Vladimir Kos je bil rojen v Murski soboti 2. junija 1924, kjer je tudi preživel otroštvo, kmalu pa se je družina preselila v Maribor. Osnovno šolo in klasično gimnazijo do 5. razreda je končal v Mariboru in že kot nižji gimnazijec je pisal prve pesmi. Pesmi je tedaj objavljal v ljubljanskem dnevniku Jutro in dnevniku mariborske klasične gimnazije Večernik. Zanj je pisal tudi druge prispevke, objavljal pa tudi v Mladem Prekmurcu. Gimnazijsko šolanje je prekinila druga svetovna vojna.
V začetku vojne so Nemci očeta obsodili na smrt, pa je očetov prijatelj, Nemec po rodu, interveniral, da so družino odpeljali v gore v Srbijo, Vladimir pa je pobegnil v Ljubljano, ker je hotel končati gimnazijo. Nemci so ravno v tistem času po Mariboru lovili fante, stare sedemnajst let in več za na fronto. Čez nemško mejo je pobegnil s ponarejenim potnim listom, ravno dan pred razglasitvijo Maribora za nemško mesto. Nemci so prebivalcem namreč dali 24 ur časa, da tisti, ki želijo kam oditi, to storijo, potem pa bo to postalo nemško mesto po nemškem pravu. Ponarejen potni list mu je istega dne posredovala babica, ki je dobro znala nemško in v Mariboru imela dobre zveze. Še danes ne ve, kako ji je to uspelo. V Ljubljano je odšel z zadnjim vlakom. Bilo je maja 1941, nekaj tednov po zasedbi. Pri Zidanem Mostu je stopil na vlak nemški policist in pregledoval dokumente. Poleg njega je bil v kupeju človek s črnimi očali, ki se je obnašal kakor slepec in je pritegnil vso pozornost policista. Tako je njega pustil pri miru in potnega lista ni natančno pregledal.
V Ljubljani je imel sorodnike, pri katerih se je naselil, vendar je bil del tega sorodstva globoko v OF. Nekateri izmed njih so bili znane javne osebnosti, kot recimo slikar Ivan Kos. Čeprav se ni strinjal s sorodniki, ga niso izdali. Takrat so mu celo pomagali. Ko je šel v gimnazijo na izpit, so ga fašisti aretirali. Moral je z njimi v kasarno in odpeljali so ga v Gonars brez sleherne obsodbe, skupaj z nekaterimi drugimi dijaki. Bilo je leta 1942. Med potjo je bil priklenjen na drugega jetnika. Z vlakom so potovali celo noč. V taborišču je bil samo številka, kljub temu pa fašisti niso ravnali tako surovo kot nacisti. Zaznati je bilo mogoče pritisk papeža Pija XII. nanje, saj jih je ves čas opominjal. V taborišču so slabo jedli: vsak dan le juho; preštevali so posamezna zrna riža. Samo ob božiču so dobili rdeče vino, od katerega je bila večina potem pijana, saj so bili želodci prazni. Starejši ljudje so umirali zaradi tifusa. Po nekaj mesecih v takem okolju človek dejansko otopi. Papež Pij XII. je dosegel, da so iz taborišča izpustili bolne in mladoletne, zato je bil po desetih mesecih odpuščen, vendar to ni bilo samoumevno, saj ni spadal v nobeno od omenjenih kategorij. Zgodilo pa se je tako: nekega dne je videl, kako so se nekateri mladi v taborišču postavili v vrste, ni pa vedel, zakaj. Postavil se je v vrsto, ker je mislil, da gre verjetno za delitev hrane. Spoznal je, da pravzaprav gre za zdravniško komisijo glede izpustitve. Izvedel je, da je prišlo dovoljenje, da lahko pošljejo domov bolne in stare do 16 let. Vladimir je imel 17 let. Zdravnik, ki jih je pregledoval, je bil Italijan, medicinska sestra pa je govorila tudi slovensko. Vprašala ga je, koliko je star. Povedal je po resnici, da 17. Gledala ga je z usmiljenjem, ker je bil ves shujšan. Ni vedela, kaj naj stori, tedaj pa je zdravnik rekel: napiši 16. Italijan je torej imel usmiljenje, zaradi česar je še vedno ganjen. To ga je utrdilo v izkušnji, da vedno povsod najdeš tudi dobre ljudi. Po desetih mesecih taborišča se je vrnil v Ljubljano. V treh mesecih, ki so sledili, je moral končati klasično gimnazijo, in ker mu taborišče kljub oslabelemu telesu spomina ni vzelo, ampak celo izostrilo, jo je z lahkoto in odlično končal. Matura je bila pisna. Po maturi je prosil za vstop v ljubljansko bogoslovje, ki je bilo še slovensko, saj so Italijani v Ljubljani še vedno dopuščali slovenski pouk.
Ko je Italija kapitulirala, so Ljubljano zasedli Nemci. V bogoslovje ga je sprejel škof Grregorij Rožman. Po letu dni bogoslovja so Nemci prisilili semenišče, da fante pusti v njihovo vojsko. Rožman jim je poslal pismo, da so po cerkvenem zakoniku v takih razmerah oproščeni bivanja v bogoslovju in da se po želji lahko pridružijo vojaškim formacijam. Naj se vsak sam odloči, kaj in kako bo, k Nemcem pa ni spodbujal nikogar. Načelno sta bili dve možnosti: ali k domobrancem ali pa k Nemcem na sovjetsko fronto. Tretja možnost je bila oditi v delovno organizacijo Todt, ki je je kopala tankovske jarke po celi Sloveniji. V nemške enote se nihče ni javil. Vladimir se je javil k domobrancem. To se je zgodilo oktobra 1943.
Kot domobranec je imel priložnost spoznati tako taktiko nasprotnikov kot domobrancev. Postal je celo član specialne tajne policije pri domobrancih, ki je raziskovala sodelovanje med gestapom in komunisti. Center so imeli v Kranju. Odkrili so, da sta si član OF in član gestapa vsak dan med 10. in 11. uro, na Zmajskem mostu v Ljubljani, izmenjala seznama protikomunistov in nasprotnikov Nemcev. Nekdo (verjetno član OF) je njihovo skupino izdal in Nemci so jih v Kranju ujeli. Oboroženi z mitraljezi (kot očitno silno nevarno skupino) so jih peljali v Ljubljano ter jih začasno zaprli na Ljubljanski grad. Obsojena je bila vsa skupina, in sicer na taborišče Dachau, posredno na smrt. Ko je bil v zaporu, so še bombardirali Ljubljanski grad, vendar so bombe letele na vrt v bližino, gradu pa niso zadeli, kar je bila spet čudežna rešitev. V ruševinah gradu bi lahko vsi umrli. Po raznih zvezah, ki jih je imel general Leon Rupnik, ter po posredovanju nekaterih drugih ljudi so jih Nemci spustili na svobodo, vendar so jih nadzirali vse do konca vojne.
Ko se je vojna končala, se je Vladimir skupaj z drugimi begunci umaknil na Koroško v Vetrinj. Vojaško obleko je zamenjal s civilno. Tam jim je prišlo na uho, da so komunisti tiste, ki se niso umaknili, ujeli in postrelili. Niso mogli verjeti, da so se represalije začele tako hitro. Domobranska vojska je bila prodana, kar je sedaj zgodovinsko dokazano. Obstajajo knjige v angleščini o tej prodaji, nekaj pa je prevedenih tudi v slovenščino. Kaj je bila cena pri prodaji med Titom in Angleži, se natančno ne ve. Govorilo se je o zlatu in tobaku. Ko je videl, kaj se dogaja, se je skušal z nekaterimi drugimi prebiti čez Dolomite na italijansko stran. Tedaj je bil spet po posebni Božji previdnosti rešen smrti. Med potjo čez Dolomite je v gorski koči naletel na angleškega agenta, ki ga je aretiral in poslal v zapor v Celovec. Sodnik ga je vprašal, če želi oditi v Jugoslavijo pa je zavrnil. Odpeljali so ga v begunsko taborišče, ki je stalo tik ob meji med Avstrijo in Italijo. V tem je Vladimir videl angleški smisel za humor, saj bi od tu zlahka prebegnil na drugo stran. Ko je res zbežal, so ga na poti imeli za italijanskega mladeniča, ki se vrača domov, saj je znal dobro italijansko. Potoval je na različne načine, tudi s kamioni. Ustavil se je v begunskem taborišču južno od Padove, ki je bil v praznem delu benediktinskega samostana Praglia.
Škofa Antona Vovka je obvestil, kje je, in ta mu je poslal sporočilo, naj gre študirat v Rim na Gregoriano in biva v mednarodnem kolegiju Germaniku. V Pragli ga je iskala Ozna, vendar ga ravno takrat ni bilo doma. Ko se je vrnil, so ga drugi opozorili na to. Član Ozne je bil eden njegovih sorodnikov, ki naj bi ga aretiral. Uro pred ponovnim prihodom Ozne v taborišče je odšel proti Rimu, kamor ga je poslal škof. Ker so tam že dobili pismo od škofa, da pride, so ga prijazno sprejeli. Tam se je pobliže srečal z jezuiti, ki so vodili kolegij; vzgoja je bila v jezuitskem duhu, vendar ne za vstop k jezuitom. Tedaj je veljalo, da mora vsak gojenec v primeru, da prestopi k jezuitom, dobiti za to posebno dovoljenje od svojega škofa in posredno tudi od papeža. Ko se je po študiju res odločil za jezuitski red, je škof Vovk pristal na to v veri, da bo namesto njega dobil drugega bogoslovca. Dobil ga je res, in to ne le enega. To, kar ga je pritegnilo pri jezuitih, je bila njihova odprtost svetu. Biti kartuzijan ni bila nikoli njegova izbira niti da bi bil član kakšnega drugega reda, ki živi v samostanu. Za to se ni čutil poklican. V Germaniku je bil skupaj osem let; opravil je doktorat iz teologije in iz filozofije. Ko je vse to končal (bilo je leta 1953), je vstopil k jezuitom.
Prav tedaj je generalni predstojnik jezuitov Jansens prosil za prostovoljce za Japonsko, ki se je po vojni odpirala krščanstvu. Pred vojno so namreč mnogi misijonarji tam zgubili živce in odšli, saj so morali skoraj vsak dan na policijo ali pa jih je japonska policija obiskovala kar na domu, saj so bili tretirani kot vohuni. Javil se je, da odide na Japonsko, čeprav o Japonski ni imel pojma. Za potrditev odhoda sta bila dva pogoja, ki jima je kandidat moral ustrezati: biti je moral telesno zdrav, še posebej imeti zdrava pljuča in srce (klima na Japonskem je težka in vlažna) ter talent za tuje jezike. Ker je vsaj v določeni meri ustrezal obema pogojema, so mu dovolili, da gre. Od tistih štirih patrov, ki so ga spraševali za sprejem k jezuitom, so bili trije navdušeni nad odhodom na Japonsko, eden pa je temu nasprotoval in želel, da ostane profesor v Rimu. Ker je ob koncu prevladala odločitev za Japonsko, so mu svetovali, da gre v noviciat na Irsko kot staro misijonsko deželo, ki mu bo znala dati dobre nasvete za odhod v misijone. Od 1953 do 1956 je bil tako v noviciatu na Irskem. Po noviciatu je leta 1956 odšel na Japonsko.
Na Japonsko se je podal z ladjo z angleške luke Southampton. Plovba je trajala približno pet tednov. Skozi Sueški prekop so pluli tri mesece pred sueškim konfliktom. V pristaniščih, kjer so se ustavili, je pisal pesmi, ki so sedaj zbrane v pesniški zbirki Cvet, ki je rekel Nagasaki. Kasneje jih je uredil France Pibernik. Od tedaj naprej je vse do danes pisal pesmi v slovenščini, da je ohranil stik z njo. Prek poezije je vedno bolj odkrival gibčnost in bogastvo slovenščine.
Ko je prišel na Japonsko, je takoj začel študirati japonščino. Na začetku ni imel pravega učitelja, saj mu ni znal razložiti japonske slovnice v primerjavi s kakim evropskim jezikom. Sčasoma je ugotovil, da to dejansko ni lahko, saj se je japonščine težko naučiti iz knjig. Treba jo je namreč prakticirati, govoriti v konkretni situaciji. Eno leto je jezuite – pripravnike na duhovništvo učil fundamentalno teologijo v Tokiu, in sicer v latinskem jeziku. Tako bi lahko preživel v misijonu le z znanjem latinščine in angleščine kot jezika komuniciranja, vendar je želel biti Japoncem še bliže. Prosil je za bolj intenziven študij japonščine, ki je trajal dve leti. Zanimiv je dogodek, ko se mu je japonščina odprla. Nekega dne med študijem japonščine je šel zapret okno, pod katerim so otroci igrali nogomet ter ga motili s kričanjem. Ko je prišel do okna je razločno razumel pomen: »Zadel sem.« To ga je izredno razveselilo in mu vlilo poguma pri študiju. Počasi je toliko vstopil v japonščino, da je lahko pridigal po župnijah, kamor so ga vedno pogosteje vabili. Japonci so ga pogosto vprašali, od kje je, saj ni govoril z akcentom posameznih evropskih jezikov, ampak popolnoma japonsko. Pravi, da se je treba zelo zbrati, če hočeš razumeti in dobro govoriti živo japonščino. Ko je ta študij končal, so ga prosili, da bi predaval nemščino in angleščino, potem pa še filozofijo v angleščini na jezuitski Univerzi Sofia v Tokiu. Dolga leta je potem ostal profesor filozofije na tej univerzi, hkrati pa deloval tudi socialno. Na obrobju Tokia je pomagal otrokom sirotam ali pa družinam, kjer so bile matere samohranilke. Šlo je za najnižji socialni sloj, ki na Japonskem seveda tudi obstaja. Trudil se je nekaj narediti tudi za bolne otroke (telesno in duševno), ki niso imeli denarja za zdravljenje. Za te otroke je zbiral denar ves čas bivanja na Japonskem. Sodeloval je tudi pri gradnji doma za revne starejše, ki niso mogli plačati oskrbovalnine ali pa jih sorodniki pri tem niso hoteli podpirati. Vse te inštitucije, ki so jih ustanovili, so sedaj v državni lasti.
Glede inkulturacije na Japonskem pravi: »Inkulturacija je bila za nas, jezuite, vedno nekaj povsem samoumevnega in o njej nismo niti govorili. Če si misijonar, moraš postati popolnoma njihov. Vsekakor pa do neke mere vedno ostaneš tujec, saj nekakšna pregrada vedno ostane.« Vladimir pravi, da bi kot misijonar lahko ostal član svoje matične province, vendar je, takoj ko je bila ustanovljena japonska jezuitska provinca, kot prvi tuji jezuit vstopil vanjo. Sedaj že 64 let biva na Japonskem.
Pa še nekaj v odnosu do komunistične Jugoslavije. Ker je iz vojnega časa vedel kar nekaj stvari o sodelovanju gestapa in OF, ga je jugoslovanska tajna policija ves povojni čas spremljala, vse do osamosvojitve Slovenije. Ve za prisluškovanje telefonskim klicem oz. pogovorom z domačimi v Sloveniji. Meni, da je Udba lahko precej izvedela o japonski prehrani ter klimatskih razmerah, več pa ne. Ozni je v Italiji za las ušel, kot je bilo že omenjeno zgoraj. Še na Japonskem ni zaupal nikomur iz Jugoslavije ter se izogibal stikov z njimi. Zaupal ni niti delu lastnega sorodstva vse do osamosvojitve Slovenije. Slovenski potni list je po posredovanju brata Boža dobil šele leta 1995 in takrat se je prvič vrnil v domovino; torej po petdesetih letih. Od tedaj je pogosto prihajal in predaval po različnih izobraževalnih inštitucijah ter pričeval po župnijah. Pri Založbi Dravlje je izdal večino svojih pesmi, nekaj pa tudi pri kateri od drugih založb. Pisal je tudi prozo, ki pa jo je izdajal izključno v mednarodnih slovenskih emigrantskih revijah, v Sloveniji pa nikoli.
Zanimiv je nesporazum v slovenskih emigrantskih krogih, ki se je zgodil ob izdaji prve pesniške zbirke po drugi svetovni vojni z naslovom Dober večer, Tokio, ki jo je izdal v samozaložbi. Nekateri starejši duhovniki so bili ogorčeni, kaj piše in da je vsebina nekaj strahotnega oz. pohujšljivega, naj mu jezuiti vendar prepovedo pisati. Pater Anton Prešeren mu je iz Rima prijazno pisal, naj drugič pošlje pesmi v pregled, preden jih bo izdal. Tisto zbirko je potem večinoma moral vreči v koš, ker ni šla v promet. Ko pa je Vladimir Truhlar, ki se je na poezijo spoznal, pisal p. Prešernu in jezuitskemu generalnemu predstojniku, da Vladimir Kos ne piše ničesar slabega, da je vsebinsko nesporen, se je situacija spremenila. Od takrat je smel objavljati brez pošiljanja v branje ali kake druge cenzure.
Četudi je sedaj v domu za starejše duhovnike, pri svojih 96 letih še vedno ustvarja kaj novega. Vesel je, da je na Japonskem, in tam želi tudi umreti. Njegov nasvet za izžarevanje veselja: če si katoličan, kristjan, potem živi krščansko življenje tudi praktično.
Še nekaj zanimivih informacij o Japonski, ki jih je povedal med obiski v Sloveniji:
• Prvi japonski jezuiti so delovali že pred 2. svetovno vojno, potem pa se je število polagoma povečevalo. V Tokiu je danes okrog sto jezuitov, in sicer večina v jezuitskem univerzitetnem okolju v Tokiu, od tega polovica Japoncev.
• Krščanstvo je za Japonce privlačno, vendar je zelo pomemben pravi pristop. Najpogosteje spoznajo krščanstvo po prijateljih ali pa prek preizkušenj, ko npr. nekdo zboli pa ga prijatelj katoličan obišče ter mu govori o veri. Velik vpliv nanje imata krščanska poroka in pogreb. Glede poroke cenijo to, da se poročiš pred nekom, ki je predstavnik Boga in ima poroka zato seveda večja vrednost. Sicer se Japonci lahko poročijo tako, da par na državno upravo prijavi, da je poročen. To je pomembno predvsem glede državljanstva in drugih pravic na Japonskem. Glede pogreba jih nagovarja vstajenje od mrtvih. Od kristjanov slišijo, da ni nobenega dvoma o tem, da se s smrtjo začne novo življenje. Temu se čudijo. Katoliške molitve pri pogrebu jih nagovorijo. Nekateri gredo po pogrebu na skrivaj v cerkev, kjer skušajo najti še več informacij o krščanstvu.
• Družinska vez veže Japonce od vasi do velikega mesta. Držijo skupaj. Ker katoliški nauk zelo ščiti družino, ima lažji dostop do japonske duše. Krščanstvo se počasi in potrpežljivo širi tudi prek družin. Tisti, ki postane katoličan, temu ostane zvest. Če bi prišlo do ponovnega preganjanja, potem bi ti novi katoličani zdržali. Imajo, hvala Bogu, vero.
P. Vladimir Kos je pisal pesmi le v slovenščini
Pesmi je začel pisati že kot dijak in študent. Prva zbirka z naslovom Marija z nami na tuje gre je izšla v begunskem taborišču, prav tako naslednja, tretjo zbirko Dober večer, Tokio, je izdal na Japonskem, nekaj naslednjih pa je izšlo v Argentini. Po osamosvojitvi so njegove pesmi izhajale tudi v Sloveniji: izbor pesmi iz več zbirk in samostojna zbirka O, svetloba, voda, zrak; samostojno je izšla tudi knjiga Eseji z japonskih otokov. Pri jezuitski Založbi Dravlje v Ljubljani je izšlo 13 njegovih pesniških zbirk: 100 pesmi in ena je gotovo zate; Rapsodija svetlobe; Gora Fudži, čuješ serenado; Halo, japonske zvezdice; Ob rahlo se tresoči tokijski harfi; Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov; Pesmi ob spremljavi valčkov našega in Tihega oceana; Pesmi z japonskih otokov; Pesmi ob tihomorskih valovih; Pesmi iz dežele dehtečih oranž; Tebi, sirota Slovenija, 1000 in en verz; Pesmi izpod pečarovske laterne; Ko se gruden nasmehne. Redno objavlja tudi v literarnih revijah, zlasti v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, njegove pesmi so pogoste tudi v Družini.
V njegovih pesmih so prisotne domovinske teme, kot tudi teme, povezane z doživljanjem narave, občasno pa je uporabljal celo japonske literarne oblike, kot sta haiku in tanka. Izrazito domovinsko zavzetost za Slovenijo kaže v zbirki Tebi, sirota Slovenija 1000 in en verz. Celotna njegova poezija je tematsko prežeta s krščanstvom, kjer motivno izstopajo pesmi Mariji ali o Mariji. Njegove pesmi in proza vsepovsod izražajo duhovno izkušnjo, ki jo posreduje preko podob iz narave ali preko globokega osebnega razmišljanja, ki mestoma preide v pravo molitev. Pri tem seveda ni zanemarljivo dejstvo, da je redovnik in duhovnik. Njegova poezija kaže veliko razgledanost in skupaj s p. Vladimirjem Truhlarjem ju lahko štejemo za prva slovenska modernista po drugi svetovni vojni, saj sta imela širok razgled po svetovni literaturi in seveda svobodo pisanja, česar v Jugoslaviji ni bilo. P. Vladimir Kos je pesmi ves čas pisal le v slovenščini in vse življenje ostajal povezan z domovino.
Slovenija se je počasi začela zavedati njegove veličine
Ob dnevu samostojnosti leta 2004 ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z zlatim redom za zasluge. Odlikovanje je dobil za književni opus, za prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter za človekoljubna dejanja. Leta 2014 pa je za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada.
Ob 70-letnici njegovega duhovništva (železni maši) so v Dravljah v Ljubljani pripravili literarni večer z njegovim življenjepisom, poezijo in eno od proznih črtic.
Viri: Intervjuji na TV Exodus s p. Kosom, osebni pogovor
**** Fotografije, pri katerih avtor ni naveden, so iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929. Takrat so bile last pesnikovega brata Boža Kosa, zdaj pa verjetno njegovih potomcev, torej lahko napišete (Iz knjige Slovenski književniki, rojeni od leta 1920 do 1929, last družine Kos). Strokovnjaki pravijo, da glede dovoljenja ne sme biti problem, če so bile že objavljene.
druzina
Družina Kos pred drugo svetovno vojno: od leve proti desni sedijo otroci Vladimir, Ksenija, Karmen, Božo, Boris zgoraj, mama, oče in dedek.
Birma
Dva brata sta šla hkrati k birmi – Vladimir je večji – boter pa je bil zelo premožen, imel je že avto in je lahko kupil vsakemu zlato uro.
Kos
Vladimir Kos je kot begunec v avstrijskem taborišču uredil in izdal pesniško zbirko Marija z nami je odšla na tuje.
Trije
Dr. p. Vladimir Kos z japonskim in nemškim prijateljem v Hirošimi leta 1958
Poroka58
Kot misijonar na Japonskem večkrat prisostvuje tudi poroki, kjer se po stari navadi ženin in nevesta oblečeta v tradicionalna oblačila.
slov
Kadar je prišel v Slovenijo, se je vsako leto odpravil tudi na kako romanje ali potovanje. Z župnikom Jožetom Hozjanom iz Pečarovec v Prekmurju in njegovim ključarjem je odšel tudi v Lurd.
Karikatura
Karikaturist Božo je ponosen na svojega starejšega brata Vladimirja, ovekovečil ga je tudi na karikaturi; napis nad karikaturo pa spričuje, da je tudi starejši brat ponosen na mlajšega.
Odlikovanje
Leta 2004 je dr. p. Vladimir Kos dobil državno odlikovanje zlati red za zasluge, ki mu ga je na slovenskem veleposlaništvu v Tokiu podelil slovenski veleposlanik Robert Basej.
Portret
P. Vladimir Kos na obisku v prostorih Družine septembra 2019 (Foto: Tatjana Splichal)
Literarni večer
V soboto, 10. oktobra, po večerni maši so v draveljski cerkvi izvedli literarni večer, posvečen p. Vladimirju Kosu. (Foto: Tomaž Celarec)
[Stran 133]