Delo za Zavezo mi je bilo zmeraj v veselje.

D

Pogovor z Markom Kranjcem

Letos 22. aprila je praznoval devetdeseti rojstni dan Marko Kranjec. Kot lektor in korektor je sodeloval pri Zavezi skoraj od začetka. Mnogo je prispeval k njeni boljši jezikovni podobi. Ker je razgledan po literaturi, pozna dogajanje na Slovenskem in ima odličen spomin, je marsikdaj opozoril na netočnosti v pregledovanih člankih in tako prispeval k njihovi kakovosti. Brez takih sodelavcev bi bila revija Zaveza manj kvalitetna, zato je prav, da ga predstavimo.

Marko Kranjec je po rodu Ljubljančan. Rodil se je na Mirju 22. aprila 1930, vendar je vso svojo mladost preživel za Bežigradom v Jakšičevi (takrat Costovi) ulici, kjer je njegov oče sezidal hišo za svojo šestčlansko družino. Ko si je ustvaril družino, se je Marko preselil za dva kilometra proti Ježici v Hubadovo ulico. Osnovno šolo je obiskoval na vadnici pri učiteljišču, nato pa se vpisal na Državno klasično gimnazijo, istočasno z Justinom Stanovnikom. Končal je slavistiko in se zaposlil v slavistični knjižnici na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je svoje delo opravljal do upokojitve 1996. leta. Ves čas je knjižnico vodil, skrbel za njeno posodabljanje in bogatitev ter uvajal nove sodelavce. Za razvoj knjižničarstva in bibliografsko publicistično dejavnost je 1983. leta dobil Čopovo priznanje in 1993. še priznanje Filozofske fakultete v Ljubljani. O njegovi knjižničarski in bibliografski dejavnosti je ob njegovi sedemdesetletnici pisala Alenka Sollner Perdih v reviji Jezik in slovstvo (JiS 1999/2000, št. 5, str. 217).

Zanimanje za usodo Slovencev in kulturno dogajanje sploh je prejel že v družini, saj je bil njegov oče znan profesor zgodovine in zemljepisa, prosvetni inšpektor pri banski upravi, član mestnega sveta in nosilec raznih funkcij v prosveti in kulturi, predvsem pa pisec zgodovinskih knjig in po vojni, ko nepristranskih zgodovinskih del ni bilo mogoče več objavljati, številnih zemljepisnih učbenikov.

Ob jubileju se gotovo oziraš nazaj na svoje življenje in svoje korenine. Za svoja otroka si spomine na prednike tudi zapisal. Ali jih na kratko lahko povzameš?

Naj najprej predstavim mamo in njene prednike. Materin stari oče Matija Šorli, prvi mojih prednikov, ki se je povzpel iz brezimne kmečke množice, je bil rojen 1839. leta v kmečki družini v Žabčah pri Tolminu. Gimnazijo je končal v Gorici, pustil lemenat in napravil kariero pri pošti v Trstu. Leta 1890 je bil prestavljen v Ljubljano za ravnatelja pošte. »Šorli je bil prvi zavedni Slovenec na čelu ljubljanske pošte, ki svoje narodnosti ni skrival.« (Šemrov, Ljubljanska pošta. Lj. 1927.) Po upokojitvi se je preselil v Gorico in tam umrl (1911). Njegova hči, moja stara mama Marija, je končala goriško slovensko učiteljišče in se poročila s profesorjem Martinom Petelinom, ki je bil doma iz Tomišlja. Šel je v šole, in ko mu je umrl mlajši brat, ki je bil namenjen za gospodarja, se ni vrnil domov, ampak je šel na Dunaj študirat klasično filologijo in slavistiko. Poučeval je slovenščino, latinščino in grščino v Ljubljani, Novem mestu, kjer so bili rojeni prvi trije otroci, nato do predčasne upokojitve spet v Ljubljani. V spominih njegovi učenci (Finžgar, Mlakar, Vladimir Ravnikar, posebno pa anatom Janez Plečnik, arhitektov brat, v Mladiki 1934) pišejo o njem vse najlepše. Bil je odbornik Ciril-Metodove družbe in sodelavec Pleteršnikovega in Janežičevega slovarja, pod imenom Davorin Petelin je zbiral narodno blago. Obdelal naj bi črko »c« za Wiesthalerjev Latinsko-slovenski slovar, pa zaradi bolezni ni več mogel. Zbolel je za tuberkulozo in 53 let star umrl (1911). Imela sta pet otrok, štiri dekleta (Marijo, Ano, Pavlo in Melito) in enega fanta Bogdana. Dekleta so končala učiteljišče, kar je bila takrat najvišja splošno dostopna izobrazba za ženske. Bogdan pa je bil pravnik in kot specialist za civilno pravo sodnik vrhovnega sodišča v Ljubljani, vmes pa tudi član Stola sedmorice v Zagrebu. Mama je po končanem učiteljišču eno leto učila kot volonterka pri notredamkah v Gradcu, da se je izpopolnila v nemščini in francoščini, ki je bila tam hišni jezik. Potem je dobila službo na Ciril-Metodovi šoli v Trstu (1918/19), vendar so italijanske oblasti takoj po zasedbi Trsta jeseni 1918 šolo zaprle in vrnila se je v Ljubljano. Na učiteljišču je obiskovala enoletni tečaj za meščanskošolske učiteljice prirodoslovne smeri. Tam se je seznanila s svojim bodočim možem. Od 1919. leta je poučevala matematiko na dekliški meščanski šoli v Mariboru in tam ostala še eno leto po poroki do 1928. leta.

Očetovi predniki so bili doma z vrhniškega konca, kot si napisal za otroka.

Očetov oče je bil doma z Verda, rojen v gostaški družini (to se pravi, da niso imeli nič svojega in so stanovali v najetih kajžah, preživljali so se z dninarstvom in drugimi priložnostnimi deli), mama pa s Klanca na Vrhniki. Oče je šel od doma kot hlapec, v šolo ni hodil niti en dan, brati se je naučil sam, pisati ni nikoli dobro znal. Tudi mama je šla s 16 leti za deklo, v šolo pa je hodila dve leti in je lahko vodila vse družinsko in poslovno dopisovanje. Z delavnostjo in podjetnostjo sta prišla do hišice v Trnovem in si v njej uredila trgovino z mešanim blagom (uradno branjarijo), ki pa je bila na zelo ugodni lokaciji. Omogočala jima je zmerno blaginjo in mojemu očetu študij na Dunaju. Poročila sta se zelo pozno in mati je rodila edinca Silvestra (pravili so mu Bešter) pri 42 letih. Nista mu namenila nadaljevanja družinskega podjetja, ampak sta ga poslala na Dunaj, kjer je v letih 1912–1916 študiral zgodovino in zemljepis. Potem je bil mobiliziran in po vojni je diplomiral v Zagrebu.

Kakšna je bila poklicna pot tvojega očeta? Njegova učenka z bežigrajske gimnazije mi je pripovedovala, da so bile njegove zgodovinske ure izjemno bogate in privlačne.

Oče je kot profesor poučeval v Ljubljani na učiteljišču in na poljanski gimnaziji do 1939. leta, vmes je bil za eno leto (1922/23) dodeljen na celjsko gimnazijo. Leta 1938 je bil imenovan za prosvetnega inšpektorja na Kraljevi banski upravi in kasneje je tam postal šef oddelka za srednje šole. Po letu 1935 so namreč klerikalci v okviru JRZ prišli v vlado in potem leta 1938 zmagali na volitvah ter postopoma prevzemali vodilna mesta v šolstvu. Po osvoboditvi je bil odstavljen in poslan za profesorja na novoustanovljeno nižjo gimnazijo v Logatcu. Po enem letu se mu je posrečilo vrniti v Ljubljano na II. žensko gimnazijo in nato na bežigrajsko gimnazijo, kjer je poučeval do zadnjega leta pred upokojitvijo, ko so ga ob ukinitvi osemletnih gimnazij prestavili še za eno leto na bežigrajsko osemletko.

Tvoj oče je bil kot uveljavljen pisec zgodovinskih knjig in zaradi uradnega položaja ter raznih funkcij precej izpostavljena javna osebnost, ali lahko poveš kaj več o njegovem delu?

Pod županom Adlešičem je bil član mestnega sveta in načelnik kulturnega odbora mestnega sveta (1937–1940), po tej funkciji pa član žirije za podelitev občinskih literarnih nagrad na Prešernov smrtni dan za literarne dosežke v preteklem letu. Bile so nekake predhodnice povojnih Prešernovih nagrad, vendar se niso imenovale tako. Leta 1939 je dobil nagrado Miško Kranjec za roman Kapitanovi, leta 1940 pa Prežihov Voranc za Požganico; to klerikalcem ni bilo prav in je bilo nekaj polemike. Te nagrade in dogajanja v zvezi z njimi do danes čakajo na celostno obravnavo. Bil je član zadruge Nova založba, ki je pod predsedstvom F. S. Finžgarja z velikimi žrtvami izdala prve Cankarjeve izbrane spise z uvodi Izidorja Cankarja. L. 1943 je razpisala natečaj za roman, kar je bilo v nasprotju z zahtevanim kulturnim molkom. Nagrado je dobil Janko Moder za roman Sveta zemlja, Zorku Simčiču pa so izdali roman Prebujenje.

Pisati je začel, kot je nekje zapisal, iz golega veselja nad zgodovino, brez znanstvenih ambicij. Prva knjiga je bila Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925, 2. izd. z naslovom Pregled zgodovine Jugoslovanov 1932). Sledila je Zgodovina Srbov (1927). Njegova najobsežnejša in najpomembnejša knjiga pa je Med Napoleonom in Leninom (1937), zgodovina dolgega 19. stoletja, od francoske do ruske revolucije. Največkrat se citira, še danes, knjiga Kako smo se zedinili (1928), ki je bila ob osamosvojitvi tudi ponatisnjena. Zanimivo je, da sta bili pod Italijani na seznamu za izločitev iz knjižnic njegovi knjigi Med Napoleonom in Leninom in Pregled zgodovine Jugoslovanov, in sicer zaradi simpatij do bojev jugoslovanskih narodov za osamosvojitev in naklonjenosti do socialistično-demokratičnih gibanj. Bil je vodja odbora za izdajo Mohorjeve občne zgodovine in njen urednik; od nje so izšli kot drugi zvezek samo Sovretovi Stari Grki (1940). V ponatisu te knjige (2002) pa se njegovo ime sploh ne omenja. Bil je med najbolj plodovitimi pisci člankov za Slovenski biografski leksikon. Po vojni je s sodelavci napisal vrsto zemljepisnih učbenikov. Znanstvene članke je objavljal v strokovnih časopisih, številne poljudne pa v glavnem v mohorskih publikacijah, Mladiki in Koledarjih.

Očetov položaj je bil v razmerah okupacije težak. Kaj ti je znanega o razmerah v očetovi službi v tistem času?

Ob okupaciji se je oče poskušal vrniti na srednjo šolo, pa se mu ni posrečilo. Hotel se je znebiti odgovornega mesta, na katerem je v okupacijskih razmerah lahko pričakoval nepredvidljive posledice. Imel pa je še srečo, da mu v Kraljevini Jugoslaviji niso dodelili kakega ravnateljskega mesta na gimnaziji, na katerem bi težko ohranil nevtralno držo in bi morali po vojni emigrirati. Bog ve, kaj bi bilo z nami.

Ko so zavladali Italijani, se je Kraljeva banska uprava preimenovala v Visoki komisariat. Čeprav je Ljubljanska pokrajina obsegala samo tretjino ozemlja in prebivalstva Dravske banovine, je ves upravni aparat ostal nedotaknjen. Na prosvetnem oddelku so celo nastavili Antona Sovreta, ki je izgubil službo na prosvetnem ministrstvu v Beogradu. Ta je po vojni, ko je bila proti oddelku vložena načelna sodba zaradi sodelovanja z okupatorjem, s svojim pričanjem na sodišču pomagal dr. Lovru Sušniku, ki je bil šef oddelka, in drugim s prosvetnega oddelka, da se je zadeva končala brez obsodb. Oddelku je bil dodeljen Italijan Depoli, ki pa je bil zelo korekten in »v prvi vrsti strokovnjak in šele po potrebi fašist«, kot je zapisal Marko Bajuk v kroniki klasične gimnazije za šolsko leto 1942/43, ohranjeni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (ZAL, nekdanji Mestni arhiv). Brž po okupaciji so si na prosvetnem oddelku podajali kljuke najrazličnejši ljudje in prosili za razne italijanske štipendije in druge ugodnosti, mnogi so jih tudi dobili. Uradovanje je bilo dvojezično: navzgor italijansko, navzdol slovensko, pa tudi italijansko. Leta 1942 je ob italijanski ofenzivi in stopnjevanju italijanskega nasilja eden od zaposlenih Italijanov naredil samomor. Zdi se, da so bili med okupatorji tudi ljudje, ki so bili iskreno prepričani o superiornosti in blagodati italijanske kulture, ki naj bi prepričala Slovence, da bi se prostovoljno asimilirali.

Pod Nemci je prišlo do dogodka, ki zasluži, da ga podrobneje opišem. Domobranska policija je očeta obdolžila, da nasprotuje domobranski zahtevi, da se jim prizna vojna matura (to se pravi, da se jim izda maturitetno spričevalo samo na osnovi zadnjih gimnazijskih ocen). Imel je prepis akta, v katerem predlagajo, »da se kljub temu, da je stoodstotno zanesljiv, podvzamejo proti njemu odgovarjajoče mere«, to je takrat pomenilo, da te strpajo v Dachau. To kopijo mu je najbrž priskrbel kak njegov bivši učenec, saj je bil med njimi zelo priljubljen. Moral se je iti osebno zagovarjat k prezidentu Rupniku, ki pa je bil tako pameten, da je ukrepanje proti njemu ustavil. Še več: Rupnik je nemškemu verwaltungsberaterju dr. Doujaku (ta je bil nekak vrhovni šef civilne uprave) ovadil poveljnika šolskega oddelka, slovenskega domobranstva podpolkovnika Peterlina zaradi »unqualizierbaren Anrempelungen … gegen einen Pflichttreuen, braven Beamten« in zahteval, da ta »zur Verantwortung gezogen wird und dass dem Schulinspektor Kranjec Genugtuung gegeben wird«. Listina je ohranjena v Arhivu Slovenije, žal pa prilog, iz katerih bi bile razvidne podrobnosti afere, v arhivu nisem mogel najti. Neverjetno se mi zdi, da bi se moj oče, ki je bil vedno skrajno previden, tako izpostavljal. Še bolj čudno pa je, da je imela zadeva posledice na tako visoki ravni. Za ozadje zadeve ne vemo, bali pa smo se, da se oče z zagovora ne bo vrnil in bo sledil Dachau. To je bila najhujša nevarnost, kateri je bil izpostavljen med vojno.

Pa se vrnimo na začetek skupnega življenja tvojega očeta in matere, ki sta se poročila 1927. leta. Poročil ju je Fran Saleški Finžgar, urednik Mladike, v kateri je tvoj oče sodeloval.

Ob rojstvu prvega otroka, sina Janeza, je mama stanovala še pri svoji mami, potem sta se preselila na Mirje v skromno podstrešno stanovanje. Oče je že sredi dvajsetih let kupil parcelo nasproti tedanje cerkve sv. Krištofa v današnji Jakšičevi ulici. Ta prostor je bil tedaj še precej nepozidan. Z velikim trudom in odrekanjem sta zgradila hišo, tako da smo se leta 1931 že vselili. Hiša je bila dvostanovanjska, da se je eno stanovanje oddajalo in sta tako laže odplačevali kredit. Ko se je družina večala (bili smo štirje otroci: Janez, Marko, Barica in Silvo), je naše stanovanje postajalo pretesno, vendar stranki stanovanja po začetku vojne ni bilo več mogoče odpovedati. V hiši je ostala prav do preloma tisočletja! Pomagali smo si z dvema podstrešnima sobama, ki sta bili povezani z našim dvosobnim stanovanjem. Štiri sobe, čeprav dve prav majhni, sta bili po povojnih merilih preveč za šestčlansko družino, zato smo bili stalno v nevarnosti, da nam pošljejo podnajemnika z odločbo. Šele po nekaj letih se je očetu posrečilo, da so mu priznali pravico do delovne sobe. Pozimi je bila velika gneča, ker smo imeli, kot je bilo takrat običajno, zakurjen samo en prostor, vendar je očetu uspelo ohranjati veliko zbranost za znanstveno in strokovno delo.

Živeli ste v zanimivi soseski v bližini hiš vidnejših družin. Kako se jih spominjaš?

V bližnji Pleteršnikovi ulici je imela hišo družina odvetnika Ivana Stanovnika, ki je imel sedem otrok, med njimi Janeza Stanovnika. V bližini je imel parcelo njegov brat Aleš Stanovnik. V Pleteršnikovi ulici je živela tudi družina odvetnika Stanislava Žitka. Ta je bil znan katoliški laik, predsednik Zveze fantovskih odsekov in organizator kongresa Kristusa Kralja. Ob koncu vojne se je s sinom umaknil in potem živel v Trstu. Po sinovi smrti se je vrnil, hišo so jim pa zaplenili in družino izselili. V Jakšičevi ulici je po vojni stanovala Vida Tomšič, zato smo med prvimi za Bežigradom dobili kanalizacijo. Tam je stanoval tudi filmar Metod Badjura, v hiši zraven katehet dr. Vilko Fajdiga. Nekaj sto metrov stran so živeli kipar Tine Kos, skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, klasični filolog dr. Milan Grošelj, pa tudi, vsaj nekaj let, v lastni hiši, ki jo je konec dvajsetih let sezidal z nečakom, pisatelj Fran Saleški Finžgar. Kako je bilo to v skladu z njegovim župnikovanjem v Trnovem, ki se mu je odpovedal šele leta 1936, še danes ne razumem. Ko bi bil še čas, da o tem in še o marsičem povprašam očeta, mi kaj takega ni prišlo na misel.

Na videz smo se poznali seveda vsi; oče se je osebno poznal z dr. Žitkom, s svojima gimnazijskima sošolcema dr. Stanovnikom ing. Miklavcem, ravnateljem elektrogospodarstva Dravske banovine, s katerim je bil prijatelj vse življenje, z dr. Grošljem, dr. Fajdiga in seveda z neposrednimi sosedi. Otroci smo se družili z Žitkovimi, sestra tudi z drugimi otroki iz neposredne bližine.

Vojna in okupacija sta v dotedanje mirno življenje prinesli veliko težav. Česa se posebej spominjaš?

Otroci smo kljub izoliranemu življenju v lastni hiši z vrtom že pred vojno nekako občutili ali vsaj slutili socialno napetost in nemir v zunanjem svetu, predvsem v podobi brezposelnih, ki so smeli določene dneve v tednu prositi po hišah; dajali smo jim bone za prehrano po 25 par (danes pribl. 25 centov), ki jih je prodajala mestna uprava. S približevanjem vojne sta se ta nemir in pričakovanje negotove prihodnosti stopnjevala. Začelo se je nakupovanje živil na zalogo; zadnje dni pred prihodom okupatorjev so ljudje plenili zapuščena vojaška skladišča. Ob napadu na našo državo smo z oken naše hiše videli nemške štuke, ki so pikirale na radijski oddajnik v Domžalah, sicer pa drugih znamenj vojne v Ljubljani ni bilo videti niti slišati, dokler ni na Gradu zaplapolala bela zastava in so se v mestu pojavili Italijani. Prvič sem jih videl pred nunsko cerkvijo, prašne in utrujene, na motorjih s strojnicami na prikolicah.

V začetku okupacije se življenje v mestu ni dosti spremenilo; vsaj jaz pa sem občutil, da je na ulicah postalo vse bolj glasno in živahno, po mestu so hodili gizdalinski italijanski nižji oficirji, nekateri s pasjimi biči ali celo z monokli. Največ hrupa je povzročala italijanska častna četa, ki je z godbo vsako popoldne korakala iz bežigrajske vojašnice do Kazine, sedeža visokega komisarja Graziolija, k snemanju zastave, včasih so potem priredili še koncert na Marijinem (danes Prešernovem) trgu. L. 1941 smo še hodili na izlete zunaj Ljubljane, boleče pa smo občutili odrezanost od Gorenjske, že na Savo nismo več mogli. S prvimi partizanskimi akcijami in posledičnimi italijanskimi represalijami se je vzdušje pričelo spreminjati. Partizanski napad na Lož jeseni 1941, ki je minil še brez okupatorjevih represalij, ni dosti odmeval, pač pa tem bolj miniranje podpeškega mostu, ki je zahtevalo veliko smrti nedolžnih ljudi, obsojenih pred italijanskim vojaškim sodiščem. Pričele so padati tudi že prve žrtve komunističnih atentatov po ljubljanskih ulicah in po podeželju.

Že kmalu so se pojavljali napisi OF po zidovih in ugibali smo, kaj to pomeni. Vse to je vzbujalo pri ljudeh odpor in spraševali so se, čemu tako izzivanje okupatorja. Seveda to govorim s perspektive svoje družine, menda je bil večji del Ljubljančanov drugačnega prepričanja. Precej nas je prizadelo, da so Italijani kmalu prepovedali vožnjo s kolesi, na srečo jih niso pobrali kot smuči, ki jih nismo nikoli več videli. Pobrali so tudi radijske sprejemnike, ki pa so jih ljudje po odhodu Italijanov dobili nazaj; mi ga nismo imeli. Tudi s kolesi smo se takrat spet pričeli voziti, seveda samo znotraj žice. Leta 1944 in 1945 so se množili napadi zavezniških lahkih letal, ki so vzletala iz Bele krajine in mitraljirala vlake na glavnem in gorenjskem kolodvoru. Mi smo to močno občutili, saj smo stanovali ravno na sredini zračne črte med obema kolodvoroma. Enkrat so odvrgla dve majhni bombi samo nekaj metrov od prezbiterija župne cerkve sv. Cirila in Metoda, prav ko je v njej potekala jutranja maša. Razbita so bila stekla v oknih, nekaj ljudi je bilo od tega okrvavljenih, druge škode in žrtev ni bilo. Vprašanje je, komu sta bili bombi namenjeni, cerkvi in morda celo mašniku, ali pa vojaški veterinarski bolnici, ki je bila za cerkvijo še od italijanskih časov. Kasneje sem poizvedoval v župnišču, če imajo o tem kaj napisanega, a se je ves župnijski arhiv ob porušenju stare cerkve in župnišča porazgubil. Pod Italijani so bili vsi javni napisi dvojezični, z italijanščino na prvem mestu, dvojezični so bili tudi napisi pod slikami v časopisju in impresumi v knjigah. Izložbe so bile polne slik kralja Viktorja Emanuela in Benita Mussolinija. Ne spominjam se, ali so bili dvojezični napisi, nemško-slovenski, tudi pod Nemci, zdi se mi da ne. Sicer pa je življenje Ljubljančanov pod okupacijo najbolj zaznamovala lakota. Ne vseh – nekateri so celo puščali italijanske makarone, ki so jih dobivali na karte. Nas je pred najhujšim reševal krompir, ki smo ga smeli legalno uvoziti iz Tomišlja, kjer je imela mama še nekaj njiv od očetovega posestva, tako da smo deset let živeli v glavnem od nezabeljenega krompirja.

Konec vojne ni prinesel miru. Na eni strani je vladalo zmagoslavje, na drugi nemočna prepuščenost samovolji zmagovalcev. To ste gotovo občutili.

Zadnje dneve pred koncem sta med delom Ljubljančanov vladali zmeraj hujša zbeganost in negotovost. Iskali so nasvete in spraševali drug drugega, pa tudi znance in prijatelje z nasprotne strani, ali bežati ali ne. Pri tem je prihajalo do nenavadnih dogodkov. Neka družina je ostala, na Koroško pa so poslali petnajstletno hčerko, čisto samo. Neki znanec, partizanski oficir, jo je čez nekaj dni pripeljal iz Železne Kaple domov. Od druge družine sta odšla oče in petnajstletni sin, mati z več majhnimi otroki je ostala. Izgubila je živce: najmlajšega ter nekaj prtljage je naložila na voziček in so tako nekaj dni tavali okrog Ljubljane, dokler se niso vrnili. Kmalu potem so jih vrgli iz hiše in hišo zaplenili. Že kmalu prve dni se je pojavil pri nas doma kasnejši dramatik Dominik Smole v civilni obleki, a s puško na rami. Hodil je v paralelko na klasični gimnaziji. Zahteval je, da greva z bratom pospravljat na gimnazijo. Potem sva hodila pospravljat še kakih 14 dni skupaj še s kakimi petnajstimi »belogardisti«. Zanimivo je bilo videti, kako so si nekateri nemški vojaki skušali urediti v kasarni nekaj domačnosti: eden je imel celo skromno fotografsko temnico. Smole se je nekaj let pozneje hvalil, kako je spravil delat sinova inšpektorja Kranjca. Neki večer se je pojavil pri nas partizanski oficir in zahteval kolo in pisalni stroj. Oče mu je kolo dal, pisalnega stroja pa ne, saj je bil zanj eksistenčno pomembno orodje. K nam so ga usmerili zgrajeni sosedje, vemo, kateri. Bili smo brezpravni.

Pa se dotaknimo še spominov na tvoja šolska leta. Kako si doživljal osnovno šolo?

V ljudsko šolo so me vpisali l. 1936 na vadnico državnega učiteljišča (stavba zdajšnje gimnazije Ledina na Resljevi cesti). Prav tisto leto so odprli bežigrajsko osnovno šolo v Jami, ampak otroci iz boljših družin z našega konca so hodili na vadnico, ki je veljala za elitno šolo, pa tudi moj starejši brat je že hodil tja. Na šoli je prevladovalo liberalno vzdušje, izrazitejšega klerikalnega izvora smo bili v razredu trije, poleg mene še Stanko Žitko, sin znanega katoliškega laika, organizatorja evharističnega kongresa in predsednika Zveze fantovskih odsekov, in Franček Prijatelj, kasnejši izseljenski duhovnik, sin ravnatelja učiteljišča, ki je bil v Ljubljano prestavljen iz Maribora, da bi izgnal z ljubljanskega učiteljišča liberalnega duha. Učitelji so bili po vrsti jugoslovenarji in celo srbofili, še danes imam npr. v (pod)zavesti, kakšna krivica se je zgodila Srbiji, ker ni dobila Soluna in z njim izhoda na odprto morje. Spominjam se tudi, kako smo menda v vsakem razredu obravnavali in slavili tri jugoslovanske idole: srbskega sv. Savo, hrvaškega Josipa Juraja Strossmayerja in slovenskega Antona Martina Slomška.

Omenim naj še dogodek, značilen za takratne čase. Nekega dne proti koncu pouka naenkrat dvigne roko in vstane sošolec iz zadnjih klopi in brez vsakega uvoda reče: »Žitko je rekel, da je kralj baraba.« Učitelj (bilo je pri učitelju Omanu v tretjem razredu) brez pomišljanja in ne da bi poskušal stvar potlačiti, vpraša, kdo hodi z njim iz šole. Spet vstane kakor navit drug sošolec in reče: »Kranjec.« Potem se je zadeva vlekla mesece in po vseh mogočih zasliševanjih se je končala tako, da naj bi Žitko mislil nekega kralja, ki je nastopal v igri. V arhivu učiteljišča in prosvetnega oddelka sem iskal kak zapis o tem, pa sem našel samo zapis v delovodniku učiteljišča, da je bilo dr. Stanislavu Žitku po šolskem slugu poslano vabilo, naj se oglasi pri ravnatelju v disciplinski zadevi Žitko Stanislav. Na ta način sem dogodek tudi datiral. Čisto jasno je, da stvar ni bila slučajna, ampak da so se hoteli liberalni šolmaštri na ta način znesti nad Žitkovim in mojim očetom, ki je le nekaj mesecev prej nastopil službo na banovini. Bilo pa je takrat za kaj takega že prepozno.

V gimnazijo si se vpisal še pred začetkom vojne. Razmere niso bile ugodne in je marsikaj prizadelo tudi tebe.

Jeseni 1940. leta so me vpisali na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor je hodil tudi že moj brat. Na to gimnazijo so se vpisovali predvsem otroci klerikalnih izobražencev, humanističnih izobražencev in a kmečki sinovi, ki iz kakršnegakoli razloga niso šli v Škofove zavode v Šentvidu. Za najbolj elitno gimnazijo pa je veljala realna gimnazija v Vegovi ulici, ki so ji pravili realka, čeprav to že od nastanka Jugoslavije ni več bila. Tja so vpisovali svoje sinove ljubljanski advokati in trgovci. Pred vpisom v gimnazijo smo morali napraviti sprejemni izpit, a samo iz slovenščine; obsegal je osnove stavčne analize in deklamiranje poljubne pesmi. Jaz sem ga delal pri prof. Ferdu Kozaku, recitiral sem Prešernov sonet Vrbi. Takrat so imeli na klasični gimnaziji čudno navado, da so vpisovali v A razred predvsem sinove izobražencev, v B druge meščane in v C dijake s kmetov. Ne vem, ali je bil namen tega pedagoški ali sociološki, vsekakor ne prvi ne drugi namen nista bila dosežena, ker dijakov ni bilo mogoče tako strogo deliti, zato so bili vsi razredi bolj ali manj mešani. V našem A razredu nas je bilo 48, med njimi banov sin Tone Natlačen, bila pa sta npr. tudi dva izrazito proletarska otroka, sinova mestnega delavca. Značilno za razmere na gimnaziji v tistih razburkanih vojnih časih je bilo, da sta od 48 dijakov maturirala v rednem roku l. 1948 samo dva, ki sta vseskozi hodila v ta razred, in še dva, ki sta šolanje prekinila. Vsi drugi smo tako ali drugače ali zaostali ali pa se raztepli po vsem svetu. Bili pa smo tako mladi, da smo ostali živi, razen dveh. Enega je ubila italijanska letalska bomba nekje na Dolenjskem, zgodbo drugega pa bom tu ponovil, da se prehitro ne pozabi.

To je bil Aljoša Basaj, sin politika Basaja. S starejšim bratom, ki je bil domobranec, se je umaknil na Koroško in se tako znašel v teharskem taborišču. Tam se je javil pod drugim imenom. Ko pa mu je stric Božo Vodušek, ki je bil partizanski oficir, prinesel paket, ga niso našli, a so ga potem iskali toliko časa, dokler ga niso odkrili in ga, petnajstletnega, ustrelili. O njegovem slovesu od sotrpinov pripoveduje Justin Stanovnik v Zavezi. Naš razrednik je bil profesor Ernest Tomec, znani voditelj Katoliške akcije. Učil nas je latinščino in nas veliko naučil, tako da smo dobili solidno osnovo za vso gimnazijo. V šoli je bil strogo nevtralen, nikoli ga ni zaneslo v kakšne ideološke ali verske teme. Bil je poleg slavista dr. Franceta Tomšiča najboljši profesor, kar sem jih imel v gimnaziji. Žal je kmalu umrl. Če ne bi umrl zaradi bolezni, bi ga pa gotovo kmalu likvidirali komunisti.

Proti koncu prvega razreda so prišli Italijani. Zasedli so poslopje klasične gimnazije, razred smo končali pri uršulinkah. Bilo je še vse po starem, le spričevala so bila dvojezična, z italijanščino na prvem mestu. Po dolgih počitnicah smo šli v drugi razred. Selili smo se po raznih šolskih poslopjih in imeli zelo nereden pouk, najprej na Rakovniku, nato pri uršulinkah. S šolskim letom 1942/43 pa so zasilno usposobili novo poslopje uršulinske gimnazije (danes gimnazija v Šubičevi ulici), tako da so napeljali električno in vodovodno napeljavo, montirali stavbno pohištvo in naredili zasilne pode in stopnice iz lesenih plohov, ometali pa ga niso ne zunaj ne znotraj. Tako smo od tretjega razreda dalje hodili spet redno v šolo, seveda samo vsak drugi dan. Namesto nemščine smo dobili italijanščino, večji poudarek je bil na zgodovini in zemljepisu Italije, drugo se ni spremenilo. Italijanščino so poučevali profesorji, ki so prišli iz Italije, na klasični gimnaziji so bili trije. V nižjih razredih je učil »professore dottore Vincenzo Pica«, Neapeljčan, ki je bil obenem še duhovnik in agent notranjega ministrstva iz Rima. Znal je tudi slovensko, a v razredu se je izdal samo enkrat, ko je rekel o besedi »ragazza«: »Ma si dice anche punca.« Med vojnama je moral živeti kje v slovenskem delu Julijske krajine. V talarju, ki je bil sicer za italijanske duhovnike obvezen, ni hodil nikoli, večinoma je bil v svetli obleki, o fašističnih praznikih pa se je pojavil v črni fašistični uniformi s kapo s cofom. Učil je dobro in ni v razredu nikoli načenjal političnih ali propagandnih tem. Pač pa je zaradi lastnega prestiža, kot piše ravnatelj Bajuk v že omenjeni kroniki, sprožil v Rimu dve aferi, eno zaradi slovensko nacionalnega tona na neki razredni proslavi, drugo zaradi besed enega od kolegov v zbornici. Pri tem ga je, kakor piše Bajuk, kolikor mogoče ustavljal že omenjeni Depoli s prosvetnega oddelka. Po kapitulaciji so ga menda ubili, ko se je umikal skozi gozdove; gotovo je imel na Primorskem še kakšne neporavnane račune. Drugi Italijan, s katerim smo imeli opravka, je bil oficir, ki nas je učil telovadbo v tretjem razredu, to je v drugem letu okupacije, ko je šolsko telovadbo prevzel Gill (Gioventù italiana di littorio di Lubiana). Kolikor se spominjam, nas je samo enkrat skušal prisiliti, da bi se vpisali v Gill, pa je kmalu odnehal. Kasneje sem izvedel, da pa je bil član vsaj eden od sošolcev.

Po italijanski kapitulaciji je italijanščino zamenjala nemščina, glede učnega načrta se ni nič spremenilo.

Nepopustljivost med komunističnim in protikomunističnim taborom se je zaradi ravnanja komunističnih partizanov z ujetimi nasprotniki po padcu Turjaka in Grčaric zelo povečala. Ali se je to čutilo tudi v šoli?

V razredu je vzporedno z dogajanjem zunaj šole naraščala napetost med sošolci različnih prepričanj. Kot primer naj omenim dogodek na začetku četrtega razreda. Sošolec protikomunističnega prepričanja je somišljenike povabil k desetminutni adoraciji v stolnico pred brezjansko Marijo, potem pa je ob severni steni stolnice, tam kjer prodajajo rože, ob žepni svetilki prebral seznam komunističnih sošolcev, s katerimi naj ne bi govorili. Tega smo se držali eni bolj, drugi manj. S tem se je razred dokončno razdelil na dva dela, vmes jih je ostalo prav malo, ti so veljali za OR (oprezna rit). Končalo se je tako, da smo po koncu vojne odšli iz šole vsi udeleženci tega sestanka: nekateri so emigrirali, drugi niso prosili za nostrifikacijo, preostanek so pometali iz šole. Malo verjetno je, da bi omenjeni sošolec zadevo organiziral na lastno pobudo; kdo mu je to naročil, ne vem. Meni se je tako mešanje vere s politiko že takrat upiralo. Stvar je prišla do vrhunca ob metanju komunističnih sošolcev iz šole, do katerega je prišlo v četrtem razredu, in to hkrati v vseh razredih, pa najbrž tudi na drugih ljubljanskih šolah. Izvajali so ga trije sošolci. Glavni je bil spet sošolec izpred stolnice. Tudi ta zadeva je bila gotovo organizirana od zunaj; kdo jo je organiziral, mi še danes ni jasno. Ko sem že v tem stoletju o tem spraševal dva sošolca, ki sta bila pri tem udeležena, nisem izvedel nič. Kmalu po dogodku je privihral v razred ravnatelj Bajuk in z zanj značilno ostrino pograjal udeležence. Morali so zbrati dokaze za krivdo izključenih in nato je izključitev potrdila tudi šola. Enkrat v četrtem razredu so odšli starejši dijaki k domobrancem, iz našega razreda samo eden, več iz razreda B (razred C so že v 3. razredu razdelili med A in B), kjer je bilo več kmečkih fantov, ki so bili dve ali tri leta starejši.

V četrtem razredu so se pričela na vseh šolah t. i. protikomunistična predavanja. Predavali so v glavnem študentje. Mi smo imeli dva predavatelja, v začetku pravnika, ki je govoril zelo stvarno predvsem o razmerah v Sovjetski zvezi. Tudi naslednji predavatelj, ki nas je učil do konca vojne, se je vzdržal vsakega pretiravanja ali hujskanja. Spominjam se, da je govoril med drugim o raznih slovenskih komunistih, predvsem o Prežihovem Vorancu. Manj prijetno je bilo, da je organiziral na šoli organizacijo Dipak (Dijaška protikomunistična akcija). Obstajala je pravzaprav samo na papirju. V vsakem razredu je določil tričlanski odbor, predsednika, tajnika in blagajnika, članov ni bilo. Vse delo društva je obstajalo v tem, da smo se odborniki zbrali vsako drugo soboto v Akademskem domu na Miklošičevi cesti (tam, kjer je danes novi hotel Union) v dvoranici, poslikani s Kraljevimi ekspresionističnimi rokami, in poslušali podobna predavanja kot v šoli. Vse je bilo skrivno in o tem nismo smeli govoriti v razredu, pa tudi doma ne. Meni je dajal predavatelj revijo Slovensko domobranstvo in morda še kako drugo gradivo, da sem ga v razredu prodajal. To se mi je kasneje očitalo kot širjenje belogardistične propagande! Ne vem, zakaj je izbral za odbor ravno nas tri, ne pa raje tistih, ki so bili aktivni pri izključevanju. Vem, da so se me nekateri sošolci prav bali in so prestrašeno kupovali gradivo, seveda pa nihče ni vodil evidence o tem, kdo ga je kupil. Tudi sicer so bili v organizaciji zelo korektni in nas niso nikoli navajali k ovajanju ali iskali pri nas informacij. Če je o Dipaku še ohranjeno kako gradivo, bi bilo dobro, da bi ga kdo obdelal, saj, kolikor vem, o njem ni pisal še nihče. Nekoč proti koncu vojne so po vseh šolah in razredih, kjer so bila protikomunistična predavanja, priredili protikomunistične proslave. Odbornikom Dipaka so razdelili po tri govore, razmnožene na ciklostilu, ki smo jih potem prebrali med uro. Eden je imel naslov O liku novega dijaka, drugih dveh naslovov se ne spominjam.

V gimnaziji sem bil član dijaške Marijine kongregacije za klasično gimnazijo. Vodja je bil gimnazijski katehet dr. Vrečar. Zanimivo je, da ni sprejemal v kongregacijo članov Katoliške akcije, in vsak, ki bi stopil vanjo, bi bil takoj izključen.

Kaj je prinesla protikomunističnemu polu v razredu osvoboditev?

Šolo smo redno končali. Spremenilo se je najprej samo to, da nismo več molili pred poukom in po njem, le profesor Prebil, klasični filolog, je še prihajal v razred z glasnim »Oremus« in smo molili kot prej.

Počitnice so minile v negotovem pričakovanju. Šolsko leto 1945/46 se je pričelo šele sredi oktobra s slovesnim zborovanjem na Kongresnem trgu. V razredu je zmanjkalo nekaj sošolcev, ki so emigrirali, nekaj pa jih najbrž sploh ni zaprosilo za nostrifikacijo. Morali smo namreč oddati vsa gimnazijska spričevala, ki jih je izdal okupator, da so jih opremili z nostrifikacijsko klavzulo, sicer niso bila več veljavna. Nostrifikacija naj bi se odrekla tistim dijakom, ki so bili v nasprotnikovih oboroženih silah, in pa tistim, ki so bili vidni nasprotnikovi propagandisti. Izvajala jo je na vsaki gimnaziji komisija treh profesorjev. V ZAL je za našo gimnazijo ohranjen samo nostrifikacijski zapisnik za dekleta, ki so hodila na klasične paralelke na Poljanah, ni pa zapisnika za moški del klasične gimnazije ne za škofijsko gimnazijo, ki bi bila daleč bolj zanimiva. Zdi se, da pri tej nostrifikaciji niso dosti sodelovali dijaki, saj so nostrificirali spričevala marsikomu, ki je bil domobranec, in tudi meni, ki sem bil menda viden propagandist, ker sem po naročilu protikomunističnega predavatelja prodajal v razredu sovražno literaturo. To so potem popravili. Razred pa se je pomnožil z dijaki, ki so prišli z razpuščene škofijske gimnazije, in s šestimi dekleti iz klasične paralelke na Poljanah. Božične počitnice so bile še po starem, od božiča do svetih treh kraljev. Prvo uro po novoletnih počitnicah je prof. France Tomšič, ki nas je takrat učil ruščino, prebral imena šestih dijakov, ki naj se zglasimo pri ravnatelju. Tam se nas je znašlo šest iz našega razreda, iz vse preostale gimnazije pa samo še dva, eden iz sedmega razreda in eden iz osmega. Ravnatelj nam je prebral obtožnico. Naj navedem odlomke iz nje (ohranjena je v ZAL; navajam dobesedno, z vsemi napakami).

/ENOKOLONSKO/

Ravnateljstvu dr. klasične gimnazije

Že ob začetku šolskega leta v novi Jugoslaviji, so se kljub nostrifikacijskim komisijam vrinili v nekatere razrede naše gimnazije organizirani belogardistični elementi. Tudi v našem razredu, 6. a je nekaj teh ljudi. Zaradi njihove preteklosti in nadaljevanja propagande ter zaradi ostentativnega zadržanja, želimo, da se odstranijo iz našega razreda 6. a tile dijaki:

VELIKONJA VALENTIN, sin proslulega belogardističnega izdajalca […]

VELIKONJA MARJAN: […]

KRANJEC MARKO: Bil je organiziran v »Dipaku«, to je v dijaški protikomunistični akciji. To je bila organizacija zanesljivih belogardistov, ki so se šolali za bodoče politično delo. [Od »To je« do »delo« prečrtano s črnilom.] Deloval je tudi v šoli, kjer je širil protikomunistično propagando. Govoril je na razrednem protikomunističnem zborovanju. Razen tega je tudi manifestiral ob izgonu dijakov, aktivistov in somišljenikov OF. [Zadnji stavek prečrtan s črnilom.]

Dasi ga je že nostrifikacijska komisija izvrgla obiskuje šolo naprej s poštenimi dijaki.

VI. A

[podpisi petih sošolcev]

Na zadnji strani so s črnilom pripisani še trije dijaki s škofijske gimnazije, ki so bili vsi domobranci. Kako je bilo s tem, da me je že nostrifikacijska komisija izvrgla, ne vem niti nisem mogel izvedeti, ker zapisnika v ZAL ni. Iz ovadbe veje poleg sovraštva čudna paranoja, saj si ni bilo mogoče misliti, da bi v novih razmerah kdo od nas »nadaljeval s propagando« ali se »ostentativno zadržal«. Zanimivo je, da je bilo vse odvisno od posameznega razreda; iz našega razreda so nas izključili šest, iz vse preostale gimnazije dva. V paralelni 6.B razred sta hodila celo dva domobranca in tam v rednem roku maturirala. S tem stvar še ni bila končana. Na pritožbe naših staršev (ker smo bili mladoletni) je ravnateljstvo organiziralo zaslišanje pred učiteljskim zborom. Rezultat je bil, da so potrdili izključitve, meni pa odobrili pravico do privatnega izpita. Seveda je potem ministrstvo to pravico preklicalo. Na tem zaslišanju sem videl, kako malo pojma so imeli vsaj nekateri profesorji o tem, kaj se je dogajalo na zavodu med okupacijo. Dobili nismo nobene pismene odločbe, nekako pa je veljalo, da smo izključeni za eno leto. Pa tudi to ni bilo gotovo. V ZAL je ohranjen list brez naslova, datuma ali podpisa, na katerem so navedeni dijaki, ki naj bi se jim dovolil vpis, brez navedbe razloga. Spodaj so s svinčnikom dopisana še imena vseh drugih. Primerjal sem obe skupini, kolikor sem posameznike poznal, pa nisem mogel odkriti nobenega pravila, po katerem bi lahko utemeljeval to razdelitev. Vseh nas je bilo, kolikor se spominjam, 44. Navajam po spominu, ker nimam kopije. Naj povem še en spomin: Taras Kermavner piše v eni od svojih številnih knjig o »odurnem prizoru«, ko je eden od sošolcev z imenom in priimkom klečal pred njim na sredi Rimske ceste in ga rotil, naj ga ne vrže iz šole. Omenjenega sošolca se dobro spominjam in se ni v šoli niti najmanj kompromitiral. Vsekakor so se morale v zakulisju dogajati razne stvari.

Kako se je potem šolanje nadaljevalo?

Jeseni smo se po opravljenih dopolnilnih izpitih (iz ruščine, angleščine in fizike, predmetov, ki jih po prejšnjem učnem načrtu v 5. razredu nismo imeli), spet redno vpisali v 6. razred. Dali so me v B razred, v sedmem in osmem razredu pa prestavili v A. Posebno tu je bilo prav prijetno vzdušje in oddahnil sem si od zastrupljenega ozračja v svojem prvotnem razredu. Pa brez afer tudi tu ni šlo, samo da jaz nisem bil neposredno vpleten vanje. Bilo je tako: v sedmem razredu smo imeli na predmetniku glasbo; tisti s posluhom iz obeh razredov so prepevali v pevskem zboru, druge so nas morili z glasbeno teorijo. Takrat je bilo popularno streljanje z grahom iz cevčic, v katere si pihal, kar je bilo menda povzeto po nekem filmu. Med uro glasbe so se nekateri pričeli kratkočasiti s streljanjem graha, najprej na eni, nato na drugi strani razreda. Dve sošolki sta odprli dežnik, da bi se zaščitili. Profesorica je izgubila živce in šla iskat ravnatelja. Takrat je vstal, ne da bi ga kdo poklical, vodilni skojevec v razredu in je stvar obrnil na politično stran. Govoril pa je samo o tistih dveh sošolcih, ki sta streljala nazadnje, češ da gre za nepoboljšljiva reakcionarna, sovražna elementa v razredu, da ju je treba odstraniti itd. – tisti, ki so pričeli streljati, očitno niso bili tako moteči. Ravnatelj Melihar ni mogel drugega, kakor predati stvar ministrstvu. V zvezi s tem je bilo na gimnaziji še zborovanje, na katerem je govorila znana komunistka, pisateljica Milena Mohorič. Kazni so bile drakonske; strelca sta bila za vedno izključena iz klasične gimnazije, sošolki sta dobili samo najvišji ukor, ukor po celotnem učiteljskem zboru, to pa zato, kakor sem izvedel veliko kasneje, ker je bil oče ene od njiju, zdravnik, znan s Kardeljem. Tistim, ki so prvi začeli streljati, se ni zgodilo nič.

Tik pred koncem osmega šolskega leta, pred maturo, so pretresle naš razred in vso gimnazijo troje aretacije. Najprej so zaprli informbirojevce, iz našega razreda in iz paralelke po enega, pa morda še katerega. Eden se je vrnil z Golega otoka po enem letu, drugi šele po več letih. Prav iz razreda so med poukom vzeli Gregorja Strnišo, kasnejšega velikega pesnika. Njegov primer je bil nekoliko drugačen: pri njih doma je prespal daljni sorodnik, ki je bil zahodni špijon. Izgubil je zvezo in se je zatekel k Strniševim, za katere je vedel, da stanujejo nekje v Rožni dolini. Bili pa so mu že na sledi in kmalu so aretirali vso družino. Gregor je bil obsojen na štiri leta; po dveh letih je bil izpuščen in je končal gimnazijo dve leti za nami. Tretje aretacije so se dogodile že po koncu šole, tik pred maturo, zato takrat o njih še nismo dosti vedeli. Takrat so zaprli Justina Stanovnika, Toneta Drobniča in še nekaj drugih, ne vem, če je bil med njimi tudi kdo iz mojega razreda. Odvlekli so jih na družbenokoristno delo v Strnišče in drugam in jih izpustili šele po enem letu. Naj omenim še pripetljaj, značilen za takratne čase. Ko sem šel k ustni maturi, je bila železniška proga eno uro zaprta in nihče ni mogel iz Bežigrada in Šiške v mesto, ker se je Tito peljal z Modrim vlakom na Brione. Zamudil sem za izpit določeno uro, zato sem moral čakati do zadnjega dne, da sem prišel na vrsto. Maturiralo nas je l. 1949 kakih osemdeset, (iz obeh paralelk). Vsi razen dveh ali treh, smo uspešno doštudirali in mnogi so napravili lepe kariere kot univerzitetni profesorji. To je bila ena zadnjih generacij, ki se je rekrutirala kot večina slovenske inteligence do tedaj: s kmetov so pošiljali v šole dečke, ki so jih učitelji in duhovniki spoznali za nadpovprečno inteligentne. Tudi vse poti so nam bile na široko odprte, kajti vojna je na krut način poskrbela, da so se generaciji pred zaprtimi vrati naenkrat vsa vrata široko odprla.

V zadnjih razredih sem imel tudi dva kasneje pomembna sošolca: kasnejšega beograjskega nadškofa Franca Perka in velikega pesnika Gregorja Strnišo. Še eno značilnost sem opazil: medtem ko so danes v gimnazijah dekleta uspešnejša od fantov, je bilo takrat, vsaj v našem razredu, obratno. Kljub temu so številne napravile lepe kariere, posebno kot zdravnice.

Tvoja gimnazijska leta so bila precej burna, potem si pa študij vendarle lahko nadaljeval na univerzi.

Vpisal sem se na Filozofsko fakulteto, na slavistiko. Že takrat sem hotel postati knjižničar, doma sem pričel katalogizirati ogromno očetovo knjižnico, vendar se mi je to brez vsakega znanja bolj slabo posrečilo. Takrat je bilo knjižničarstvo še nekako povezano s slavistiko, večina vidnih knjižničarjev je bilo slavistov. Poleg tega mi je bila najljubši predmet ruščina in hotel sem jo vzeti pod B. Ravno takrat pa so na filozofski fakulteti uvedli nove učne načrte, precej nepremišljene, zaradi katerih smo vsi študirali vsaj eno leto dlje, kot bi bilo treba. K sreči so jih že čez dve leti spremenili in vzpostavili približno prejšnje stanje. Po načrtih, ki so bili uvedeni v študijskem letu 1949/50, je bilo slovenščino in ruščino mogoče študirati samo enopredmetno. Še več, prvič v zgodovini ljubljanske filozofske fakultete je veljal na fakulteti numerus clausus. Na slovenščino in na ruščino se je lahko vpisalo po 30 študentov, na druge skupine veliko manj. Izbirali so po maturitetnih ocenah, tisti z nižjimi ocenami so pristali na ruščini; vsaj za en primer pa vem, da so vplivali tudi drugi kriteriji. To se je dogajalo ravno v času informbiroja in je spadalo med ukrepe, s katerimi so jugoslovanski komunisti hoteli Stalinu dokazati svojo pravovernost (taborišča za družbenokoristno delo, naganjanje kmetov v zadruge itd.). Vendar pa je pritisk kmalu popustil in do konca prvega študijskega leta so se ob pomoči prof. Bajca lahko vsi rusisti prepisali na slovenščino, na ruščini so ostali samo trije. Niso se pa mogli prepisati na prvotno želene predmete, npr. na germanistiko, kamor si je želela večina deklet. Tako je bil naš letnik od začetka ljubljanske slavistike najštevilnejši. Sicer pa je naš študij zaznamovala menjava profesorskih generacij, kar je tudi pripomoglo k slabši organiziranosti, ki se je odrazila v nepotrebnem podaljševanju.

Tudi na univerzi smo bili posebno verni študentje izpostavljeni večjemu ali manjšemu pritisku. Najhuje je bilo leta 1952, ko so se pričela na teološki fakulteti predavanja za študente in izobražence. Nekateri so hodili opazovat, kdo hodi na ta predavanja, in so ovajali kolege, ki jih je nato obdelovala študentska organizacija. Tega, da bi zaradi slabe karakteristike kdo ne mogel dobiti službe v prosveti, kar se je zgodilo nekaterim malo starejšim kolegicam, pa v naši generaciji ni bilo več. Še pa je karakteristika vplivala na to, kje je kdo lahko dobil delo. Seveda se je pričakovalo, da prosvetni delavec ne bo javno kazal svojega verskega prepričanja, za kar so skrbeli ravnatelji in družbenopolitične organizacije. Ena od kolegic, ki je bila v Sajetovem Belogardizmu na skupinski sliki s kaplanom Šinkarjem, je izgubila službo na radiu in je zato morala opustiti študij. Drugi kolegici pa npr. niso pustili iti z Akademskim pevskim zborom v Rim, češ da gre obiskat brata, čeprav so vedeli, da so ga že ubili kot vrnjenega domobranca.

Bibliotekarskega mesta v oddelčni knjižnici na slavistiki vendarle nisi dobil brez zapletov, čeprav si se že v študentskih letih ukvarjal s tem področjem.

Med študijem sem bil nekaj let demonstrator pri prof. Antonu Bajcu in sem veliko pomagal v oddelčni knjižnici. Ravno malo pred diplomo se je izpraznilo bibliotekarsko mesto v njej in ob veliki pomoči prof. A. Bajca in Franceta Tomšiča sem ga dobil. Pa tudi tokrat ni šlo brez zapletov. Prav takrat so namreč dosegli, da je družba oziroma partija lahko odločala o personalni politiki na univerzi. Fakultetni svet, v katerem je bila večina zunanjih članov, je dobil pravico potrjevati reelekcije in nove nastavitve. To je temeljito izrabil, takrat niso znova izvolili dveh asistentov, Franceta Bernika s slavistike in Vladimirja Kokoleta z geografije. Čeprav je ta pravica veljala samo za pedagoške delavce, za knjižničarske in administrativne pa ne, so se spravili tudi name. Brez sramu so govorili, da ne morem dobiti službe na univerzi, ker je bil moj oče med okupacijo na vidnem mestu v prosveti. Ker pa sem imel dekret že podpisan, so zahtevali od prodekana, matematika Ivana Vidava, da svoj podpis prekliče. (Takrat sta bili Prirodoslovno-matematična in Filozofska fakulteta združeni v Prirodoslovno-matematično-filozofsko fakulteto, to pa baje zato, kot mi je povedala neka uslužbenka P.-m. fakultete, ker na njej ni bilo med profesorji prav nobenega partijca.) Dekana prof. Antona Ocvirka je namreč prav takrat, gotovo tudi zaradi teh dogodkov, zadela možganska kap. Profesor Vidav je izjavil, da svojega podpisa ne more preklicati. S tem se je stvar zaključila, fakultetni svet je najbrž menil, da je pritiska na fakulteto dovolj, in zadeve ni več zaostroval. Sem pa živel v negotovosti precej časa, kaka dva meseca.

Tako sem dobil sanjsko službo, kakor ustvarjeno zame. In sem ostal v njej do upokojitve. Nekajkrat sem sicer razmišljal, da bi odšel v Univerzitetno knjižnico, a sem se, kot vidim danes, prav odločil, da sem ostal na fakulteti. Bil sem pri delu popolnoma samostojen; zaradi neizkušenosti sem v začetku napravil nekaj napak, a ne prehudih. Predstojniki oddelka, ki so bili formalno tudi šefi knjižnice, se vanjo niso vtikali, saj za to niso imeli časa in večinoma tudi ne volje. Skrbel sem za uravnoteženo nabavo gradiva s področja vseh slovanskih jezikov in književnosti, največ seveda tistih, iz katerih je bilo mogoče v Ljubljani diplomirati (slovenščina, srbohrvaščina in ruščina), in za čim več izvodov knjig, ki so bile obvezno berilo. Poskrbel sem za čim več ur odprtja knjižnice za bralce; primerne čitalnice pa zaradi vedno hujše prostorske stiske nismo mogli imeti. Obnovil sem listkovni abecedni imenski katalog in uvedel stvarno obdelavo gradiva. Pri tem so mi bile v veliko pomoč požrtvovalne sodelavke.

Nisi skrbel samo za razvoj in urejenost knjižnice, pač pa tudi za knjige, da se ni kaj izgubilo. Zelo pomembno je tudi tvoje bibliografsko delo, ki je zahtevalo veliko razgledanost, natančnost in potrpežljivo delo.

Vedno sem si želel, da bi knjižnica v slavistični periodiki objavljala tekočo bibliografijo slovenske slavistične produkcije, pa tudi tuje slovenistične, in to že v naslednjem letu, a po nekaj letih se je izkazalo, da to brez velikega štaba izpisovalcev ni mogoče. Popolnosti ni bilo mogoče doseči in užaljenost avtorjev, ki smo jih po nesreči prezrli, je bila prevelika. Sem pa 32 let pošiljal slovensko gradivo v Združene države za MLA (Modern Language Association of America) Bibliography, šest let v Varšavo za bibliografijo slavističnega jezikoslovja (Bibliografia językoznawstwa sławistycznego), ki je izhajala letno, dokler zaradi zmeraj večje količine gradiva ni opešala, in v Beograd, kjer je letno izhajala bibliografija jugoslovanskega slavističnega jezikoslovja v Južnoslovenskem filologu. Zadnje sem opustil ob osamosvojitvi, pa ne vem, če sem naredil prav. Sicer pa je danes tiskanim letnim bibliografijam povsod odklenkalo, znanstvena in strokovna produkcija je tako narasla, da jo je nemogoče sproti obdelati za objavo v tisku. Sestavil sem tudi nekaj drugih bibliografij, sam ali s soavtorji, avtorskih in predmetnih; najpomembnejša je bibliografija Brižinskih spomenikov. Kar zadeva skrb za knjige, je največ skrbi in jeze povzročala meni in tudi vsem kolegom nemarnost in neodgovornost nekaterih bralcev, ki so menili, da jim knjig sploh ni treba vračati; neki profesor – ne z naše fakultete – je prostodušno izjavil, da želi knjigo obdržati. O tem bi vedel povedati zanimive zgodbe, v katere so bili vpleteni vidni kulturni in znanstveni delavci.

Če se ozreš nazaj na svoje knjižničarsko in bibliografsko delo, ki je res ogromno, kako ga lahko povzameš?

Reči »ogromno« je pretirano. V knjižnici sem začel delati leta 1950 kot študent in demonstrator, v službi sem bil 40 let, za tekoče bibliografije sem delal še kot upokojenec do leta 2006; v stroki sem bil torej aktiven 56 let. Pri tem sem prešel vse faze napredka v knjižničarstvu, pričel sem z jeklenim peresom in tintnikom, končal sem z računalnikom; v zadnjih dveh letih sem vnesel še kakih tisoč enot v COBISS. Težko bi opravil vse to delo, če bi ga ne imel rad. To delo mi je omogočilo širok razgled po slavistični stroki, pa tudi srečanja z mnogimi ljudmi, njihovimi pogledi in čudmi, res je bilo zanimivo.

Nikakor ne smeva pozabiti na tvoja številna poročila o posameznih delih in dogodkih ter številnih prevodov člankov za Zavezo. Kako se spominjaš dela za Zavezo?

Tega ni tako veliko. Za revijo Zaveza sem, kolikor se spominjam, napisal poročili o monografiji Elisabeth Heresch Geheimakte Parvus, ki obravnava ruskega revolucionarja židovskega rodu Alexandra L. Helphanda, ki je posredoval pri nemškem financiranju ruske revolucije in organiziral prevoz Lenina s tovariši iz Švice v Rusijo (Kupljena revolucija, Zaveza, št. 43), in o obsežnem zborniku Die polnische Heimatarmee … (München, Odenburg, 2003), ki osvetljuje zapletene razmere v poljskem osvobodilnem boju (Poljska Domovinska armada, Zaveza, št. 53). Prevedel sem dve poglavji iz znanega potopisnega romana o Sovjetski zvezi Ryszarda Kapuścińskega Imperium: o Kolimi, ledeni deželi gulagov na skrajnem severovzhodu Sibirije (Zaveza, št. 72), in o veliki lakoti v Ukrajini (Zaveza, št. 74). Poglavji prikazujeta dve od mnogih strahot boljševističnega režima, ki jima ni mogoče najti ustreznega imena. Knjiga je bila prevedena po vsem svetu, pri nas pa iz nerazumljivih (ali pa tudi razumljivih?) razlogov ne. Poleg tega sem za Zavezo precej prevedel iz nemščine, nekaj tudi iz angleščine in ruščine, nekaj krajših prevodov je tudi nepodpisanih.

Delo za Zavezo mi je bilo zmeraj v veselje. Čeprav nisem bil nikoli član Nove Slovenske zaveze, sem jo imel za svojo, za glasilo tistih letnikov ljubljanskih klasikov, ki smo bili dovolj stari, da smo na svoji koži občutili strahote državljanske vojne in revolucije, eni bolj, drugi manj, in obenem dovolj mladi, da smo oboje večinoma preživeli. Za sodelovanje me je pridobil moj najboljši prijatelj, prezgodaj tragično umrli Tine Velikonja že pri tretji ali vsaj četrti številki in nepretrgoma sem delal pri njej do pred nekaj leti, ko sem zaradi starosti moral prenehati.

Doslej nisva omenila tvojega družinskega življenja. Naj kar sama dopolnim. S Hermino Jug sta si zgradila toplo in prijazno družinsko skupnost, v kateri sta zrasla dva delavna otroka, ki nadaljujeta družinsko tradicijo v šolstvu in sta ti v veselje. Ker poteka ta pogovor v tvojem jubilejnem letu, ti čestitamo in se ti zahvaljujemo za opravljeno delo in pokončno življenjsko držo. Bog te živi, bi rekel Justin Stanovnik.

[Stran 90]