Obisk, romanje, potepanje, izlet: vse te definicije so uporabili za tri avtobuse Slovencev, ki so se 9. novembra 2019 prvič po letu 1945 podali po začetnih italijanskih poteh slovenskih povojnih beguncev. Političnih beguncev. Toč nih definicij si za to pozabljeno in večkrat zaničevano večtisočglavo množico slovenskih ljudi še danes glavnina piscev ne privošči. To so bili tisti Slovenci – vojaki v različnih uniformah, civilisti, otroci, starejši, kmetje, politiki, šolniki, obrtniki, slikarji, športniki, dekleta, žene in ženice – približno 25.000 jih je bilo, ki so maja 1945 bežali pred komunistič nim režimom, ki se je napovedoval doma. Glavnina se je zatekla na Koroško, ostali so prišli v Italijo. Od začetnih 2000–2500 se jih je končno nabralo okoli 4500. Begunce na Koroškem je po koncu vojne zadela narodna tragedija, saj je bilo okoli 12.000 fantov in mož z obljubo Angležev, da jih vozijo v Italijo, predanih oblastem v Jugoslaviji in so svojo pot z vetrinjskega polja končali v kočevskih in drugih jamah, opuščenih rudnikih in na drugih moriščih.
Več tisoč beguncev se je torej znašlo tudi v taboriščih po Italiji, sprejemnih centrih, bi rekli danes. Vanje so prišli tudi skozi Gorico, hodili so po mostu čez Sočo pri Ločniku in naprej v Furlanijo, po cesti, ki je še danes pomembna prometnica za Videm, državni cesti 56. Za to reko slovenskih ljudi je konec vojne pomenil začetek novih preizkušenj, zapustili so svoje domove in iskali zatočišče zunaj meja matične domovine. Premikali so se predvsem proti severu, na Koroško, hodili so proti zahodu, v Furlanijo. V večinski zavesti našega naroda teh Slovencev ni. Koroška, Vetrinj, Špital, barake, čudež slovenskega šolstva in kulture, knjig in časopisov – vse to mogoče pri nekaterih odmeva, nekje oddaljeno. Še bolj neznatna pa je zavest o različici zgodbe, ki se je pisala v Italiji: Monigo, Servigliano, Senigallia; scenarij, podoben koroškemu, enaka življenjska moč, ki jo je pokazal ranjeni slovenski narod. Pa še vzporedni tok slovenskih ljudi: Višek, Riccione, Forlì, Eboli. V reki Slovencev, ki so šli skozi Gorico, se je znašlo več sto civilistov z Goriškega in iz Vipavske doline, več sto slovenskih četnikov in glavnina primorskih domobrancev oz. pripadnikov Slovenskega narodnega varnostnega zbora. Vsi so iskali varnejše pogoje na Zahodu, umikali so se iz matične svobode, ki jo je v maju 1945 za nekaj tednov okusila tudi Gorica.
Na Martinovo soboto 2019
Bila je sobota, siva in vlažna, več dni je deževalo, za naslednje dni je bil spet napovedan dež. Tisto soboto pa nam je prizaneslo. Pred nami je bil krasen dan, ki se je napovedoval celo mestoma sončen. Glavnina slovenstva ga je preživljala v pričakovanju sobotnega večera pred martinovim, približno 130 sonarodnjakov pa je tisti dan na različnih koncih slovenskega etničnega prostora zgodaj vstalo in se pripravilo na celodnevno pot. Na tri avtobuse so od Ljubljane do Goriške vstopali na različ nih postajah. Pri nekdanjem mejnem prehodu pri Vrtojbi je na avtocesti vstopila še primorska grupa, dva ducata nas je bilo. Obisk je bil na začetku mišljen za manjšo skupino prijateljev – kombi za deset do petnajst ljudi, tak predlog je padel nekako v začetku poletja. Taborišča v Avstriji so popisali, poslikali, razstavljali, objavili v več knjigah, predstavljali na predavanjih, spoznavali na terenu. Italija ostaja tabula rasa. Pa čeprav je število slovenskih beguncev v Italiji primerljivo s tistimi v Avstriji. Pa čeprav so številni nato prišli v Trst, ga skupaj z zavezniki nato mnogi tudi zapustili, številni pa so v Trstu ostali in pomagali pri obnovi opustošenega narodnega telesa na šolskem, kulturnem, medijskem, verskem, družbenem polju. Lahko si le predstavljamo, kako je to zgledalo: mlada slovenska inteligenca, polna idej in elana, a tudi bolečine, formirana v odličnosti predvojne Ljubljane, ki se loti delovanja v zaradi dveh desetletij fašizma slovensko nepismeni skupnosti.
Na začetku je bila knjiga
Vse se je začelo pri knjigi in srčni osebi. Knjiga Helene Jaklitsch Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949 je izšla v začetku leta 2019 pri Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Monografija je nastajala desetletje, strokovna, zajetna in obenem lepo berljiva. Pri izidu je sodelovala tudi Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta, knjigo smo junija krstno predstavili v Trstu, avgusta v Gorici. Helena je na obeh večerih z velikim znanjem, morjem izvirnih fotografij, predvsem pa s posebnim žarom in čustveno spregovorila o tem izjemnem poglavju narodne zgodbe: o gimnaziji v Monigu in Serviglianu, o časopisih in dnevniku Zedinjena Slovenija, kulturnih in literarnih večerih, posvetitvah duhovnikov, poklicnih tečajih, zborovskih podvigih, gledaliških predstavah. In ideji, ki je bila le pobožna želja, ki jo izrečeš in se nato zamisliš – kako lepo bi bilo, ko bi –, smo začeli risati najprej sramežljive, nato vedno bolj jasne obrise. Mogoče pa bi zanimalo še koga, pove eden od sogovornikov. Da, mogoče.
“Pomladni” mediji, pa čeprav obrobni, kot pravimo, ko se hudujemo nad medijskim pluralizmom v Sloveniji, imajo navsezadnje dostop do veliko ljudi, tudi na našem koncu. Objava v njih je naredila svoje. In naracija je zbežala iz rok. Napolnjen je velik avtobus, rok pa še ni potekel. Mogoče bi dodali še manjši avtobus. Ne, prijav je že za drugi velik avtobus. Pa še za tretjega. Zapleteni postopki zaradi vojske, ki še danes deluje v kasarni v Monigu, dogovarjanje z občino za vstop v taborišče v Višku, ki je za javnost zaprto, stiki z župnikom v Zermanu, dvomi, vezani na “upravljanje” s tako veliko skupino za tiste, ki znamo kvečjemu pisati komunikeje, vabiti goste in voditi večere. Postanki, kosilo, parkirišče za tri avtobuse, beseda na avtobusih, vodiči, ki dihajo s temi temami, trije avtobusi … Vse do četrtka pred tisto Martinovo soboto, ko smo se v Celici na Metelkovi v Ljubljani dogovorili še za vence, spominsko svečo, branje pričevanj, pozdrave.
Prva postaja: Višek
Trije avtobusi so po časovnici privozili na gori ški konec, eden je pobral skupino Primorcev, ločeno smo prestopili etnično mejo in vozili v Furlanijo. Na prvem postanku pred obiskom Viška smo se prvič zbrali, srečali, pozdravili. Veliko prijateljev, dobrih znancev in lepih ljudi je v vrsti potrpežljivo čakalo na kavo v večjem lokalu v furlanski nižini, ki se zvečer spremeni v daleč naokoli znano plesišče. Pokukalo je otožno novembrsko sonce in nekoliko ublažilo nestrpnost nekaterih odgovornih, ki so računali na kratek postanek s kavo iz skupnega vrča. “Kava mora biti pripravljena na licu mesta, vsakdo pa mora imeti možnost, da izbere različico, ki mu najbolj ustreza,” me je na koncu podučila upehana gospa, odgovorna za plesišče, ko sem ji očitala, da sva se nekaj dni prej zmenili drugače. Zaplet, ki ga je disciplinirana skupina zdr žala brez negodovanja, post festum pa je mogoče tudi cenila kratki italijanski espresso z neštetimi različicami namesto skupne posode s podaljšano črno tekočino. Vrnili smo se na avtobuse, se prešteli in privozili v bližnji Višek, kjer nas je v nekdanjem taborišču oz. vojašnici čakalo osebje domače občine z županjo na čelu. Območje je leta 2001 prešlo pod malo furlansko upravo, saj občina šteje komaj osemsto prebivalcev. Njeno uradno ime je Visco, a na svoji spletni strani sama opozarja, da ime izvira “iz slovanskega izraza višek”. Pravzaprav nas je pričakal občinski usluž benec, oblečen v uniformo civilne zaščite, ki domuje v stavbi ob vhodu. Višek je bil petsto let obmejni kraj skupne avstroogrske države, današnja občina odgovarja za manjšo skupnost v furlanski nižini nedaleč od pomembnej še Palmanove. Mogoče pa je Višek le znan, saj so tik ob avtocestnem izhodu zgradili umetno naselje, v katerem domuje “outlet”, ki ga ob vsakem vremenu, prazniku, delavniku, uri obišče res veliko ljudi.
V nekdanjem fašističnem taborišču
Občinski uslužbenec nam je s ceste mahal in nam kazal smer za večje parkirišče, saj je ob vhodu v nekdanje taborišče premalo prostora za parkiranje treh večjih avtobusov. A zaman, prvi avtobus, za katerega sem odgovarjala, je vozil mimo in za njim druga dva. Naš avtobus se je nato odločil za vzvratno vožnjo, druga dva sta vozila naprej, poiskala prvo krožišče ter se vrnila nazaj. Parkirali smo na večji tlakovani površini, kjer so v letih, ko je tu delovala voja šnica, obračali tanki, ter se nato peš po glavni cesti podali do glavnega vhoda nekdanje kasarne, v prvih devetih mesecih leta 1943 fašističnega taborišča za slovenske in druge civiliste. Površina zidanih stavb, šotorov in barak je takrat obsegala 144.000 kvadratnih metrov, danes jih je pod zaščito spomeniškega varstva 68.000. Gre za edinstven kraj, pravi domači zgodovinar Ferruccio Tassin, ki nosi glavno zaslugo, da se o tem neprijetnem zgodovinskem poglavju Viška še govori, ker je to edino fašistič no taborišče v Italiji, kjer se tloris, dvajset zidanih stavb in preostala oprema niso spremenili, ostali so taki, kot so bili leta 1943. In nato leta 1945. Drevored in ceste, po katerih so se pomikali taboriščniki, med katerimi je bil tudi pesnik Igo Gruden, dve leti kasneje pa slovenski politični begunci, med katerimi so bili vojaki in civilisti, so ostali enaki. Ko po njih hodiš, lahko podoživiš tesnobo tistega kraja, ki so jo rojaki občutili leta 1943 zaradi lakote in prestanega trpljenja, leta 1945 zaradi negotovosti in strahu. Območje nekdanjega taborišča, ki je danes razpadajoča zapuščena vojašnica, odpirajo le ob spominskih dnevih in posebnih obiskih. Javnosti je iz varnostnih razlogov zaprta, za či ščenje zelenja skrbi nekajkrat na leto gozdna straža, delegacijam in obiskovalcem s posebnim dovoljenjem je dopuščeno le, da hodijo po glavnem drevoredu do spominskega znamenja. V Višku nas je pričakala mlada županja Elena Cecotti, nas pospremila skozi glavni vhod, skupaj z njo smo se podali do plošč, ki so jih postavili na koncu drevoreda na ostanku nekdanje cerkvice, ki so jo porušili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Na zidku so tri plošče postavili domača občina v italijanščini leta 2004, Služba za vojna grobišča Republike Slovenije, ki je delovala na Ministrstvu za delo, dru žino, socialne zadeve in enake možnosti, v slovenščini leta 2009, pod njima pa je v latinščini postavljena še plošča, ki je v cerkvici spominjala na posvetitev nekdanjega božjega hrama. Pri znamenju so nas pričakali venci, ki so jih nekaj dni prej ob 1. novembru položili predstavniki občine, Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu in slovenskih zamejskih organizacij, ki se že nekaj let v Višek podajo pred obiskom vsakoletne svečanosti na pokopališču v Gonarsu. V imenu prisotnih sta “naš” venec položila organizatorja, predsednika Rafaelove družbe in Knjižnice Dušana Černeta Lenart Rihar in Ivo Jevnikar. Za matične obiskovalce je bilo verjetno zanimivo opazovati, kako je županja, pa čeprav zastopnica majhne občine, iz torbe vzela trak s trikoloro, si ga nadela, se poklonila pred znamenjem in nato pozdravila prisotne. Gre za utečeno obredje s trobojnico, ki je v zavesti vsakega predstavnika krajevne uprave, ne glede na to, kje leži občina, koliko je obsežna ali pomembna. Prisotne sta nagovorila tudi oba organizatorja, nato je Erika Jazbar predstavila zgodbo taboriščnih objektov in manj znanega poglavja o tamkajšnjem nekajdnevnem postanku slovenskih povojnih beguncev. Pred ploščami smo prebrali tudi verze Iga Grudna, ki so nastali v Višku in jih je organizatorjem posredovala prof. Marija Stanonik.
Po poteh taboriščnikov in političnih beguncev
Fašistično taborišče v Višku je delovalo le slabih devet mesecev, v njem je bilo zaprtih od tri do štiri tisoč predvsem Slovencev, ki so jih sem pripeljali iz drugih taborišč, od Raba do Gonarsa in Moniga, med njimi so bili tudi otroci. V tem kraju trpljenja je umrlo 25 ljudi, v glavnem zaradi hiranja, lakote in posledičnih bolezni, med žrtvami ni bilo mladoletnih. Pokopali so jih na domačem vojaškem pokopališču. Ko so leta 1973 dogradili kostnico v Gonarsu, so njihove posmrtne ostanke prepeljali tja. V Višku so se 4. in 5. maja 1945 zbrale skupine, ki so zaradi komunizma bežale iz Jugoslavije iz goriške smeri in so v teh strukturah preživele nekaj dni. Iz taborišča so v glavnem odšle 10. maja. V tem kraju so za nekaj dni postali predvsem četniki, bilo jih je od deset do petnajst tisoč. Med njimi so bile tudi Slovenske trupe Jugoslovanske vojske v domovini pod vodstvom generala Ivana Prezlja. Šlo je za najmanj 250 slovenskih četnikov in 650 primorskih domobrancev, ki so se konec aprila v Vipavski dolini priključili četnikom. Zavezniki so vse te vojake v Višku razorožili, kar je nekatere Srbe tako ponižalo, da je prišlo do samomorov. V Višek so se v začetku maja zatekli tudi slovenski civilisti, ki so bežali iz Vipavske doline in Gorice. Med njimi so bili duhovniki, intelektualci, politiki, bogoslovci, pa tudi navadni ljudje. Skupno jih je bilo približno tristo. Civilisti so svojo pot iz Viška nadaljevali do Riccioneja in se nato postopoma vrnili v Gorico ali Trst. Slovenski vojaki pa so bili najprej za krajši čas v Ceseni, nato v Forliju, nazadnje v Eboliju, od tam so jih Britanci aprila 1947 selili v severno Nemčijo, od koder so se razpršili po svetu. Komanda primorskih domobrancev (razen polkovnika Kokalja) in nekaj vojakov, ki so bili v Trstu, so odpluli iz tržaškega pristanišča do izliva Tilmenta, tam so ostali dva tedna, nakar so jih odpeljali v Ceseno. Večinoma so se tam odločili, da prestopijo med civiliste, in so zato svojo pot nadaljevali do Riccioneja, kjer so se pridružili slovenskim civilistom, ki so prišli iz Viška. Tiste domobrance, ki so obdr žali uniformo, pa so odvedli v vojaško tabori šče v Eboli.
Izzivi današnjega časa
Na območju nekdanjega taborišča v Višku je nato ves povojni čas (1947–96) delovala voja šnica, ki je skupaj z drugimi na obmejnem območju izgubila svoj pomen in vlogo po padcu berlinskega zidu. Takrat se je italijanska vojska začela umikati s svoje vzhodne meje, leta 1996 so zaprli tudi vojašnico v Višku. Kraj trpljenja se je vrnil v zavest krajevnih ljudi leta 2000 po zaslugi združenja Concordia et Pax, ki je tu pripravilo prvo srečanje za ohranjanje spomina in za delo za spravo. Da spomin ni ugasnil, gre zasluga predvsem prizadevanjem domačega zgodovinarja in profesorja Ferruccia Tassina, ki je bil večkrat tudi v sporu z domačo občino, ter primorskih oz. zamejskih Slovencev, ki so okoli tega kraja začeli sprožati razne pobude. Med njimi sta odigrala pomembno vlogo pisatelj Boris Pahor in slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki je med trnjem in grmi prvi prehodil drevored do znamenja in položil venec. Njima so se pridru žili politiki in predstavniki slovenske narodne skupnosti. Na tak način so tudi ustavili občino, ki je nameravala del ali celoto površine spremeniti v obrtno poslovno cono ali jo celo prodati. Zgodba še zdaleč ni končana. Ali se bo nadaljevala s poudarki, ki bi bili za tak kraj primerni, bo odvisno od prizadevanj ljudi.
Pričevanja o Višku leta 1945
Obisk v Višku je bil končan. Vhodna vrata nekdanjega taborišča so zaprli, ponovno jih bodo odprli za delegacije, ki bodo v ta kraj prinesle vence ob dnevu spomina 27. januarja oz. ob prazniku osvoboditve 25. aprila. Naša pot se je nadaljevala proti zahodu, v Veneto, Treviso oz. v njegovo predmestje Monigo. Na avtobusih pa ni bilo predvideno, da bi imeli udeleženci kaj časa za klepet ali izmenjavo vtisov, saj so organizatorji poskrbeli, da so vodiči v treh izmenah med vožnjo razlagali poti slovenskih beguncev, brali pričevanja, spominske zapise in dnevnike Slovencev, ki so se znašli v reki ljudi, ki se je pomikala iz Gorice proti Furlaniji oz. je plula iz tržaškega pristanišča do izliva Tilmenta. Med civilisti, ki so bežali iz Vipavske doline, je bil tudi msgr. Rudolf Klinec, briški duhovnik, publicist in diplomat, takrat župnik v Velikih Žabljah. Po vojni je ostal v Gorici in pomembno posegel v življenje goriških Slovencev. V Dnevniških zapisih, ki so izšli priGoriški Mohorjevi družbi leta 2010 in zajemajo obdobje 1943–45, na straneh 308 in 309 med drugim takole piše: 5. V. Sobota. V taborišče Visco. Vsi svobodno krožijo. “No, da! Spraviti so nas pač morali nekam! Morda v hotele?” A nato je prišla razorožitev. Mnogi so stali solznih oči – ob grobu tolikih upov, sanj, ki pa so bile samo utvara … Z orož jem nam odvzamejo zavest pravilnosti našega boja, zadnje zaupanje v angleško pomoč … Zlasti Srbi, oni, ki so se leta in leta borili za resnično demokracijo, za zaveznike, bodo morali položiti sramotno svoje orožje pred istimi “zavezniki” … Nervoznost je bila na višku. G. Dušan: “Nekateri Srbi pravijo, da zbežijo raje v gore!” Štirje Srbi so se radi sramote, da jim odvzamejo orož je, postrelili. Dva sta pokleknila in poljubila zemljo ter izjavila, da ne preneseta sličnega ponižanja, in sta se usmrtila … Popoldne. Ozračje je še bolj napeto. (…) Priča smo bili, in z užitkom, italijanskemu in nemškemu krahu, zdaj smo doživeli na lastni koži še četniškega, ki je vrgel v prah še nas … Prispele so osebe, kurirke, s Skrilj, Kamenj, Sv. Križa, ki vabijo fante domov: “Doma je vse mirno. Nič hudega, nič zapiranja. Vrnite se! Ko je dospel g. Kriški, so mu trosile deklice cvetje na pot!” No, seveda, sirena mika z milim petjem v svoj smrtni objem! Raje v mrzlo tujino! (…) 6. V. Visco. Dolgočasno in duhomorno življenje v taborišču. Mi duhovniki: g. Kramarič, Gregorec, Krapež, Bratina, Petrič, jaz ter g. Kemperle smo zasedli star kamion: na njem spimo in jemo in – modrujemo. Krog nas spi v slavi – naša slovenska slavna vojska; zgoraj pa, v podstrešju, so drugi naši civilisti: moški in ženske. (…) 8. V. Torek. Nestrpno čakamo na odhod. “Tam v Italiji vam bo bolje. Pripravljajo vam lepa tabori šča.” Tako nas bodrijo. In mi ne vemo, pri čem smo: so Angleži z nami, samo tu ne smejo pokazati tega radi bližine partizanskega ozemlja? Je v Italiji ali ni kraljevska armada? Kako je z dr. Kraljem, ministrom Krekom in slovenskim odborom v Rimu? Hočemo vedeti resnico! So imeli naši zveze z zavezniki, smemo od njih pričakovati podpore? Ali pa je bilo vse samo – sleparija in utvara? 9. V. Čakamo. Prihajajo novice od doma, iz Gorice. Govori se o številnih aretacijah v Gorici. 10. V. Vnebohod. Ob 9h smo odšli v – ujetništvo, v internacijo v Italijo. S kamioni. Pot je bila prekrasna. Šli smo preko Portogruara. V Mestrah so nas zapeljali v taborišče. Bili smo silno poparjeni. Tu bomo čez noč: na prostem! Kar povelje: “Na kamione!” Šli smo. Pot jih je nato vodila v Riccione, od koder so se nato v poletnih mesecih vrnili v domače kraje. Ljubljančan Pavle Borštnik je bil leta 1945 slovenski četnik, izhajal je iz liberalne družine, že sedemdeset let živi v ZDA, v Clevelandu, bil je časnikar in urednik na radiu Glas Amerike, avtor več knjig. Leta 2016 je v zbirki Zapisi iz zdomstva, ki izhaja pri Mladiki, objavil knjigo Moj čas, v kateri med drugim opisuje umik iz Gorice v Višek. Sledili mu bomo po odlomkih od strani 112 dalje. Prehod skozi Gorico je bil težaven. Ko smo jo dosegli pri Šempetru, nas je zajela nenavadna tišina. Ceste so bile prazne, samo naša kolona se je valila po njih. Potem so nenadoma zatulile protiletalske sirene in od vseh strani se je zasli šalo streljanje. Popadali smo po tleh in iskali strelce, ki pa jih ni bilo lahko izslediti. Za nami so pritiskali drugi in tako je kazalo samo naprej. Kraljeva vojska v Gorici očitno ni bila dobrodo šla: v mestu je bilo še nekaj manjših nemških oddelkov, zabarikadiranih v raznih poslopjih, odkoder so nažigali po nas. Drugod so se držali fašisti in celo gasilci so bili oboroženi. Tudi njim je šla kraljeva vojska na živce. In potem terenci, civilisti, ki so vedeli, da se bliža konec, in partizani. (…) Tako smo zakoračili proti zahodu po tisti neverjetno dolgočasni cesti, ob kateri so rasli topoli, in vsa pokrajina se nam je zdela kljub krasnemu majskemu vremenu neznansko žalostna. Kolona se je valila med glasnim govorjenjem in petjem. Srečavali smo konvoje britanskih vojakov, ki smo jih navdušeno pozdravljali, oni pa so nam metali čokolado, prepečenec in bonbone. Vse se je torej zdelo rešeno: Hitler se je sam pokončal, dosegli smo stik z zavezniki, sprejeli so nas v svojo vojsko, vojna je sicer še trajala, a dnevi so ji bili šteti. Toda, zakaj smo korakali proti zahodu? (…) Prišli smo do širokega križišča. Stare italijanske table so kazale proti severu: UDINE 35 km … Naša puščica pa je kazala na levo: »Chetniks« … In kje je Živković? Živkovića ni bilo nikjer, tudi ne v taborišču, kamor so nas napotili, in šele čez čas smo se zavedli, kje pravzaprav smo: Visco, Palmanova. V neposredni bližini Gonarsa, kjer so Lahi poleti 1942 internirali ljubljanske študente. V garažah, kjer smo se namestili, so bili še vidni sledovi italijanske vojske. V svojem času sem doživel že dva razpada kake vojske: jugoslovanske in italijanske. Zdaj smo se očitno znašli na še enem pogorišču: vse naokrog so le žali ostanki poražene vojske: prazne torbe za strelivo, puške brez »zatvaračev«, kovinski zaboji s tistimi rdečimi italijanskimi ročnimi granatami – paradajzaricami, raztrgane uniforme, vse je ležalo po kotih, veter pa je raznašal liste nekdaj važnih dokumentov … (…) Bilo je res: vse orožje je bilo treba oddati, le oficirji so smeli obdržati osebne revolverje. Če pa bomo oddali orožje, bomo vendar prenehali biti vojska. Kdo pa je še videl vojsko brez orož ja? Če pa ne bomo več vojska, kako se bomo borili, kako bomo stražili novo mejo na Tilmentu, kako bomo nekoč spet prišli v Ljubljano? Gledano iz perspektive 70 let se ta vprašanja zdijo skoraj otročja, smešna; takrat so bila smrtno resna. Vsa naša prihodnost je zavisela od odgovora nanje in tega odgovora ni bilo, vsaj ne takega, ki bi nas do kraja pomiril. (…) Tudi nismo orožja oddali kar tako: organizirana je bila posebna ceremonija, med katero so pod vihrajočimi našimi in zavezniškimi zastavami najprej oddali svoje brzostrelke generali, vojvode in polkovniki, za njimi pa so se zvrstile čete in odredi. Ob strani je stala godba Šumadijske divizije srbskih dobrovoljcev, ki je po obveznih državnih himnah prešla na znane in neznane koračnice. Odlaganje se je vršilo razmeroma hitro in bi poteklo brez posebnega učinka, če ne bi bilo dveh ali treh samomorov. Srbskim, liškim ali hercegovskim četnikom je puška pomenila življenje. Ko jo je bilo treba oddati, je bilo tudi konec življenja. Tako so se trije ustrelili pred zgroženimi Britanci. V nas, ki smo to gledali, pa je še bolj zaglodalo vprašanje: kaj se v resnici dogaja? No, razburjenje se je poleglo, Britanci so orožje naložili na kamione in ga odpeljali neznano kam, nam pa je bilo še isti večer sporočeno, naj se pripravimo na pot, ker nas bodo preselili v novo taborišče. (…) In tako je šlo naprej. Spominjam pa se, da me je nekje med to debato nenadoma prešinilo spoznanje: nikdar več se ne bomo vrnili v domovino. »Kaj si nor?« je zavpil name Janez. »Poslu šaj, na štefandan je v Štepanji vasi žegnanje. Povabim te že danes in pijan boš kot mavra!«
Janez je končal v Argentini in jaz Štepanje vasi do današnjega dne še nisem videl … Desetega maja, dan potem, ko se je razvedelo, da je vojne konec, so nas strpali na kamione in odpeljali iz taborišča. Takrat smo že tudi vedeli, da z našo »zmago« ni vse v redu. Prišla je tudi vest, da so se domobranci umaknili iz Ljubljane. To naj bi bilo potrebno, da se pomirijo duhovi, nakar se bomo vsi spet vrnili v domovino. Medtem bodo politiki opravili svoje, restavrirana bo monarhija in naše avanture bo konec. Zdenko Rot ponuja vpogled v dogajanje z vidika primorskega domobranca, ki se je s sovojaki iz Postojne skozi Vipavsko dolino pomikal v Gorico in vse do Viška. Doma je bil z Rakitne, življenje je v povojnem času nadaljeval v Argentini, kjer je bil aktiven član tamkajšnje slovenske skupnosti. Odlomke iz dnevnika povzemamo iz knjige Leta izgubljene mladosti, Dnevnik 1942–1948, ki je izšla pri založbi Modrijan v Ljubljani leta 2010. Njegovo pripoved bomo začeli na strani 120. Ponedeljek, 30. aprila 45 Zjutraj ob štirih sem šel na stražo. Ob petih smo se začeli pomikati proti Ajdovščini. Tam smo si malo odpočili, potem pa naprej skozi Črniče. Tu smo opoldne dobili kosilo v neki hši. Ob pol enih so avioni krožili in mitraljirali. Šli smo nato skozi Dornberk in tako prišli ob petih v Gorico. Tam smo stali do osmih, nato šli naprej do vasi Moš. V Gorici so bile poulične borbe s fašisti. Na cesti, po kateri smo šli, sem videl štiri mrliče. Dež je mlatil ves dan in vso noč, kolikor časa smo se pomikali. (…) Petek, 4. maja 45 (…) Ob šestih smo prišli do Palmanove. Namesto da bi šli v lager blizu Visca, smo se obrnili pa proti Gonarsu in prišli blizu njega v neko vas, od tam pa nazaj proti Palmanovi. Šel sem s kolesom naprej in v Palmanovi vprašal nekega Angleža, kje je lager. Nekaj časa mi je dopovedoval, potem me je pa z avtom zapeljal k našim. Drugi naši so prišli po enajsti uri. Spali smo v garaži, kjer so bili včasih avtomobili. Ta lager je v bližini Visca. (…)
Sreda, 9. maja 45 Dan je podoben dnevu. Ob šestih vstanemo, nato zbor, zajtrk, če je, če ga pa ni, pa je tudi dobro. Opoldne ravno tako. Zvečer pri šmarnicah so nam povedali, da gremo jutri ob 9. z avtomobili proč. Po šmarnicah politična ura. Nemčija je včeraj minuto po polnoči prenehala z vojno in so se zadnje edinice predale. Po tej uri sem šel k spovedi. Četrtek, 10. maja 45 Zjutraj sem vstal ob petih, šel k maši, bil pri obhajilu. Križev četrtek – naše farno žegnanje. Sedaj ga že tretje leto obhajam v tujini – drugo pri vojakih. Maj – kako lepo je ob spominu na prejšnja leta, ko smo doma obhajali šmarnično pobožnost, zvonovi so vabili zvečer v mraku k pobožnosti. Tudi letos obhajam šmarnice, toda ni nič tako kakor doma. Včasih bi se najraje zjokal. (…) Pa še pogled na primorske domobrance, ki so bili v Trstu in so odpluli iz tržaškega pristanišča. O tem dogajanju piše skladatelj, slavist, publicist in kasnejši družbenokulturni delavec v slovenski skupnosti v Argentini, Ljubljančan Alojzij Geržinič v knjigi Od Save do Srebrne reke, ki je izšla leta 2015 pri Mladiki v zbirki Zapisi iz zdomstva. Sledili mu bomo po odlomkih od strani 275.
Umik iz Trsta
Zadnji dnevi v Trstu so bili polni tistega neizraznega razpoloženja, ko se nekaj privajenega ruši in se v tisoč znakih napoveduje nekaj drugega. Kaj prinašajo spremembe človeštvu, narodu, meni?
Tiste dni je polkovnik Kokalj sklical častnike. Govoril je o položaju. Skušal je izžarevati gotovost in vojaško odločnost, a so se trdno odrezanim zlogom pridruževali skoro ihteči.
Zbrali smo se še pri maši. Tu se Kokalj ni mogel premagati – jokal je. Videlo se je, kako ga teži odgovornost, in slutiti se je dalo, da tudi negotovost in osamljenost.
Med njim in najvišjimi častniki je nato priš lo do preloma. Polkovnik je vodstvo prepustil dr. Kovačiču, sam pa je z avtom odbrzel proti Gorici. (…)
Kar nas je ostalo, smo se pripravili na beg. Tedaj sem se preoblekel v uniformo. Z Masičem sem bil prvič v naši vojašnici pri Sv. Ivanu. Razdeljeval je vojakom čevlje, pasove idr. Nekateri ljudje so nas rotili, naj ostanemo, ali se vsaj kmalu vrnemo. Mesto so že obkoljevali partizani in novozelandske čete. Preselili smo se v hotel Regina, nekdanji Narodni dom. Odšli naj bi z ladjo, a smo čakali in čakali. Končno smo se v gosjem redu odpravili v pristanišče. Po mestu se je sem in tja čulo streljanje. Iz vsakega okna bi se lahko zablisnilo. V pristanišču je vladal nered: Nemci in Hrvati. Vrnili smo se v hotel. Šele drugič smo ostali v pristanišču. Že so ga obstreljevali. Manjša tovorna ladja, kamor so me dodelili z mladeničema Janezom Langusom (sedaj duhovnikom) in Golmajerjem, je ostala ob pomolu, ki gleda proti visokemu predmestju Greti. Videlo se je, kako streljajo na nas iz nekaterih hiš. Najhujšo škodo pa so delali skriti minometalci. (…) Živčnost v zabarikadiranem pristanišču je naraščala. Govorice so vedele, da so se spopadli Nemci in Hrvati. Druge govorice so zatrjevale, da je pristanišče blokirano z morskimi minami. Povelja za odhod ni bilo niti potem, ko se je nad mesto in nas zgrnila noč. Česa čakamo? Končno je ob 1. ponoči (na 1. maja) v temi in tišini zadrhtelo, kar je nemških in hrvaških ladij v tržaškem pristanišču še ostalo. Pri odhodu nas ni nihče oviral. Pač pa je bil 1. maj dan poslednjega odpora v mestu. Nemci so se zbrali v sodni palači, kamor sem tolikokrat hodil na Vrhovni komisariat, in pri Sv. Justu. Niso se hoteli predati partizanom. Sodno palačo so prišli oblegat novozelandski tanki in jo hudo poškodovali. Nemci so se umaknili v podzemna zaklonišča, katera so oblegovavci nazadnje zalili z vodo. Mi pa smo v noči na 1. maj pluli proti jugu, potem proti zahodu. Ob prvem svitu so nas preletavala letala. Z dveh ladij so začeli nanja streljati. V odgovor sta dobili bombe. Pozneje je morje naplavilo truplo nemškega vojaka. V žepu je imel fotografije domačih in pismo, da naj ga kmalu pričakujejo. Del brodovja se je ustavil ob izlivu Tilmenta. Na suho je bilo treba s čolni. Izkrcavanje je dolgo trajalo. Pri tem sem prišel ob vse. Izročil sem svoj nahrbtnik z obleko, uro in knjigami našim fantom, sam sem počakal poslednji čoln. Na obali o mojih stvareh ni nihče nič vedel. Javil sem zadevo tudi nemškemu poveljniku – a kdo se bo v takih okoliščinah zmenil za malenkosti? Dan smo prebili na obali, tako tudi noč, ki je bila izredno hladna; celo nekak srež se je naredil. Na ladje si nismo upali, ker smo se bali, da so jih Nemci minirali. Govorice so spet širile vznemirljive učinke. Nemci so verjeli, da gredo skupno z Amerikanci in Angleži nad Ruse. Med nami in Hrvati se je šušljalo, da se tam na obali spopademo z Nemci, itd. Naslednjega dne so Angleži Nemce odvedli. Ostali smo gospodarji obrežja in treh večjih ladij. Čez nekaj dni je večja angleška bojna ladja pobrala vse Hrvate in večino naših z dr. Kovači čem na čelu. Odpeljali so jih v taborišče pri Eboliju. Ostala nas je peščica: Janez Kos, Tone Šimenc, Andrej Krošelj, Lado Lenarčič, Tone Zrnec, Rudi Borštnik in še kdo. Dobili smo celo obisk dveh novozelandskih oficirjev, ju povabili na obed na ladjo in skušali od njiju kaj izvedeti. Prihajali so furlanski kmetje in ponujali piščance in jajca za deke in druge zaklade iz ladij. Posrečilo se je spraviti v delovanje radijski aparat. Prepadeni in ne čisto prepričani smo slišali nekaj o vladi v Ljubljani s Kidričem in Kardeljem. Počitnice na mivkasti obali ob izlivu Tilmenta so trajale nekako dva tedna. Lepega dne je prišlo po nas nekaj angleških kamionov. Preden smo odrinili, smo morali izročiti orožje. Rekli so, da gremo v Palmanovo, a so obrnili proti Trstu. Vedeli smo, da tam gospodarijo partizani. Zato smo se zmenili storiti vse, da pobegnemo. Ni bilo potrebno, kamioni so končno le krenili na levo. Lepe ceste skozi lepa, a poškodovana mesta. Izkrcali smo se v Ceseni. Taborišče je bilo postavljeno na nogometni prostor, obdano z žič no ograjo in zastraženo z indijskimi vojaki. Sešli smo se z nekaterimi Goričani. Že prve dni je za čel Janko Debeljak rohneti proti štabovcem in propagandistom. Večina se nas je odločila, da prestopimo med civiliste. Lado Lenarčič mi je iz mornarske obleke z ladje skrojil civilno. To je bilo moje edino oblačilo še v Riccioneju, kjer so nas nastanili v bivši Mussolinijevi vili.
Druga postaja: Monigo
Branje pričevanj in spominskih zapisov na avtobusu je bilo prekinjeno, saj so dela za tretji vozni pas avtoceste A4, ki prisilijo voznike na počasno vožnjo po enem pasu, ta pa se kot črevo vije za več kilometrov, prizanesla s prometom in smo v bližino Trevisa prišli še pred predvideno uro. Zastojev, večjih ali manjših nesreč, ki so na tej prometnici vsakodnevna stalnica, na tisto Martinovo soboto ni bilo. Z branjem tekstov in razlago manj znanih poglavij slovenske preteklosti, ki se je pisala maja leta 1945, je vožnja od Viška do Moniga potekla kar hitro.
Slovesnost v Monigu je bila napovedana za 12.30. Pri avtocestnem izhodu sta nas pričakala tržaški Slovenec Saša Volčič, ki že štiri desetletja živi v Trevisu, in še Tržačanka Nada Marušič. Odtlej sta naši skupini stala ob strani ves čas, omogočila sta, da se je obisk lahko nadaljeval brez mučnih iskanj poti, po njuni zaslugi je vse steklo brez zamudnih zapletov, organizirala sta kosilo, nam spregovorila o značaju teh krajev in ljudi, ki tam živijo. V kasarno Cadorin v Monigo smo prišli še pred začetkom izrednega dogodka, ki je bil predviden tistega dne in je bil usklajen z našim obiskom. Pred vojašnico so nas pričakali vojaki, trije avtobusi Slovencev so nemoteno šli skozi vhod vojašnice, parkirali, 130 ljudi je iz avtobusov izstopilo, pozdravil nas je major Stefano Silvia, ki je v večmesečni korespondenci z Ivom Jevnikarjem urejal zapletene in številne postopke, ki so omogočili obisk tako številne skupine pretežno tujih državljanov v delujoči strukturi italijanske vojske. Premikanje je bilo začrtano po točno določenih poteh, fotografiranje omejeno, vsakdo je prejel plastično razpoznavno izkaznico, ki jo je moral ob odhodu vrniti, vojaki in vojakinje so skrbeli, da so se trije avtobusi Slovencev počutili spro ščeno, pa čeprav je bila svoboda okrnjena.
Pred samim obiskom in postankom v kasarni, kjer je spomladi in poleti leta 1945 živelo 20.000 beguncev različnih narodnosti, med katerimi je bilo tudi 1200 Slovencev, pa smo se peš podali spet ven, pred vhod v kasarno, kjer je bilo vse pripravljeno za slovesnost ob odkritju dveh plošč, ki so ju v štirih jezikih – italijanščini, slovenščini, hrvaščini in angleščini – postavili na zunanji zid vojašnice v spomin na fašistično taborišče in povojni begunski val, ki je tu našel zatočišče. Na njej v slovenščini takole piše: V spomin na fizično in moralno trpljenje internirancev Julij 1942–september 1943 Ta kraj je bil v času fašizma taborišče za slovenske in hrvaške moške in ženske civiliste. Približ no dvesto je bilo žrtev, med njimi triinpetdeset otrok, zaradi podhranjenosti, mraza in bolezni. 1943 Leta 1943 je bil nekaj mesecev tudi taborišče za vojne ujetnike. 1945 Med majem in avgustom leta 1945 je bil tabori šče za begunce iz vse Evrope. Sprejelo je približ no 20.000 ljudi, tudi Slovence in Hrvate.
Vojašnica Luigi Cadorin in taborišče v Monigu
Kasarna Cadorin v Monigu, je dejansko v predmestju Trevisa. Tu so tik pred drugo svetovno vojno začeli graditi vojašnico, ki je bila mišljena za urjenje italijanskih vojakov, julija leta 1942 pa so jo otvorili v čisto drugačne namene. Do septembra leta 1943 je tu domovalo fa šistično taborišče za civiliste iz Ljubljanske pokrajine, torej za Slovence, pa tudi za druge jugoslovanske narode, predvsem Hrvate. V Monigu je v trinajstih mesecih delovanja, predvsem v zimskih mesecih, umrlo 230 ljudi, v glavnem Slovencev, od teh je bilo 50 mladoletnih oz. otrok. Zaradi lakote, podhranjenosti, šibkosti, bolezni, mraza. Nasilja ni bilo, ljudje so v teh stavbah in v mestni bolnišnici dobesedno shirali. Med žrtvami so bili predvsem tisti, ki so jih že šibke in bolne pripeljali iz taborišča na Rabu, kjer so bili pogoji nečloveški. V taborišču pri Trevisu pa se je rodilo tudi 42 otrok. Skozi Monigo je šlo od osem do deset tisoč ljudi. Julija 1942 so pripeljali tudi skupino 90 dijakov in 40 profesorjev iz novomeške gimnazije. Monigo je bilo prehodno taborišče, med tovrstnimi kraji trpljenja, ki jih je premogla kraljevina Italija, je veljal za sprejemljivo strukturo. Trevižani so fašistično taborišče po vojni zbrisali iz kolektivnega spomina, pa čeprav je bilo okoli njegovega delovanja soudeleženih 800 ljudi. Ko je prišla leta 1965 delegacija iz Slovenije, da bi se poklonila 187 rojakom, ki so tu umrli, je bila zadrega gostiteljev velika. Posmrtne ostanke umrlih Slovencev so namreč pokopali v anonimno skupno grobnico. Javnost v Trevisu je šele v zadnjih letih za čela gojiti spomin na nepriljubljeno poglavje krajevne zgodovine, ki tudi drugod po Italiji, če le more, ne pride na dan. Temeljna in zajetna raziskava je izšla pred sedmimi leti z naslovom Di là del muro, podpisala jo je Francesca Meneghetti, ki jo je kot višješolska profesorica napisala v prostem času. Izdali so jo pri Inštitutu za zgodovino odporniškega gibanja in sodobne družbe v Trevižanski krajini ISTRESCO (Istituto per la storia della Resistenza e della società contemporanea della Marca trevigiana), ki je bil tudi glavni pobudnik postavitve spominske table. Meneghettijeva je v knjigi obdelala tudi poglavje brisanja spomina, v monografiji pa so našle svoje mesto tudi strani, ki so vezane na povojno taborišče za begunce, ki je sprejelo tudi slovenske ljudi in bilo v ospredju našega obiska. Po koncu druge svetovne vojne je kasarna s svojimi zidanimi strukturami od maja do kon
ca avgusta leta 1945 sprejela begunce, ki so be žali pred komunizmom. Prišli so iz različnih koncev, bili so različnih narodnosti, zbralo se jih je dvajset tisoč, med njimi je bilo okoli 1200 Slovencev. Z razliko od Viška so bili med njimi izključno civilisti, ki so v Veneto prišli po drugi poti, s severa oz. iz Koroške, kamor so iz Slovenije pripešačili čez Ljubelj. Nekaj skupin Slovencev, ki so maja 1945 pribežali na Koro ško, so Angleži torej zares prepeljali v Italijo, kot jim je bilo obljubljeno. Dva tedna kasneje pa se je zgodba nadaljevala čisto drugače, slovenske vojake so namreč Angleži pospremili v drugo smer. Čeprav so jim pravili, da jih vlaki peljejo v Italijo, so v resnici šli v Jugoslavijo, kjer jih je čakala smrt. A poglejmo podrobneje, kod je vodila pot slovenskih beguncev, ki so se znašli v Monigu. Podatki se pri različnih avtorjih sicer razlikujejo. V soboto, 12. maja 1945, je odpotovalo iz Beljaka v Italijo od 900 do 1200 slovenskih beguncev. 15. maja so dospeli v Monigo. Kasneje so v to taborišče prikapljali individualno še drugi, ki so bili v koroških taboriščih, ali pa so pribežali iz Slovenije. Med njimi sta bila npr. Tine Debeljak in Božidar Fink, ki je do Moniga prehodil štiristo kilometrov. Slovenska skupina iz Moniga je nato ostala precej strnjena in se skupaj pomikala tudi po naslednjih begunskih postajah po Italiji. Omenjenih več kot tisoč slovenskih beguncev, ki so bili na Koroškem, je torej pot peljala iz Celovca mimo Beljaka v Videm, kjer so ostali nekaj dni, nastanjeni v nekdanjem samostanu, nato so jih pripeljali v Monigo, kjer so pre živeli več kot tri mesece oz. dobrih sto dni.
Konec avgusta so jih selili v Forlì in po nekaj dneh v Servigliano v deželo Marke, kjer so ostali eno leto, nakar so šli severneje, v Senigallio pri Anconi. V Monigu se je tako v polovici maja leta 1945 zbralo približno 1200 Slovencev, predvsem iz Dolenjske in Notranjske, ki so se lahko prosto premikali oz. obiskovali okoliške kraje in ki so v treh mesecih bili zmožni pravega čudeža življenjske moči na kulturnem, šolskem, narodnem, verskem in družbenem področju. Ko so leta 1945 kasarno v Monigu zapustili še zadnji begunci, je vendarle začela služiti namenu, zaradi katerega je bila zgrajena, postala je vojašnica, kar ostaja še danes.
Spominska plošča in slovesnost
Predlog za znamenje, ki naj bi ga postavila ob čina in bi spominjalo na internirance in politične begunce, ki so bili v prostorih vojašnice v Monigu, je padel pred dvema letoma, ko je bil v Trevisu župan levosredinski odvetnik Giovanni Manildo, do zamisli pa je prišlo na pobudo inštituta ISTRESCO. Obisk treh avtobusov Slovencev je nekako pospešil postopek uresničitve zamisli in prepričal odgovorne, da načrt pripeljejo do konca. To se je torej zgodilo v soboto, 9. novembra, ko so se okoli dogodka zedinili občina Treviso, vojska ter pobudniki slovenskega obiska. Slovenci so napolnili prostor pred kasarno, kjer se je zbralo tudi veliko domačinov, med prisotnimi so bili tudi svojci južnoafri ških vojnih ujetnikov, ki so bili tu zaprti marca leta 1943. Na eni strani so bili prapori številnih borčevskih, vojaških in drugih organizacij, ob njih najvišji institucionalni predstavniki na krajevni ravni, od župana do predsednika pokrajine, podprefektinje, škofa. Znamenje je blagoslovil novi trevižanski škof Michele Tomasi, ki je prvič nastopil v javnosti, saj je bil posve čen nekaj tednov prej. Vence pod ploščama so položili predstavniki vojašnice in prisotnih Slovencev, za pultom so se na slovesnosti, ki je trajala dobre pol ure, zvrstili razni govorci. Vojaški poveljnik, polkovnik Massimo Alessio je dejal, da predstavlja spominska plošča dolžnostno dejanje, ki goji spomin na zgodovinsko dogajanje. 40letni župan Trevisa, ligaš Mario Conte, je poudaril pomen zavestnega sprejemanja preteklosti, ki nas mora izučiti, da noben človek ne sme biti interniran, prisiljen, da zapusti domači kraj, ne sme umreti od lakote in mraza. Slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj je pristavil, da je namen slovesnosti spomin na težke čase in opomin, da nas preizkušnje prihodnjih časov ne bi nikoli vrnile v razmere, v katerih so živeli preizkušani ljudje v Monigu in drugih medvojnih in povojnih taboriščih. Predsednik zavoda ISTRESCO Amerigo Manesso pa je dejal, da je vojašnica Cadorin postala kraj javnega spominjanja na dogodke, ki jih je italijanska stran utišala. Slovesnost je dejanje pravičnosti do tistih, ki so prestopili prag kasarne, ker so bili v to prisiljeni, do njihovih družin, do držav, iz katerih so prihajali in ki jim je Italija napovedala vojno, nato pa se skrila za Nemčijo kot glavno odgovorno za zločine. Leta 1946 smo onemogočili sodni postopek, ki ga je proti odgovornim za to gorje zahtevala Jugoslavija, je še dejal Manesso. Slovesnost je potekala izključno v italijan ščini, iz nagovorov pa je bila jasna dvojna zgodba, ki se je zgodila v Monigu in se je pisala v medvojnem in povojnem času. To pa v marsikaterem mediju, ki je na slovenskem koncu poročal o dogodku, ni prišlo do izraza in so se poudarki osredotočili le na fašistično taborišče.
V vojaški kapeli
Po končani slovesnosti so se slovenski obiskovalci vrnili v kasarno ter se napotili v kapelo na drugem koncu vojašnice. Ob posvečenem prostoru je večja dvorana. Tam so uredili predava
teljsko mizo, postavili so 150 stolov za publiko, prisotne sta uvodoma nagovorila gostitelj, polkovnik Massimo Alessio in slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. Glavno besedo pa sta nato imeli sogovornici za mizo, raziskovalki Federica Meneghetti in Helena Jaklitsch, ki sta medvojnim internirancem in povojnim beguncem v Monigu posvetili svoje raziskovalno delo. Meneghettijeva je na srečanje prinesla dopolnjeno izdajo svoje monografije o fašistič nem taborišču Di là del muro, ki je izšla v tistih dneh, ter pobliže spregovorila o tem kraju trpljenja v letih 1942 in 1943, pa tudi o pomo či, ki so je bili zmožni domačini, župnija, ob njih ljubljanska škofija, ki je v taborišče poslala kateheta, ter dobrotnika Breda Rus in Milan Lenarčič, Slovenec, ki je takrat živel v Preganziolu pri Trevisu. Besedo je nato prevzela Helena Jaklitsch, ki je spregovorila o srčnosti slovenskih ljudi, ki so se tu znašli leta 1945 in po poteh katerih smo se na Martinovo soboto podali na celodnevno pot. V Monigu se je pred 75 leti zgodil čudež življenjske moči, narodnih čustev, upanja, vere, pa tudi kakovostne organizacije, vsebin in delavnosti. Predavateljica, ki ji je slovesnost precej odžrla odmerjeni čas, je prisotne popeljala v pozno pomlad in poletje leta 1945, ko so slovenski politični begunci v teh stavbah preživeli več kot tri mesece, živeli v nelahkih razmerah, na začetku spali na tleh, bili brez luči in vode, kljub temu pa so bili zmožni organizacije in delovanja, ki so ju nato prenesli v zdomstvo in na primer v Argentini omogočili t. i. argentinski čudež, ki vztraja še danes. V Monigu so delovali vrtec, osnovna šola in gimnazija z ravnateljem Srečkom Barago, dijaki so polagali izpite, France Gorše je učil risanje in pripravil razstave, že 20. maja 1945 sta profesorja Vinko Beličič in Jože Peterlin, ki sta nato delovala v Trstu, organizirala prvi kulturni večer, kateremu so redno, vsak teden, sledili drugi, od poznejših “tržaških” graditeljev slovenstva so tu delovali Martin Jevnikar, Vilma Kobal, Viktor Schart, Ivan Theuerschuh, Ivan Vrečar; razmnoževali so knjige in časopise, imeli odličen Emigrantski pevski zbor, na oder so postavili dramske tekste, organizirali so delavnice za razne poklice, v taboriščni kapeli so uredili prvi slovenski begunski oltar v Italiji, pred katerim se je zvrstilo sedem novih maš. Dogodek v kapeli vojašnice v Monigu je bil posebno doživetje, z vsebinskega vidika prav gotovo višek obiska. Prvič po letu 1945 so Slovenci skupinsko ponovno obiskali ta kraj, ki je bil zaradi vojašnice nedostopen, bili v tistih stavbah, kjer so živeli in delovali slovenski begunci, hodili med poslopji, opazovali okolico in si lahko le predstavljali, kako so pred 75 leti preživeli tisto poletje slovenski ljudje: polni dvomov in negotovosti, domotožja, pa tudi upanja in volje do življenja, s težkim srcem zaradi novic o smrti tisočev, vdani v usodo prebežnika, ki si bo moral dom poiskati in zgraditi drugje. Med prisotnimi v Monigu so bili svojci, znanci, prijatelji tistih slovenskih ljudi, pa tudi taki, ki so o njih le brali ali poslušali, ter taki, ki so to poglavje naše polpreteklosti hoteli spoznati.
Pričevanje slovenskega dekleta, begunke v Monigu
O poti, ki je begunce pripeljala v Monigo, življenju v taborišču in dogajanju okoli njega so prisotni na avtobusih lahko prisluhnili odlomkom iz dnevnika, ki ga je pisala 19letna Marjana Kovač, ki je nato živela v Argentini, kjer si je ustvarila družino, svoje dnevniške zapiske pa je objavila v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1966. Med prisotnimi na enem izmed avtobusov je bil tudi njen sin Gregor Batagelj, ki se je v Argentini rodil in odraščal, po demokratizaciji Slovenije pa se je preselil v domovino staršev. Njenim spominom bomo sledili po odlomkih od strani 130.
Sobota, 12. maja Pester, zelo pester dan! Pot Beljak–Videm s kamioni. Ob tri četrt na 12. odhod vseh Slovencev tostran Ljubelja preko meje v Italijo. Skupina z Baškega jezera je v prvi koloni desetih avtomobilov. Krasna pot preko vrhov do Vidma. Ob 6. popoldne pred videmsko vojašnico. Eno najtežjih čakanj v negotovosti. Italijani nas silijo noter. – Brez vodstva. Nova deputacija k angleškemu generalu. Splošna nervoza. Blagodejni intermezzo – razcvetajoče se vrtnice na vrtni ograji, ki nam nudi počivališče. Odhajamo proti neki šoli. Peš s prtljago med špalirjem civilistov ter radovednih in besnih titovcev. Tesen občutek ujetništva. Počitek na “mehkih” posteljah – z odejo pokritih tleh. Soparno je. Da imamo le sobo, čeprav je majhna. Nekateri so ostali sploh zunaj. Nedelja, 13. maja In vendar imamo nedeljo, dasi nimamo drugega kot tisto, kar nosimo na sebi. Šmarnice. Govor g. Košmerlja s pétimi litanijami. Kot doma v šentpetrski cerkvi. Spet smo močnejši. V pesem smo zlili vse, kar se je nabralo te dni v nas. Večer. “Podoknica” naših fantov sredi dvori šča. Slovenska pesem! Danes nam je lepša kot kdajkoli, skoraj preveč mehka, zlasti dekletom. Fantje pojo, Šentpetrčani. “Nebo žari in gozd šumi …” Utihnila je pesem. Bog ve, kaj nam prinese jutrišnji dan. Ponedeljek, 14. maja Po običajnem počitku na trdih tleh – zajtrk: kava in piškoti. S spokano prtljago čakamo poziva za odhod. Po jutranji maši in verigi rožnih vencev, ki smo jo organizirali, se vračata v nas mir in zaupanje. – Ven ne smemo. Baje je izginilo več oseb; tri je včeraj angleška oblast vrnila, nadaljnje varnosti nam ne zagotavlja. (…) Torek, 15. maja (…) Med pranjem solate – vest o takojšnjem odhodu. Naglo kosilo. Po odlični organizaciji – 30 oseb v vsaki skupini – so nas natovorili na prostorne kamione. Zasedli smo sedmega v vrsti tridesetih. Odhod ob pol 4. Prva senzacija – dva zamorca. Krasne ceste. Vseskozi tlakovane, da nimamo občutka, da se vozimo. (…) Taljamento. Dvakrat smo se odcepili od glavne ceste. Most čez reko še ni popravljen. Divja lepota! Kakih 40 kamionov se kot kača pomika do koles pogreznjeni v vodo – deroče polje. (…) Ob pol 8. pristanek v 3 km od Trevisa oddaljenem taborišču Monigo. Naše peto domovanje v sicer spodobnih prostorih, a brez postelj, luči in vode. Samo pusto zidovje. Begunci smo, begunci! Sreda, 16. maja Parimo se na soncu in čakamo treviškega škofa. Pol 1. prihod škofa in papeževega poslanca Karla. Špalir, pozdravi, govori – čisto po italijansko, razen daru – 50.000 list za slovenske družine. Kosilo: grah, makaroni, korenje in krompir. Zvečer pete litanije z govorom. Laže nam je. Brezjansko Marijo imamo. Tudi za Najsvetejše moramo pripraviti svetišče. Kvadratna soba in z italijansko zastavo pregrnjena lesena miza ne ustrezata našemu pojmovanju cerkve. (…) Ponedeljek, 21. maja Binkoštni ponedeljek. Po novi naredbi vstajanje ob 6. zjutraj. Po maši “pudranje” in “parfumiranje” z nekim prahom proti mrčesu – Ljudje tarnajo nad hrano. Je res precej enolična: makaroni s krompirjem, krompir z makaroni, opoldne in zvečer, dan na dan. Mi pa ljubimo spremembe! (…) Torek, 29. maja (…) Popoldne prihod novih beguncev, med njimi 30 Slovencev, ki so ušli partizanom, 18 dni so jih imeli skoraj brez hrane. Nekaj so jih poslali nazaj v Ljubljano. Poizvedovali smo za sorodniki. Nič vesti. (…) Petek, 1. junija Popoldne. Domotožje se vedno bolj loteva zlasti starejših ljudi. Naš dobri znanec je čisto omagal. Sostanovalka Marija sloni ob oknu in poje – znak enakega razpoloženja. (…) Ponedeljek, 4. junija V Padovi je na razpolago 6 služb za gospodinjske pomočnice. Pomišljamo. Počasi bi bilo morda dobro, da se postavimo na lastne noge. Vendar – narazen ne moremo iti. Torek, 5. junija Popoldne ob 5. Vse taborišče je v ognju. Gospe jokajo, drugi obupujejo. Po poročilih nekega duhovnika – menda patra Prešerna (v resnici dr. Jožeta Prešerna, ur. prip.) – ki so zanesljiva, je angleški komandant na Koroškem poslal vse domobrance v plombiranih vagonih v Ljubljano. Do zadnjega so jim spraznili nahrbtnike, jim pobrali denar, jih poslali pred vojno sodišče itd. itd. – Nič ne verjamem. Bog nas ne bo zapustil. Če bi se pa to zgodilo … (…) Sreda, 6. junija Četrt na tri popoldne. To je blaznica. Ljudje nore. Ženske tulijo, da je groza. Vsi naši fantje domobranci, Srbi in 600 civilistov, da je bilo resnično predanih Titu. Torej, je res … V kapeli. Morda prav ta trenutek potrebujejo pomoči. (…) Torek, 19. junija (…) Večer. Sprejem sedmih novomašnikov z vsemi zunanjimi slovesnostmi. “Novomašnik,bod’ pozdravljen” brez pritrkavanja, sredi taborišča – a sredi toplih src in orošenih oči. Nedelja, 24. junija Teden novih maš. Danes zjutraj sedma v vsem sijaju. Prekinitev popoldneva ob prihodu bratov Žužek – vrnjenih in ubeglih z vlaka. Ura kosila je bila že zdavnaj mimo. Slovesnost, počasno premikanje in zbiranje tako velike skupine, pozdravni nagovori, predavanja, rokovanja. Čas je hitro minil. Težko je dopovedati matičnim sogovornikom, ker človek težko verjame, da ima kosilo v gostilni v Italiji na razpolago ozka časovna okna in da ni možno sesti za obloženo mizo ob katerikoli uri. In da se zaradi tega zelo mudi. Po ,gasilskih‘ slikah z zastavami in vojaškimi simboli smo ponovno vstopili na tri avtobuse, se prešteli, vrnili plastične izkaznice ter v spremstvu vojakov, ki so po eden vstopili na vsak avtobus, prevozili razdaljo med kapelo in vhodom, vojak je izstopil iz vsakega od treh avtobusov, mi pa smo lahko zapustili vojašnico Cadorin. Ko sem s sedeža za vodiče vojaka, ki je stal na našem avtobusu, vprašala, koliko vojakov premore tako velika vojašnica, mi je prijazno odgovoril, da takih informacij ne more dajati. No, če je bilo še treba dokazov, sem takrat ponovno dojela, kako izjemen je bil naš obisk. In kako težko ga bo kdaj v bodoče ponoviti. Saša Volčič je poskrbel tudi za organizacijo kosila. Zaradi prevelikega števila za en sam lokal smo se razdelili v dve skupini, ki sta obiskali dve odlični domači gostilni v okolici Trevisa. Klasične slovenske juhe sicer ni bilo na voljo, saj, kot nam je Saša zaupal pri skupni mizi, take kulinarične kulture v Trevisu in njegovi okolici ni. A ne samo. Če bi vztrajali in nujno zahtevali juho, bi morali v gostilni nabaviti krožnike, ki jih v takem številu za juho niso imeli, saj jih ne potrebujejo.
Tretja postaja: Zerman, Stanko Janežič in drugi
Pred nami je bila še zadnja točka našega obiska, ki je bila povezana z zgodbo slovenske begunske skupnosti, ki se je leta 1945 znašla v Italiji. V begunstvo sta takrat namreč šla skoraj v celoti tudi ljubljansko semenišče in teološka fakulteta, z njima profesorji, duhovniki in bogoslovci, ki so bili nekaj časa nastanjeni v opatiji Praglia pri Padovi. V cerkvi v vasi Zerman nedaleč od Moniga je takratni trevižanski škof msgr. Antonio Mantiero 17. junija 1945 posvetil sedem slovenskih begunskih bogoslovcev, ki so nato novo mašo peli med begunci v Monigu. Nekaj tednov pred našim obiskom je v Čilu, kjer je živel od leta 1955, umrl še zadnji od sedmerice, Andrej Pogačar, ki je bil tudi dirigent prej omenjenega Emigrantskega zbora. Umrl je 6. septembra, malo pred svojim stotim rojstnim dnevom, ki bi ga praznoval 19. oktobra. Med sedmerico pa je bil tudi Stanko Jane žič, ki je bil v povojnih desetletjih dušni pastir na različnih koncih Tržaškega, dokler se ni v sedemdesetih letih vrnil v domovino in se preselil v Maribor. Bil je pesnik, pisatelj in predvsem ekumenist. V dnevniških zapisih, ki sta jih leta 1998 objavila v sozaložbi tržaška Mladika in mariborska Slomškova založba z naslovom Moj prvi dnevnik (1944–1946), od strani 105 dalje med drugim takole beremo: Monigo, 20. 5. 1945 (ob 23h) Binkošti. Praznik Svetega Duha. Kar lepo, prazniško je bilo tukaj v taborišču z imenom Monigo. Slovesna maša, slovesne šmarnice in zvečer akademija – prvi Slovenski večer. Recitiral sem Severina Šalija. Sestre Finkove so pele. (…) Praglia, 1. 6. 1945 (ob 12h) (…) Prelat Alojzij Odar, profesor cerkvenega prava in naš predstojnik, je vesel, kolikor je to v tem času in v teh razmerah pač mogoče. Začelbo s predavanji. Hkrati se bomo učili italijanščine. Sam bom tudi pisal. Salezijanci, ki tukaj živijo in so nam ponudili gostoljubje, so sila prijazni. (…) Zerman, 10. 6. 1945 (ob 19h) Včeraj sva s Frančekom po kratkem potovanju prispela v Zerman, kraj posvečenja. Stvar je bila glede naju še precej negotova. Danes je prišel pater Ramšak, pa tudi diakon Mirko Falle, ki tudi spada v mariborsko škofijo, čeprav je doma v Kranju. Vse je končno dogovorjeno – po mnogih zdvajanjih. V nedeljo, 17. junija, bo posvečenje, tukaj, v Zermanu. V ponedeljek nas bo vseh sedem novomašnikov imelo tu obenem nove maše, s slovenskim petjem. V torek bomo šli k našim Slovencem v taborišče v Monigo, da jim podelimo skupen novomašni blagoslov. V sredo, 20. junija, bomo imeli trije tam slovesne nove maše. V četrtek, na Alojzijevo, pa bova imela midva z Zagorškom v samostanu Praglia ponovitev nove maše med našimi bogoslovci. Zerman, 17. 6. 1945 (ob 18h) Dan duhovniškega posvečenja. Kristusu, Cerkvi, Mariji sem se vsega predal v deželi Rima in svetega Frančiška, da bom za vse dni z vso dušo katoliški duhovnik, cerkvenega duha, in bom vedrega srca slavil in hvalil Boga. Lepo je bilo zjutraj v prijazni cerkvi ob trevi škem škofu, ki je tako podoben našemu mariborskemu škofu Ivanu Jožefu Tomažiču. Tu so bili tudi Slovenci iz Moniga in so zapeli tisto staroslavno: “Novomašnik, bod’ pozdravljen”. Tudi slikali smo se. Prijateljeva družina me je vzela kar za svojega – po srcu. Bogu hvala. Obed je bil slovesen. Na široko smo se potem domenjevali za slovesnosti, ki še pridejo. Danes sem maševal za Cerkev, jutri bom za svoje domače – mamiko, že pokojnega očeta, za sestre in brate, v sredo v Monigu za slovenski narod, v četrtek, v samostanu Praglia, za slovenske duhovnike in bogoslovce. Pomagaj mi, dobri Bog, da bom vselej zavzeto in z veseljem spolnjeval svoje duhovniško vodilo: Slava Bogu, mir ljudem. Praglia, 22. 6. 1945 (ob 18h) V torek, 19. junija, zvečer je bil silno prisrčen sprejem novomašnikov pred kapelo v taborišču. Nadvse lepa je bila zborna deklamacija (Jože Cukale) otročičev v narodnih nošah. Pevci so seveda peli “Novomašnik, bod’ pozdravljen”. Najprej nas je nagovoril duhovnik Anton Orehar, nato župnik Škulj. Pater Ramšak, voditelj naših duhovnih vaj v Zermanu, pa je ljudem predstavil našega dobrotnika, župnika iz Zermana, ki nas je spremljal. Litanije v kapeli je vodil novomašnik Mirko Falle, pete pa niso bile, zaradi naše zamude. Naš skupni novomašni blagoslov je bil prav ganljiv. (…) Spali smo na posteljah v pripravljeni sobi. Zjutraj, v sredo, 20. junija, sva s Frančekom Zagorškom letala za vodo, da sva se obrila in umila. Hitel sem z brevirjem, potem pa se je novomašna slovesnost nas treh, Franca Levsteka, Zagorška in mene, začela. Pred vrati kapele je vsakemu novomašniku govorila “družica” – meni Prijateljeva Vera (dijakinja III. gimnazije) – in nam izročila križ. Novomašnikova “mati” pa je privezala venec in trak na roko. Po “Pridi, Sveti Duh” je bila pridiga (moj rojak, lazarist dr. Jakob Kolarič), lepa, močna, narodna. Pri maši, ki sem jo jaz daroval pri srednjem oltarju za slovenski narod, nisem bil tako zbran kot v torek pri samotnem sv. Frančišku v Zermanu. Svetih obhajil je bilo silno dosti. Petje je bilo nadvse lepo, kot znamo peti le Slovenci. Na koncu smo zapeli “Tebe Boga hvalimo” in prvikrat sem kot duhovnik dal blagoslov z Najsvetejšim. Po zajtrku sem obiskoval Prijateljeve in znance. Na slovesnem kosilu so bili poleg novomašnikov vsi duhovniki ter družine, ki so nas vzele za svoje, brez otrok. Govorili so pridigar dr. Kolarič, ljubljanski novomašnik Franc Levstek in župnik Škulj.
Seveda smo se tudi fotografirali, nakar smo imeli slovesne pete litanije, potem pa se gostili, midva z Zagorškom v krogu vzorne in številne Prijateljeve in Žužkove družine. Zelo pomemben je bil govor mojega novomašnega asistenta Karla Volbanga. Iz evharistije naj črpamo moč, je naglašal, spoved naj bo glavno sredstvo vodstva duš, posebej pa naj ljubimo matere. Dan je bil lep, dolg in kratek obenem, poln milosti in ljubezni. (…) Praglia, 30. 6. 1945 (ob 14h) Gospod, tako bridko je, tako bridko. Bedne globine tulijo. Na tiho in po vsej sili ihti srce. Ali je to jok tisočev, ki trpijo neznanokje? Ali je krik domotožja? V cerkvi v Zermanu smo bili deležni zelo toplega sprejema, pozdravil nas je domači župnik Edoardo Cestaro, poznavalec krajevne zgodovine Virginio Gracci pa nam je spregovoril o cerkvi, ki je posvečena sveti Heleni, ter o zgodovini kraja. Ivo Jevnikar je povzel dogajanje ob posvetitvi sedmih slovenskih duhovnikov leta 1945. Lučka Peterlin je prebrala verze, ki jih je Vinko Beličič takrat posvetil novomašnikom, duhovnik Jože Mikuš je podal razmišljanje in vodil molitev, prisotni so zapeli tri znane slovenske Marijine pesmi, ki so v veliki cerkvi lepo odmevale in ganile vse prisotne. Vinko Beličič je bil pesnik in pripovednik, profesor, esejist in prevajalec, rojen v Črnomlju, begunec v Monigu, svojo begunsko pot je nadaljeval v Trstu, kjer je ostal, tu poučeval na slovenskih šolah, sooblikoval kulturni utrip slovenske narodne skupnosti. V 9. številki revije Zaveza, ki je izšla junija 1993, je objavil poezijo, ki jo je posvetil sedmim novomašnikom v Zermanu.
NOVOMAŠNIKU
O tihi dan: pri rodni fari nihče ne zvoni
v pozdrav ti, novomašnik, svojcev ne uzre oko,
krog sebe vidiš le begunske sestre, brate – –
A srečni dan za naše občestvo in zate,
ko v rokah tvojih posvečenih hostija v Telo
se spremenila bo in vino v sveto Rešnjo Kri.
O jasni dan, ko boš življenja zmotne pote
začel za nas urejati kot božji svečenik,
iz zemskih stisk nam kazati v prostosti večni hram.
Od vseh, le od Boga ne zapuščenim bodi nam
v duhovni službi svoji vreden posrednik
za dar usmiljenja, ljubezni in dobrote!
Ob poeziji beremo pripis: V vasi Zerman pri Trevisu so bili 17. junija 1945 v duhovnike posvečeni tile bogoslovci iz ljubljanske in mariborske škofije: France Levstek, Janez Osana, Mirko Falle, Franc Zagoršek, Stanko Janežič, Milan Palčič in Andrej Pogačar. V župnišču je sledila pogostitev za slovenske obiskovalce, ki so pozno popoldne prišli do še zadnje postaje poti slovenskih beguncev. Medtem je nastopil mrak, vlažno in hladno je postajalo, čakala nas je pot domov. Še takrat ni bilo možnosti za klepet, saj smo izkoristili tudi pot do Gorice, prebirali nova pričevanja, poglabljali bežno predstavljena poglavja. Na mejnem prehodu pred Vrtojbo je primorska skupina pozdravila sopotnike in zapustila svoj avtobus, drugi pa so pot nadaljevali do Ljubljane in nato še naprej domov. Ob koncu opisa skupne poti se vračamo k začetnim definicijam: obisk, romanje, potepanje, izlet. Na tisto novembrsko soboto je bilo 130 Slovencev na romanju, ki je pri vsakem pustilo močne vtise. Bilo je to romanje po poteh trpečih sonarodnjakov, ki so v Višku in Monigu med vojno okusili trpljenje fašističnega taborišča. Bilo je to romanje po poteh povojnih slovenskih beguncev, ki jih je vojna prizadela doma, revolucija pa nato prisilila, da so zapustili domačo zemljo. Bilo je tudi romanje po poteh slovenskih bogoslovcev, ki so na tuji zemlji postali duhovniki in na različnih koncih sveta ljudem prinesli novega upanja. V preizkušnjah, ki so jih Slovenci prestali v tistih medvojnih in povojnih letih, pa so pokazali tudi življenjsko moč, ki prinaša odgovor na vprašanje, kako se je lahko naš po številu majhen narod v vseh teh stoletjih ohranil brez državnosti, obdan z večjimi sosedi, ki so hlastali po naši zemlji. V Monigu je mladinski pisatelj Mirko Kun čič pripravil prvi begunski list v italijanskih taboriščih, mladinski list Naša beseda. Ker je bil tiskan v italijanski tiskarni, je bil brez šumnikov, v njem pa je izšla pesem Čudežna ptička, ki je kot slavospev domovini in slovenskemu jeziku ponarodela v pesem slovenske emigracije v Argentini. “Tista, ki poje o nesmrtnosti slovenske besede, tisočkrat deklamirana po taboriščih in pozneje slovenskih šolah v tujini, in ki jo še danes množica zdaj že odraslih mož in žena, dedkov in babic zna na pamet”, je napisal Zorko Simčič. Kar je bil za otroke v domovini Oton Župančič s svojim Cicibanom, to je bil za otroke v emigraciji Mirko Kunčič. Z njegovimi verzi, ki so leta 1969 izšli tudi pri Goriški Mohorjevi družbi v zbirki Pisani vrtiljak, bomo zaključili naš zapis.
ČUDEŽNA PTIČKA
Čudežno ptičko imam,
v srcu nam strune razpreda,
poje, smehlja se in joče – naša beseda.
Mehka je, uspavajoča
kakor dih vetra v vetrovih,
silna kot duša, ki vriska
v velikonočnih zvonovih.
Stopi na morsko obalo,
kadar valovi bučijo in jim ukaži,
naj pesem svojo na dno potopijo.
Stopi na goro, ukaži soncu,
naj neha sijati;
materi svoji sporoči:
»Nehaj ljubiti me, mati!«
Sonce bo dalje sijalo,
morje bo dalje bučalo,
mati, vsa tiha in bleda
te bo ljubila do konca –
večna je naša beseda.
ŽIVLJENJSKE POTI SEDMIH NOVOMAŠNIKOV
V Zermanu je škof msgr. Antonio Mantiero iz Trevisa, kot beremo v članku, posvetil sedem bogoslovcev iz ljubljanske in mariborske škofije. Škofijski arhiv v Trevisu hrani listine, ki so bile potrebne za podelitev tega zakramenta. To niso bila edina mašniška posvečenja v dramatičnih prvih mesecih slovenskega begunstva. Nekatera so bila še v Avstriji – v Krki in pri Gospe Sveti na Koroškem, v Anrasu in Salzburgu, nekatera v Italiji – v Piemontu, Vidmu, morda še kje. Kakšna pa je bila življenjska pot sedmerice iz Zermana? Dva novomašnika iz mariborske škofije sta se vključila v dušnopastirsko delo na Primorskem, in sicer v coni A, ki je bila pod zavezniško vojaško upravo.
Franc Zagoršek, rojen na Polenšaku pri Ptuju 9. febr. 1919, je služboval na Srpenici pri Bovcu, tam pa je ostal tudi po priključitvi tistega dela Primorske Jugoslaviji leta 1947. Dne 2. okt. 1948 ga je aretirala Udba in 9. febr. 1949 ga je okrožno sodišče v Postojni obsodilo na 11 let in 6 mesecev zapora s prisilnim delom, ker da je od avgusta 1945 do oktobra 1948 v Srpenici delal propagando proti priključitvi in proti ljudski oblasti ter širil tednika Slovenski Primorec in Demokracija. Pogojno je bil izpuščen 27. okt. 1950. Iz monografije dr. Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi, ki o tem poro ča, zvemo še, da je bil leta 1954, ko je služboval v Čepovanu, obsojen zaradi procesije. Umrl je 18. sept. 1988 pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah.
Stanko Janežič, rojen 4. avg. 1920 pri Sv. Miklavžu pri Ormo žu, je na Tržaškem še dobro znan, čeprav se je leta 1969 vrnil v domače kraje in bil v Mariboru stolni vikar, spiritual v dija škem semenišču, rektor bogoslovja in od leta 1970 do upokojitve leta 1996 profesor na Teološki fakulteti v Mariboru in Ljubljani. Na Tržaškem je bil v letih 1945–50 kaplan na Proseku in Kontovelu, nato je služboval v Ospu, Mačkoljah in pri Sv. Vincenciju. Že takrat je bil ploden pesnik, pisatelj, publicist in urednik ter zavzet ekumenski delavec. V letih 1954–60 je študiral na Papeškem vzhodnem zavodu v Rimu in doktoriral iz vzhodnega bogoslovja. Učil je verouk na več slovenskih šolah in bil med pobudniki Društva slovenskih izobražencev ter Študijskih dnevov v Dragi. Umrl je 8. sept. 2010 v Mariboru. Teološki profesor, ekumenski delavec Stanko Janežič, ki se je že na Tržaškem uveljavil tudi kot pesnik in pisatelj
V Italiji se je do smrti ustavil duhovnik ljubljanske nadškofije Janez (Ivo) Osana, rojen 14. febr. 1921 v Ljubljani. Doktoriral je na neki papeški univerzi v Rimu in služboval v Švici in na Južnem Tirolskem, kjer je bil tudi semeniški knjižničar v Bocnu. Nazadnje je živel v benediktinski opatiji Marienberg pri Meranu, kjer je umrl 15. nov. 2003. Vsi preostali štirje novomašniki so odšli v Južno Ameriko. Duhovnik ljubljanske nadškofije Andrej Pogačar, ki se je rodil 19. okt. 1919 v Kamniku, je umrl 6. sept. lani v Caracautinu v Čilu. Že v taboriščih v Italiji, v Monigu in Serviglianu, je vodil zbor, ki je postal znan kot Emigrantski pevski zbor Slovenija. Gostoval je tudi v taborišču v Riccioneju ter v Rimu, kjer je zapel tudi na posebni avdienci pri papežu in za Vatikanski radio. Nekaj časa je študiral cerkveno glasbo v Rimu, leta 1948 pa emigriral v Argentino. Bil je stolni kaplan v San Luisu. Leta 1955 se je izselil v Čile v škofijo Temuco in bil v župniji, v kateri je umrl, najprej kaplan župnika Janeza Moharja, nato pa njegov naslednik. Bil je tudi profesor franco ščine na gimnaziji in pospeševal je turizem. Upokojil se je leta 1995, vendar je še naprej delal v župniji. Duhovnik ljubljanske nadškofije je bil tudi Franc Levstek, rojen na Gori pri Sodražici 10. okt. 1918. Nekaj časa je bil profesor v malem semenišču v Gorici, leta 1948 pa je emigriral v Argentino v škofijo Cordobo. Učil je francoščino in grščino v malem semenišču, nato filozofijo v velikem semenišču in na Katoliški univerzi. Bil je kaplan v samostanu redovnic, pastoralno delo pa je opravljal tudi med tamkajšnjimi Slovenci. Umrl je v Cordobi 21. okt. 1977. Milan Palčič, rojen 28. apr. 1918 na Blokah, je bil ravno tako duhovnik ljubljanske nadškofije, vendar je prestopil v krajevno Cerkev v Ekvadorju. V mestu Montecristi je bil leta 1950 imenovan za župnika in je do leta 1962 zgradil mogočno Basilico Menor de la Virgen Monserrat. Tam je tudi umrl kot prelat leta 1993. Mirko Falle (tudi Fale) je bil sicer rojen 9. febr. 1918 v Kranju, vendar je bil inkardiniran v mariborski nadškofiji. Deloval je v Caracasu v Venezueli, nato pa v Miamiju na Floridi. Kdaj in kje je umrl, ni bilo mogoče ugotoviti. Ivo Jevnikar
[Stran 117]
Figure 1. Marija pa v vdanosti sveti – molči …