Rešiti se iz preteklosti – kako?

R

Zbrali smo se, da počastimo spomin in molimo za pomorjene pripadnike slovenske vojske tukaj, na Hrastniškem hribu.29Kar nekaj jih je iz naše šentjernejske fare, ki jim je bilo življenje vzeto tukaj. Izguba 435 oseb je krvava cena, ki jo je naša fara plačala v vojnem in predvsem v povojnem času. Dobrih osem odstotkov najaktivnejšega prebivalstva.

Grobišča znana in neznana. Je še kakšen košček slovenske zemlje, ki ni prepojen s krvjo? Veliko besed je bilo že izrečenih o grozodejstvih, povzročenih po rabljih v Komunistični partiji, med drugo svetovno vojno in po njej. Razumljivo, da so hoteli KP in njeni derivati – nasledniki povzročena zla dejanja upravičiti in zakriti z lažnim zgodovinopisjem in pričevanji. Neizpodbitno pa je, da so povzročitelji genocida nad slovenskim narodom prav KP in iz nje izhajajoče organizirane skupine.

Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Ni samo stvar našega razuma in njegove zmožnosti, ampak veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti – se pravi svobode. Resnica vas bo osvobodila, so Kristusove besede! Zakaj govoriti o resnici na tem mestu, ob spominu na tukaj pomorjene?

Niso samo telesno usmrčeni, ampak jim je s pomočjo zamolčevanja in laži odvzeto tudi dobro ime. Vendar z vedno novimi odkritji prihaja resnica na dan. Kljub vsem zaklinjanjem, da se zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci, ne sme spreminjati, govorijo dejstva drugače. Resnica ni ne moja ne tvoja, ne naša ne vaša, resnica je samo svoja, drugače sploh resnice ni (kot je rekel dr. Anton Stres). Razumljivo je, da je resnica o medvojnih in povojnih zločinih neznosna. Neznosna je bila za žrtve, neznosna je še danes za storilce in vse, ki so obremenjeni s hipoteko storilstva.

Le priznanje in obžalovanje zlih dejanj ter vse, kar je s tem povezano, pripelje do osvoboditve in do človeka vrednih, dostojnih medsebojnih odnosov. To je milost spoznanja, je pogum, če hočete herojstvo, za kar se je treba močno potruditi. Potrebna sta volja in ljubezen do naroda, do domovine, predvsem pa do slovenstva.

Spoštovani zbrani! Negujmo spomin na naše, slovenske mučence, ki so morali umreti na tem hribu in drugod po Sloveniji. Njim je ideologija komunizma, kot že rečeno, vzela življenja, dobro ime in še pravico do groba. Bili so zvesti sinovi svojega naroda, zvesti nauku Katoliške cerkve, skrbni varuhi svojih domov. Tudi po njih se priporočajmo nebeškemu Očetu, naj nas obdari z zdravo pametjo, razsodnostjo, da se bomo prav odločali v danih trenutkih in ne nasedali sladkim besedam krivih prerokov.

[Stran 129]

Avtor Franc Martinčič