Anras – 1. del

Anras je od Lienza o …

Anras je od Lienza oddaljen dobrih 21 kilometrov ali slabe pol ure vožnje z avtomobilom. Kakšnih šestdeset slovenskih akademikov, ki so na pobudo anraškega kaplana Georga Schuchterja dobili v vasi zatočišče, je maja 1945 za to pot potrebovalo bistveno več časa. Tej skupini se je pridružil tudi Franc Šetina skupaj s študentom Stankom Šušteršičem, s katerim sta se veliko družila že od prvega dne begunstva. V Anrasu sta skupaj bivala pod isto streho na kmetiji, kjer so ju prijazno sprejeli in kamor se je Šetina do odhoda iz Evrope rad vračal na obiske. Tako imamo pomembne dogodke iz življenja slovenskih beguncev v Anrasu prav po njegovi zaslugi ohranjene na mnogih fotografijah. Filmov s posnetki v vasi in njeni okolici je več kot dvajset, ob tem pa še precej posameznih posnetkov na filmih, ki krajevno ne spadajo v Anras.

Kot prvega v tej seriji in s ciljem slediti časovnici, kolikor je le mogoče in kolikor nam jo uspe razbrati, objavljamo film s posnetki nove maše Vladimirja Kozine iz Zapotoka pri Sodražici. Kozinova tragična življenjska zgodba je bralcem znana, saj je naša revija o tem že pisala. V fotografskem arhivu Rafaelove družbe žal ni mogoče najti posnetkov mašniškega posvečenja. Vladimirja Kozino je v mašnika na praznik Sv. Trojice 27. maja 1945 v Anrasu posvetil škof dr. Gregorij Rožman – prav na dan, ko je bil iz Vetrinja v domovino vrnjen prvi transport slovenskih domobrancev. Nova maša je bila v Anrasu štiri dni kasneje, 31. maja 1945, na praznik sv. Rešnjega telesa. V arhivu prav tako ni nobenega posnetka iz dni med obema dogodkoma, čeprav Vladimir Kozina v svoji knjižici z naslovom Komunizem, kot ga jaz poznam objavlja eno fotografijo s sorodniki, nastalo dan po posvečenju, in eno s študenti, posneto tri dni po novi maši, ki pa je tudi ni mogoče najti v arhivu. Za obe navaja kot avtorja Franca Šetino, ki je tudi avtor posnetkov z njegove nove maše. Vseh je 37 in na njih se Slavko Žižek lepo vidi praznično vzdušje kljub težkemu času in sodelovanje širše domače skupnosti. Takratni novomašnik se v že omenjeni knjižici, izdani v Buenos Airesu leta 1972, dogodka takole spominja: »Moje tri sestre in jaz smo prispeli v Anras v petek, 11. maja 1945. Mene so sprejeli pod streho Geigerjevi: Unterweger. Imeli so gostilno in prodajalno. Ko sta župnik Andreas Engel in njegov kaplan Georg Schuchter zvedela, da sem diakon in da sem čakal na mašniško posvečenje, sta vse uredila za moje posvečenje. Kaplan Schuchter je stopil v stik s škofom Gregorijem Rožmanom, ki se je mudil kot gost pri lienškem dekanu, in govoril z njegovim šoferjem Nandetom Babnikom. Neki mizar je izrezal škofovsko palico. Dominikanske sestre v Lienzu pa so sešile in lepo okrasile mitro za škofa dr. Gregorija Rožmana. Škof dr. Gregorij Rožman je prišel v Anras v soboto, 26. maja 1945 popoldan. Z avtom se je pripeljal do Abfaltersbacha. Tam ga je čakal lepo okrašen voz in par konj. Anraški kmet Joseph Mascher si je štel v čast, da je na vozu pripeljal škofa v Anras. Naši študentje so postavili dva mlaja. Kakor doma v Sloveniji je tudi tu v tujini pozdravil škofa slovenski napis na tabli med dvema mlajema. Mislim, da je bil tale napis: ‚Pozdravljeni, slovenski vladika!‘ Vem zagotovo, da je bil slovenski napis. Vsa vas in pa okoliški ljudje so nestrpno pričakovali škofa. Vse hiše so bile slovesno okrašene s cvetjem in tirolskimi zastavami. Ko je škof stopil iz vozila, ga je pozdravil stari župnik Andreas Engel, otroci so mu deklamirali. Mislim, da ga je v imenu slovenske anraške skupine pozdravil dr. Lujo Leskovar.

Škof je nato stopil v cerkev, od tam pa v župnišče, kjer bo od sedaj naprej postalo njegova škofovska palača.

Zanimiva je zgodovinska igra, da je bil prav Anras pred mnogimi stoletji zadnja slovenska trdnjava proti nemškemu pritisku. Še danes so imena priča, da so bili Slovenci tu naseljeni. Nekatera imena kmetov so slovenskega porekla. Imena hribov prav tako; takoj za vasico je npr. hrib, ki se še sedaj imenuje ‚Tič‘. Ob anraškem potoku je dolina, ki jo Anraščani imenujejo ‚Plavač‘ itd.

Sedaj pa je postal prav Anras središče slovenskih beguncev! Čudna so Božja pota! V nedeljo, 27. maja 1945 – bila je to nedelja Presvete Trojice – so trume ljudi iz vseh vzhodno tirolskih vasi prihajale v Anras na mašniško posvečenje. Večina ljudi še nikoli ni videla obreda mašniškega posvečenja, še manj pa posvečenje neznanca, ki bo posvečen po neznanem škofu.

Ob deveti uri dopoldne se je sprevod pomikal iz župnišča v lepo anraško cerkev sv. diakona Štefana, prvega mučenca. Vaška godba je slovesno igrala. Bil je lep sončen dan. Nihče ni slutil ob tej slovesnosti, kaj se je dogajalo v Vetrinju …

V navzočnosti lienškega dekana, sosednjih duhovnikov, nekaj jezuitskih bogoslovcev in slovenskih begunskih duhovnikov: dr. Ludvika Čepona, dr. Martina Starca, Janeza Tomažiča in Nandeta Babnika me je škof dr. Gregorij Rožman posvetil v duhovnika pri velikem oltarju. Anraški kaplan Georg Schuchter je ljudstvu razlagal ves spored posvečenja; ljudstva se je kar trlo v tej veliki cerkvi.

Slovenska skupina je sedela v prvih sedežih. Franc Šetina in pa Stanko Šušteršič sta posnemala slike. Nekatere so izredno lepe. (Žal jih ni v arhivu Rafaelove družbe. op. SŽ.) Po posvečenju so slovenski dijaki zapeli ‚Novomašnik, bod‘ pozdravljen‘.

Po maši smo zapustili cerkev v sprevodu. Ob cerkvenih vratih sta me pozdravila dr. Lujo Leskovar in pa gospodična Majda Mlakar. Izročila sta mi šopek tirolskih ‚Alpenrosen‘, povit s slovensko zastavo.

V četrtek, 31. maja 1945 je bil praznik presv. Rešnjega telesa, dan moje nove maše. Zopet lep sončen dan. Pred vrati v župnišče so stale moje tri sestre. Milka je imela lesen križ v rokah. Izrezljan je bil v Lienzu. Po slovenski navadi mi ga je izročila med deklamacijo. Nesel sem ga v cerkev, kjer bom prvič daroval sv. daritev. Misli so mi romale nazaj v domovino … Jožeta ni tu … Bog ve, kje se sedaj nahaja. Jeli še živi? Mislil sem na sestro Mico, Imakulato. Ali še živi za vrati samostana klaris tam v Splitu? Vesel sem bil, da so bile vsaj sestre: Draga, Milka in Albinka navzoče pri tej nenavadni slovesnosti. Anraški cerkveni zbor pod vodstvom Hermana Lercherja, nadučitelja v Anrasu in pa tudi organista, je prepeval na koru. Škof dr. Gregorij Rožman je pridigoval, seveda v nemškem jeziku. Omenjal je križe in težave pod komunistično zvezdo v Sloveniji. Silno lepo je orisal življenje in mučeniško trpljenje mojih staršev in dveh bratov. Solze so zajele vso cerkev.

Ker je bil praznik presv. Rešnjega telesa, je bila po slovesni maši še procesija presv. Rešnjega telesa. Škof dr. Gregorij Rožman je nosil Najsvetejše. Sam sem korakal pred škofom. Ko smo se bližali četrtemu evangeliju – oltar je bil postavljen pred župniščem – sem opazil kanonika dr. Janeza Kraljiča. Stal je pred ljudsko šolo v spremstvu gospoda Zajca. Kanonik Kraljič je bil oblečen v dežni plašč sive barve. Na obrazu sem mu bral veliko zaskrbljenost. Po zadnjem blagoslovu smo prinesli Najsvetejše v cerkev in se po končani slovesnosti vrnili ob zvokih vaške godbe v župnišče. Opazil sem, da je kanonik Kraljič takoj hotel govoriti s škofom.

Kosilo je bilo pripravljeno na hodniku v župnišču. Škof je prisedel. Pa takoj sem videl, da je bil v skrbeh. Njegov obraz je bil bled, kar tresel se je. Nisem vedel, kaj naj bi ta tako hitra sprememba pomenila … Vse je bilo tako potrto tudi pri kosilu. Škof je malo govoril. Bil je silno zamišljen. Ni mi povedal vesti, ki sta jo Kraljič in Zajc prinesla iz Vetrinja.

Ob treh popoldne smo imeli slovesne pete litanije v župnijski cerkvi. Po blagoslovu sem končno zvedel strašno novico: ‚Domobranci so bili vrnjeni … Danes je odšel zadnji transport v Slovenijo …‘«

Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

[Page 104]

Figure 1. Anras, 31. maj 1945, nova maša Vladimirja Kozine; zbiranje pred župniščem.

Figure 2. Škof Rožman in novomašnik na pragu anraškega župnišča.

[Page 105]

Figure 3. Levo dr. Ludvik Čepon, desno domači župnik Andreas Engel.

Figure 4. Z leve na desno: novomašnikove sestre Draga, Milka, Albina. Milka je nagovorila brata in mu izročila novomašni križ.

[Page 106]

Figure 5. Vladimir Kozina je sprejel novomašni križ.

Figure 6. Pred anraškim župniščem.

[Page 107]

Figure 7. V cerkev so odšli v slovesni procesiji.

Figure 8. Za škofom Rožmanom deklice in ministranti s cvetjem.

[Page 108]

Figure 9. Novomašnik je šel v cerkev pod baldahinom.

Figure 10. Spremljala sta ga levo dr. Ludvik Čepon, desno Janez Tomažič.

[Page 109]

Figure 11. Takoj za baldahinom so stopale novomašnikove sestre z gospo Notburgo Unterweger.

Figure 12. Sledila so slovenska dekleta, večinoma visokošolke, povezane z akademskim klubom Straža.

[Page 110]

Figure 13. Za dekleti so šli slovenski študentje, v večini člani akademskega kluba Straža.

Figure 14. slika

[Page 111]

Figure 15. V prvi vrsti tretji z leve na desno dr. Ludvik Leskovar.

Figure 16. Po stopnicah k cerkvi.

[Page 112]

Figure 17. Deklice nosijo novomašnikov kelih in štolo.

Figure 18. slika

[Page 113]

Figure 19. Prihod v cerkev.

Figure 20. slika

[Page 114]

Figure 21. Ministrant s kruhom in vinom.

Figure 22. Dogodek je bil praznik za ves Anras in okolico.

[Page 115]

Figure 23. Vas je bila slovesno okrašena.

Figure 24. Pred oltarjem župnijske cerkve sv. Štefana

[Page 116]

Figure 25. Novomašniku je pridigal škof Rožman.

Figure 26. slika

[Page 117]

Figure 27. Cerkev so napolnili domačini in slovenski begunci.

Figure 28. Škof je spomnil na kruti zločin, storjen novomašnikovi družini.

[Page 118]

Figure 29. Desno v klopi škofov tajnik Nande Babnik.

Figure 30. Novomašni blagoslov.

[Page 119]

Figure 31. Novomašnik z Najsvetejšim.

Figure 32. Kleče pred Najsvetejšim.

[Page 120]

Figure 33. Na desni kleči škof Rožman.

Figure 34. Počastitev Najsvetejšega s kadilom.

[Page 121]