Majda Starman: Ostali smo na Koroškem

M

(Mohorjeva družba 2020)

Kdor je že kdaj imel priložnost prisluhniti danes 83-letni Majdi Starman iz Špitala ob Dravi (gospa je bila denimo v veliko pomoč Rafaelovi družbi pri pregledovanju, datiranju in urejanju arhivskih fotografij iz begunskih taborišč, skupaj z možem Lojzetom pa tudi redna pričevalka ob odprtju razstav teh fotografij, zanimiv pogovor z njima je posnel tudi Jože Možina za oddajo Pričevalci …), ve, da je to gospa temperamentnega nastopa z zavidljivim spominom, smislom za povezovanje dogodkov ter obujanje številnih podrobnosti iz svoje ne povsem običajne življenjske poti, ki jo je v precejšnji meri zaznamovala begunska usoda.

Ker »Zapisano ostane«, kot ugotavlja sama, in ker je zlasti špitalska soseska pri njej in njeni družini mnogokrat iskala odgovore na različna vprašanja: »Od kod si prišla? Zakaj si prišla? Kako dolgo si že tukaj? Zakaj ne greš nazaj v svojo domovino? Kje se bolje živi?«, se je v podobnem pripovednem duhu, tj. datumsko in poimensko natančno ter dogodkovno podrobno, odločila svoje spomine tudi zapisati. Leta 2017 je tako izdala prvo knjigo Zwei Herzen schlagen in meiner Brust (v prevodu V mojih prsih bije dvoje src), ki jo je namenila nemško govorečim sosedom in prijateljem, da bi lažje razumeli zgodbo njene ožje družine, obenem pa tudi bolečo zgodbo slovenskega naroda. Poleti 2020 pa je pri Celovški Mohorjevi izšla še nekoliko predelana, dopolnjena in s slikovnim gradivom obogatena slovenska verzija knjige z naslovom Ostali smo na Koroškem, ki pa jo je Starmanova napisala »v spomin vsem sobeguncem, ki so 2. svetovno vojno doživeli enako ali vsaj podobno« kot ona oziroma vsem tistim, s katerimi so šli skupaj »čez Karavanke, skupno preživeli prve tedne na Vetrinjskem polju ter nekaj let delili dobro in hudo po taboriščih.«

Majda Starman (roj. Šimenc) v knjigi Ostali smo na Koroškem popiše svoje življenje od otroštva do današnjih dni. Rodila se je leta 1937 v kmečki družini v Podgori blizu Ljubljane, nato pa svoja najrosnejša leta preživela pri maminih sorodnikih v župniji Moravče. Maja 1945 se je kot osemletna deklica skupaj z množico beguncev »za nekaj tednov« podala čez Karavanke. Tu se začne njena begunska zgodba, ki se v nadaljevanju odvija v več koroških taboriščih. Sprva so bili nameščeni na Vetrinjskem polju, kasneje so jih selili v Peggetz pri Lienzu, nazadnje pa še v Špital ob Dravi. Tu je za razliko od številnih sobeguncev, ki so se odločili za izselitev v Argentino, Brazilijo, Kanado, ZDA in Avstralijo, Majda ostala za zmeraj. Leta 1958 se je namreč poročila z Lojzetom Starmanom, ki ga je spoznala v špitalski taboriščni šoli. Odločila sta se, da ostaneta na Koroškem. Nedaleč od taboriščnih barak sta si ustvarila dom in družino ter veliko pripomogla k nastanku in življenju majhne slovenske skupnosti, ki še danes živi v Špitalu ob Dravi.

Avtobiografski spomini na 264 straneh so v knjigi razdeljeni v poglavja, ki si deloma sledijo kronološko (otroška leta, pot čez Ljubelj, spomini z Vetrinjskega polja, življenje na Tirolskem ter nato v Špitalu), deloma najavljajo opis nekaterih za razumevanje celote pomembnih poudarkov (na primer navade iz taboriščnega življenja, opis sotaboriščnikov, zgodovinskega dogajanja …) ali pa prinašajo natančnejšo predstavitev za avtorico pomembnih življenjskih mejnikov (na primer doživljanje odhoda stare mame v večnost, bolezen in smrt očeta, nazadnje pa še mame …). Knjiga je opremljena tudi z mnogimi ohranjenimi pismi, različnimi dokumenti in fotografskim materialom, ki zapisanim spominom prinašajo dodatno pričevanjsko vrednost.

Spomini, ki so napisani večinoma v prvi osebi, kažejo, da gospa Majda Starman tudi po tolikih desetletjih na dogodke povojnih taboriščnih let ter grenke izkušnje, ki so jo zaznamovale, še vedno ohranja živ spomin. Čeprav gre za osebne spomine, ki jih ni pisala izurjena pisateljska roka, je avtorici uspelo bralcu ostrovidno predstaviti tudi širše dogajanje v krutem povojnem času slovenske zgodovine. Begunski vsakdanjik in dogajanje v taborišču sta na primer opisana tako živo, da si bralec z lahkoto predstavlja vso veličino tedanjega »taboriščnega čudeža« in mu ne preostane drugega, kot da se prepusti občudovanju nad dejstvom, da je slovenskim beguncem sredi krutega in povsem negotovega časa ter v skrajno nemogočih razmerah uspelo ustvariti skupnost, ki je slonela na taki organiziranosti in medsebojni povezanosti.

Ob prebiranju se čuti, da je knjiga, tako kot ob ustnih pričevanjih rada izpostavi gospa Majda Starman, spisana z željo po odkritem pričevanju, boljšem poznavanju slovenske zgodovine in »otresanju tabujev«. In samo strinjamo se lahko z mislijo, ki je v predgovoru knjige zapisal dr. Valentin Inzko, da je ta knjiga gospe »prispevek k razsvetljevanju novejše slovenske zgodovine, zgodovine slovenske emigracije in koroške zgodovine« ter da nam bo pomagala »bolje razumeti bližnjo preteklost in po njej sedanji čas, v katerem živimo.«

slika Figure 1. slika [Stran 138]

Avtor Damjana Kern