Letos mineva 75 let od krutih izvensodnih pobojev po končani drugi svetovni vojni.30Tistega zgodnjega poletja v juniju 1945 so iz teharskega taborišča noč za nočjo brneli kamioni, naloženi z ljudmi, ki jim je bila namenjena kruta smrt na enem izmed morišč v širši okolici. Po grobih ocenah naj bi Hrastniški hrib takrat v svoja nedrja pogoltnil okoli dva tisoč domobrancev pa tudi civilistov, med njimi tudi žensk, sem prepeljanih s Teharij.
Tako je Hrastniški hrib iz močno degradiranega območja zaradi jam, razpok in ugrezov, ki so bili posledica rudniške dejavnosti, postal poslednje počivališče slovenskih mučenikov in zato svet kraj naše ljube slovenske zemlje.
Na letošnji spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, letos prvič pri jami pod Macesnovo gorico, je nadškof Stanislav Zore dejal, da mora na takem kraju človek umolkniti …
Zares. Nemi stojimo na tem hribu. Zaradi pretresenosti spričo dogodkov, ki so se tu zgodili, zaradi nedoumljivega trpljenja, povzročenega po roki brata …, zaradi poslednjega bivališča toliko naših rojakov … In tudi zato, ker ni besed, ki bi opisale ta veliki križev pot domoljubnih Slovencev.
Kaj reči po 75 letih na tem svetem kraju? Spoštljiv molk tu, a ko se vrnemo na svoje domove, moramo o tem govoriti, govoriti, govoriti …
Govoriti zato, ker so naše mame in tete morale molčati in same zase pestovati bolečino izgube svojih mož, fantov, bratov …, podkrepljeno z popolnim zamolčanjem njihovega obstoja. Kot da jih nikoli ni bilo … A za njimi so ostale izpraznjene domačije, nepreskrbljeni otroci, zapuščene hiše in stanovanja, neobdelana polja, strte družine … Skrb za golo preživetje jih je zamotila, da niso zblaznele od vsega hudega. Vse, kar so lahko pokazale na zunaj, je bila črna ruta, ki so si jo nadele, ko so šle k maši. Cerkev in molitev sta bili tedaj edina njihova uteha …
Govoriti zato, ker ti dogodki ne smejo v pozabo. Kot družba nismo še predelali teh v nebo vpijočih zločinov proti človečnosti. Pokojni akademik Jože Trontelj je dejal, da če bomo ta del naše polpretekle zgodovine kar tako, nepredelanega pustili za sabo, bo to še zadnji v vrsti zločinov nad pobitimi ljudmi. In bo nov zločin nad sedanjo generacijo, ki mora sprejeti nase to veliko nerazrešeno breme svojih prednikov.
Kje smo torej zdaj, po 75 letih, kot družba. Večina molči. Naša polpretekla zgodovina, kot da se jih ne tiče. Ne zmorejo povezati dogodkov v naši polpretekli zgodovini s sedanjim stanjem v družbi. Ponavadi rečejo: »Pustimo preteklost že enkrat za seboj, glejmo raje v prihodnost.« Toda. Četudi se ne želiš ukvarjati s preteklostjo, se ta ne razblini v nič. Obstaja in vpliva na naše življenje v sedanjosti. Poznamo prispodobo v Svetem pismu o dedih in kislem grozdju …
Nekateri pa nam še vedno slikajo rdečo zvezdo kot veliko vrednoto. In prav slednji so v zadnjem času zelo glasni. Zmeda na njihovem moralnem področju je več kot očitna. Tako je resnica postala stvar interpretacije, če dejstva izkazujejo nasprotno, toliko slabše za dejstva. Oblast za vsako ceno, tudi za ceno krvi …
To pa že poznamo iz naše polpretekle zgodovine. Tisti, ki povzdigujejo rdečo zvezdo, se niso odrekli dejanjem, storjenim v njenem imenu, dejanjem, ki so Slovence pahnila v državljansko vojno; niso se odrekli množični moriji po vojni niti niso obsodili totalitarnega sistema, na katerega so nas obsodili za dolgih 45 let. Kaj šele, da bi karkoli resnično obžalovali … To so temelji današnjega stanja v naši deželi.
Danes pa želim spomniti še na en pomemben dogodek iz tistih krutih časov v juniju 1945. Danes mineva namreč natanko 75 let, ko je majhni skupini, sicer obsojeni na smrt, uspel pobeg iz teharskega taborišča. Bilo je na dan sv. Alojzija, 21. junija. Bil je to neverjeten pogum, ki je bil poplačan s svobodo, zgodil se je pravi čudež.
Takole je to opisal eden izmed pobeglih, Ivan Korošec v svoji knjigi Moja dolina: »Huraaaaaa! Juriiiiš! Huraaaaa!
Iz teme se je zadrlo enajst živih, divjih mrtvakov. V nobenem domobranskem jurišu nismo tako slepo divjali pred cevi sovražnika. Ni šlo za zmago, lovili smo življenje pred grozo mučenja.
Udaril sem stražarja s pestjo in se zapodil pod mrežo med zavite kolobarje bodeče žice (preskočiti se ni dalo). Stisnil sem oči in čakal rafal. Morda je bila le sekunda – v peklu, ki se je odprl. Vpitje, streli, kriki, povelja in bombe, kot bi se podiralo nebo nad nami. V tej sekundi večnosti sem zaslišal, da mi je nad glavo nekaj švisnilo. Odprl sem oči in na levi zagledal lestev, prislonjeno na mrežo. Pognal sem se že skoraj v divjem brezupu z neznano silo življenja, dosegel vrh in odskočil na poseko.«
Redkim izbrancem je uspelo nemogoče, pobegniti smrti v razpokah, jaških, rudnikih, jamah.
Ti so nam še posebej zgled poguma in upanja v še tako nemogočih razmerah.
Ponosna sem na svoje prednike, ki so dali svoje življenje za vero in svobodno domovino. Lepše moralne zapuščine si ne bi mogla želeti. Iz njihove žrtve in moralnih vrednot, za katere so dali največ, kar človek more dati, črpamo tudi danes. BOG, NAROD, DOMOVINA.
Bog ohrani nam našo vero, Bog ohrani našo domovino, Bog ohrani nas, Slovence.
Figure 1. Blagoslov s Hrastniškega hriba Foto: Miro Jurca [Stran 131]