Besede niso nikoli t …
Besede niso nikoli tako nemočne kot ob smrti. Ne le zato, ker se tedaj znajdemo pred neprestopno mejo, temveč tudi zato, ker se pokaže, kako neujemljivo je življenje: kako nezadostno je vse, kar lahko o pokojnem povemo, glede na to kar je v resnici bil. Skrivnost ni le smrt, temveč tudi življenje: ob slovesu lahko posebej močno začutimo, kako nerazpoložljiv in nerazložljiv dar je. In te izkušnje niti skrivnost smrti ne more povsem zastreti, temveč postane ob njej sama na poseben način svetla. Ne preneha biti skrivnost, a je svetla. Njena beseda ni »ne«, temveč »da«. Nemoč besed pred življenjem v svetlobi te skrivnosti postane neusahljiv vir besed: najlepših, ker so najresničnejše – naj bo v njih še toliko lepote, modrosti, znanja in veščine, ne tajijo, da so podarjene. Kot smo si podarjeni ljudje. In sploh vse, kar je. Prepričan sem, da je delo spoštovanega učitelja prof. dr. Kajetana Gantarja raslo iz vere v takšno skrivnost. In zares sem čutil, da je bil temeljni namen njegovega tako raznovrstnega delovanja in življenja posredovati in morda prebuditi to vero v vsakomer, ki išče smisel. Ko je prišla vest, da se je poslovil, je bila kljub visoki starost nepričakovana. Kaj niso ravnokar izšli njegovi sveži prevodi Hieronimovih pisem? Ni še čisto pred kratkim na televiziji prizadeto odstiral tragično resničnost slovenske polpretekle zgodovine? Ob tem so šle skozi spomin neštete spominske podobe, besede, verzi, misli, in ko se je ta vrtinec polagoma umiril, je ostal vseprežemajoči svetel občutek človeka, ki zaupa v dobro. Morda kdaj tudi tako, da me je to presenečalo, a zato tem bolj navdihovalo. Takšen je pač bil: nenavadno preprost pri svoji akademski slavi in enciklopedičnem znanju. Osebno izjemno dostopen človek, neizumetničen, z živim zanimanjem in razumevanjem za vsakršne človeške zadeve in usode. »Človek sem, nič človeškega mi ni tuje« – rad je navajal ta verz rimskega dramatika Terencija. In res to ni bila samo kulturna gesta. Včasih pomislim, da takšna »človeška normalnost« izginja z obzorja kulture. In iz življenja. Ko sem postal akademski učenec profesorja Gantarja, so bili drugačni časi, v marsičem veliko drugačni. Mlajši ljudje si najbrž le težko zamislijo življenje brez interneta, saj si ga tudi sam komajda, čeprav sem polovico življenja preživel v svetu, ki še ni bil prepleten s tem informacijskim ožiljem. Znanje je bilo zato veliko teže dostopno, v tedanji državi so njegovo dostopnost še dodatno zmanjševale ekonomske in politične razmere; v splošnem ga je bilo med ljudmi zagotovo mnogo manj, a po drugi strani ni bilo tako instantno, namenjeno hitri uporabi ali celo razkazovanju. Črpali smo ga iz knjig, revij in fotokopij: svet vedenja in duha, svet kulturne odličnosti je bil za nas tako predvsem svet knjig. Kdor pa bere knjige antične literature v slovenščini, ne more mimo imena Kajetan Gantar. Ob vpisu na fakulteto je bil zato Kajetan Gantar tako kot Anton Sovre zame pravcata legenda (ta beseda se tedaj ni uporabljala za splošen prijateljski vzdevek, kot se v nekaterih oblikah sodobnega urbanega slenga, seveda če ni v nagli premeni te najbolj dinamične zvrsti tudi to že izginilo iz rabe): torej osebnost iz visokega, oddaljenega, nedostopnega sveta odličnosti, zame predvsem sveta poezije, tiste najvišje: Sofoklove, Ajshilove, Heziodove, Ovidijeve … Tako je bilo že takrat, čeprav je marsikateri, tudi temeljni prevod (npr. Sofoklovega Ajanta in Ojdipa v Kolonu, spisa o Vzvišenem) nastal šele pozneje, saj je profesor ves čas, tako rekoč do smrti, brez predaha prevajal.
A tedaj se je začela legendarna postava pretapljati v realnost, lepo, a zahtevno: profesorja nismo le poslušali na predavanjih, ampak smo se z njim srečevali tudi na seminarju in v njegovem kabinetu pri izpitih. In mislim, da je bil zahteven učitelj. To se ni kazalo v visoko postavljenih, rigidnih zunanjih zahtevah, temveč
[Page 122]
bolj v vprašanjih in podvprašanjih, kakršna nam je zastavljal, v komentarjih naših seminarskih izdelkov, v samoumevnosti, s katero je od nas veliko pričakoval, tako glede znanja kot glede odnosa do študija. Takšno samoumevnost je nemogoče, pa tudi absurdno normirati: v svetu hipernormiranih študijskih programov bržčas deluje kot tujek, kot neupravičeno obremenjevanje, vendar je v resnici nekaj povsem drugega: izraz velikega zaupanja in spoštovanja do študenta. Sam sicer s študijskimi obveznostmi nikoli nisem imel težav in sem počel poleg tega še druge stvari, je pa to zahtevalo veliko, celo zelo veliko dela. Ena najpomembnejših spodbud za prizadevnost je bilo prav profesorjevo visoko pričakovanje od nas, ki je zavezovalo veliko bolj kot formalne študijske norme; občutil bi celo nekakšen sram pred sabo, če ne bi pokazal znanja, ki ga je spoštljivo predpostavljal pri meni. Nerad govorim v prvi osebi množine, ko gre za izkušnje, a mislim, da ne bi bilo narobe, če bi tu uporabil to slovnično obliko. Facit takšne zahtevnosti pa je bil spoštovanje do »naše stvari«, filologije: do jezika, do literature, do kulture in do tistega, zaradi česar vse to je: do življenja. Živahna, dinamična predavanja nikoli niso banalizirala snovi, da bi jo naredila življenjsko, kot počnejo mnogi, ampak so, nasprotno opozarjala na to, da življenje v bistvu ni banalno; da so tudi velika dela besedne umetnosti del naše življenjske resničnosti. Ko motriš svoje mere ob razsežnostih zgodovine in ob velikih dosežkih davnih dob, je to učinkovito zdravilo zoper hybris – to grško besedo bi še najustrezneje prevedli kot »napuh«. Če pa te takšna primerjava ne potre in ne poniža, temveč ti budi hvaležno veselje, da lahko vse to poznaš in na neki način imaš, je to humanizem, kakršen je vel iz osebnosti profesorja Gantarja. Vsaj zase lahko rečem, da sem ga zaznaval tako. Seveda je bilo osvajanje teh spoznanj in okušanje humanističnega duha skozi seminarsko dogajanje včasih tudi pitoreskno. Tedaj se pri uvodu v klasično filologijo nismo kaj veliko ukvarjali s tehniko citiranja, zato smo se morali pri oblikovanju bibliografije nekako znajti sami. In tako sem v naivni vnemi filološkega adepta v svoji prvi latinski seminarski nalogi (takrat so se še tipkale na pisalni stroj) pri vsaki enoti v seznamu literature vpisal čim več podatkov. »kako pa to, da omenjate celo Boulevard Saint-Germain? Imate mogoče tako nepozabno lepe spomine na dni, ki ste jih preživeli v Parizu?« »Hm,« se je namuznil profesor, Ob tem so se namuznili tudi starejši kolegi (kako se ne bi!), jaz pa sem si za vse čase zapomnil, da ima bibliografska enota štiri sestavne dele ‒ tako zelo, da se še danes težko in ne brez odpora privajam na nova pravila. V moji zadnji seminarski nalogi, napisani v latinščini, je profesor našel tri napake. Mislil sem, da to ni slab dosežek, saj je bila naloga razmeroma obsežna, tema pa ne najpreprostejša, Horacijeva poezija, in to pri evropsko priznanem interpretu tega pesnika … Toda ne: »Takšne napake ‒ to je greh zoper Svetega Duha!« je vzrojil profesor. Moram re
i, da je bila to ena bolj notranje dramati
nih ur mojega študija, od nje pa mi je ostalo, da tiste napake v zvezi s števniki najbrž ne bi ponovil niti opolnoči, kot se reče. A takšen pedagoški slog ni nastajal iz osebnostne pikrosti, temveč je iz njega dihal žar zavzetosti za »literarno stvar« in duhovitost, ki sodi k takim rečem. V časih do zadnje potankosti normiranih didaktičnih modelov in vsakršne korektnosti tak slog kajpak izginja, kot še marsikaj, kar je intelektualno iskrivo in življenjsko. Bila je ena prvih ur rimske književnosti, ne vem več, ali so bila izbrana poglavja ali metrika; profesor je govoril o razliki med metrumom in ritmom. Našteval je bolj ali manj znane, nazorne primere »merjenega časa«, ki je človeški izum, in prešel k ritmu, ki je tudi naravni pojav, omenil razne ritmične pojave iz biološkega sveta, izmenjavo letnih časov, potem pa je nenadoma prekrižal roke na hrbtu, se zagledal skozi okno in z nekakšno zamišljenostjo dodal: »Ritem lahko odkrivate tudi, če prisluškujete bitju srca svoje mlajše sestre …« Tako popolnoma nekovencionalno, odtrgano od klišejev … Bil je samo hipni intermezzo, a vendar trenutek, ko smo iz teorije metrike prestopili v območje poezije, zaradi katere smo nazadnje vsi skupaj tudi bili tam …
Posebej navdihujoča lastnost je bila profesorjeva osebna skromnost. Neki moj vrstnik, literarni zgodovinar, je nekoč v popoldanskem času prišel na naš oddelek pogledat, če je čisto slučajno knjižnica odprta. Pred vrati je srečal profesorja Gantarja, ki je bil tedaj že v pokoju; ko mu je razložil, zakaj je tam, se mu je profesor opravičil, da mu on žal ne more izposoditi knjige, ker se je sedaj pač bibliotekarska procedura spremenila, sicer pa seveda to ne bi bil noben problem. Mislim, da je bil v tistem času podpredsednik SAZU.
Tisto, kar me je prav posebej fasciniralo, je bila profesorjeva intelektualna prisebnost. Kaj hočem reči s tem? Nihče ne ve vsega, zato sogovorniki v intelektualnih debatah od seminarskih predavalnic do prestižnih simpozijev pogosto poskušajo uveljaviti svojo perspektivo, pomen svojega vedenja in metodologije in omejiti razpravo na področje, kjer so suvereni. Pri tem neredko ignorirajo sogovornikovo stališče, bagatelizirajo njegove poglede, framingu ga zasujejo z bolj ali manj pomembnimi referencami ali pa ga z gosto retoriko »prevpijejo« in zmedejo. Pri Kajetanu Gantarju so imele take taktike bolj malo možnosti za uspeh. Seveda ga je bilo zaradi njegovega ugleda vsaj načeloma teže ignorirati, širina njegovega vedenja pa je ožila manevrski prostor polemične manipulacije. A bolj pomembno se mi zdi dvoje: prvič, navadno je diskutantu prisluhnil s pristno radovednostjo, kakršne nisem pogosto srečal, in ga je že s tem vpletel v dejanski dialog in ga iz zelotskega prepričevalca spremenil v živahnega sogovornika. Drugič pa je bil njegov premislek kulture in zgodovine dovolj temeljit, da mu je omogočal mirno in prisebno držo tudi ob soočanju s hudimi teoretičnimi in metodološkimi novitetami: nekatera njegova prepričanja so bila namreč dovolj tehtna in človeško relevantna, da onus probandi ni bil na njih, temveč na novatorski kritiki.
Ta prisebnost se je izrazito kazala v etičnih zadevah. Generacija profesorja Gantarja je ena tistih, ki so doživele zgodovinsko katastrofo zaradi vojne in totalitarnih sistemov, ki so tako radikalno posegli v njihovo življenje in amputirali velik del slovenskega prebivalstva in kulturne tradicije. Prav poseben vidik te katastrofe je, da v svojem bistvu ni bila reflektirana; morda je bila do neke mere popisana, reflektirana pa ni bila. Niti znamenita fraza iz Viscontijevega filma Il Gattopardo:»Če hočemo, da vse ostane, kot je, se mora vse spremeniti,« ne izrazi ustrezno nenavadnega stanja, ki je nastalo po prehodu iz totalitarizma v demokracijo. Zdaj se namreč zdi, kot da zgodovina obenem obstaja in ne obstaja ‒ in v takšnem stanju je tudi eti
na neprisebnost postala izredno pogost,
e ne skorajda normalen kulturni pojav. Vendar to ni primer Kajetana Gantarja: njegov eti
ni in zgodovinski kompas se ni zmedel, in kot ni klonil pod nasiljem zgodovine, je bil imun tudi na nenavadnob vrednotno konfuznost sodobnosti. Ni mu bilo treba skrivati, kaj je in kje stoji, vsaj v letih po relativni osvoboditvi družbe, v času samostojne Slovenije. Litotično rečeno: v ne ravno ugodnih okoliščinah je postal prvo ime slovenske klasične filologije in ne nepomembna referenca v mednarodnih krogih. Mnogokrat je že bilo in še bo predstavljeno njegovo skoraj nepregledno obsežno delo profesorja, akademika, literarnega zgodovinarja, memoarista, prevajalca in velikega posrednika antične kulture; verjetno še nobena predstavitev do sedaj ni bila niti blizu temu, da bi bila izčrpna. Tudi tu seveda ni prostora za kaj podobnega. Njegov opus je nedvomno eden tistih, ki bodo hvaležna tema prihodnjih raziskav. Tako bi bilo vsaj normalno, glede na izjemno dragocenost, ki jo predstavlja redki spoj Gantarjeve zgodovinske poučenosti, znanstvene misli in umetniške občutljivosti. Zlasti za njegovo prevajalsko delo velja, da je eden temeljnih kamnov antične in s tem svetovne književnosti v slovenskem jeziku. Še več: brez njegovih prevodov bi bila ta žalostno defektna. Prevodi se starajo, izvirniki ostajajo mladi, se glasi reklo, ki se skozi čas potrjuje skorajda kot nekakšna težko razložljiva zakonitost. Nič se ji ne izmakne, toda Gantarjevi prevodi največjih del klasične književnosti (v neverjetnem razponu od Homerja in Hezioda prek Sofokla in Aristotela do Horacija, Ovidija in Plavta pa do novozaveznih besedil itd. itd.) bodo vendarle ostajali relevantni in postavljali visoko merilo novim prevodom in prepesnitvam. S svojo vsebinsko premišljenostjo, globokim jezikovnim razumevanjem nians izvirnika in prečiščenim slovenskim izrazom delujejo živo, umetniško in sodobno, nekateri (npr. Ajshilov Vklenjeni Prometej) še po skoraj šestih desetletjih. In tako bo še dolgo. Pomenske rešitve in čustveni registri v njih pa bodo dragocena oporna točka novim prevajalskim iskanjem. »Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona,« ker, »zapredel prvi sem v italskih zvokih pesem/eolskih lirskih strun.« Te besede je nanmenil samemu sebi profesorju tako dragi (prevod je njegov) rimski pesnik Horacij. Sam ni nikoli niti približno tako govoril o sebi. Nekaj podobnega pa o njem vendarle govorijo njegova dela: ne le bogastvo prevajalske dediščine in raznovrstnih literarnozgodovinskih študij, temveč tudi izjemno pedagoško delo. Zanesljivo je bil steber akademske klasične filologije in v časih, ki tej vedi niso bili naklonjeni, mentor največjemu številu diplomantov, magistrantov in doktorantov. Če nikoli v zgodovini ni nastajalo toliko slovenskih prevodov antične, srednjeveške in renesančne literature kot v nekaj zadnjih desetletjih, ima brez dvoma pri tem svoj delež zaslug – neposredno ali posredno. V širši okvir tega lahko uvrstimo njegova prizadevanja za ohranitev osnov klasične izobrazbe, še zlasti pa klasične gimnazije na Slovenskem, ki segajo od osebnih posredovanj do izjav v medijih, kolikor jih je socialistični režim pač dopuščal. Po osamosvojitvi je bil tudi neposredno udeležen pri oblikovanju koncepta (sicer okrnjenega) gimnazijskega pouka latinščine in grščine. Če povem zelo zadržano, je prav gotovo eden najzaslužnejših za to, da sta oba jezika spet postala maturitetna predmeta.
Njegova raziskovalna misel se je v glavnem gibala v območju ugotovljivega: tudi svojim študentom je priporočal ostati na trdnih tleh filološke znanosti. A kaj vse je na teh tleh in globoko pod njimi! Kakšna geologija smisla! Pozitivistična disciplina mu je predstavljala samo nekakšen privez k realnosti, s katero je želel učence obvarovati pred lahkotnostjo subjektivnih rešitev. Človek, antični in sodobni, pa sta zanj presegala sleherni konceptualni okvir: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti,/in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek.« Tem besedam iz njegovega prevoda Sofoklove Antigone je težko kaj dodati. Razen tega, da se dotikajo življenja. Ta skrivnost, skrivnost človeka, je bila za profesorja Gantarja svetla. In takšna je tudi sled, ki jo je pustil za seboj: sled upanja in žive vere.
[Page 125]