Zaprašena navodila

Z

»Živimo v času, za katerega moramo reči, da ga označuje pozabljenje tega, kar ga okvirno in hkrati bistveno določa.«

To misel je Justin Stanovnik zapisal leta 1992, torej neposredno po tem, ko je bilo totalitarno obdobje formalno odslovljeno. Že takrat je videl spominsko in mišljenjsko težavo tako priostreno, čeprav je bil zanos spričo nove države še skoraj neokrnjen in čeprav se zdi nemogoče, da bi na boljševiško obdobje že po enem letu pozabili. S tem še zdaleč ne zanikujemo Stanovnikovega stavka, pač pa nam postaja jasno, da moramo pogledati nekoliko dlje, da bomo razumeli, kako je bila ta njegova misel usodna že takrat in kako je bržčas še usodnejša danes.

Boljševiška stiskalnica

Srednja generacija – seveda le njen manjši del, ki ima te vsebine ozaveščene – vidi ključen prelom slovenske zgodovine v prehodu iz totalitarne balkanske večnarodne države v samostojno Slovenijo. Pri tem se praviloma sploh ne ve, kaj totalitarno obdobje dejansko pomeni in kakšne posledice je prineslo. Še bolj pa ostaja v ozadju njegov prapok, se pravi boljševiška revolucija, s katero se je izstop iz zgodovine začel. Stanovnik je imel boljševiško revolucijo za zmagovalen razlagalni ključ, ki z naskokom nadomesti vse druge kot kopernikanski ptolemajskega. Ne le za medvojno zgodovino, pač pa tudi za današnji čas.

Današnji človek pa ne pozablja samo na revolucijo, ampak tudi na totalitarno obdobje. Razlogov za to je več. Najprej je tu obdobje treh desetletij, kar že samo po sebi za posameznega človeka ali eno generacijo ni malo. Potem nastopi selektiven človeški spomin, ki ob nezadržnem pozabljanju praviloma raje ohranja pozitivne prvine. V tem podpira človekovo naravo, ki si želi življenja in bi bila obsojena na hiranje, če bi se venomer zatikala v pretekle travmatične epizode. Naslednji razlog je v tem, da so spomini vedno vezani na preteklost, ko smo bili ne glede na okoliščine praviloma bolj zdravi in bolj močni, predvsem pa bolj polni upanja, idej, načrtov, zanosa in življenjskega elana. Sčasoma je potreben napor, da se tem silnicam navkljub ne potvarja realnih okoliščin.

Propaganda in skrite zakonitosti totalitarizma

Da je stvar še težja, se temu po svoje naravnemu procesu pridružuje agenda tiste politike, ki je bolj ali manj zavedno podaljšek nekdanje partije in ki ob pomoči medijev totalitarno preteklost riše v kar najlepših barvah. Za ponazoritev se od nedavnih stvari lahko spomnimo priklanjanja tovrstnih politikov pred spomenikom enega največjih zločincev ali pa kipa, ki so ga v Ljubljani postavili nekdanjemu borčevskemu poglavarju in nasprotniku slovenske osamosvojitve. Od medijskih prizadevanj v to smer, ki jih prav tako mrgoli, lahko omenimo zapis s 4. decembra letos, ko novinar RTV Slovenija na njihovi spletni strani brez kakršne koli distance opisuje življenje pod tovarišem Titom(!) s temi besedami: »mirno, složno, dostojanstveno, dobrih naj bi bilo veliko več kot slabih«.

Omeniti je treba še eno okoliščino. Ni mogoče trditi, da je bilo socializem težje živeti v osemdesetih kot v petdesetih letih. A redno se pozablja na to, da manjša zunanja brutalnost ne pomeni manjše totalitarnosti. Čisto na koncu revije boste lahko prebrali, da so Jožku Kraglju še leta 1987 skušali prepovedati javni nastop. Zgodovinar dr. Podbersič je nekje zapisal, da so na begunca, ki je želel čez mejo, streljali še junija 1991! Da o strahotno gosti ovaduški mreži, za katero ne vemo, kako se je, če se sploh je, razpustila, ne govorimo. Vse to kaže na polno – čeravno v zunanjem smislu manj nasilno – delovanje režima do zadnje minute. In kot se upravičeno bojimo, še čez. A osrednja resnica je skrita za vsem tem: brutalnost režima plahni sorazmerno z doseganjem tistih ciljev, v imenu katerih je bila sprožena. Za zločeste cilje revolucionarjev vemo. Kakor je nepojmljiva njihova začetna brutalnost, tako je zavratno njeno učinkovanje, zaradi katerega jo lahko zmanjšujejo oziroma jo zamenjujejo z bolj rafiniranim nasiljem.

Izkušenost umira, mladost naseda

Ko motrimo tranzicijsko dogajanje in dojemanje boljševizma, prevečkrat pozabljamo tudi na to, da ob nastanku Slovenije komaj rojene generacije danes stopajo že v srednja leta, ljudje, ki so bili takrat na vrhuncu svojih moči, po tridesetih letih okušajo začetke starostnega obdobja, od takratnih upokojencev pa se je velika večina od nas že poslovila. Ta neizprosna biologija se vključuje v erozijo, ki smo jo razgrnili zgoraj, zraven pa je treba dodati še zakonitost, da mladih zgodovina v tem smislu, da bi se iz nje učili, nikakor pretirano ne zanima. Zgodovinarji, ki jim podajajo predpisane vsebine, pa so sami produkt (post)socializma in njegovega šolstva.

K prebivalstveni sliki kaže naposled dodati še to, da Slovenija vztrajno beleži skrb zbujajoče slab naravni prirast. Stanje v zadnjem desetletju izdatno poslabšuje izseljevanje, ki v povprečju vsako leto našteje približno deset tisoč pretežno mladih ljudi. Mrtvo statistično sliko uspe deloma popraviti priseljencem, koliko razumevanja si lahko od imigracij obeta občutljiva in usodna slovenska problematika, pa je seveda povsem drugo vprašanje …

Za sklep

Povod za to razmišljanje je preblisk ob oddanem članku za nek časnik. Ob razmeroma zadovoljivem besedilu se je kar naenkrat zaiskrilo vprašanje: ali so to sploh govorica in vsebine, ki jih povprečen prebivalec razume? Ne zaradi zapletenih stavčnih period, pač pa zaradi vrednostnega obnebja, ki črpa iz nekega drugega sveta. Kakorkoli obračamo, se je dobro ovedeti, da živimo večkratno manjšinsko življenje. Razlog za razmislek v to smer pa je seveda današnja Slovenija, ki je znova – podobno kot pred slabimi osmimi desetletji – med dvema ognjema: na eni strani je tu okupacija, ki jo izvaja virusna epidemija, na drugi strani pa imamo nasilno opozicijo in osrednje medije, ki oboji bolj ali manj neposredno živijo iz (post)totalitarne ideološke zapuščine. Vmes pa so premnogi ljudje, ki jim sledijo. Glasni, pametni in uporniški. Glasni in pametni, kadar instinktivno čutijo oporo bodisi v večini bodisi v realnih centrih moči. Uporniški, kadar je upor namenjen krhkemu seštevku političnih sil, ki se trudi Slovenijo spraviti iz pandemije in v boljšo prihodnost.

Tu se torej skrivata okvir in bistvo, ki nas določata in ki se ju obenem ne zavedamo. Labirinta ni bilo težko skicirati, kako najti izhod iz njega, pa je veliko večja težava, čeprav imamo Justinova navodila na dlani že skoraj trideset let: »Najprej se zdi, da mladi rod ni pripravljen sprejeti zgodovine. Ne da bi hoteli moralizirati na visokem koturnu, moramo vseeno reči, da zgodovina nalaga generacijam razna opravila, pa naj so jih pripravljene sprejeti ali ne. Od te, ki sedaj prihaja na oder, zahteva, da prevzame zahtevno opravilo, ki bi mu lahko rekli prihajanje k sebi v pomenu vračanja v kulturo in omiko. To pa seveda ni kakšno udobno prebujanje, ampak naporno in boleče in malce nevarno osvajanje moralne, politične in gospodarske samostojnosti. Lahko bi tudi rekli, prehajanje od zmanipuliranega objekta do polnopravnega subjekta. Zgodovina jim dopoveduje, da so izbrani za izjemno opravilo, oni pa vztrajajo pri tem, da naj se jim godi kot njihovim vrstnikom »v Evropi«. Za Eneja, ki si je posadil hromega očeta Anhiza na rame in ga odnesel iz goreče Troje – ta velika metafora za sprejetje zgodovine – večina ni nikoli slišala.«

[Stran 4]

Avtor Lenart Rihar