Nekaj dni po svojem …
Nekaj dni po svojem godovnem dnevu je v 99. letu starosti umrl p. Vladimir Kos, duhovnik, misijonar, pesnik in profesor. Umrl je na Japonskem, kjer je več kot šestdeset let kot misijonar neutrudno delal in skrbel za najbolj uboge in revne v japonski družbi. Zaradi svojega socialnega dela pa tudi odličnega znanja japonščine je bil med Japonci zelo spoštovan, velik ugled si je pridobil tudi kot profesor angleščine, nemščine in filozofije na katoliški univerzi Sofia v Tokiu, kjer je predaval več kot trideset let, vse do svoje upokojitve leta 1995. V pogovoru za Družino je leta 2010 dejal: »Zame je bila profesorska služba apostolsko delo, se pravi neke vrste priprava na evangelij, kadar in kjer se ljudje z njim lahko srečajo. Moral sem seči do temeljev človeškega razmišljanja in sklepanja. Stik s študenti je misijonarsko delo. Prenekateri so po predavanju prišli k meni in me spraševali, ali res mislim, kar sem razlagal. Čeprav nisem neposredno govoril o veri in Bogu, so čutili, da predavanje vodi tja. Vrata kabineta na univerzi so bila vedno odprta za pogovor tudi po predavanju. Mnogi so se v času študija ali kasneje dali krstiti, precej mojih študentov je v katoliško vero pripeljalo celo družino.«
Nikoli ni pozabil svojih slovenskih korenin, vse do smrti pa je ostal močno povezan tudi s Slovenci po svetu. Zdi se, da je vse svoje življenje uresničeval željo, ki jo je leta 1954 zapisal v pismu uredništvu Svobodne Slovenije v Buenos Airesu: »Delo za bodočnost: odkrivati svet stvari in svet človeka in tako vlivati pogum pregnancem ter njim zaupanje v Gospoda večati.« Leta 2004 je v domovini prejel zlati red za zasluge za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku ter za človekoljubna dejanja, leta 2014 pa nagrado Prešernovega sklada za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi. V obrazložitvi so ga poimenovali »največji pesnik slovenske emigracije«. Pogrebna sveta maša v tokijski cerkvi sv. Ignacija Lojolskega je bila 22. julija 2022, vendar je bila zaradi koronskih ukrepov zaprta za javnost, spremljati jo je bilo mogoče po spletu. Ganljiv je bil trenutek, ko je ob slovesu v svetišču zazvenela orgelska izvedba Gregorčičeve Zakrivljeno palico v roki.
Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti očetu Hinku in mami Jelki, rojeni Gostl. Oče je bil po poklicu trgovski potnik in mehanik, bil pa je tudi vodja tovarne Singer v Mariboru. V družini je bilo pet otrok, eden od bratov je bil znani ilustrator Božo Kos. Kot zanimivost omenimo, da je bila mama judinja, oče pa katoličan. Starša sta se dogovorila, da bosta dekleta vzgajala kot judinje, fante pa kot katoličane. Kasneje, med drugo svetovno vojno, ko je bila družina izgnana v Srbijo, so tudi dekleta v strahu pred nacizmom prevzela krščanstvo. Že zelo zgodaj, ko je bil Vladimir še dojenček, se je družina preselila v Maribor, zaradi česar je štajersko prestolnico tudi kasneje dojemal kot svoj dom. Tu je obiskoval ljudsko šolo ter do nemške okupacije klasično gimnazijo. Njegov sošolec je bil tudi Zorko Simčič. Ob začetku vojne so Nemci očeta kot zavednega Slovenca obsodili na smrt, vendar je očetov prijatelj, po rodu Nemec, posredoval pri okupacijskih oblasteh ter dosegel, da so namesto tega družino, tako kot mnoge druge slovenske družine na Štajerskem, izgnali v Srbijo, kjer so živeli do konca druge svetovne vojne. Opolnoči so prišli na vrata in družino s štirimi otroki odpeljali na železniško postajo, strpali v živinske vagone in odpeljali v Srbijo. Še pred izselitvijo je Vladimirju uspelo pobegniti v Ljubljano, saj je želel končati srednjo šolo. Tu je živel pri sorodnikih, ki ga kljub njegovemu jasnemu nasprotovanju komunizmu niso izdali, čeprav so bili sami sicer naklonjeni Osvobodilni fronti.
Junija 1942 so ga Italijani skupaj s še nekaterimi dijaki zaprli ter internirali, najprej v italijansko koncentracijsko taborišče v Trevisu, nato pa v Gonars. Kot je sam kasneje pripovedoval svojim sobratom jezuitom, je bilo življenje v taborišču zelo težko, še posebej hudo je bilo prenašati lakoto. Tu je začel tudi premišljevati, da bi postal duhovnik, »da bi oznanjal ljudem evangelij, da bi jih tolažil, vlival upanje, jim posredoval moč prek evharistije«. Nekega dne je v taborišču opazil mlade, ki so stali v vrsti. Tudi sam se je postavil tja, prepričan, da morda delijo hrano, vendar se je izkazalo, da je prišla v taborišče zdravstvena komisija, ki je odločala o tem, kdo lahko odide domov. Dovoljenje za odhod so dobili bolni in mlajši od šestnajst let. Vladimir je bil takrat star sedemnajst let, torej prestar, da bi ga predčasno izpustili. Pregledoval jih je italijanski zdravnik, medicinska sestra, ki je bila z njim, pa je, kot se je spominjal, govorila tudi slovensko. Ko je prišel tudi sam na vrsto, je na vprašanje, koliko je star, odgovoril po resnici. Sestra ga je gledala z usmiljenjem, saj je bil ves shujšan, vendar ni vedela, kaj naj naredi. Takrat pa se ga je usmilil zdravnik in sestri naročil »napišite, da ima šestnajst let«. Ta izkušnja je Vladimirja Kosa utrdila v prepričanju, da ne glede na težke preizkušnje, vedno in povsod srečaš tudi dobre ljudi. Po desetih mesecih, ki jih je preživel v taborišču, se je aprila 1943 vrnil v Ljubljano ter maturiral.
Po uspešnem zaključku klasične gimnazije je zaprosil za vstop v ljubljansko bogoslovje, vendar tam ni ostal dolgo, saj se je maja 1944 pridružil domobrancem ter pri njih ostal do konca vojne. »Ob izbruhu revolucije je bil tak pritisk, da nam je bogoslovcem škof Rožman dal po cerkvenem pravu dovoljenje, da se lahko odločimo za »vojsko«. Sam sem brez pomisleka šel k domobrancem. Danes sprevrženo govorijo o tem obdobju! Pozabljajo, da se je domobranska vojska borila za vero, za osvoboditev ozemlja. Komunistični partiji pa ni šlo za drugo kot za revolucijo. Nismo bili pomagači okupatorske vojske, borili smo se proti brezverju, proti komunistični miselnosti, proti nevarni revoluciji,
ki je pretila,« je dejal v enem od pogovorov. Tam je bil med drugim odgovoren za spremljanje kontaktov med partizani in Nemci. Vedeli so namreč, da partizani in Nemci sodelujejo med seboj. Večkrat je bil priča, kako so si ti na Zmajskem mostu v Ljubljani izmenjali sezname; partizanski zaupniki so Nemcem izročali sezname zavednih Slovencev, Nemci pa partizanskim zaupnikom sezname tistih, ki so bili proti revoluciji in komunistom. Kosa so nekaj mesecev pred koncem vojne Nemci zaprli na Ljubljanski grad, kjer so imeli zapore, vendar je zanj posredoval general Rupnik, zato so ga izpustili.
Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, kjer je bil med tistimi redkimi domobranci, ki niso bili vrnjeni v domovino v smrt. Rešilo ga je znanje jezikov. Nekaj dni je bil v Vetrinju, nato pa se je odpravil v Italijo, kamor se je umaknila večina bogoslovcev ljubljanskega bogoslovja ter profesorji Teološke fakultete in člani semeniškega vodstva. Na poti so ga zajeli Angleži, ki so ga odpeljali na mejo s Tirolsko v enega izmed taborišč za razseljene osebe ter ga obsodili na šest mesecev pogojne kazni, če ga še enkrat dobijo na begu. To mu ni preprečilo, da ne bi s pomočjo tistih, ki so poznali varne poti čez Dolomite, pobegnil v Italijo ter šel v Praglio pri Padovi, kjer je že začelo delovati slovensko bogoslovno semenišče. Po posredovanju slovenskih salezijancev dr. Andreja Farkaša in dr. Alojzija Tomca so namreč slovenski bogoslovci dobili na razpolago za silo opremljene prostore v benediktinski opatiji Praglia. Kljub splošnemu pomanjkanju tako učnih pripomočkov, knjig in učbenikov kot oblek in obutve je 38 slovenskih bogoslovcev poleti 1945 začelo poslušati predavanja. Kongregacija za semenišča in univerze je na prošnjo Alojzija Odarja, ki je prevzel vodenje slovenskih bogoslovcev, priznala to kontinuiteto kot ljubljansko Teološko fakulteto in semenišče. Na fakulteti je poučevalo devet profesorjev. Ker so postale razmere v Praglii nevzdržne, se je Slovensko semenišče v izseljenstvu 11. septembra 1946 preselilo v Brixen na Južnem Tirolskem, v prostore briksenskega semenišča, v bogoslovju pa so se jim pridružili novi bogoslovci iz taborišč v Avstriji in Italiji. Finančno podporo za vzdrževanje semenišča in fakultete je sprva poleg Slovencev iz Amerike zagotavljala Kongregacija za semenišča in univerze, vendar je bilo te podpore vedno manj, poleg tega pa italijanske oblasti niso bile naklonjene slovenski fakulteti v obmejni provinci. Semeniško vodstvo si je zaradi tega prizadevalo, da bi se semenišče preselilo v Rim, bogoslovci pa bi študij teologije nadaljevali na Gregoriani, vendar do tega ni prišlo, je pa to uspelo Vladimirju Kosu. K temu, da bi šel študirat v Rim na papeško univerzo, ga je spodbujal tudi škof Anton Vovk. Sam je kasneje pripovedoval, da ga je v tem času, ko je bil v Praglii, Udba ves čas zasledovala z namenom, da ga ubije. Čeprav so ga dvakrat iskali, so bili vedno neuspešni, saj se mu je uspelo pravočasno umakniti iz semenišča ter se skriti.
Vladimir Kos je na papeški univerzi Gregoriana študiral osem let. Leta 1950 je diplomiral ter bil 10. oktobra posvečen v duhovnika. Tri leta kasneje je na Gregoriani tudi doktoriral ter 7. septembra 1953 vstopil v Družbo Jezusovo oziroma med jezuite. Poslali so ga v noviciat na Irsko, kjer je izpopolnjeval tudi angleščino ter se pripravljal za odhod v misijone. Kos se je namreč javil na poziv generalnega predstojnika jezuitov, ki je svoje sobrate vabil v misijone na Japonskem. Ta je po drugi svetovni vojni postala bolj naklonjena katoliškim misijonarjem. Pred tem so duhovnike obravnavali kot zahodne vohune, zaradi česar je bilo njihovo življenje na Japonskem izredno težko. Vsakodnevno javljanje na policijo ter stalen nadzor je načel zdravje marsikaterega duhovnika.
Kos, ki je čutil, da ga vleče v misijone, se je sprva navduševal nad Afriko, vendar se je nato odločil za Japonsko. V deželo vzhajajočega sonca je prispel 13. maja 1956 ter tam kot misijonar deloval več kot šestdeset let. Iz prvega obdobja njegovega misijonskega dela so ohranjena številna pisma in članki, ki jih je pisal za Misijonska obzorja. Ob njegovi smrti so zapisali: »Iz njegovih zapisov je čutiti, kako rad je imel Japonsko, japonskega človeka in njegov velik čut za jezik, prek katerega je prihajal v stik z ljudmi samimi. Gorel je za to, da bi Japonci spoznali krščanstvo in Kristusa, a je pri svojem delovanju vedno gojil spoštovanje do japonske kulture in načina mišljenja.« Pomagal je sirotam, otrokom, ki so jih starši zavrgli, ker so se rodili pohabljeni, skrbel je za matere samohranilke. Vrata so bila na stežaj odprta tudi tistim iz družbenega obrobja, ki so zaradi različnih razlogov ostali brez dela in na cesti, pomagal je graditi dom za ostarele, ki si niso mogli sami plačati bivanja v domu, pomoči pa niso prejeli niti od bližnjih sorodnikov. Od leta 1963 do 2002 je vodil oziroma pomagal voditi tudi dom za socialno ogrožene otroke Christmas village.
Vladimir Kos se je v Slovenijo prvič vrnil leta 1995, leto prej mu je umrla mama, ne da bi še enkrat v življenju videla svojega sina, čeprav ga je, kot je sam rekel, čakala dobrih petdeset let. Prej se v rodno domovino ni mogel vrniti, saj ni imel nobenega državljanstva. Jugoslovanska oblast ga je, tako kot druge povojne politične begunce, kaznovala z odvzemom državljanstva. Imel je samo policijsko pooblastilo iz Italije, potrdilo z Irske, da ni zločinec, ter Nansenovo mednarodno legitimacijo Rdečega križa. Ko je leta 1956 odhajal na Japonsko, je dobil poseben vatikanski diplomatski potni list, ki mu je omogočal enkraten vstop v državo, in še tega je dobil po osebnem posredovanju papeža Pija XII. Ta potni list mu je dovoljeval misijonarsko delo na Japonskem, vendar pa države ni smel zapustiti. Če bi jo, bi izgubil pravico, da se vrne, če ne bi pridobil državljanstva katere države, ki jo je Japonska priznavala. To se je zgodilo šele leta 1993, ko je dobil slovensko državljanstvo.
Vladimir Kos je začel pisati pesmi že kot dijak in študent. Ljubezen do jezika, pesmi, pripovedi mu je privzgojila mama, ki je otrokom vsak večer brala poezijo in prozo. Njegovi prvi dve pesniški zbirki sta pod psevdonimom izšli v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu, Marija z nami je odšla na tuje leta 1945, sonetni venec, in Deževni dnevi leta 1946. Leta 1955 je v Argentini, pri Slovenski kulturni akciji, kamor je bil istega leta sprejet tudi kot član, objavil pesniško zbirko z naslovom Križev pot prosečih. Leta 1960 je izdal pesniško zbirko Dober večer, Tokio, ki je bila tudi prva in do sedaj edina slovenska knjiga, izdana na Japonskem. V Buenos Airesu so kasneje izdali še nekaj njegovih knjig. Do slovenske osamosvojitve so tako izšle Ljubezen in smrt (1971), Spev o naši gori (1981), Tisoč in dva verza z japonskih otokov (1991). Tudi sicer je redno, vse do smrti, v uredništvo Svobodne Slovenije, glasilo Slovencev v Argentini, v objavo pošiljal svoje pesmi ter z njimi sodeloval, objavljal pa je tudi v Meddobju. Po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, so njegove pesmi in zbirke začele izhajati tudi v Sloveniji. Do takrat je bil namreč v domovini zamolčan. Njegova prva knjiga, ki je izšla v domovini, je bila zbirka Eseji z japonskih otokov, ki jo je leta 1997 izdala mariborska založba Obzorja. V Sloveniji je skupno izšlo okoli dvajset Kosovih pesniških zbirk, njegove pesmi so pogosto objavljali v različnih revijah, tudi v Zavezi. Bil je med prvimi sodelavci revije Mladika, ki jo v Trstu izdajajo slovenski zamejski kulturniki in izobraženci, ter ji je ostal zvest vse do smrti. Bi je velik intelektualec, ki je, čeprav je toliko desetletji živel na tujem, ohranil močno povezanost s slovenskim duhovnim svetom ter tudi na Daljnem vzhodu ustvarjal kot slovenski pesnik. O njem je v predgovoru k njegovi zbirki Kot sonca zlat zaton, ki je leta 2018 izšla pri Goriški Mohorjevi. Dr. Maja Melinc Mlekuž zapisala, da je bil izjemen mislec, »ki mu je v poeziji na pretanjen način uspelo vzpostaviti vez med domovino in svetom, med tradicionalnim, modernim in japonskim pesniškim izrazom«.
Čeprav je bil z vsem srcem Slovenec, pa je vse svoje aktivno življenje daroval Japoncem, ki jih ni hotel zapustiti. Njegova želja je bila, da bi tam tudi umrl, saj je v enem izmed pogovorov odgovoril na vprašanje ali se bo vrnil v Slovenijo: »Japonci cenijo in spoštujejo človeka, ki se odloči, da bo do smrti ostal med njimi.« Njegova želja se je uresničila, sedaj v miru počiva v japonski zemlji.
[Page 129]