnos človeka do soljudi, družbe, domovine, sveta. V korenini realističnega zanimanja za sočloveka in družbo je temeljno priznanje: da ta oseba, te osebe so, da bivajo, da imajo že s tem apriori neke pravice, potrebe, interese. Ta osnovna pritrditev je že tudi osnovna oblika naklonjenosti. Brez nje ni mogoč realističen odnos do sveta. Realistično stališče je v osnovi afirmativno, pritrjevalno – saj želi upoštevati osebe in stvari, kakor so, čeprav o njih misli tudi kritično. To v jedru pritrjevalno ali potrjevalno, pozitivno držo do ustvarjenih bitij veren človek prejema predvsem iz odnosa z Izvorom bivanja samega, ki je Stvarnik in prvi, najmočnejši potrjevalec vseh bitij. Ta je položil v stvarstvo naravni red, naša naklonjena pozornost ga le odkriva in z njim sodeluje. Naše delovanje naj bi bilo, kot pravi Milan Komar, sodelovanje z že obstoječim redom bitij.

Pod vplivom novejših filozofij, zlasti marksizma, ki je prepajal komunistični sistem države SFRJ, še prej pa mentaliteto revolucionarjev, je mnoge v Sloveniji zajela povsem nasprotna miselnost: posamezna oseba ni vredna pozornosti, ni vredna upoštevanja, ni sedež pravic in upravičenih zahtev, resničnost slovenskega naroda ni vredna, da jo razumemo, upoštevamo in razvijamo, temveč je vse to material za obvladovanje, za manipulacijo. Material za umetno urejanje sveta, goli material, v katerega revolucionar-oblastnik nasilno vtisne svojo voljo. Človeške osebe so bile za komuniste material, s katerim lahko razpolagajo kakor s peskom, človeška srca so jim bila material, s katerim lahko ravnajo kakor s kamni. To boljševistično držo do sveta je Justin Stanovnik imenoval z besedami: radikalna, skrajna razpoložljivost sveta. Komunisti, točneje boljševiki, so mislili, da lahko absolutno razpolagajo z vsem, tudi s človeškimi življenji, kakor s peskom. V jedru vsega tega je ena sama drža: drastično zanikanje posamičnega bitja – temeljni zanikovalski odnos, ki omogoča obvladovanje in razpolaganje z življenji ljudi.

Rekli smo, da je stvarjenje človeka najskrajnejša oblika pritrditve bivanju. Najskrajnejša oblika zanikanja bitja pa je – umor.

Takšna je slovenska resničnost. Zanikovalska strast se ni končala, ker je ostala duhovno nepremagana, in se nadaljuje. Ob ugodnih trendih iz zahodnega sveta se je ta strast, kljub demokratizaciji Slovenije, znova okrepila s starimi in novimi (post)marksističnimi idejami: kapital in neenakosti v zasebni lastnini so izvir vsega slabega na svetu; pojem slovenskega naroda je zgolj slepilni produkt meščanskega razreda in politike, je le nekakšna maska, s pomočjo katere hočejo višji razredi vladati nižjim v nacionalni državi s sredstvi kapitalizma; slovensko identiteto je treba odpraviti z mešanjem pripadnikov raznih ras, etničnih skupin in kultur; vse kulture so enako vredne, slovenska »identifikacija« (ne več identiteta!) je le začasna »družbena praksa« in ena med mnogimi, predvsem pa je »opresivna« do drugih kultur in deluje kot grožnja »radikalni demokraciji«. Itn. V bestiariju teh idej je brez dvoma najbolj skrajna ta, da naš naravni biološki spol, kot trdijo, ne določa resnične spolne narave človeške osebe, ampak naj bi nam pojmovanje, da sem moški ali ženska, vsilila naša družina, šola, družba – zato je treba te strukture, zlasti družino in šolo, radikalno reformirati, da bomo dekonstruirali nasilno konstruirane spolne vloge …

Ta, nazadnje omenjeni sklop idej, je že skrajna oblika nesprejetja svojega telesa kot sebe; to je skoraj zadnje zanikovalsko odklanjanje svoje osebne določenosti, svojega bitja. Od tod dalje sta možni le še dve radikalni obliki negiranja, zanikovanja bitja – abortus in evtanazija.

Te radikalne oblike zanikovanja življenja se najbrž ne bodo razširile ravno med večino populacije, toda dovolj hudo je, da so si osvojile večino t.i. »družbene elite«, ki usmerja »javno mnenje«. Nemalo njihove zanikovalske drže se nato uspešno prenese na večino – namreč tako, da večino prevzameta brezbrižnost, ignoranca, hotena (krivdna) nevednost kot zaprtost pred spoznanjem. To še malo ni nedolžno, kajti v brezbrižnosti in ignoranci se skriva že prvo in osnovno zanikanje: zavrnitev oseb, položajev, situacij, ki bi morda zahtevali kakšno našo odločitev, dejanje ali spremembo mišljenja – gotovo pa vsaj nekaj minimalnega: našo pozornost kot najmanjši izraz pritrditve. S Komarjem lahko rečemo: Z nezanimanjem smrt potuje incognito.

Naše upanje se le malo opira na to, kar lahko storimo sami. No, malce pač, več pa ne. Tembolj se opira upanje na Stvarnika, ki je prvi pritrdil našemu bivanju s tem, da je ustvaril naše bitje, nas postavil v življenje. Prav tako je postavil v bivanje tudi vse tiste pred nami, ki se jih v Zavezi spominjamo – ki so v mnogo težjih razmerah revolucije v svoji duši opravili veliko, pomembno pritrditev: pritrdili so svojemu krščanskemu izročilu, ki jih je izoblikovalo, pritrdili so svojemu načinu življenja, kot so ga poznali od staršev, družine, svoje vasi, svojega mesta; pritrdili so sebi, namreč tistemu v sebi, kar je bilo skladno z resničnim in dobrim. To je bila pomembna pritrditev življenju – in šele na ozadju te pritrditve sebi je sledila zavrnitev revolucije in vse hudo, kar je sledilo.

Še posebej dobi naše upanje več opore in svetlobe v misli na Stvarnika, ki prihaja na svet v božični skrivnosti. Tam prihaja on, ki je rojen, toda ne ustvarjen, da bi na nov način, na nesluteno nov način potrdil svoja ustvarjena človeška bitja za večno bivanje. Bralcem Zaveze in članom NSZ voščim, da bi v svetem božičnem času v misli nanj našli zase čim globljo potrditev.

Naj nas na to spominja prelepa podoba iz srednjeveške pesmi »Ta dan je vsega veselja – Dies est letitiae«, ki jo imamo v slovenščini vse od poznega srednjega veka, verjetno iz 15. stoletja:

Kokar sonce skuz glaž gre,
glaž se ne rezbije,
v glihi viži rojen je
Jezus od Marije.
Kokar luč od luči gre,
sonce svojo svitlust spusti,
vunder v njim ostane,
taku Bug od Buga gre,
Bug Oče Sinu rodi,
večnu v njim prebiva.