Vodnik je segel v žep in potegnil iz njega ključek za mojo žabico. Odklenil jo je in mi snel verigo. Morda je opazil, da se ljudje spogledujejo in zgražajo. Morda se je spomnil, da sem duhovnik. Ne vem. Spoznal sem, da ima dobro srce.
Sestra je stala pri vratih našega kupeja. Odleglo ji je, ko je videla, da sem prost. Z očmi sva se pogovarjala. Zelo rad bi jo vprašal, ali je mama srečno prinesla pisma. Z ustnicami sem zlogoval »ma-ma« in s prstom pisal po dlani. Dolgo časa je ugibala, kaj ji želim povedati. Končno je razumela in pritrdila. Oddahnil sem si.
Vlak je počasi puhal proti Podbrdu. Sredi predora pa se je sprostil in zdrvel proti Bistrici. Triglavsko pogorje je sijalo v jutranjem soncu. Zdelo se mi je, da se mi vse te lepote odmikajo. Morda jih ne bom več nikdar videl. Zato sem jih še bolj požiral z očmi in hkrati trpel.
Kraji Tolmin, Kobarid, Idrsko, zimski dan, naletavanje snežink, pešpot po teh krajih … Lep, romantičen začetek, a se tako rekoč v momentu sprevrže v nočno/dnevno moro duhovnika, ki si še dan poprej niti predstavljati ni mogel, kaj vse ga čaka. Čez noč je pristal v samici in na nočnih zaslišanjih. Zaprt, in to brez razloga. No, bil je pač duhovnik po duhu in resnici in ga je bilo treba prevzgojiti, prva leta po ruskem muštru, se pravi merilih stalinizma, potem pa titoizma.
Mraz, lakota, poniževanja ni bila več romantika, ampak čisto razosebljanje. Bil je čas, ko mu je bil edini prijatelj in hvaležna družba pajek v celici. In ko so ga porinili že čisto na dno, mu je posijal žarek upanja s trkanjem iz sosednje celice, kar pa se je potem lepo pletlo, vse do vrhunca na božični večer z blagoslovom in prižiganjem svečke, ki so jo naredile sojetnice iz povoščenega papirja. Čeprav je doživljal še vrsto ponižanj, je od tu naprej pot malce svetlejša. Svetlejša tudi zaradi sotrpinov (duhovnikov), ki jih je srečaval ali bil z njimi skupaj v celici ali pa gradil na Žalah stanovanjske bloke. Ob svojevrstni iznajdljivosti je čas tekel hitreje. Še laže pa je nosil ta križ, ko je v celico dobil tudi knjige, ob katerih si je osveževal misli, se učil novih jezikov. Vseeno pa je bilo to sedem dolgih let. Sedem mesecev samice, sedem let ječe in leto dni brez prijatelja – brevirja. O tem je napisal pesem. O knjigi vdani, prijatelju zvestem, po katerem je hrepenel noč in dan.
Govorimo o knjigi, ki jo je napisal duhovnik in pisatelj Jožko Kragelj in je izšla pred tridesetimi leti pri založbi Družina. Gre za pripoved primorskega duhovnika, enega od mnogih, ki je izkusil strahote procesov in ječ v času socialistične Jugoslavije. Kragelj se je rodil leta 1919 v Modrejcah, današnjem Mostu na Soči. Po končanem teološkem študiju je bil posvečen v Gorici, potem pa je deloval v različnih krajih po Primorskem. Kot dober govornik je vodil tudi ljudske misijone. Rad je zbiral narodno blago, kot pisec, prevajalec ali urednik pa je sodeloval z različnimi založbami, največ z goriško Mohorjevo družbo. Konec leta 1948 ga je zaprla udba, leto kasneje pa je bil na t. i. Tolminskem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo. Kazen je bila pozneje spremenjena v dvajset let prisilnega dela. Svoja leta po upokojitvi je rad preživljal na Sv. Višarjah. Umrl je pred desetimi leti, novembra 2010 v Vipavi.
Kragljeva pripoved bralca pritegne, pretrese in ga popelje v razmišljanje o današnjem času, ko imamo, vsaj v razvitem svetu tako rekoč vsega preveč. In v tem svetu obilja se človek vpraša, koliko pa smo hvaležni za to obilje. Ne samo, da nismo hvaležni za mano, ki nam je praktično dana, celo razmetavamo z dobrinami. Ali smo hvaležni recimo za to, da živimo v miru, v svobodni državi, da lahko svobodno izražamo svoja mnenja, stališča, ali smo hvaležni, da enostavno lahko nekje smo? Da se lahko, kadar je mraz, oblečemo, pokrijemo z odejo? Kdo je bil že kdaj resnično lačen? Danes, ko imamo jedce po sili in po modi, bi si skoraj upal reči, da če bi takšen človek pristal v ječi, bi verjetno tam postal vsejedec. Želja po vsaj minimalni hrani, hrepenenje duhovnika po večni hrani, hrepenenje dušebrižnika po svojih faranih. Vse to je bilo političnim zapornikom krateno in onemogočeno za dalj časa.
Zaslišal sem otroške glasove. Na cesti sem zagledal nekaj dečkov in deklic, ki so si skrivnostno šepetali in s prstom kazali proti hiši. Z radovednimi očmi preleteli pročelje in okna.
»Tam notri imajo pa zaprte ljudi,« je rekla deklica.
»Kje pa?« je radovedno vprašal največji deček.
»Glej! Tam notri!« je ponovila deklica in s prstom kazala proti mojemu oknu.
Spreletelo me je po vsem telesu. Spomnil sem se livških otrok in nedeljskih popoldnevov, ko smo se skupaj igrali in peli.
Zagledali so železno mrežo nad prizidkom.
»To bi bilo dobro za kokoši!« je rekla deklica.
»Ne! Bolj pripravno bi bilo za zajce!« jo je popravil največji deček.
»Ampak, to ni za živali,« je hitela tista, ki je prva spregovorila. »Tu notri so ljudje!« S posebnim poudarkom je rekla »ljudje«.
Za trenutek so utihnili in buljili v mrežo in križe v oknu.
»Bogve, če je kdo notri?« je nadaljevala deklica.
Srce mi je začelo burno utripati. Blizu smo si bili, vendar daleč. Vsi pa smo čutili bližino drug drugega.
Moje celice so spomini, a jih avtor tako občuteno zapiše v zgodbo, da lahko podoživljaš vse tiste mrzle bunkerje, vlago, smrad, nočna zaslišanja brez konca in kraja, predvsem pa brez vsakega smisla. Začutiš pa tudi pomlad, sončni žarek skozi okno ali ob prijaznem pazniku. Slišiš peti siničko, slišiš zvon ki vabi k polnočnici. In ko se potem na večer oglasi ave Marija iz cerkve na Gori, se ti milo stori. Vseeno hvaležen, da nisem tam in da to samo berem.
Takih ljudi s tako močno hrbtenico verjetno ne delajo več. Njega so dolžili za vse, ga upogibali, krivili, niso pa ga zlomili. Marsikoga so. Morda mu je bila pri tem v pomoč tudi mati, ki ga je razumela, se je že od prvega trenutka dalje zavzela zanj, mu pošiljala pakete, trpela ponižanja.
Ob zidu pred vhodom v dvorano sem zagledal mamo in obe sestri, ki sta bili doma. Starejša je bila tiste dni v zaporu.
Zabolelo me je, kot bi mi nekdo zadrl bodalo v srce. Vesel sem bil, da sem videl mamo od blizu, po drugi strani pa me je bolelo, ker sem vedel, koliko gorja ji bo prinesel ta dan.
Srečala sva se z očmi. Žalosten so bile. Solza se ji je zaiskrila v njih. Zdelo se mi je, da v njih berem očitek. Zakaj si nam pripravil to žalost? Hkrati pa sem videl razumevanje, sočutje, usmiljenje, tolažbo.
Mati premore vse.
Res je minilo že trideset let od izida Mojih celic. To je bila sploh ena prvih knjig, ki je prinašala tovrstno pričevanje, a knjiga še vedno navdihuje, še vedno ima vrsto sporočil za današnji čas … Navsezadnje se hitro izgublja tudi vedenje o realnem življenju v socializmu, tako da je vse bolj koristna za streznitev tudi v tem smislu.
Jožko Kragelj za Ognjišče leta 1999:
Osem mesecev po pomilostitvi mi niso povedali, da smrtna obsodba ne velja več! Tako sem bil v tem času v smrtni celici včasih z več ali manj sojetniki. Videl sem, kako so nekatere vodili v smrt … Vrh tega pa je pršel k meni prvi zasliševalec in me vprašal, kako je. Odgovoril sem mu, če si lahko predstavlja, kako je v smrtni celici. Potem vzame iz žepa papir in reče: »Bo kmalu bolje. Tu imate potrdilo, da je vrhovno sodišče potrdilo vašo smrtno obsodbo. Imate možnost, da naredite prošnjo za pomilostitev na prezidij v Beograd. Ampak, Kragelj, saj ni upanja. Primorske ne boste več videli! Zdravo.« Ko sem prišel v celico, so jetniki planili name z vprašanji. Ko sem jim povedal, so rekli: »Sadist! Kaj je imel od tega, da ti je to povedal!« Pa je že dobro vedel, da sem pomiloščen. /…/ Nobenemu duhovniku niso sami nič povrnili. Tudi meni ne. Nasprotno, ko sem delal pro šnjo za pokojnino, so poslali potrdilo moje smrtne obsodbe. /…/ Kdor je bil zaprt, je bil zaznamovan. Na Ligu (Marijino Celje), so me mladi prosili, da bi jih naučil kakšno igro. Lotili smo se, a je prišla prepoved: »Ne sme, ker je bil zaprt!«. V Novi Gorici naj bi imel predavanje o Trinku. Na dan predavanja je prišel človek, ki me je povabil, in rekel: »Čez plakat za predavanje sem moral dati pas: »Predavanje odpovedano«, ko so videli, kdo bo predaval. Pa še dogodek iz leta 1987. V Batujah smo postavljali ploščo Lojzetu Bratužu. Ko so zvedeli, da naj bi nastopal z mladinskim zborom, je organizator moral nesti na občino program pesmi! Sprva so sploh rekli, da ne smem niti nastopati. Ta mož pa je vztrajal, naj povedo, zakaj ne bi smel. /…/ V povojni dobi se je prikazovalo, da se je zgodovina Slovencev začela leta 1941. Odpisani so bili tigrovci, ki so se prvi borili proti fašizmu, odpisani duhovniki, ki so ogromno storili za slovenstvo …