Ko smo zaradi pandemije koronavirusa morali ostajati doma, sem za današnji članek pobrskala po medvojni literaturi. Hvaležna sem, da mi je v roke prišla knjižica Antona Pusta Vera Lestan – njene pesmi, njena doba, njena smrt. Rojena je bila in živela je v Mirnu na Goriškem do leta 1943. Kako plemenito dekle je ostala do svoje smrti, pa se boste lahko ob prebiranju članka sami prepričali.
Miren med drugo svetovno vojno
Septembra 1941 so slovenski komunisti v svojem narodu zanetili krvavo komunistično revolucijo, toda šele marca 1943 se je v Mirnu pojavila Kraška partizanska četa in takoj mobilizirala nekaj fantov in mož. Partizanstvo na Primorskem je bilo množično, ker so si ljudje želeli svobodo in priključitev Sloveniji oz. Jugoslaviji, saj so veliko pretrpeli zaradi fašistične tiranije. Mnogi so hitro sprevideli, da so med partizani večinoma komunisti in da je njihov cilj komunistična revolucija. Z revolucionarnimi idejami pa se mnogi niso strinjali, še posebno potem, ko so jih spoznali, tudi mnogi iz Mirna ne. Sledile so likvidacije. Ob splošni mobilizaciji v partizansko vojsko so bili hudi pritiski na tiste, ki so se temu izogibali. Po razpadu italijanske vojske 8. septembra 1943 pa je partizanska oblast mobilizirala vse fante in mlajše moške, celo dekleta. Te so bile bolničarke, tiskale in raznašale so partizanski propagandni material, nabavljale so hrano in druge potrebščine za partizane. Neko dekle je nosilo na mirenski Grad blagoslavljat čudodelne Marijine svetinjice in jih delilo fantom, ki so morali k partizanom.
Nemci so odgovorili z nasiljem. Takoj septembra so požgali del vasi na levem bregu Vipave, na nasprotnem bregu pa so partizani že prej zažgali lesen most. Nemški vojak, ki je z motorjem hotel v Miren, se je moral vrniti po isti poti, a ga je iz zasede ustrelil eden od dveh partizanov. Domačini so vojaka pokopali v jarek na takratnem igrišču. Naslednji dan so prišli Nemci, nastanjeni v stari Čevljarski zadrugi. Zbrali so prebivalce, da jim pokažejo, kje je pokopan ubiti vojak. Med odkopavanjem jarka so jim grozili, da bodo vse zmetali v jarek. Vendar so na smrt prestrašenim ljudem prizanesli. Nemci so nadzirali Miren na desnem bregu Vipave, kjer so v Čevljarski zadrugi in Vrtojbici imeli skladišče goriva in streliva. Do prebivalcev so bili strpni bolj kot partizani do nemških civilistov. Mater, hčerko in njenega sinčka, vsi po rodu Nemci, ki so stanovali v Čevljarski zadrugi, so partizani zvabili pod pretvezo na drugo stran Vipave na občino, od koder se nihče ni vrnil. Na levem bregu Vipave so partizani zbirali dečke v pionirsko organizacijo in večje pošiljali v Vrtojbico, da so Nemcem izmikali strelivo in ga v velikih žepih nosili partizanom.
Partizanske akcije so rojevale vedno hujše nemško nasilje nad hudo preizkušanimi prebivalci Mirna. Dne 1. februarja 1944 so prišli v Miren trije nemški inženirji, da si ogledajo tovarno usnja, kasnejši Ciciban. Partizani so jih prijeli in odpeljali neznano kam. Takoj naslednji dan so že zjutraj prišli v Miren Nemci, da izsledijo pogrešane. Na eni strani ceste so se morali postaviti v vrsto moški, na drugi strani ženske in otroci. Določili so dva izmed moških, naj poiščeta pogrešane inženirje in jih pripeljeta nazaj. Od kod? Nemški inženirji so izginili. Ženske in otroci so jokali, poslali so jih domov, naj pospravijo stvari, ker bo Miren požgan. Pri Nemcih sta posredovala dekan Oskar Pahor in Ivan Mozetič. Nobenega od naključno izbranih moških, nad katerimi bi se maščevali za pogrešane inženirje, zato niso ustrelili, že goreče hiše pa so pomagali gasiti. Toda ob štirih popoldne so Nemci izstrelili raketo, vendar so tudi tokrat nekaterim hišam prizanesli. Ob petih zvečer je bil dan znak za konec požiganja. Toda ne za partizane. Že naslednji mesec so zažgali misijonsko hišo na mirenskem Gradu, menda iz strahu, da bi tja prišli Nemci.
Še hujša nesreča, če sploh lahko govorimo o hudem in še hujšem, je doletela prebivalce Mirna, Orehovlja in okolice, ko so 18. marca 1944 zavezniška letala bombardirala letališče na mirenskih Rojah. Med ubitimi je bilo največ mobiliziranih fantov iz Furlanije in uslužbencev letališča, ki so kopali obrambne jarke. V mrliški knjigi župnije Miren je zapisanih trideset smrtnih žrtev in pet iz Orehovelj. Toda gorja za prebivalce Mirna in okolice zaradi partizanskega hudodelstva še ni bilo konec. Nekega dne v maju 1944 sta prišla iz Renč v Miren dva partizana in smrtno ranila Vinzenza Doma, komandanta nemške posadke, ki je stražila skladišče bencina in streliva v bivši Čevljarski zadrugi. Komandant je bil dober človek in je ščitil prebivalce pred partizanskim nasiljem. Kljub temu so dali Nemci ukaz, da se morajo prebivalci Mirna izseliti v štiriindvajsetih urah. Ranjeni komandant, ki je umrl v bolnišnici v Gorici, je pred smrtjo povedal, da umora ni storil nihče od prebivalcev Mirna, ampak sta dva neznana partizana od drugod streljala nanj. Zato so Nemci Miren pričeli izseljevati nekaj dni kasneje. Izselili so prebivalce gornjega Mirna in večino ljudi dolnjega dela vasi z levega brega Vipave. Izseliti se je moral tudi dekan Oskar Pahor, a je lahko uvedel redno bogoslužje v podružničnih cerkvah na Peči in v Rupi.
Naštela sem dogodke, ki so se jih ljudje spominjali. Gotovo so tisti, ki jih navajajo zdaj odkriti dokumenti iz arhivov, bolj natančni in zgovornejši.
Kdo je bila Vera Lestan iz Mirna
Ob deseti obletnici smrti Vere Lestan je Katoliški glas iz leta 1953 zapisal: »V soboto, 14. novembra bo minilo deset let od tistega usodnega večera, ko so partizani odpeljali idealno mirensko dekle, plemenito, pošteno in domoljubno Vero Lestanovo. Ni se več vrnila.«
Rodila se je 3. februarja 1908 v Mirnu očetu Karlu, strojarju in materi Mariji, roj. Štanta. Bila je najmlajša od osmih otrok. V šolo je hodila deloma doma, deloma na Štajerskem, kamor se je družina zatekla v času prve svetovne vojne. Po vrnitvi v Miren je vstopila v zavod Notre Dame v Gorici, kjer se je izučila za vzgojiteljico v otroškem vrtcu. Bila je zavedna Slovenka in ostala je brez službe, ker se ni hotela vpisati v fašistično stranko in govoriti z otroki v italijanščini, kot je zahtevala fašistična oblast. Svoje mnogotere zmožnosti je uresničevala pri pastoralnem delu in v kulturnem življenju Mirna. Velik vpliv je imela na mladino. Živela je zanjo in za otroke, ki jih je doma poučevala in pripravljala na izpite. Vodila je cerkveni otroški pevski zbor. Učila je otroke igrice in deklamacije, jih pripravljala za nastope ob cerkvenih slovesnostih. Otroke je seznanjala z lepoto slovenske besede in slovenske zemlje. Ob nedeljah po maši je organizirala krajše izlete v okolico. Večina takratnih deklet je bila v Marijini družbi in Vera si je zavzeto prizadevala za njeno rast in razcvet. Enako tudi v Marijinem vrtcu. Bila je neustrašna v tistih uničujočih časih fašističnega nasilja, ko je bila prepovedana slovenska beseda. Z lepo pisavo je skrbno prepisovala note narodnih in cerkvenih pesmi, ki so jih peli v Mirnu. Bila je globoko verno in narodno zavedno dekle.
Toda ne samo v besedah, tudi v dejanjih. Ko je bilo v Gonarsu interniranih veliko Slovencev, je hodila od hiše do hiše, zbirala živež, denar in obleko in sama v vsakem vremenu in kljub nevarnim vojnim razmeram vse to s kolesom vozila v Gonars. Ničkolikokrat! Veliko je pomagala tudi misijonarjem na mirenskem Gradu. Leta 1934 jih je fašistična oblast pregnala, septembra 1943 so morali zapustiti Grad italijanski misijonarji in hiša je ostala prazna. In kdo drug kot ona je poskrbel za stvari na gradu; urejala je prostore in pospravljala. Nikoli ni kazala utrujenosti ali slabe volje.
S pričetkom druge svetovne vojne je bilo primorsko ljudstvo prepričano, da se bo rešilo sovražnega fašizma. Z velikim veseljem, bolj kot drugod po Sloveniji, so pozdravili Osvobodilno fronto. V partizanski vojski so videli zgolj osvoboditelje in borce za demokracijo, zato so navdušeno sodelovali z OF. Propagandisti OF, ki so bili vodilni komunisti, so dobili najboljše sodelavce med vernim ljudstvom, tudi med dekleti Marijinih družb, saj so bile poštene in narodno zavedne, požrtvovalne in zanesljive. Z najboljšim namenom so sodelovale z OF. Kako naj bi vedele, da je komunistična partija izkoristila stisko ljudi in okupacijo Slovenije zgolj zato, da pride na oblast. K sodelovanju so komunisti še posebej vabili Vero, saj je imela velik vpliv na mlade in bi njen zgled privabil še druge. Bila pa je toliko izobražena in politično razgledana, da je poznala sadove komunizma v Sovjetski zvezi, Mehiki in Španiji že pred drugo svetovna vojno. Poleg tega so bili Primorci vsaj deloma seznanjeni s poboji v Ljubljanski pokrajini že konec l. 1941 in zlasti še od pričetka l. 1942 dalje. Izkušnje fašizma so bile preveč trpke, da bi ga zdaj zamenjali s komunizmom. Likvidacij narodno zavednih in poštenih Primorcev niso več izvajali italijanski fašisti, zamenjali so jih Slovenci – komunisti Osvobodilne fronte.
»Tista baba iz Mirna pa je bila trda.«
Komunisti so takoj začeli čiščenje Mirna. Oktobra 1943 so partizani odpeljali iz Mirna tri moške: prof. Cirila Šinigoja, Bogomila Klančiča in Venčeslava Štanto. V Vrtočah so jih zasliševali, nato so jih peljali dalje proti Renčam. V nedeljo, 14. novembra, so po isti poti odpeljali še Alojza Rusjana in Vero Lestan. Nikoli se nihče od njih ni vrnil. Bili so pošteni, dobri in verni ljudje, zavedni Slovenci, nekateri tudi cerkveni pevci. Radi so se srečevali, bili so v sorodu ali bližnji sosedje. Pričele so se širiti lažne govorice, da so pri Veri imeli politični sestanek, kar pa ni res. Sicer pa, ali je bil pogovor o politiki prepovedan? Ali so lahko o njej razpravljali samo komunistični izbranci OF in njeni privrženci? Saj so politična vprašanja vendar stvar vseh prebivalcev. Domačine so taka dejanja zelo prizadela in spraševali so se, bolje rečeno šepetaje govorili: »Zakaj? Zakaj?« Niso vedeli, da je ena od komunističnih metod zasejati med ljudi nezaupanje, strah in grozo. »Kdo je kriv tega gorja? Kdo daje komunistom oblast, da pobijajo? Kdo jim je zapovedal?« so se spraševali. Jemali so si popolno oblast, celo nad življenjem ljudi.
Znano je, da je prišel ukaz s komande IX. korpusa, ki je deloval tudi na tem območju, naj Cirila Šinigoja izpustijo. Bili pa so že vsi mrtvi. Čevljar, ki je delal za partizane, je povedal, da je šest ur po usmrtitvi vseh žrtev že vedel za to. Mlad partizan, ki je bil le stražar, je poslušal, ko so se v Renčah pogovarjali: »Tista baba iz Mirna pa je bila trda.« Kaj bi to pomenilo? Ali je zaradi mučenja Vera težko umirala ali pa ni popuščala pri zasliševanju?
Zakaj je Vero Lestanovo, pošteno, požrtvovalno, verno in zavedno Slovenko doletela taka smrt? Prav zato, ker so bili komunistom v napoto takšni, kot je bila Vera. Ena njenih prijateljic, prej navdušena sodelavka OF, je ob teh nedolžnih mirenskih žrtvah izjavila, da so se ji šele tedaj odprle oči: spoznala je, da se partizanska vojska bori za zmago komunizma in prevzem oblasti. Po mnogih letih je zapisala: »Taki ljudje so nam ohranili vero, poštenje, domoljubje! Kakšne zaklade so nosili v sebi!» Mnogi jih na srečo še danes nosijo in prav ti bogatijo našo sedanjost in vlivajo upanje za prihodnost.
Leta 1964 je Verina sestra začela postopek za razglasitev Vere za mrtvo. Zanimiv je kratek in površen uradni zapis, ki ga je v zvezi s tem objavilo Občinsko sodišče v Novi Gorici:
LESTAN VERONIKA, hči Karla in Marije Štanta, rojena 3. 2. 1908 v Mirnu, vzgojiteljica, nazadnje bivajoča v Mirnu št. 135, je bila za druge svetovne vojne dne 14. 11. 1943 v večernih urah odpeljana po dveh neznancih od doma in se ni več vrnila. Od tedaj naprej ni o njej nobene sledi več. Ker je verjetno, da je Lestan Veronika umrla, se na predlog Lestan Alojzije iz Mirna št. 135 uvede postopek za razglasitev pogrešanke za mrtvo. Pozivamo Lestan Veroniko, naj se oglasi pri tuk. sodišču ali da kako vest o sebi. Prav tako pozivamo vse, ki kaj vedo o njej, da to naznanijo sodišču. Po preteku treh mesecev po objavi tega oklica v uradnem listu SFRJ bo sodišče odločilo o predlogu.
Naj nam Vera za konec spregovori po svoji poeziji:
Ena sama tiha misel
se mi je vzbudila spet;
bila mi je vedno draga
še izza otroških let.
V moji duši tista misel
čaka uresničenja
kakor na pokopališču
človek poveličanja.
[Stran 42]
V zelenem možna vključitev reprodukcij