Ekscelenca
Mons. dr. Anton SANTIN
škof tržaško koprski
Ekscelenca!
Podpisani, v imenu tržaških slovenskih katoličanov župnije sv. Antona Čudodelnika, članice dekliške in ženske družbe Marije Milostljive, ki po veliki večini stanujejo v spodnjem delu mesta, in člani moške Marijine družbe, ustanovljene leta 1906 pri tej cerkvi, prosimo, da bi se slovenskega spovednika misijonarja č. g. Jožeta Gregorja ne premestilo z dosedanjega mesta.
To svojo prošnjo utemeljujemo z naslednjim:
1) G. misijonar je po svojem poklicu, kot misijonar, posebno sposoben za spovedovanje.
2) G. misijonar je slednji dan od 6h dalje v spovednici, kar je za nas, ki smo po večini delovno ljudstvo, ki pozneje absolutno nima časa za izpolnjevanje verskih dolžnosti, neobhodno potrebno.
3) Č. g. Milanović, Hrvat, radi rahlega zdravja ne spoveduje v zgodnjih jutranjih urah in zato za večino podpisanih ne pride v poštev.
4) Ker nam je znano veliko pomanjkanje slovenskih duhovnikov v tej škofiji in ker so slovenski verniki rojanske župnije radi tega zanemarjeni, si dovoljujemo prositi Vašo Ekscelenco, da pokliče kakšnega duhovnika iz Ljubljane, da se zadosti kričečim potrebam rojanskih župljanov, ne da bi bili mi na škodi.
Ekscelenca, zagotavljamo Vam, da se Vas spominjamo v molitvah in da bomo še nadalje prosili za luč in moč od zgoraj. Trdno upamo, da boste upoštevali tehtnost naših razlogov in prošnji ugodili.
V Presv. Srcu vdani
V juliju 1944
(Sledi več kot 360 lastnoročnih podpisov)
Ta dokument iz škofijskega arhiva v Trstu nam nudi možnost vpogleda v nekatere drobce iz življenja slovenskih ljudi, zlasti vernikov, v Trstu v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, a tudi v usode naših emigrantov, za bralce Zaveze pa je lahko še dodatno zanimiv zaradi podpisnikov zgornje prošnje.
Za Trst je bil čas njenega podpisovanja zelo težak. Petindvajsetletnemu narodnostnemu in jezikovnemu zatiranju, ki je spremenilo obličje mesta, se je sredi druge svetovne vojne pridružila še nemška zasedba s krvavim »čiščenjem« Primorske. Pomlad in poletje 1944 sta bila spet zelo huda. Kot povračilo zaradi partizanskih atentatov so nacistični okupatorji 3. aprila 1944 ustrelili 72 talcev na Opčinah (eden izmed njih se je rešil). S sežigom njihovih trupel so »predali namenu« krematorijsko peč v Rižarni v Trstu, ki je bila sicer nacistično zbirno taborišče za žrtve racij in Jude, za vidne politične nasprotnike in partizane pa je imela značaj uničevalnega taborišča. Dvajset dni za tem, 23. aprila, so 51 zapornikov obesili na notranjem stopnišču in na oknih sedanjega glasbenega konservatorija sredi Trsta. Pri tovorni železniški postaji pri Proseku so 29. maja obesili 11 ujetnikov. Malo kasneje, 10. junija, je mesto doživelo prvo zavezniško bombardiranje, ki je terjalo več kot 450 žrtev. Še pred tem pa je zavedne slovenske kroge pretresla vest o umoru zakoncev Danice Tomažič in Stanka Vuka ter njunega znanca Draga Zajca 10. marca na stanovanju Vukovih v Ul. Rossetti 31. In še bi lahko naštevali.
Pobudniki peticije so se v času hudega ustrahovanja za hitro oddajo prošnje očitno odločili, da naberejo podpise zlasti med takrat zelo številnimi članicami slovenske Marijine družbe Marije milostljive s sedežem v Ul. Risorta 3 in med primorskimi domobranci na štabu in v vojašnici v mestni četrti Sv. Ivana.
Podpisov niso overovili, saj je šlo za »ljudsko pobudo«, pisave so si v več primerih sumljivo podobne, vsekakor pa je pred nami redka zbirka podpisov tržaških ljudi in pa častnikov ter vojakov Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ).
Slovenski lazaristi na Primorskem
Preden si ogledamo seznam podpisnikov, je potrebnih nekaj pojasnil tako o lazaristu Jožetu Gregorju kot o Marijini družbi v Trstu.
Lazaristi ali člani Misijonske družbe, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski leta 1625 v Parizu, so si prvo postojanko v Sloveniji uredili leta 1852 v Celju. Na slovenska tla jih je povabil lavantinski škof Anton Martin Slomšek. Svojo edino postojanko na Primorskem so leta 1913 odprli na Mirenskem Gradu v takratni goriški nadškofiji, današnji koprski škofiji, kjer so dejavni še danes. Prevzeli so starodavno romarsko cerkev Žalostne Matere Božje in okoli nje v teku desetletij zgradili cerkveno središče, ki je bilo porušeno ali močno poškodovano tako med prvo kot med drugo svetovno vojno.
Kot je zapisal dolgoletni goriški nadškofijski kancler msgr. dr. Rudolf Klinec, so lazaristi pod fašizmom doživeli podobno usodo kot slovenske (moške) redovne skupnosti, ki so bile tako ali drugače izgnane s takratnega italijanskega državnega ozemlja. Samostan na Mirenskem Gradu je bil leta 1935 zadnji v tem mračnem seznamu.
V začetku 30. let je postojanka lazaristov štela šest duhovnikov in tri brate. Vodili so duhovne vaje, ljudske misijone po deželi in pomagali številnim župnikom zlasti s spovedovanjem. Najprej so državne oblasti leta 1932 kljub nasprotovanju generalnega superiorja lazaristov (to je bil Francoz François Verdier) izgnale superiorja dr. Antona Zdešarja, ker je nastopal proti zatiranju slovenskega jezika.
Msgr. Giovanni Sirotti, ki je po prisilnem umiku nadškofa Frančiška Borgie Sedeja vodil goriško nadškofijo v letih 1931–34 kot apostolski administrator in je bil italijanski nacionalist, je leta 1933 poslal ukor novemu superiorju, beneškemu Slovencu Ivanu Zdravliču, ker da pohujšuje vernike s tem, da v cerkvi pred Najsvetejšim pojejo v neliturgičnem (slovenskem) jeziku. Zapovedal je, da se takoj uvede latinščina.
Fašistične oblasti so v Gorici in Rimu vztrajno zahtevale izgon slovenskih lazaristov. Leta 1934 so z veliko policijsko akcijo dale aretirati štiri duhovnike: 17. decembra se je na Mirenski Grad spravilo 22 agentov, ki so odpeljali Alojzija Mlakarja. Mihaela Klančnika in Aleksandra Martelanca so naslednji dan aretirali kar med misijonom v Drežnici, Ivana Zdravliča pa dan za tem. Po koncu preiskave so Ivana Zdravliča in Aleksandra Martelanca konfinirali v južno Italijo, Alojzija Mlakarja so izgnali iz države, starejšemu Mihaelu Klančniku pa so izrekli opomin.
Aprila 1935 je moral novi vrhovni predstojnik Charles Souvay očitno kloniti. Samostan je predal italijanskim lazaristom iz Turina, ki za Slovence niso pokazali razumevanja. Strokovnjak za manjšinska vprašanja dr. Lavo Čermelj je glede tega dodal, da je generalni superior izrecno poudaril, da je to storil samo na zahtevo novega goriškega nadškofa msgr. Carla Margottija in po ukazu tajnika Kongregacije za izredne zadeve, kasnejšega kardinala Giuseppeja Pizzarda.
Postojanka v Trstu
Čez čas je prišlo do osnovanja manjše lazaristovske postojanke v Trstu. Tako piše dolgoletni voditelj Marijine družbe Marije milostljive msgr. dr. Jože Prešeren: »Misijonski odsek je zelo razvil svoje delovanje, ko je družba prišla v stik z lazaristi, ki so izdajali Katoliške misijone in so bili v Sloveniji glavni organizatorji misijonskega delovanja. Dne 22. oktobra 1937 je umrl škofijski kancler Bruno Kratzig, pri katerem je bila v službi članica Marijine družbe Mici Marn. Stanoval je v ul. Armando Diaz 17. Po njegovi smrti je na prošnjo slovenskih tržaških in goriških duhovnikov ona prevzela stanovanje, ker so skušali doseči, da bi se tam naselili lazaristi. (…) Iz Trsta bi mogli hoditi na misijone po župnijah in bi mogli pomagati pri dušnem pastirstvu. Ta namera se jim je posrečila. Duhovniki so celo plačevali stanovanje do leta 1941, ko se je začela vojna z Jugoslavijo. Prišlo je za nekaj časa v hišo več lazaristov, a so kmalu odšli. Pri naši Marijini družbi so lazaristi imeli duhovne vaje že od leta 1914 naprej. G. Šavelj Ludvik jih je prvikrat imel leta 1927. Končno sta se v hiši za bolj stalno naselila gg. dr. Jože Gracar in Jože Gregor. Pozneje je po drugi svetovni vojni za stalno prišel v Trst g. Ludvik Šavelj, ki je več let imel duhovne vaje pri družbi in dostikrat tudi duhovne obnove.«
V resnici je Ludvik Šavelj (Kamnik, 1891 – Mirenski Grad, 1982) začel z delom lazaristov v Trstu leta 1938, vendar je naslednje leto hudo zbolel in se vrnil na zdravljenje v Jugoslavijo. Nasledila sta ga sobrata Jože Gregor, nato še dr. Jože Gracar. V Trst se je vrnil leta 1945, malo pred smrtjo pa se je zaradi starostnih težav in bolezni umaknil na Mirenski Grad. Z njegovim odhodom se je tudi končalo zanimivo tržaško poglavje slovenskih lazaristov.
Protagonist tega sestavka Jože Gregor GREGOR (Troblje pri Slovenj Gradcu, 13. decembra 1910 – Pampa (Teksas, ZDA), 15. novembra 1980) je stopil v Misijonsko družbo leta 1930, večne zaobljube je naredil leta 1935, v duhovnika pa ga je leta 1936 posvetil škof Gregorij Rožman v Ljubljani. Služboval je v Ljubljani in Celju. V Trstu je bil v obdobju 1939–40, nato spet v Ljubljani, v Trstu pa je bil ponovno od napada na Jugoslavijo prve dni aprila 1941 do decembra 1948, ko je odšel v ZDA. Sprva so predstojniki mislili po Šavlju poslati v Trst dr. Stanka Žaklja, naposled so poslali njega.
Dr. Jože Gracar (Cleveland (ZDA), 1906 – Beograd, 1968) je v Trst dospel maja 1941. Zaradi bolezni se je leta 1960 vrnil v Slovenijo, leta 1966 pa se je pomaknil v Beograd.
Vsi trije duhovniki so v težkih časih veliko storili za Slovence na Tržaškem. Dva sta bila kmalu vključena v redno dušno pastirstvo, Šavelj pa je opravljal takratno tipično delo lazaristov po različnih župnijah (misijoni, duhovne obnove, duhovne vaje ipd.). V letih 1942–43 se je v Ul. Diaz 17 zbirala tudi pomoč za internirance v Chiesanuovi pri Padovi, ki jo je potem dr. Jakob Ukmar dostavljal mučeniškemu minoritu p. Placidu Corteseju v Padovi.
Marijina družba v Ul. Risorta v Trstu
Prvo in največjo slovensko Marijino družbo v Trstu (Marijina družba Marije milostljive za dekleta in žene), ki še deluje, pa čeprav v skromnejšem obsegu, je leta 1899 ustanovil Anton Štemberger, ko je bil kaplan pri Novem sv. Antonu v Trstu (ime »sv. Anton Čudodelnik« iz peticije na začetku tega zapisa se ne uporablja).
Že naslednje leto je Marijina družba štela več kot tisoč članic. Veliko je bilo deklet, ki so prihajala v Trst služit s širšega slovenskega okolja v habsburški monarhiji.
Štembergerja, ki je moral zaradi italijanskih nacionalistov prej iz Trsta, po prvi svetovni vojni pa iz Italije, je v letih 1903–16 kot voditelj nasledil kanonik tržaškega stolnega kapitlja Franc Kosec. Temu je do smrti leta 1937 sledil Franc Guštin, tudi kaplan pri Novem sv. Antonu.
Družba se je leta 1912 preselila v lastno stavbo, Marijin dom v Ul. Risorta (sedanjega je dal kasnejši voditelj dr. Jože Prešeren, tudi kaplan pri Novem sv. Antonu, leta 1969 porušiti in nanovo, povečanega, zgraditi). Tam je dolgo imela, kasneje s pomočjo šolskih sester, tudi zavetišče za brezposelna in bolna dekleta. Postopoma je v številnih odsekih razvila zelo razvejano dejavnost, ki je bila izredno dragocena za versko in narodno zavest v Trstu. Vključena je bila v vseslovensko mrežo Marijinih družb, tako da so bili pogosto njeni gostje Janez Evangelist Krek, Janez Kalan in drugi cerkveni možje iz osrednje Slovenije. Skrbela je za dekleta, ki so prihajala v Trst, širila verski tisk, navduševala za misijone in dobrodelnost, za članice prirejala redne duhovne shode (voditelj Guštin je imel na njih kakih 1.500 govorov), duhovne obnove in duhovne vaje, romanja, a tudi skrbela za cerkveno petje v domu in pri Novem sv. Antonu, prirejala predavanja, tečaje in gledališke igre – in to ves čas, tudi pod fašističnim režimom in med drugo svetovno vojno. Le v času hude režimske gonje proti škofu, pravičnemu goriškemu Furlanu Luigiju Fogarju, so oblasti za pet mesecev prepovedale slovenščino v Marijinem domu (in v tržaških cerkvah sploh). Msgr. Fogar je v Rimu in Vatikanu dosegel preklic prepovedi, a že nekaj mesecev za tem je moral septembra 1936, tudi na zahtevo Vatikana, odstopiti in se izseliti v Rim.
Že pred tem je bilo zelo težavno. Dva meseca po požigu Narodnega doma v Trstu so 12. septembra 1920 škvadristi vdrli v cerkev Novega sv. Antona in v njej streljali, ko je kaplan, družbin voditelj Franc Guštin razlagal cerkveni nauk v slovenščini, njega pa na prižnici udarjali s puškinim kopitom. V cerkvi, kjer je od njene izgradnje odmevala tudi slovenska beseda, so leta 1921 prepovedali slovensko petje in pridige. Spovedovanje v slovenščini se je seveda nadaljevalo, Guštin pa je mogel pridigati le v dvoranici nad zakristijo. Duhovnik Silvio Sellinger je besedila slovenskih cerkvenih pesmi prevedel v latinščino, tako da so jih Marijine družbenice 25 let v cerkvi prepevale v prevodu. Slovensko bogoslužje so v cerkvi obnovili 15. avgusta 1945. V tistem letu pa je bilo članic le še 454.
Jože Gregor v Trstu
Povezave med Marijino družbo, slovensko prisotnostjo v cerkvi Novega sv. Antona in lazaristi so bile torej utečene.
Jože Gregor je na primer med prvim bivanjem v Trstu vodil duhovne vaje za Marijino družbo v letih 1939 in 1940, med drugim bivanjem leta 1943, Jože Gracar leta 1942, Ludvik Šavelj pa že leta 1927 in nato v letih 1946, 1947, 1952, 1954 in 1955.
Po smrti kaplana Franca Guština je bil pri Novem sv. Antonu nastavljen znani voditelj istrskih katoliških Hrvatov dr. Božo Milanović (Pazin, 1890–1980), ki je v Trstu od leta 1922 skrbel za hrvaški tisk in bil v vodstvu tako Društva sv. Mohorja za Istro kot tajne krščanskosocialne organizacije. Uradno je bil kaplan pri Novem sv. Antonu do novembra 1946, ko se je preselil v Pazin, vendar je bil od 16. aprila 1941 do 8. novembra 1943 v konfinaciji v Bergamu, po vojni pa vključen v politično delo za priključitev Istre Jugoslaviji. Leta 1946 je bil tri mesece v Parizu zaradi mirovne konference.
Zaradi konfinacije v Bergamu je bil od aprila 1941 do vrnitve v Trst aprila 1944 odsoten tudi slovenski kaplan v Rojanu Andrej Gabrovšek, ki je bil brat znanega duhovnika in politika Franca in ravno tako kot Milanović krepko dejaven v tajni krščanskosocialni organizaciji.
Različna stališča o premestitvi Jožeta Gregorja od Novega sv. Antona v Rojan, ki je sprožila protestno zbiranje podpisov, so razvidna iz izmenjave pisem med Jožetom Gregorjem, škofijskim kanclerjem v Trstu dr. Lojzetom Škerlom, škofom Antoniom Santinom in vizitatorjem slovenskih lazaristov Lovrom Sedejem julija 1944.
Zaradi pomanjkanja slovenskih duhovnikov je škof Santin oba takrat v Trstu prisotna slovenska lazarista vključil v redno dušno pastirstvo. Jože Gregor, ki je na Primorskem opravil 35 misijonov, duhovne vaje pa je dvakrat vodil še za Slovence v Milanu, enkrat v Rimu in enkrat v Sieni za slovenske usmiljenke, je 15. oktobra 1942 postal kaplan pri Novem sv. Antonu, dr. Jože Gracar pa je 17. oktobra 1943 prevzel upravo župnije Sv. Križ, ki jo je vodil do leta 1960.
Dne 3. julija 1944 je Gregorja po naročilu škofa Santina škofijski kancler Lojze Škerl vprašal, ali je pripravljen iti za 2. kaplana v Rojan. Vprašanje pa je bilo zgolj retorično, saj škofa negativni odgovor in protesti niso odvrnili od te zamisli. Zakaj, ni jasno, saj se je aprila vrnil iz konfinacije prejšnji slovenski kaplan Andrej Gabrovšek. V njegovem življenjepisu lahko namreč beremo: »Po povratku v Trst aprila 1944 je doživel grenko razočaranje, ker so ga načrtno izrinili iz mesta, kamor tedaj niso več nastavljali slovenskih duhovnikov. Najprej je sprejel mesto župnijskega upravitelja v Divači (1. apr. 1944) in potem v Dolini (1. avg. 1946) …« Tudi kasneje je imel težave s škofom Santinom.
V pisnem odgovoru v šestih točkah je Jože Gregor na predlog o premestitvi tržaškemu škofu med drugim napisal:
»1. Prvi razlog, da sem sploh v Trst prišel, je bila prošnja številne slovenske Marijine družbe, da bi imele njene članice, ki so le v zgodnjih jutranjih urah proste, v prvih jutranjih urah slovenskega spovednika na razpolago. Vi, Ekscelenca, in naš dobri gospod župnik sta to upoštevala in ste me nastavili za kaplana pri Novem sv. Antonu, in gospod župnik me je blagohotno sprejel. Da sem svojo dolžnost – ob 6ͪh v spovednico prihajati – zvesto vršil, so mi priča moji sobratje, gospod župnik in Marijina družba. Da grem v Rojan, te svoje naloge vršiti več ne morem. Marijina družba mi je pa vedno pomagala tudi v materialnem oziru v teh težkih časih.
2. Ko se je vrnil gospod Milanović, so te moje naloge ostale nespremenjene in sem jih tudi v nespremenjenem obsegu vršil, ker od g. Milanovića pri njegovem rahlem zdravju in posebej sedaj pri številnih nočnih alarmih ni moči zahtevati, da bi vstajal dnevno ob 5h in bil zaposlen do 12h, kot sem bil jaz, ko sem po smrti g. Cergola prevzel še 2 uri pisarniškega dela v župnem uradu. Po mojem odhodu bi vse te dolžnosti padle na njega.
3. Da se vrne gospod Rigonat k Novemu sv. Antonu, jaz pač nisem nobena ovira, ker ne zasedam nobenega rednega kaplanskega mesta.
4. Res je, da je že 3 leta kričeča potreba v Rojanu po slovenskem kaplanu. Tej kričeči potrebi jaz v položaju, ki se v njem nahajam, ne bi mogel zadostiti, ker ne morem zapustiti stanovanja in se seliti v Rojan. Pastir mora bivati med ovcami zaradi nočnih previdevanj in tesnega stika z verniki.«
Na koncu mu je zagotovil svojo pokorščino, a tudi poudaril, da imajo zadnjo besedo njegovi predstojniki.
Jože Gregor je z dogajanjem seznanil nadrejene in 11. julija 1944 je vizitator slovenskih lazaristov Lovro Sedej pisal škofu Santinu, omenil svoje pristojnosti in podprl sobratovo željo, da bi ne bil premeščen. Med drugim je zapisal:
»1. V Trst je prišel s sobratom gosp. Jožefom Gracarjem predvsem zato, da bi oba bila na razpolago za ljudske misijone in duhovne vaje med slovenskim ljudstvom tržaške in po možnosti tudi sosednjih škofij, poleg tega pa, v kolikor bi jima čas dopuščal, naj bi bila na razpolago za sv. spoved zlasti v zgodnjih jutranjih urah, kar je bila posebna želja in prošnja slovenskih služkinj, posebno članic tržaške slovenske Marijine družbe; seveda se mora vršiti in se je dejansko vršilo vse to delo s privoljenjem krajevnega prevzvišenega gospoda Ordinarija. – Ker radi nastalih razmer ni bilo več mogoče računati na misijone in duhovne vaje, nisem imel seveda nič proti temu, da ste gospoda Gregorja postavili za kaplana pri Novem sv. Antonu, še hvaležen sem Vam bil za to, ker je bila s tem obema našima gospodoma omogočena skromna sustentacija.
2. Radi redovne discipline je bila moja želja, da bi oba sobrata stanovala skupaj v Via Armando Diaz 17. Vendar nisem ugovarjal, ko sem bil od gosp. Gracarja obveščen, da ste ga nastavili za župnega upravitelja pri Sv. Križu nad Trstom.«
V nadaljevanju je pohvalil Gregorjevo goreče delo in navedel težave, ki bi nastopile s selitvijo, za čas po vojni pa napovedal povratek obeh sobratov k delu z misijoni in duhovnimi vajami.
Jože Gregor je 17. julija pisal še kanclerju z grenkim začetkom:
»Ker ste mi v zadevi moje prestavitve zadnjič telefonirali Vi, zato odgovarjam Vam.
Sicer odgovor pravega smisla itak nima, ker je stvar de facto itak ‘rešena’, tako da je ta odgovor zgolj formalnega značaja.«
Župnik pri Novem sv. Antonu mu je namreč svetoval, naj si vzame dopust, ker na novem delovnem mestu še ne bo imel pravice do njega. Skrbi ga, kako se bo preživljal.
Kancler je takrat odsotnemu škofu napisal, da je v Trst naravnost priletel vizitator. Škof pa je vizitatorju odgovoril 26. julija, in to precej rezko: KONCEPT 1, 2
»1. P. Gregorja sem dodelil Sv. Antonu na njegovo prošnjo in na prošnjo msgr. Ukmarja, samo zato da bi se lahko preživljal. To utemeljitev so mi predstavili in rad sem opravil to delo ljubezni. Ravno tako sem bil naprošen, da pošljem p. Gracarja v Sv. Križ, ker je med vojno raje zunaj nevarnega območja. Nisem torej prosil jaz, temveč sem bil naprošen. Poznam svete kanone, vendar sem predpostavljal, da predstojniki soglašajo, kot mi je bilo rečeno.
2. P. Gregorja sem nastavil pri Sv. Antonu, ker ni bilo g. Milanovića, ki je tam skrbel za spoved in dušno oskrbo Slovanov. Tako niso bili potrebni novi namestniki. Jasno je bilo, da bi znova poslal k Sv. Antonu g. Milanovića, ko bi se vrnil. Ob tem je še dejstvo, da sem kaplanu, ki je odšel od Sv. Antona zaradi zdravstvenih razlogov, obljubil, da ga bom poslal spet tja, ko bo ozdravel. Držati sem moral besedo. Tako je Sv. Anton polno zaseden. Da bi še naprej pomagal p. Gregorju, s katerim sem zadovoljen, sem mu ponudil (in menil, da s tem nudim zelo prijetno stvar tako zanj kot za njegove predstojnike), da bi šel v Rojan, kjer je potreba po slovenskem kaplanu. On že dalj časa zahaja tja zaradi Marijinih družbenic. Gre torej za razširitev dušne oskrbe.«
V nadaljevanju je zapisal, da lahko Gregor ostane v svojem stanovanju zunaj nove župnije in dobi še delovni prostor v rojanskem župnišču, do tja pa s tramvajem prav hitro pride. Poleg tega mu v dogovoru z rojanskim župnikom dovoljuje, da vsak torek in petek, če sta delavnika, popoldne in zvečer zahaja k Novemu sv. Antonu zaradi spovedovanja. Slednje je 28. julija pisno sporočil tudi župniku pri Novem sv. Antonu in mu še naročil, naj tudi poskrbi, da bo ob 6. uri zjutraj v cerkvi vedno na razpolago spovednik za »slovanski jezik«.
Različnim uradom je škof sporočil, da s 1. avgustom 1944 lazarist Jože Gregor nastopa službo drugega kaplana v župniji sv. Mohorja in Fortunata v Rojanu.
Zanimivi podpisi
Negodovanje in protesti torej niso zalegli, ali le v manjši meri, tudi podpisna akcija ne. Kaže, da nanjo sploh ni bilo odgovora.
Ostaja pa kot dokument, ne vedno dobro čitljiv, z zanimivimi podpisi Tržačanov, zlasti Marijinih družbenic, med katerimi bo marsikdo v Trstu prepoznal kakega znanca iz prejšnje in predprejšnje generacije, ter – primorskih domobrancev.
Danes je težko zanesljivo razvozlati vsa imena na osmih polah, ki sicer niso v celoti izpolnjene. Na njih je tudi nekaj italijanskih in celo nemških imen. Nekateri so se podpisali dvakrat … Omejil se bom na tista imena, ki sem jih kolikor mogoče zanesljivo prepoznal in so posebej zanimiva, začenši z vojaki. Vloge in usode vseh seveda ne poznam, dobrodošla bodo zato dopolnila bralcev.
Na prvem listu, na katerem je 92 oštevilčenih podpisov, je čisto na vrhu, dodan brez številke, polkovnik Anton Kokalj, ki je kot inšpektor stal na čelu Slovenskega narodnega varnostnega zbora in so ga prve dni maja 1945 partizani ujeli in ubili na Goriškem.
Potem si brez kakega reda, pomešani med ostale, sledijo duhovnik in nadporočnik, zadolžen za propagando, Tone Duhovnik, ki je izgubil življenje v nemškem taborišču Mauthausen;
poročnik inž. Izidor (Dore) Martinjak, vodja gradbenega oddelka v štabu SNVZ, po vojni ugrabljen v Trstu in dolgo zaprt;
dr. Ivan Martelanc, vodja kulturno-političnega odseka v štabu SNVZ, po vojni je bil z ženo ugrabljen v Trstu in sta izginila brez sledu;
major Rudolf Ferenčak, pomočnik inšpektorja SNVZ;
Lija Kerč, uradnica v štabu SNVZ, ki se ni umaknila iz Trsta in bila ubita;
major Radivoj Fajdiga, poveljnik domobranske šole pri Sv. Ivanu v Trstu, ki se je še med vojno umaknil neznanokam;
podporočnik Ivan Ločniškar, ki je po vojni živel in umrl v Trstu;
dr. Anton Komotar, ki je nekaj časa delal v štabu SNVZ in umrl v emigraciji;
poročnik bojne ladje Rudolf Pogačar, ki je s Tonetom Duhovnikom skušal doseči zaveznike v Rimu, bil aretiran in poslan v Mauthausen, umrl je v emigraciji;
podporočnik Marjan Mejak;
podporočnik Janez (Ivan) Jenko;
lazaristovski bogoslovec Franc Pogorelec, ki se je pri SNVZ ukvarjal s prosveto in propagando in je bil umorjen domnevno februarja 1945; POGORELEC
major Franc Cokan, vodja gospodarskega oddelka v štabu SNVZ, po vojni zaprt v Sloveniji;
nadporočnik Miroslav Pupis, vodja različnih čet SNVZ;
poročnik Ludvik Urbas;
lazaristovski bogoslovci Andrej Jerman, Janez Petek in Janez Jeretina, ki so se pri SNVZ ukvarjali s prosveto in propagando, po vojni so kot duhovniki umrli v emigraciji;
Marija Grum, pozneje poročena Borštnik, kurirka v slovenski nacionalni ilegali, umrla je v ZDA.
Izmed Marijinih družbenic so se podpisale tudi tri, ki so bile ves povojni čas posebno dejavne v Trstu: Stana Kopitar, por. Offizia, igralka in režiserka v Marijinem domu in pri Radijskem odru; Rozalija Čičigoj, ki je skoraj pol stoletja vodila zbor in bila organistka pri Novem sv. Antonu; Frančiška (Fani) Pelan, ki je bila s sestro Ano od mladih nog med stebri Marijine družbe Marije milostljive. Vse tri so umrle v Trstu.
Jože Gregor v Rojanu in v ZDA
Zdi se, da se je lazarist Jože Gregor kljub negodovanju dobro znašel v Rojanu, kjer je bil sicer že od novembra 1941 voditelj krajevne Marijine družbe. Ta je skrbela tudi za cerkveno petje, zbor pa je običajno vodil slovenski kaplan. Gregorju sta pri tem pomagala organist Benedikt Trampuž in sobrat Jože Gracar, takoj po koncu vojne leta 1945 pa je sam ustanovil otroški zbor, ki je nekaj let pel pri nedeljski maši. V knjigi o rojanski župniji lahko beremo: »Veliko se je trudil za odrske igre in sploh za prireditve v Marijinem domu. Posebno je skrbel za reveže. V Rojanu je bil zelo priljubljen.«
Pod nemško zasedbo je sodeloval pri obnavljanju slovenskega šolstva, od 1. februarja 1945 pa je imel ob nedeljah dopoldne četrturne verske nagovore v slovenščini na tržaškem radiu, na katerem so predstavniki SNVZ uvedli prve slovenske radijske sporede. Za dovoljenje je zaprosil škofa Santina in mu zagotovil, da se politike ne bo dotikal, kot se je ne dotika v nedeljskih pridigah v Rojanu. Škof je takoj dal dovoljenje in ga pospremil z besedami: »Vaša beseda naj širi luč in ljubezen med ljubljenim slovenskim ljudstvom, kateremu, kot tudi Vam, pošiljamo naš očetovski blagoslov.«
Po nekaj letih se je odločil za odhod v Združene države. Stanko Zorko, ki ga je leta 1952 nasledil v Rojanu, kjer je ostal do smrti leta 2003, je ob Gregorjevi smrti zapisal: »Duhovnike in vernike je presenetila njegova odločitev, da gre v ZDA, kamor je odpotoval 10. decembra 1948. (…) Gospod Gregor je bil izredno zavzet in sposoben delavec v Gospodovem vinogradu. Naj mu bo Bog bogat plačnik.«
Leta 1949 je bil kratko v kraju Perryville, nato je bil v letih 1949–1960 kaplan v bolnišnicah Charity Hospital in Hôtel Dieu Hospital v New Orleansu. Sledila je slitev v Teksas. Osem let je tam deloval kot ekonom in profesor zgodovine v malem semenišču v San Antoniu, nato je bil do leta 1976 ekonom in profesor španščine, latinščine ter svetovne zgodovine v Semenišču sv. Vincencija Pavelskega v Beaumontu. Končno se je podal v Pampo, kjer je bil kaplan v lazaristovski župniji in skrbel zlasti za Mehikance. Umrl je 15. novembra 1980 in v Pampi je tudi pokopan. GROB
Večkrat je poslal kako pomoč sobratom v Jugoslaviji, za Slovence v Kanadi je imel leta 1953 misijon v Torontu. Njegov sošolec lazarist dr. Stanko Žakelj je zapisal, da je bil »na zunaj trda grča, v resnici pa čuteče in dobro srce«.
NAPISI POD REPRODUKCIJAMI:
1) Gregor (več možnih variant) Lazarist Jože Gregor v ameriških letih iz knjige lazarista Lojzeta Gajška Vredni spomina, Rajni sobratje Slovenske province CM
2) Pole: Pole s podpisi pod prošnjo, da bi škof ne premestil g. Gregorja, z oznakami tistih, ki se omenjajo v članku (vir: ACVT, 1944/606).
3) Koncept 1 in Koncept 2: Lastnoročni osnutek odgovora tržaškega škofa msgr. Antonia Santina vizitatorju slovenskih lazaristov Lovru Sedeju z dne 26. julija 1944 (vir: ACVT, 1944/606).
4) Platnica: Platnica knjige lazarista Lojzeta Gajška Vredni spomina, Rajni sobratje Slovenske province CM
5) Pogorelec: Lazaristovski bogoslovec Franc Pogorelec (1923–45), umorjen kot pripadnik SNVZ (vir: Anton Pust, Zdravko Reven in Božidar Slapšak (ur.), Palme mučeništva, druga, dopolnjena izdaja, Mohorjeva družba, Celje 1995, str. 339).
6) Grob (odreži senco): Nagrobnik lazarista Jožeta Gregorja na pokopališče Fairview Cemetery v Pampi v Teksasu (vir: https://it.findagrave.com/memorial/157396901/joseph-gregor)
[Stran 57]