Vodnik je segel v žep in potegnil iz njega ključek za mojo žabico. Odklenil jo je in mi snel verigo. Morda je opazil, da se ljudje spogledujejo in zgražajo. Morda se je spomnil, da sem duhovnik. Ne vem. Spoznal sem, da ima dobro srce.

Sestra je stala pri vratih našega kupeja. Odleglo ji je, ko je videla, da sem prost. Z očmi sva se pogovarjala. Zelo rad bi jo vprašal, ali je mama srečno prinesla pisma. Z ustnicami sem zlogoval »ma-ma« in s prstom pisal po dlani. Dolgo časa je ugibala, kaj ji želim povedati. Končno je razumela in pritrdila. Oddahnil sem si.

Vlak je počasi puhal proti Podbrdu. Sredi predora pa se je sprostil in zdrvel proti Bistrici. Triglavsko pogorje je sijalo v jutranjem soncu. Zdelo se mi je, da se mi vse te lepote odmikajo. Morda jih ne bom več nikdar videl. Zato sem jih še bolj požiral z očmi in hkrati trpel.

Kraji Tolmin, Kobarid, Idrsko, zimski dan, naletavanje snežink, pešpot po teh krajih … Lep, romantičen začetek, a se tako rekoč v momentu sprevrže v nočno/dnevno moro duhovnika, ki si še dan poprej niti predstavljati ni mogel, kaj vse ga čaka. Čez noč je pristal v samici in na nočnih zaslišanjih. Zaprt, in to brez razloga. No, bil je pač duhovnik po duhu in resnici in ga je bilo treba prevzgojiti, prva leta po ruskem muštru, se pravi merilih stalinizma, potem pa titoizma.

Mraz, lakota, poniževanja ni bila več romantika, ampak čisto razosebljanje. Bil je čas, ko mu je bil edini prijatelj in hvaležna družba pajek v celici. In ko so ga porinili že čisto na dno, mu je posijal žarek upanja s trkanjem iz sosednje celice, kar pa se je potem lepo pletlo, vse do vrhunca na božični večer z blagoslovom in prižiganjem svečke, ki so jo naredile sojetnice iz povoščenega papirja. Čeprav je doživljal še vrsto ponižanj, je od tu naprej pot malce svetlejša. Svetlejša tudi zaradi sotrpinov (duhovnikov), ki jih je srečaval ali bil z njimi skupaj v celici ali pa gradil na Žalah stanovanjske bloke. Ob svojevrstni iznajdljivosti je čas tekel hitreje. Še laže pa je nosil ta križ, ko je v celico dobil tudi knjige, ob katerih si je osveževal misli, se učil novih jezikov. Vseeno pa je bilo to sedem dolgih let. Sedem mesecev samice, sedem let ječe in leto dni brez prijatelja – brevirja. O tem je napisal pesem. O knjigi vdani, prijatelju zvestem, po katerem je hrepenel noč in dan.

Govorimo o knjigi, ki jo je napisal duhovnik in pisatelj Jožko Kragelj in je izšla pred tridesetimi leti pri založbi Družina. Gre za pripoved primorskega duhovnika, enega od mnogih, ki je izkusil strahote procesov in ječ v času socialistične Jugoslavije. Kragelj se je rodil leta 1919 v Modrejcah, današnjem Mostu na Soči. Po končanem teološkem študiju je bil posvečen v Gorici, potem pa je deloval v različnih krajih po Primorskem. Kot dober govornik je vodil tudi ljudske misijone. Rad je zbiral narodno blago, kot pisec, prevajalec ali urednik pa je sodeloval z različnimi založbami, največ z goriško Mohorjevo družbo. Konec leta 1948 ga je zaprla udba, leto kasneje pa je bil na t. i. Tolminskem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila pozneje spremenjena v dvajset let prisilnega dela. Svoja leta po upokojitvi je rad preživljal na Sv. Višarjah. Umrl je pred desetimi leti, novembra 2010 v Vipavi.

Kragljeva pripoved bralca pritegne, pretrese in ga popelje v razmišljanje o današnjem času, ko imamo, vsaj v razvitem svetu tako rekoč vsega preveč. In v tem svetu obilja se človek vpraša, koliko pa smo hvaležni za to obilje. Ne samo, da nismo hvaležni za mano, ki nam je praktično dana, celo razmetavamo z dobrinami. Ali smo hvaležni recimo za to, da živimo v miru, v svobodni državi, da lahko svobodno izražamo svoja mnenja, stališča, ali smo hvaležni, da enostavno lahko nekje smo? Da se lahko, kadar je mraz, oblečemo, pokrijemo z odejo? Kdo je bil že kdaj resnično lačen? Danes, ko imamo jedce po sili in po modi, bi si skoraj upal reči, da če bi takšen človek pristal v ječi, bi verjetno tam postal vsejedec. Želja po vsaj minimalni hrani, hrepenenje duhovnika po večni hrani, hrepenenje dušebrižnika po svojih faranih. Vse to je bilo političnim zapornikom krateno in onemogočeno za dalj časa.

Zaslišal sem otroške glasove. Na cesti sem zagledal nekaj dečkov in deklic, ki so si skrivnostno šepetali in s prstom kazali proti hiši. Z radovednimi očmi preleteli pročelje in okna.

»Tam notri imajo pa zaprte ljudi,« je rekla deklica.

»Kje pa?« je radovedno vprašal največji deček.

»Glej! Tam notri!« je ponovila deklica in s prstom kazala proti mojemu oknu.

Spreletelo me je po vsem telesu. Spomnil sem se livških otrok in nedeljskih popoldnevov, ko smo se skupaj igrali in peli.

Zagledali so železno mrežo nad prizidkom.

»To bi bilo dobro za kokoši!« je rekla deklica.

»Ne! Bolj pripravno bi bilo za zajce!« jo je popravil največji deček.

»Ampak, to ni za živali,« je hitela tista, ki je prva spregovorila. »Tu notri so ljudje!« S posebnim poudarkom je rekla »ljudje«.

Za trenutek so utihnili in buljili v mrežo in križe v oknu.

»Bogve, če je kdo notri?« je nadaljevala deklica.

Srce mi je začelo burno utripati. Blizu smo si bili, vendar daleč. Vsi pa smo čutili bližino drug drugega.

Moje celice so spomini, a jih avtor tako občuteno zapiše v zgodbo, da lahko podoživljaš vse tiste mrzle bunkerje, vlago, smrad, nočna zaslišanja brez konca in kraja, predvsem pa brez vsakega smisla. Začutiš pa tudi pomlad, sončni žarek skozi okno ali ob prijaznem pazniku. Slišiš peti siničko, slišiš zvon ki vabi k polnočnici. In ko se potem na večer oglasi ave Marija iz cerkve na Gori, se ti milo stori. Vseeno hvaležen, da nisem tam in da to samo berem.

Takih ljudi s tako močno hrbtenico verjetno ne delajo več. Njega so dolžili za vse, ga upogibali, krivili, niso pa ga zlomili. Marsikoga so. Morda mu je bila pri tem v pomoč tudi mati, ki ga je razumela, se je že od prvega trenutka dalje zavzela zanj, mu pošiljala pakete, trpela ponižanja.

Ob zidu pred vhodom v dvorano sem zagledal mamo in obe sestri, ki sta bili doma. Starejša je bila tiste dni v zaporu.

Zabolelo me je, kot bi mi nekdo zadrl bodalo v srce. Vesel sem bil, da sem videl mamo od blizu, po drugi strani pa me je bolelo, ker sem vedel, koliko gorja ji bo prinesel ta dan.

Srečala sva se z očmi. Žalosten so bile. Solza se ji je zaiskrila v njih. Zdelo se mi je, da v njih berem očitek. Zakaj si nam pripravil to žalost? Hkrati pa sem videl razumevanje, sočutje, usmiljenje, tolažbo.

Mati premore vse.

Res je minilo že trideset let od izida Mojih celic. To je bila sploh ena prvih knjig, ki je prinašala tovrstno pričevanje, a knjiga še vedno navdihuje, še vedno ima vrsto sporočil za današnji čas … Navsezadnje se hitro izgublja tudi vedenje o realnem življenju v socializmu, tako da je vse bolj koristna za streznitev tudi v tem smislu.

Jožko Kragelj za Ognjišče leta 1999:

Osem mesecev po pomilostitvi mi niso povedali, da smrtna obsodba ne velja več! Tako sem bil v tem času v smrtni celici včasih z več ali manj sojetniki. Videl sem, kako so nekatere vodili v smrt … Vrh tega pa je pršel k meni prvi zasliševalec in me vprašal, kako je. Odgovoril sem mu, če si lahko predstavlja, kako je v smrtni celici. Potem vzame iz žepa papir in reče: »Bo kmalu bolje. Tu imate potrdilo, da je vrhovno sodišče potrdilo vašo smrtno obsodbo. Imate možnost, da naredite prošnjo za pomilostitev na prezidij v Beograd. Ampak, Kragelj, saj ni upanja. Primorske ne boste več videli! Zdravo.« Ko sem prišel v celico, so jetniki planili name z vprašanji. Ko sem jim povedal, so rekli: »Sadist! Kaj je imel od tega, da ti je to povedal!« Pa je že dobro vedel, da sem pomiloščen. /…/ Nobenemu duhovniku niso sami nič povrnili. Tudi meni ne. Nasprotno, ko sem delal pro šnjo za pokojnino, so poslali potrdilo moje smrtne obsodbe. /…/ Kdor je bil zaprt, je bil zaznamovan. Na Ligu (Marijino Celje), so me mladi prosili, da bi jih naučil kakšno igro. Lotili smo se, a je prišla prepoved: »Ne sme, ker je bil zaprt!«. V Novi Gorici naj bi imel predavanje o Trinku. Na dan predavanja je prišel človek, ki me je povabil, in rekel: »Čez plakat za predavanje sem moral dati pas: »Predavanje odpovedano«, ko so videli, kdo bo predaval. Pa še dogodek iz leta 1987. V Batujah smo postavljali ploščo Lojzetu Bratužu. Ko so zvedeli, da naj bi nastopal z mladinskim zborom, je organizator moral nesti na občino program pesmi! Sprva so sploh rekli, da ne smem niti nastopati. Ta mož pa je vztrajal, naj povedo, zakaj ne bi smel. /…/ V povojni dobi se je prikazovalo, da se je zgodovina Slovencev začela leta 1941. Odpisani so bili tigrovci, ki so se prvi borili proti fašizmu, odpisani duhovniki, ki so ogromno storili za slovenstvo …

»Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom po njihovih rodbinah. … Na veke bo ostal njihov rod, njihova slava ne bo zbledela. Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti, občestvo bo oznanjalo njihovo slavo.« (Sir 44,1–15)

Pohlep je pogubno dejanje, ki človeka poniža, ločuje ljudi in narode ter človeštvo zapelje v brezno sovraštva. Hlepenje po tujem ozemlju je zaznamovalo človeški rod od njegovega nastanka, rušilo je in pohabilo prijateljstva. Mnogi voditelji so pokleknili pod tovrstnim zlom. Med vojnami v teku stoletij in še danes omahuje vest, se spotikata poštenost in medsebojno spoštovanje. Nerazumnost najrazumnejšega bitja ne pozna meja pri zlem početju. Namen spopadov med narodi je odvzeti ozemlje, imetje, poteptati človekovo samobitnost in dostojanstvo, izničiti pravico do življenja in celo do groba.

Že tisočletja se človeštvo spopada s pohlepom in poželenjem po tujem, a žal na koncu življenjske poti ni prostora za vso prtljago, ki so jo pohlepneži kopičili. Prav te človekove slabosti so vzrok trpljenja in so posledica duhovnega, moralnega, etičnega, kulturnega in materialnega padca, celo uničenja civilizacij. Iz teh zgodovinskih izkušenj pa človeštvo ni ustvarilo nauka, ki bi ohranjal raven spoštovanja in ljubezni do človeka.

Vsak spopad med narodi prinaša grozljive, dolgoletne posledice, ki so iz vojne v vojno hujše, številnejše in zbujajo skrb predvsem za mladi rod. Še danes so v spominu grozodejstva prve in druge svetovne vojne, ko je rjovel napuh, grizlo maščevanje, poniževanje drugače mislečega. Strah je jemal voljo, moč, zaupanje v soseda, znanca …

Zaničevanje in prepoved maternega jezika sta bili pomembni za prevlado okupatorjev. Vendar, brez lastnega imena, brez rodovnika, brez korenin, brez preteklosti je človek nihče.

Stoletja so narode na območju Balkana napadali raznoteri in številni osvajalci. Razdružitev, preseljevanje in združevanje narodov so bili posebej izraziti po razpadu Otomanskega cesarstva v 19. stoletju. To je izzvalo Avstro-Ogrsko, Rusijo, Francijo, Nemčijo, Anglijo, da zavladajo na delu ozemlja premagane osmanske vojaške sile. Med njimi je prišlo do uničevalnega tekmovanja za premoč na celotnem balkanskem prostoru. Za uresničitev tega cilja so imenovane sile izkoriščale mednarodna nesoglasja, še posebej etnične in verske razlike.

Posledice prisilnega preseljevanja narodov so bile sistematično zaničevanje in uničevanje posameznih skupin in celo celotnega naroda na posameznih območjih. Gnev med nesvobodnimi narodi je neustavljivo gorel, še posebej v Bosni je dosegel vrhunec, kjer so živeli pripadniki srbskega, hrvaškega in bosensko-muslimanskega (tedaj brez etnonima) naroda. Del teh narodov, zlasti Bošnjaki in Srbi, ni prostovoljno sprejemal avstro-ogrske oblasti, ki je Bosno anektirala novembra 1908. Srbi so upali na združitev s Kraljevino Srbijo, a muslimani so bili po verski liniji orientirani na Istanbul. Njihovo nezadovoljstvo je najavljalo neizbežno nasprotovanje monarhiji.

Kot odgovor na avstro-ogrsko vladavino je prišlo do delovanja gibanja Mlada Bosna, ki je imelo politično opcijo združitve s Kraljevino Srbijo. Njihovi člani so bili pripravljeni na boj za uresničitev tega cilja. Oblast, ki jo je uvedla Avstro-Ogrska, je bila zanje tuja. S takšnim namenom je 28. junija 1914 pripadnik gibanja Mlada Bosna Gavrilo Princip izvršil atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda. Za tem atentatom je stala Črna roka v Srbiji, t. i. Apis oziroma Dragutin Dimitrijević. Franc Ferdinand je Srbijo motil, ker je hotel reorganizirati Avstro-Ogrsko, južnim Slovanom v monarhiji pa je hotel dati avtonomijo. To je bil povod, da se je vžgala iskra prve svetovne vojne, ki je pustošila po svetu od 1914 do 1918.

Milijoni ljudi so bili pobiti. Množice so umirale od lakote, bolezni, mraza. Uničena so bila naselja. Gospodarstvo je zastalo. Kultura je bila ogrožena. Širilo se je uboštvo. Posebej verska in nacionalna različnost, ki sta bili vidno prisotni, sta pogojevali še večje nazadovanje in notranjo nestrpnost. Okrevanje po vojnem trpljenju pa je bilo težko in je zahtevalo nove napore izmučenega prebivalstva.

Vrtiljak zla se ni ustavil. Sovraštvo in napuh, ki sta leta tleli, sta znova zajeli svet v drugi svetovni vojni od 1941 do 1945.

Pohlep po tujih državah je najbolj izrazito izstopal v politični odločitvi Nemčije, Italije in Japonske, ki so 27. septembra 1940 podpisale Trojni pakt o medsebojni razdelitvi sveta. K temu paktu so povabile še druge države.

Predstavniki politične in vojaške oblasti so se zavedali, da Jugoslavija nima nobenih možnosti, uspešno se boriti proti državam trojnega pakta. V prepričanju, da ji bo zavezništvo prineslo varnost, je Jugoslavija 25. marca 1941 na Dunaju kot peta država podpisala pristop k trojnemu paktu. Jugoslovanska kraljeva vojska je podpisala kapitulacijo 17. aprila 1941.

Komunisti Jugoslavije pod vodstvom Josipa Broza – Tita so zahtevali prijateljstvo s Sovjetsko zvezo (SZ). Iz Đilasovega verodostojnega podajanja Titovega govora na seji 4. in 5. maja 1941 vsekakor sledi dvoje: da je bil cilj komunistov pravzaprav prevzem oblasti in drugič, da so se jugoslovanski komunisti odpovedali eni stopnji revolucije.

Druga svetovna vojna od 1941 do 1945 je pokosila milijone ljudi po vsem svetu in pustila stigmo trpljenja in srhljivega terorja. Vojna je opustošila naselja, naravo; ljudem je odvzela ljubezen, svobodo, uničila jim je mir, radost, oslepila in oglušila jih je za lepoto življenja, za ustvarjanje in rojevanje življenja. Zapustila je razodeto sramoto, ki bo spremljala in označevala rodove storilcev. To obdobje je čas uničenih materialnih dobrin, a še posebej je bilo zaznamovano z grozljivimi in dolgoletnimi psihičnimi posledicami ljudi vseh starosti. Uničevalno je delovala ideološka borba med dovčerajšnjimi znanci, prijatelji, celo v družini, kar je izzvalo bratomorno vojno.

Pričevanja o vojnih zločinih

Jernej: »Rodil sem se v kmečki družini leta 1938. Ves čas druge svetovne vojne smo sodelovali s partizani. Pravzaprav druge izbire nismo imeli. Naša kmetija leži na robu Blegoša na nadmorski višini devetsto metrov. Ta planinska pokrajina je bila zelo primerna za partizansko gibanje. Mimo naše kmetije je vodila pot, ki je povezovala Selško in Poljansko dolino, kar je bil še dodaten razlog, da so bili partizani tu prisotni vsak dan.

Proti koncu vojne sem imel le šest let. Še vedno se dobro spominjam vojaške hajke spomladi 1944, ko so Nemci prodirali v vas. Bili so obveščeni, da so partizani prav v naši vasi. Presenetilo nas je streljanje. Poskušal sem zbežati ob vogalu hiše proti vratom, da bi se skril. Nenadoma me je prijel neki partizan. Postavil me je na vogal hiše. Dal mi je puško na ramo. Skrit za mano je streljal na prihajajoče Nemce. Torej, ta partizan me je izkoristil za živi ščit pred nemškimi streli, ki niso streljali name. Nemci so zasedli vas in jo požgali, partizani pa so se umaknili. Po tem srhljivem dogodku sem nekaj časa bil gluh, jecljal sem in sem bil psihično prizadet. Pozneje se mi je sluh izboljšal in tudi zdravstveno sem si opomogel.

Nekega dne leta 2004 je v našo hišo, sedaj gostilno in turistično kmetijo, prišel neki človek. Spraševal je o fantku, ki je leta 1944 živel v tej hiši. Rekel sem mu, da sem jaz tisti fantek, za katerega sprašuje. Ta neznani obiskovalec je bil nekdanji partizan, ki je bil prisoten pri tistem nemškem napadu. Potrdil je, da je opisani dogodek videl in doživel, ker je takrat sodeloval v napadu. Nekdanji partizan – obiskovalec ni mogel skriti presenečenja in začudenja, da sem živ, da slišim in da sploh govorim. Taisti se je vrnil na kraj, na katerega ga je klicala vest vseh šestdeset let in potrpežljivo in vztrajno spraševala, zakaj.

Po končani vojni 1945 so mi partizani ubili očeta, ker je bil nekaj dni pred koncem vojne domobranec, ker so ga domobranci prijeli in odvedli. Še vedno ne vem, kje so ga ubili, niti še danes ne vem, kje je pokopan. To je naša osvoboditev! Samo od koga in od česa!«

Vest je trdovratna in ne pozna preračunavanja. Je bolj zvesta in močnejša od vojne zmage. Neizprosno je klicala pričevalca, da se mora prikloniti resnici in priznati videno zlo dejanje. Pravzaprav, šestdeset let gledati v svojih spominih vse žrtve, poslušati njihove krike je nepopisno trpljenje ljudi, ki so se predali zlu in ubijali ljudi.

Toliko let dan in noč gledati oči fantiča, čutiti drget njegovega telesa pod orožjem, ki ga je prav on držal, in končno zavedati se, da je fantička izpostavil smrti, nikakor ne more storilcu prinesti miru.

Koliko je dogajanj, ki so zapečatena v spominih ubijalca? Koliko je travm, ki jih je nemogoče pregnati iz zavesti in vesti? To je vsekakor znamenje pohabljene generacije, ki s prikrivanjem zlih dejanj do človeka slepari sebe in zgublja čas z dokazovanjem samemu sebi, da je to storil v imenu pravične družbe. Njihov molk je njihovo orožje proti vesti in dokaz nemoči za priznanje in odkritje zločincev, ki so vse to vodili v imenu komunistične ideologije, ki jo je ves svet dokazal kot zločinsko, obsodil in za vedno postavil na jambor zločina in sramote.

Janez: »Moj oče Anton Pintar, po domače Tone, je bil rojen 15. junija 1921 v vasi Vešter št. 12, občina Škofja Loka. Očetova družina je bila kmečka in zelo pobožna. Ko se je začela druga svetovna vojna leta 1941, je bil star dvajset let. Zavedal se je prihajajočih nevarnosti in je premišljeval, kako bi nas, tri otroke oziroma družino, obvaroval morebitnih slabih dejanj.

Oče je bil v marcu ali aprilu leta 1944 pri Zalubnikarju nad Sv. Tomažem. V tem času so bile v Škofji Loki in njeni okolici številne likvidacije razrednih nasprotnikov, t. i. čistke. Znani sta likvidatorski mesti Udečk in Vrhovčev grič v bližini Sv. Tomaža oziroma Zalubnikarja. Na teh krajih so partizani zajete žrtve mučili in likvidirali. Tudi moj oče je bil med njimi. S tem prisilnim dejanjem so ga verjetno kaznovali in za vedno priklenili na svojo stran. Pri tem je pomembno, da so se mučitelji in žrtve medsebojno dobro poznali. Za ceno lastnega življenja je oče moral tedaj in tam narediti nekaj težkih dejanj, ki so mu zaznamovala celo življenje.

Znana je celo zgodba, kako so privedli očetovega znanega prijatelja. Oče ga je videl, in ko je ta prijatelj zagledal očeta, mu je rekel: ‘O, Tone, kaj ti tudi?!’ Oče je pogledal stran. Tega prijatelja ni videl nikoli več.

V spremstvu partizanov je moral v Stari Loki streljati na znanca, toda strel je nameril v noge in ga le ranil.

Maja 1944 je pri partizanih užival veliko zaupanje in so ga postavili v eno od trojk, ki je organizirala partizanski boj na avstrijskem Koroškem.

Pozno jeseni leta 1944 so očeta poslali na kočevski teritorij, kjer je bil sprejet v KNOJ. Dobil je tudi oficirski čin in partizansko ime Miško. Decembra 1944 je bil poslan v Prekmurje na t. i. modro linijo. Namen te linije je bila preprečitev pobegov Slovencev in Hrvatov v Avstrijo. Tam so se dogajale zelo hude likvidacije. Prihajali so predvsem Hrvati v skupinah ali posamično in so tudi njih likvidirali. Oče mi je pripovedoval o človeških težavah med samimi knojevci. Med njimi je bilo veliko samovolje posameznikov. Mnogi so bili zasvojeni z alkoholom in s svojim vedenjem uničevali lastne družine. Nekateri niso prenesli bremena grozodejstev in so storili samomor. Delovanje pri KNOJ-u mu je pustilo hude posledice, da se je moral dva meseca zdraviti v psihiatričnem sanatoriju.

Spomnim se likvidatorja Ivana, ki je očeta obiskoval. Ivan je kot sedemnajstleten fant leta 1943 odšel k partizanom, ki so spoznali njegov občutek manjvrednosti in željo po uveljavitvi v družbi. Zato so ga izkoristili za opravljanje likvidacij. Povedal mi je, kako je ubil prvega nedolžnega in prestrašenega človeka. Partizani so uprizorili prihod sovražnika, pred katerim se je moral braniti. Ko je prišel moški izza hriba, ga je ustrelil, za njim pa so se krohotali do tedaj skriti partizani, ki so žrtev prisilili, da je šla navkreber. Rekel je, da se je po nekaj streljanih hitro navadil pobijati ljudi. Ustreljene žrtve so padale z obrazom na tla. Ta njegova pripoved je bila izrazito doživeta. Po končani vojni so Ivana poslali v Trnovski gozd. Tam je žrtve pobijal z mitraljezom ob jami – fojbi. Pobil je več kot petsto oseb. Zatrdil je, da pri njegovem pobijanju nobena žrtev ni preživela, ker je bil dobro izurjen ubijalec. Tega se je zavedal in ni zanikal teh svojih početij. Pred smrtjo si je zelo prizadeval, da bi se hudi dogodki naše polpretekle zgodovine objavili. Umrl je leta 2000.

Moj oče je bil hudo bolan. Kljub hudim bolečinam si ni upal oditi k zdravniku. Bil je prepričan, da mu strežejo po življenju. To so bile posledice vsega hudega, kar je videl in doživel v času aktivnega udejstvovanja med vojno in po njej. Približno teden dni pred smrtjo se ni več mogel pogovarjati. Začutil sem, da za očeta prihajajo zadnje življenjske ure in sem poklical župnika iz Stare Loke dr. Alojza Snoja, ki je takoj prišel in opravil zakramentalni obred. Po župnikovem odhodu mi je oče rekel: ‘Janez, hvala, ker si pripeljal župnika.’ To je rekel tako razločno, da je mene in vse druge prisotne resnično presenetil, ker teden dni pred tem ni spregovoril niti besede. Naslednji dan je umrl.«

Marjana: »Kako smo trije otroci (stari 13, 11 in 8 let) ter naša mama ostali brez očeta – Jožeta Okorna, starega 46 let.

Dne 3. marca 1944 je šel moj starejši brat v vas Pungart pogledat, kako prezimujejo čebele. Povedal je, da je nekdo zaprl vhode čebelam, kar je nevarno, da se zadušijo. Popoldne sva z očetom šla čebelam odpret vhode. Ko sva se proti večeru vračala domov, sva srečala možakarja, ki je rekel očetu:

‘Jože, tamle čakajo partizani tebe.’

Moj oče je rekel: ‘Nič hudega.’ Ko sva prišla do njih – to je bilo med vasjo Pungart in hosto –, so naju obstopili trije partizani in rekli, da bo šel oče z njimi. Oče takoj ni hotel, ampak je rekel, da bi pospremil mene do prve hiše. Seveda tega niso dovolili. Trdno sem ga držala za roko in je nisem hotela izpustiti, nakar je eden nameril puško vame in rekel, da me bo ustrelil, če ne izpustim očeta. Seveda sem bila še otrok in sem se ustrašila in stekla. Za prvim ovinkom sem se ustavila in gledala za njim – zadnjikrat, ker se nikoli ni vrnil.

Leta 1945, po osvoboditvi, smo izvedeli, kje naš oče leži in da ga je nekdo pokopal, kar je seveda še ostalo. Naš ded, mama in moj starejši brat so šli za Lubnik in tam očeta tudi našli in prekopali na drugo lokacijo.

Leta 1946, za prvi maj, smo šli mama in mi, trije otroci, ga izkopali in vsak nekaj dali v nahrbtnik in od tam odnesli na varno.

Zaplenili so nam vse premoženje. Naša mama seveda zadeve ni pustila na miru. Šla je na občino in zahtevala, da ji povedo, kaj je naš oče naredil, zakaj je bil likvidiran. Rekla je, da je ona dolžna svojim otrokom dati odgovor na vprašanje.

Z velikimi napori ji je uspelo pridobiti dokument: … točka 4: ni bil med okupacijo pod orožjem v službi okupatorjev in njihovih pomagačev, bil pa je osumljen, da je bil organizator Be-ga zaradi tega je bil od strani partizanov likvidiran 7. marca 1943. Zaradi te okolnosti se po vsestranskem poizvedovanju ni dalo ugotoviti ničesar pozitivnega, zaradi tega je videti, da je bil imenovani likvidiran na podlagi netočnih podatkov. Prebivalstvo je pač sumilo v njegovo zanesljivost …«

Manca: »Stara sem že devetinosemdeset let. Maja 1945 so se začeli medsebojni obračuni med samimi vaščani. To so bili poboji iz ljubosumja, osebnih zamer, že dolgo nerazčiščenih računov med posamezniki. Pobili so mnoge domobrance, in to prav v maju 1945. Sovraštvo komunistov do pobožnih ljudi je bilo zelo veliko in eden od glavnih razlogov, da so vse te ljudi prijeli in večino pobili. Spomnim se pobojev Hrvatov, ki so jih partizani zajeli pri pobegu v Avstrijo. Na poti so jih prestregli, ujeli in starejše z vlakom odpeljali na Jesenice, v Žabnico, na Trato in v Škofjeloški grad. Mlajši moški in ženske so šli peš v kolonah, ki so se valile tri dni. Bilo je od petsto do tisoč oseb. Vsi so bili zvezani z žico po štirje skupaj. Iz Škofjeloškega gradu so jih odpeljali v Crngrob in jih pobili v dneh od 23. do 25. maja 1945. Vse tri dni smo kar naprej slišali streljanje, in to pozno popoldne, zvečer in ponoči. Vse smo slišali, ker je bila naša hiša v neposredni bližini cerkve v Crngrobu. Tam so trupla pokopavali ujeti nemški vojaki, stražili so pa vaščani, domačini, to pomeni, da so vsi vedeli za ta dejanja, za pomore. Po poboju Hrvatov so pobili tudi nemške ujetnike. Bila sam zelo radovedna in sem šla povsod gledat to morijo.

Mnogi si niso upali oditi na morišča, jaz pa sem hotela vse videti. V Crngrobu so jih zaprli v mežnarijo. V spodnjih prostorih mežnarije so jih mučili. Zvezali so jih tako, da je povsod škropila kri iz njihovih rok. V mežnariji je zagorelo.

Videla sem hrvaške ženske, ki so jih zvezane peljali v Crngrob na morišče. Neka ženska je, preden so jo odvedli na morišče, zavpila: ‘Živjela Hrvatska!’ Nikoli ne bom pozabila teh besed, tega glasu! Bila sem celo na grobišču, kjer so bile pobite samo ženske. Hrvate so v Crngrobu pobijali štiri dni, in to prav za Titov rojstni dan 25. maja 1945. Neki norec se je spomnil, da bi to bilo darilo za rojstni dan Titu, in so tako storili. Prva dva dneva pobijanja Hrvatov v Crngrobu smo lahko hodili okrog cerkve. Nekateri Hrvati so zmetali svoje fotografije, preden so jih ubili. Bila sem prav na tem mestu in sem jih pobrala. Bila je celo ena poročna fotografija. Bilo je veliko razmetanih osebnih in drugih predmetov. Vse so pobili nage ali v spodnjicah. Da je to resnica, potrjuje dejstvo, da so mnoge škofjeloške dame takrat nosile dragocene plašče, obleke, kar bi bila last hrvaških žensk, ki so bile lepo urejene, in po tem sodeč tudi bogate. Pri njih so našli tudi veliko zlata in dragocenega nakita, ki so jih posamezniki, domačini, odnesli oziroma ukradli.

Vsem je znano, da so pobili tudi hrvaške otroke od dojenčkov do petnajst let starosti, torej, mladoletnike. Zaprli so jih v barake Kamnitnik ob kasarni. Pustili so jih stradati brez hrane in vode. Moja znanka, ki je takrat bila stara komaj šest let, jim je hotela dati vode, pa ji stražnik ni dovolil. Ona trdi da so otroke vodili od Aličevega znamenja v smeri Pevnega. Otrok niso pobili v Crngrobu, temveč v Matjaževi jami, v gozdu nad vasjo Pevno. Neki ubijalec je pripovedoval, da otrok niso streljali, temveč so jih z glavo udarjali ob drevo, jih tako usmrtili in zmetali v brezno v Matjaževi jami. Ta njegova izjava me je tako prizadela, da sem mu v hipu rekla: ti svinja grda, kako si mogel to storiti? Brez strahu sem ga ozmerjala. On pa mi je odgovoril:

‘Kaj te briga, če sem kaj takega storil.’

To je bil Pirmanov Tone iz Papirnice. Videla sem ga, da je imel srajco umazano od otroške krvi. Pobite otroke so zmetali v Matjaževo jamo, v brezno. Ne vem, koliko je bilo otrok. Govori se od 250 do 300. To je bilo najhujše, kar sem spoznala, da so tako zverinsko mogli ubiti uboge nedolžne otroke. To je največja svinjarija, ki so jo komunisti naredili, in to, ko je bil sovražnik pregnan.

Bila sem v vasi Moškrin. Tam so ljudje hitro zbolevali, ker so pili onesnaženo vodo iz potoka Planica ali po domače Farški potok. Bila sem pri Blažu v Moškrinu in sem se prepričala, koliko ljudi je zbolelo za grižo in tifusom.

Nekoč me je obiskal Repek, po domače Strup. Vprašal me je, kaj vem o pobojih v Crngrobu in Matjaževi jami. Rekla sem mu: zakaj me sprašuješ, saj si bil zraven. Odgovoril je: ’Ti, baba, ti!’ Povedal mi je, da je skakal po trebuhu žrtve, da so kar čreva stopala ven. Rekla sem mu v obraz, da je grd človek! Nikoli se več ni oglasil pri meni.

Tega, kar se je dogajalo v maju in juniju 1945, do takrat v Sloveniji nikoli in nihče ni storil. Resnično je grdo in sramotno za ves slovenski narod!«

Marija: »Rojena sem bila 5. decembra 1928 v kmečki družini v Pevnem, občina Škofja Loka. Za našo družino je bilo najhujše, ker so bili poboji oziroma grobišče v našem gozdu, v Matjaževi jami. To je hribček in brezno ter jama.

Prav tam, v tem našem gozdu, so pobili mladoletne Hrvate, ki so jih dovažali z avtobusi do majhnega mostička pred gozdom v Crngrob. Mostiček je bil ozek in primeren le za konjsko vprego. Zaradi tega avtobusi otrok niso mogli pripeljati do jame, temveč samo do mostička. Od tam so šli peš do morišča. Zraven brezna je tudi jama. Ubite so zmetali v brezno. Ves čas vaščani iz strahu niso govorili o tem. Tisti, ki so to storili in bili tam ter gotovo vse videli in vedeli, so že zdavnaj pokojni. Vsi smo vedeli, da so bili tam pobiti Hrvati in vrženi v to jamo. Pobijali so jih ponoči, naskrivaj. Govorilo se je, da so tukaj v glavnem pobiti hrvaški otroci uglednih hrvaških državljanov, celo ministrov.

Iz brezna v Matjaževi jami, ki je v našem gozdu, je navzdol tekla krvava voda. Ves potok je bil rdeč od krvi, ki se je zlivala iz jame. Ljudje so ob potoku šli navzgor raziskat, od kod prihaja krvava voda, in so ugotovili, da prihaja iz Matjaževe jame. Ta krvava voda se je največ zlivala v vas Moškrin, ki ni imela vodovoda in so vodo iz potoka uporabljali za pitje, kuhanje in druge domače potrebe ter za živino, ker drugega vira niso imeli in jim je bil ta potok najbližji. Posledica tega je bila obolelost živine, ki jim je tudi kmalu poginila. Ljudje pa so dobili hudo grižo, tifus in en vaščan je umrl za to boleznijo. V naši vasi Pevno smo imeli vodno zajetje, ki se je napajalo iz izvira, ki je bil tako močan, da je voda včasih tekla celo čez štirno. Ta primitivni vodovod nas je obvaroval bolezni ali celo smrti.

V brezno so se spustili jamarji in so našli le kosti krave. Ni mogoče, da bi od ene krave bil potok rdeč od krvi. Ne vem, ali so jamo izpraznili. Ne vem, ali so kdaj te pobite prekopali niti kam so jih odpeljali in pokopali. V našem gozdu ob Matjaževi jami je nekdo postavil križ. Pravilno bi bilo, da se to morišče oz. grobišče razišče in se tako dokaže resnica o teh pobojih v Matjaževi jami v našem gozdu.«

Francka: »Zanesljivo je, da so partizani ubili hrvaške otroke v Matjaževi jami, v bližini vasi Pevno. Mati mojega moža, moja tašča, je slišala ropot kamionov, ki so s Trate dovažali hrvaške ujetnike. Vozili so jih ponoči, ker je bila policijska ura in je bilo prepovedano gibanje v vasi. S kamioni so jih dovažali v Crngrob v mežnarijo in naprej na morišče v neposredni bližini Crngroba.

V mežnariji v Crngrobu so bile številne hrvaške družine. Vse so jih postrelili v Crngrobu. Materina sestra je v tem času delala v mežnariji v Crngrobu. Videla je zajete Hrvate, ki so jih vodili na morišča v Crngrob. Slišala je jok hrvaških otrok.«

Pavel: »Živim v vasi Moškrin, občina Škofja Loka. Star sem sedeminosemdeset let. Zelo dobro se spominjam vseh grozljivih dogodkov v vojni, posebej pa po vojni, ko je bil že razglašen mir. Bilo nas je veliko v zaporih. Najhujše je bilo pobijanje ljudi zaradi maščevanja in osebnih zamer.

Projevega Matevža so partizani tudi hoteli ubiti že med vojno. Z zvijačo so ga usmerili proti Nemcem, da bi ga oni ustrelili. Matevž je spoznal njihovo ukano in je odšel v nasprotno smer, kot so ga partizani usmerili. Tako se je rešil zanesljive smrti.

Nas v Moškrinu je zelo prizadel poboj hrvaških državljanov in njihovih otrok v Matjaževi jami. To je bilo leta 1945, v maju ali juniju, v času žetve. V Crngrobu so pobili starejše moške in ženske.

Najbolj mučna je resnica o poboju nedolžnih hrvaških mladoletnikov, ki so jih ločili od staršev in jih vse pobili prav v Matjaževi jami, ki je v gozdu Porentovih iz vasi Pevno. Matjaževo jamo in brezno so izbrali za poboj, ker ni bilo treba kopati grobov za pobite žrtve. Brezno je bilo bolj prikladno in so pobite kar zmetali vanj. Nekateri otroci niso bili takoj mrtvi in ljudje iz okoliša pravijo, da so še dva dni slišali vpitje otrok na pomoč.

Kot dokaz, da so prav v Matjaževi jami bili pobiti, je, da smo v naši vasi Moškrin zaradi onesnažene vode iz potoka, ki teče pod Matjaževo jamo, imeli zelo okuženo vodo. To je bila visoka onesnaženost, ker je prihajala okužba od razpadajočih trupel, ki so bila zgoraj, nad potokom. Kri in ostanki teles so se zlivali prav v naš potok, ki nam je bil edini vodni vir. Bilo je srhljivo gledati rdeč potok od otroške krvi. Ker pa nismo takoj spoznali te okuženosti, smo to vodo pili in jo uporabljali za kuhanje in druge potrebe. Tudi živino smo pojili. Kar kmalu pa nam je živina začela zbolevati in poginjati. Pa ne le živina, temveč so tudi ljudje dobili hudo grižo in tifus. Naš vaščan je umrl za tifusom. Zaradi teh tegob, ki smo jih doživeli, je zanesljivo, da so bili otroci pobiti prav v Matjaževi jami.

Ni mi znano, kako so te otroške posmrtne ostanke izkopali. Znano pa mi je, da so se nekateri ljudje spustili v brezno in v njem našli človeške lobanje. Ne vem, kdaj in kako so jamo praznili, ker so delali na skrivaj in ponoči, da ljudje ne bi videli teh dejanj. Desetletja po vojni nihče ni smel nič govoriti o teh pobojih. Vsaka beseda o teh dejanjih bi bila zanesljiva smrt.

Res pa je, da tisti, ki so te poboje storili in ki sem jih osebno poznal, niso umrli naravne smrti. Tisti, ki so bili pri Milici na fari – likvidatorji so vsi bili žrtve lastnih, zlih početij, kot so: Nackov Nacek se je obesil. Vinko Florjančič je bil alkoholik in je umrl zaradi pijančevanja. Podobnikov Pavel je tudi bil likvidator in je umrl mlad. Frtunovčev Stane – Porenta iz Binklja je pobijal na Trnju. Pred smrtjo je prišel k meni in me prosil odpuščanja. Bil je vpliven partijski, občinski funkcionar.

Glavni likvidator v Matjaževi jami je bil Janko Hafner iz Virmaš. Bil je moj sosed, prva hiša zraven naše. Ti poboji, ki jih je naredil, mu niso dali miru. Vest ga je pekla. V njem je bil strah zaradi vsega, kar je hudega storil, in je celo spal s pištolo v roki. Porentova Lojze in Franc sta tudi pobijala prav v njihovi, Matjaževi jami. Najhujši je bil Lojze Porenta, najstarejši brat iz družine Porenta iz vasi Pevno. Storil je mnogo nasilja in pobojev. Njun mlajši brat Jakob Porenta pa ni bil takšen. Nekaj časa se je skrival in ni sodeloval pri pobojih, ki sta jih storila njegova brata Lojze in Franc.

Franc Gaber iz Pungarta je tudi pobijal Hrvate. Tudi njega so žrtve, pobiti nedolžni ljudje, preganjali v mislih in sanjah. Ni zmogel prestati tega gorja, ki si ga je sam naprtil. Ni mogel prenašati tega psihičnega bremena in se je ustrelil.

V Crngrobu je Hrvate pobijal Micov iz Crngroba. Tudi njemu nedolžne žrtve niso prizanesle. Popolnoma se je zapil in tako uničil svoj organizem. Poznam morilca Hrvatov, ki se je hvalil, koliko jih je pobil. Ta hvala z zlimi početji ga je pripeljala do tega, da se je ustrelil. Poznal sem dva poročnika – likvidatorja, ki sta pokradla zlatnino od pobitih Hrvatov, ki so bili premožni ljudje. Maks Šifler (Ceglarjev) se je tudi krepko okoristil z zlatnino, ki jo je ukradel od žrtev, pa ne le od Hrvatov, temveč je pokradel marsikaj od pobitih domobrancev. S tem pokradenim je tako obogatel, da si je zgradil hišo. Poznal sem tudi Planuvcovega Jurija, ki se je obesil tam gori, pri Matjaževi jami, ker ni mogel več prenašati podoživljanja storjenih pobojev. Znan mi je tudi človek, ki je ubil nedolžnega in ga pokopal v gozdu. Čez nekaj časa je šel delat s traktorjem. Padel je točno v tisto jamo, pri kateri je ubil človeka in v katero je zakopal svojo žrtev. Padca ni preživel oziroma se je smrtno ponesrečil. Očitno ga je poklicala nedolžna žrtev!«

Stanko: »Partizanski likvidatorji so bili v velikem številu prostovoljci, ki so radi izvrševali to srhljivo dejanje. Če pa v enoti ni bilo prostovoljcev za likvidacijo, so ga odredili z izbiro zaporedne številke. S štetjem vojakov, postavljenih v vrsto, so določili tistega, ki je bil že vnaprej določen po zaporedni številki. Ta je moral izvršiti uboj določenih oseb. Če bi se izbrani uprl tej odločitvi, bi ga takoj obsodili na smrt in ubili.

Oseba, ki je bila določena za usmrtitev, je sama sebi izkopala jamo, v katero so ga ubili. Tako je bilo s partizanom iz Polhovega Gradca. Bilo mu je ukazano, da mora izvršiti ta zločin, a pred usmrtitvijo, da mora žrtve mučiti. Določeni tega ni mogel storiti. Ni mogel gledati žrtvam v oči, zato jim je ukazal, da se obrnejo, in jih je ustrelil v hrbet. Priznal je, da je svoje nadrejene moral ubogati in je precej ljudi pobil. Pravi, da je to moral storiti. To mi je pripovedoval partizan, ki je umrl pred tremi leti. To je bil Pavel Košir. Čutil je, da se mu bliža konec življenja, in se mi je spovedal in povedal: ‘Kot partizan sem moral storiti vse te poboje nedolžnih ljudi!’

Tukaj je bil ubit čevljar iz Zminca, potem krojač Velkavrh iz Polhovega Gradca. To je bilo leta 1944. Vsem pobitim ni bilo sojeno.

Moj stric je z dvema fantoma odšel v Šentjošt in se pridružil partizanom. Tudi on je bil izžreban, da izvrši likvidacijo. Ukazali so mu, da mora oditi v hišo in ustreliti očeta, mater in dekleta, ne vem, koliko jih je bilo. Rekel je, da tega ne more storiti. Ker je zavrnil ta ukaz, so ga partizani obsodili na smrt. Zvečer je neki človek na skrivaj prišel k njemu na dom in ga opozoril, da so ga obsodili na smrt in da ga bodo naslednjega dne ustrelili. Zvečer je pobegnil. Prišel je k nam in se skrival pri nas nekaj časa. Zato so pri nas partizani pogosto delali preiskave, da bi ga našli. Potem so preiskave delali Nemci. Takrat se je zbal in je odšel. Od takrat se je za njim zgubila vsaka sled. To je bilo leta 1943.

Moj znanec Anton je dobro poznal resnico o pobojih hrvaških otrok v dolini Ločnice. Tekel je prek mostu in se skril pod cesto. Slišal je prihod dveh tovornjakov. V hrib so vozili s prižganimi lučmi, pred mostom pa so jih ugasnili. Potem je slišal jok otrok, ki so stopali iz kamionov. Šli so po gozdu navzgor. Spremljali so jih z baterijami. To so bili mladoletni otroci, a bili so že toliko odrasli, da so lahko sami hodili navkreber, v gozd. Ljudje so pripovedovali, da jih niso streljali, temveč so jih s koli pobili in vrgli v brezno. Določenega števila otrok niso ubili, temveč so jih nezavestne vrgli v brezno. Možno je celo, da so kakšnega živega kar vrgli v brezno. Ti poboji hrvaških otrok so bili v maju 1945. leta.

K nam so hodili mnogi gobarji in planinci. Dobro se spomnim, da so govorili, da iz brezna hudo zaudarja in da od tam curlja smrdljiva tekočina. Ta nesnaga je nastala od razpadajočih otroških trupel. Okrog jame je rob; to je potrjevalo, da so prav tam pobili te otroke. To jamo in brezno so polili in minirali, da bi tako skrili množično otroško morišče.

Zdravko Detela, nekdanji partizan, ki mi je vozil drva, je pripovedoval, kako so ob breznu imeli svoj bunker in da so si hrano navozili. Tam so bili več dni. Bil sem radoveden in sem ga prosil, da pokaže, kje je to otroško morišče. Povedal je, da tega brezna ni več, ker so ga zaminirali. Zaradi miniranja se je zemlja sesedla.

Pred štirimi leti so poskušali izkopati posmrtne ostanke pobitih otrok. V globini enega metra in pol je bila skala. Pred tem niso nič izkopavali. Na minirano zemljo so nametali kamenje pa se je zemlja ponovno sesedla. Na mestu tega morišča ni nobenih znamenj. Ne vem, če bi kdo še to raziskoval. Še danes se domneva, da so tukaj posmrtni ostanki pobitih otrok. Morišča niso dostopna z avtom, temveč le peš.

Zdravko Detela mi je povedal, da je to bil Kravjek. To je cerkveni gozd. V njem je veliko brezen. Sosed mi je pokazal, kje je brezno, ker je zemlja vdrta oziroma vdolbina. Vsi udeleženci teh pobojev so že pokojni. Nekaj časa se je govorilo, da so morišča tudi v rudnikih, v hribih. Umrli so vsi likvidatorji, ki so v dolini Ločnice pomorili hrvaške otroke.

Da človek naredi takšen zločin, mora biti v njem hudobni duh. Normalen človek tega ne more narediti.«

Zvone: »Mesar iz Pevnega mi je povedal, da je po drugi svetovni vojni pod Matjaževo jamo tekla voda čez polje ven v vas Moškrin. Ta voda je bila zelo okužena od razpadajočih trupel. Pripovedoval, da so otroke prijeli za noge in jih glavo udarjali ob drevesa. Povedal je, da je v Crngrobu okrog dvesto trupel žensk. Zaradi tega je treba odkopati zgornje plasti v Matjaževi jami in tako priti do ostankov prvotnih trupel. Te kraške jame je treba raziskati.«

***

Rojstvo in smrt sta neločljivi dvojčici. Med njima je ljubezen, ki ju združuje v večni poljub. Smrt, ta zadnji, poslovilni človekov doživljaj, je mnogim v drugi svetovni vojni in tudi po končani vojni bil storjen na najbolj okruten način. Sorodniki se niso mogli posloviti od pokojnih, ker so bili ubiti nekje – na svoji ali tuji zemlji. Nihče jih ni objokoval, jokal za njimi in se v molitvi ločil od njih.

Ukraden jim je grob!

O njih ni zapisa v knjigi umrlih. Njih ni nikjer: niti v cerkvenih niti v posvetnih zapisih. Izbrisani so iz človeške zgodovine, skriti pred presojo o njihovi smrti, vrženi v pozabo, toda nihče nima pravice do pozabe. Cena te pozabe so človeška življenja!

Neznani grobovi, ki celo niso grobovi, temveč jame, brezna, zavržena človeška življenja, poteptano človekovo dostojanstvo, odvzeta pravica do življenja – ti kličejo in zahtevajo pravico do svojega znamenja, svojega imena, svojega križa, ki bo spominjal, da so bili ljudje.

Na žalost je še vedno na mnogih spomenikih le datum rojstva pokojnega (1893, 1904, 1920 …) in srhljiva beseda »Pogrešan«. To zaničevanje in izničenje človeka je jasna podoba sprevržene morale in vesti.

Albert Einstein je trdil, da je: »Svet nevarno mesto ne zaradi tistih, ki storijo zločin, temveč zaradi tistih, ki to mirno gledajo.«

Z nepokopanimi, povsod razmetanimi in skritimi trupli je oskrunjena zemlja.

A kaj je z vestjo storilcev takšnih zločinov? To vedo samo Bog in oni sami! Ugibamo lahko le o njihovem miru, o njihovem upanju, da bo svet vse to pozabil in da nihče ne bo šel v brezna, razkopaval kraških jam, strelskih jarkov, se spuščal v rudniške rove … Morda živijo v prepričanju, da so bila njihova dejanja pravilna in da niso storili nič, kar bi bilo nečloveško, grešno, ampak so vse to storili po svoji dobri presoji in vesti. A vest je iskrena in se ne da podkupiti, zmesti, izigrati. Vztrajna je v svoji doslednosti in pravičnosti. Ne miruje! Neusmiljeno kljuje v spomin na bodalo, zabodeno v nedolžno telo. Koplje v mozeg in kliče poslednje poglede padajočega telesa pod rafali ljudske hudobije. Grebe po kopicah zlobe in še vedno prodirajo rdeči curki iz odprtih ran. Vleče spoznanje o srhljivih gomilah trupel v breznih, vrtačah, gozdovih, na pašnikih, kjer živali raznašajo na svetlo njihov bes. Duši jih smrad razpadajočih trupel. A to so vendar bili ljudje, rojeni za ustvarjanje, za življenje, za ljubezen, za rojstvo življenja. V njih odmevajo jok otrok, krik in prošnja za golo življenje. Tečejo solze nedolžnega, ki kliče na pomoč mater z otrplimi zenicami ali celo z nerojenim pod srcem. Sesuvajo se gomile trupel in grabijo, vlečejo, trgajo pomiritev, odnašajo trenutke miru.

Ubijalcem so noči groza preteklosti; ni upanja, da bodo nekoč deležni miru in počitka. Pred njimi je tema, ki zbega in jih kliče na soočenje z njihovimi grozljivimi dejanji do sobratov.

V hrepenenju, da zaprejo brezno svojih žrtev in pogasijo požar neusmiljene vesti, se predajo alkoholu, sovražno se obnašajo do sebe in okolja, ki jih ne more sprejeti brez njihovega priznanja in kesanja za storjene zločine.

Ali sploh obstaja kesanje teh storilcev zla nad golorokimi žrtvami? Ali sploh obstaja kakšen »preganjalec« poštenosti in sočutja pri teh ljudeh, vsaj v starejših letih? S čim opravičujejo svojo okrutnost, grozljivo resnico o tatvinah, ubijanju, o oskrunjeni nedolžnosti deklet, storjenem sramotenju mater? Ali vsaj sedaj prihajajo do spoznanj, da so bili orodje v krempljih zla? Morda so še vedno prepričani, da so bila takšna dejanja upravičena!

Podobe ubitih preganjajo svoje mučitelje. Prepoznajo roko, ki jim je iznakazila telo, odvzela življenje. Sence jih spremljajo in ubijalec ne more zbežati pred njimi. Spominjajo ga na vsa mučenja, na poteptano dostojanstvo življenja. Sence brez sna in brez počitka spremljajo vsak korak, vsak dih in vztrajno čakajo svojo žrtev, živo žrtev – svojega ubijalca.

Še vedno molčijo posamezniki in skupnosti o grozljivih mučenju in pobojih. Mnogi storilci se ne odzovejo pozivu vesti h kesanju, ampak podležejo pod zadnjim klicem svojega gospodarja – zla. Kot njegovi zvesti sužnji dovolijo, da jih pripelje v neozdravljivo norost in se celo odzovejo njegovemu klicu in dvignejo roko na lastno življenje!

Sence žrtev čakajo v upanju in veri, da bo zlo klonilo pred zadnjim dihom, pred smrtjo, ki neusmiljeno grabi in odnaša dobro in zlo z bremenom, ki se je ugnezdilo na ramah, in ga bodo sneli šele pred tistimi majhnimi in ozkimi vrati večnega in edinega pravičnega Sodnika. In takrat, kdo ve?! Samo Sodnik!

Nikakor ne smemo pozabiti na nedolžne žrtve pohlepa, napuha, zla, ki so bila storjena v revolucionarnih grozodejstvih v Jugoslaviji v letih 1941–1945. Ne smemo skrivati zločinov in zločincev. Imena ubijalcev je treba izreči in jih poklicati na odgovornost za storjeno zlo, ki obremenjuje prihodnje rodove. Zgodovina naroda mora biti izpisana z resnico, z odprtimi očmi in vestjo pravičnega. Poštenost, iskrenost, odgovornost in strokovnost zgodovinarjev bodo dediščina mladim rodovom.

Današnji svet nenehno poudarja, da ima vsak človek neodtujljivo pravico do svojega življenja, dostojanstva, do … V nekaterih ustavah je zapisano, da mora biti vsak pokojnik pokopan in imeti grob. Pieteta!

A nihče, prav nihče, niti Združeni narodi ne vprašajo svojih odposlancev, kako je mogoče, da so svetovne, ugledne politične osebe, oblikovalke usode človeštva, bile desetletja izjemno gostoljubni gostitelji predsednika Jugoslavije Josipa Broza – Tita, on pa gostitelj številnim svetovnim, uglednim politikov in umetnikov.

Izigravanje! Prikrivanje resnice! In spet dediščina molka!

Vsak narod, tudi hrvaški in slovenski, upravičeno pričakujeta, da raziskovalci, zgodovinarji, psihiatri, psihologi, pedagogi svoj poklic opravljajo strokovno in etično. Od teh znanstvenikov je odvisno spoznanje resnice o zlu, ki je uničevalo v drugi svetovni vojni in po objavi miru 9. maja 1945.

Ni več nobenih opravičil niti pravice do zavlačevanja in izmikanja razkrivanju resnice o bratomorni vojni, o pobojih ne le v vojni, temveč tudi po kapitulaciji okupatorja oziroma objavi miru. To nedoumljivo zlo je v resnici zrušilo zaupanje v sočloveka, osiromašilo državo, razklalo narode. Dolg je velik, pred Bogom in človekom. Zato je nadvse upravičeno pričakovanje, da se bodo storilci zla ozavestiti, zazrli vase, priznali svoja početja sebi in javnosti.

Vsak posameznik je tvorec družbe, ki še vedno živi v nejasni in zelo obremenjeni preteklosti ter v sedanjosti hrepeni po prihodnosti, ki naj bi razkrinkala zavajajoče trditve o žrtvah, ki še danes nimajo svojega groba, torej niso obstajale; a to so bili ljudje. To niso sveče, da same zgorijo vase. Sorodniki žrtev upravičeno zahtevajo uresničitev pravice, najstarejše pravice vsakega človeka – dostojen pokop. Ko je človek prvič pokopal pokojnega, je postal človek. To ni le ljudski običaj, navada, temveč je to božji zakon, ki ga nihče ne sme zanemariti, izbrisati. Močnejši je in pomembnejši od vseh zakonov, predpisov, ustrahovanj. Pravzaprav se moramo vprašati: kakšni ljudje smo, ki kot nemi in gluhi sprejemamo dediščino molka o neizkopanih in nepokopanih žrtvah iz vojnega in povojnega obdobja. Z molkom pravzaprav potrjujemo, da je storjeni zločin upravičen, da z njim soglašamo.

Že desetletja mirno gledamo trpljenje družin pokojnika, ki nima počitka v lastnem grobu ali v skupinski kostnici. Posledica takšnega vedenja je, da zavestno nastopamo kot zagovorniki storjene hudobije – genocida nad nekomunističnim prebivalstvom. Dovolili smo, da nam je celo Evropski parlament z Resolucijo 1481 naložil, da moramo izpolniti človeško dolžnost: izkopati in dostojno pokopati trupla, ki pravzaprav ne predstavljajo več človeških teles, temveč so le še drobci nekdaj živih ljudi. Z nespoštovanjem pokojnika dokazujemo svojo civilizacijsko, osebno in narodovo raven kulture. Nedopustno je, da so na odkritih in znanih, pa tudi na neodkritih množičnih grobiščih zgrajene ceste, skladišča, zabavišča. Mnoga prikrita grobišča so smetišča. Ali bi odgovorni oblastniki dovolili, da se prek trupel njihovih staršev, otrok, sorodnikov, prijateljev zgradijo poti? Ali je to human in moralen odnos posameznika in celotne družbe? Kako visoka je civilizacija naroda, potrjujejo mnogi oskrunjeni grobovi in tudi neurejena, zapuščena množična morišča. Že samo prizadevanje za to odgovornost pričuje o nasprotni miselnosti, češ da je to preteklost, o kateri nima več pomena razpravljati in izzivati negodovanje, temveč da je treba vse to opustiti, da čas botruje pozabi in se tako konča zgodovina nekega naroda, naših narodov. Toliko bolj je zato upravičeno pričakovanje, da se postavijo spominska znamenja na mesta skupinskih grobišč ali grobov pobitih v vojni in v povojnem obdobju.

Hrvaški in slovenski narod imata pravico in upravičeno pričakujeta resničen prikaz preteklosti: dolžni smo spoštovati vse, ki so s svojim trpljenjem in z življenjem tlakovali križev pot naših samostojnih držav.

Posebej je treba poudariti tiho in skrito trpljenje sorodnikov žrtev, ki so kljub vsemu zaničevanju, poniževanju in trpinčenju od oblastnikov ostali pokončni Hrvati in Slovenci ter zvesti kristjani. Njihovo trpljenje ob srhljivem pohodu zla v drugi svetovni vojni in po njej je naloga psihiatrov in psihologov. Najbrž prav raziskovalci psihičnih posledic vojnih travm pri prebežnikih iz lastne domovine in pri sorodnikih ubitih niso izpolnili pričakovanih etičnih norm. Morda niso imeli toliko poguma in vesti, da bi pristopili k žrtvam in njihovim najbližjim, jih poslušali, se posvetovali, skušali pomagati in po človeški morali sočustvovali z njimi. Očitno so pokleknili pred predstavniki oblasti in postali njihove žrtve. Zamolčali so resnico, ki je velikanskega pomena za spoštovanje osnovnih človekovih pravic: pravice do dostojanstva, do svobode, do življenja, ki ni le pravica po družbenih zakonih, temveč tudi pravica, dana od Boga. Znanost je na mnogih področjih, ki se nanašajo na človekovo življenje, torej še vedno v kletki strahu, neodločnosti, neodgovornosti do same stroke in zato do resnice. K temu veliko pripomore politika, ki je krhka, nezanesljiva tvorba, a žal usmerja zgodovino, čeprav se zgodovina poraja in živi v notranjosti duše. Pričakujemo, da bodo zgodovinarji dosledni pri proučevanju dogodkov iz preteklosti in da bodo njihova strokovnost ter zlasti morala in vest nedvoumno vodilo pri njihovem zelo odgovornem delu za nas in prihodnje rodove Hrvatov in Slovencev pa tudi za vse, ki so zbežali iz lastne domovine in jim je prav ideološki boj presekal domovinske korenine.

Le sprava, zaupanje in odpuščanje lahko narod združijo v skupnost, ki bo spoštovana tudi zunaj državnih meja. Upamo, da stroka, zgodovinopisje, sodstvo, civilna gibanja in drugi, ki lahko pomagajo pri odpravi krivic in pri medsebojni spravi, ne bodo znova padli na kolena pred oblastjo in izgubili svojega ponosa in dostojanstva. Upamo, da strokovnost posameznih zgodovinopiscev ne bo zamegljena in spominjanje zavesno zatajevano. Verjamemo, da ne bo več tako zelo različnih razlag za isti dogodek na istem kraju in v istem času.

Od sodišč upravičeno pričakujemo obnovitev sodnih procesov za vse obsojene, pri katerih še vedno obstaja dvom, da so bili po krivici kaznovani oziroma za izrečeno kazen ni bilo neizpodbitnih dokazov.

Delo vseh znanstvenikov ne bo imelo prave vrednosti in značaja, če ne bo podprto z glasom oblasti in uveljavljeno v zakonodaji.

Žal je danes človek oropan nujnih življenjskih vrednot. Niti država nima spoštovanja do človeka in tako zanemarja in izničuje družinsko zakonodajo. Z vidika starševstva je zelo neodgovorno, da rodovom zapuščamo dvomljivo ali celo neresnično zgodovinsko podobo svojega časa, ki je najbogatejša dota vsem rodovom. Zgodovina je ogledalo naroda, arhivi naj bi bili resnica narodnega življenja, jezik pa znamenje imena in obstoja. Narod, ki ne zna ceniti in varovati teh znamenj, se je sam sebi izneveril in podlegel političnim viharjem in materialnim zahtevam pa tudi ugodnostim mogočnikov z drugačno zgodovino, arhivi in jezikom.

Vsem žrtvam hvala za vse, kar so prestale. Njihova srhljiva smrt naj bo opomin znanstvenikom pri njihovem odkrivanju resnice, ki so jo dolžni razkriti zanamcem in vsem, ki se žrtev spominjamo ne le ob obletnicah, temveč sleherni dan v upanju, da bomo skupaj z voditelji naših držav prižgali svečo žrtvam bratomorne vojne in iskreno rekli hvala živim žrtvam, da so zmogle prestati gorje, ki ga je na njihovem telesu in razumu udejanjil znanec, sošolec, prijatelj ali celo sorodnik, vsem pa je skupno ime zločin. Res pa je, da samo mrtvi vedo vso resnico!

[Stran 146]