To je knjiga moje generacije, pa ne samo študentov književnosti. Jo je pa ob izteku zbirke Sto romanov vanjo uvrstil prof. Anton Ocvirk. Kljub njeni katoliškosti v zanjo neprijaznem času je mnenje dr. Janka Kosa, da prof. Ocvirk ni nič rekel zoper Cerkev, dobilo svojo potrditev. Imel pa je komparativist Ocvirk nezmotljiv nos za temelje naše civilizacije, a si je z žlahtnim cinizmom ustvarjal varovalno distanco pred posegi neizvoljenih. In tako omemba Zaročencev v peti postni pridigi Jožefa Gregoriča (2014) ni prav nič versko pristranska. Naj ne ostane samo pri občudovanju duhovnikove splošne razgledanosti; bodimo radovedni, kot je bil Matija Čop, ki je delo prebral leta 1828, dve leti po izidu. In zdaj sem na stara leta pokrpala to vrzel z branjem tega romana, kar pa je bolj pravi čas kot čas romantične mladosti, kajti v romanu zaročencev skoraj ni najti.
Roman velja za zgodovinskega, kar pa bi lahko postavilo pod vprašaj njegovo umetniško vrednost. Za verodostojnost podatkov navaja vire zgodovinarjev tedanjega časa. Kdaj pa tudi sam stopi iz zgodbe (kot Hitchcock) in z bralcem, ki mu nalaga lastno presojo, zija v dogajanje. Tako imamo dogajanje, ki v marsičem spominja na naš sedanji čas: gre za epidemijo kuge v Milanu s predhodno splošno lakoto in nam domačo manipulacijo z brezglavo poulično drhaljo. Iz nje se izlušči zaročenec Renzo z jasno življenjsko usmeritvijo zdrave kmečke pameti. Tudi takrat, v letu 1630, je bilo nevarno štrleti iz povprečja.
Prav tako so tudi kraji dogajanja razpoznavni na zemljevidu. In prav ta topografska umeščenost, daleč od latinskoameriške magičnosti, je evropska trdnost in njena identiteta: »Vrba, srečna, draga vas domača.« Kako je s tem, ve šele človek, »ki mu ni nikoli niti bežna želja zaplavala prek teh gora, in je le v njihovem naročju spletel vse svoje načrte za prihodnost, pa ga hudobna sila pahne daleč od njih … in se napoti proti neznanim vrhovom … in si ne more niti v duhu predstavljati trenutka, kdaj se bo lahko vrnil« (str. 177). Pisatelj se je s tem dotipal do vsakega še neizkoreninjenega človeka. Tukaj zajoka naša Argentina. Mislila sem, da je tako spoznanje samo stvar malih narodov.
In na to zgodovinsko sceno stopa polno oseb, ki so, kakor bi rekel Cervantes, ustvarjene po božji podobi, nekatere pa malo drugače.
Življenje malega človeka obvladujejo samopašni velikaši s svojo oblastjo, podprto z bogastvom in političnimi vplivi.
Najprej zagledamo župnika Abbondia: previdnega, boječega, ki z vero v praktičnem življenju ne ve, kaj početi. S tem zapleta življenje sebi in drugim. Zaslutim nešteto zapravljenih možnosti za uveljavitev krščanske življenjske prakse. Pozabil je na umestitveni »tukaj«, s katerim se je dal vsem vsak hip na razpolago. »Ni za drugega, kot da okopava okoli hiše,« je rekel p. Jakob o takem teličku, ki loči ljudi predvsem po tem, kdo hodi k maši. Kar vidim Justina Stanovnika, kako bi tukaj »zatežil« z nujno katoliško prenovo.
In zdaj dobi roman potreben svež kisik. Na neuglednem podeželju, polnem površnosti in izrojenosti, se pojavi tedanji milanski nadškof Friderik Boromejski, sorodnik svetnika Karla Boromejskega. Zgodijo se opazni premiki v kvaliteti življenja zaradi njegove krščanske doslednosti. Prav nič nenavadnega ni spreobrnjenje grozoviteža, ob katerem pa pisec obzirno ostane pri oznaki Neimenovani. Izjemen je prizor tega aristokratskega cerkvenega dostojanstvenika z že omenjenim plebejskim župnikom; nobene vzvišenosti, pri vsej hierarhiji na skupnem poligonu: očiščujoč izid na videz nerešljivega sramotnega položaja. Tako malo je velikih zgledov, zato se sesuva življenje v vseh segmentih.
Posebna epizoda je ženski samostan, ki je lahko kdaj tudi odlagališče motečih dedinj. Izrojena situacija še bolj pokaže pokvarjeno redovnico, vendar je sredi pobožnih duš varno zakamuflirana.
Zapletena življenja rešuje redovnik Krištof. Njegova gonilna sila je kesanje zaradi velikega greha. Blažena krivda, bi rekli, kajti postal je drug človek. Prizadevanje za dobro je njegov edini način bivanja. (Kakor Pedro Opeka, ki ima samo pet minut časa za žalost na dan.) Tudi pater Krištof je vedno na skrajnem robu življenja. Ne zboji se nobenega tveganja. S požrtvovalnostjo pripomore, da imamo že vendar pred sabo zaročenca. Nikakor ne pokaže nje, Lucije, zaradi katere je ves ta direndaj. Mislili bi, da gre za nekaj takega, kar je prof. Slodnjak označil: »Je lepa, da je Bog pomagaj.« Pa tudi novo okolje ne vidi na njej nič vrednega take zvestobe, kot jo je zganjal njen Renzo. Njun odnos nima zapletov, ti prihajajo od zunaj, kot v znamenitem italijanskem filmu Tatovi koles: idilična družina doživlja boleče sunke od zunaj.
Za nas neverjetna epopeja o sosedih, ki so tudi na splošno, ne le politično na slabem glasu. Čisto nič italijansko!
Tako smo na koncu šeststotih strani. Avtor ni dobil Nobelove nagrade. Je pa njegova smrt pretresla njegovega tudi genialnega sodobnika Giuseppa Verdija. Skomponiral mu je nesmrtni Requiem, ki je trajnejši od vsake nagrade. Izveden je bil v milanski stolnici 1874. leta – ob prvi obletnici smrti Alessandra Manzonija.
[Stran 140]