Kdo je bil Vidkun Qu …
Kdo je bil Vidkun Quisling, da napravimo kratek ? To je bil norveški generalštabni oficir, ki je kot član vladnih delegacij in komisij prepotoval precejšen del Evrope. Spoznal tour d’horizon je tudi boljševizem in mislil, da je nemški rasistični filozof Rosenberg najboljši odgovor nanj. Maja 1933, tri mesece potem, ko je Hitler postal nemški kancler, je ustanovil fašistoidno politično stranko Nasjonal Samling – Narodni zbor, ne da bi z njo kadarkoli imel kakršnekoli možnosti za uspeh. Leta 1934, eno leto pozneje, je po zgledu drugih totalitarnih gibanj iz mladih aktivistov ustanovil organizacijo telesnih stražarjev. Decembra 1939, tri mesece po začetku vojne, je obiskal Hitlerja in ga povabil, naj zasede Norveško. Tedaj so se dogovorili, da bodo to naredili »na miren način« – tako, da bo Quisling Nemce poklical v deželo. Ko je Hitler aprila 1940 zasedel Norveško, je Quisling na svojo roko nemudoma sestavil vlado pod svojim predsedstvom, a je Nemci niso potrdili. To so storili šele februarja 1942. Zaradi njegovega ravnanja je londonski Times začel uporabljati njegovo ime za označevanje vsakogar, ki se iz ideoloških razlogov priključi strani napadalca in tako zagreši gnusni zločin narodnega izdajstva. Vsakomur, ki prebere zgornje vrstice, pa naj je tudi učna leta prebil v tempeljskem preddverju partije, je jasno, da nobeden od slovenskih protikomunistov ni imel zveze s tako zavrženo kariero, ne na zunaj ne na znotraj. Najbolj pokvarjeno pa je s tem povezovati slovenskega duhovnika. Slovenski duhovnik, ki je narod postavil pokonci – v najvažnejšem pomenu te besede – ga je postavljal v boju z nemštvom in italijanstvom, kar je ustvarilo v njem protinemški in protiitalijanski avtomatizem. Slovenci smo se v primeri z drugimi evropskimi narodi med okupacijo izredno dobro držali. Pri dejstvih, s katerimi razpolagamo, lahko rečemo, da je v Sloveniji bilo manj kolaboracije kot kjer-
* Objavljamo tekst iz 54. številke Zaveze.
koli v zasedeni Evropi. (Umestno je vprašanje, zakaj zgodovinarji tega prepomembnega dejstva na raziščejo. Razumljivo, da tega niso počeli takrat, ko so jim plačo določali akademski politkomisarji. Toda sedaj bo že kmalu poldrugo desetletje, odkar smo v demokratični državi! Kaj pa je z zgodovinarji? Katera tekočina pa se pretaka po kanalih njihove zavesti? Ali je z njimi tako, da sicer čutijo določeno nelagodnost spričo tega, da se jim določeni vesoljski računi ne izidejo, a vztrajajo, kljub vsemu, v ptolomajskem sistemu. Tako kot Kopernik, ki je tudi, preden se je odločil za obrat, dolgo pomišljal. Ne izstopijo. Ne smejo? Si ne upajo? Ne vedo, kaj bi s svobodo? Si zapirajo oči pred soncem kot Platonov ujetnik, ki se reši okovov in pride iz jame?) Pustimo ta vprašanja in ostanimo pri tem, da pri Slovencih kolaboracionizma in kvizlinštva preprosto ni bilo. Niti toliko ga ni bilo, da bi lahko rekli, da je bil. A vrnimo se za trenutek na Norveško. Njihova predsednica Gro Harlem Brutland je pred leti izjavila, da je več norveških mož padlo v vrstah SS, kot pa jih je bilo žrtev nemške okupacije. Ali bi lahko navedli ime kake slovenske kvizlinške čete, ki je sodelovala na italijanski ali nemški fronti? Ko je lord Weidenfield 19. marca 1999 nastopil na IWM s temo Razmišljanje evropskega Juda, je govoril tudi o tem, kako je novejši razvoj Nemcem nekoliko odvzel edinstvenost njihove krivde. Ko so novi arhivski dokumenti postali dostopni povsod po Evropi in se je poleg tega razživelo zanimanje za nekdanje razmere, so Nemci začutili nekakšno olajšanje, da »njihovo breme ni bilo več tipično nemško breme«. »Francozi, Nizozemci, Švedi, Švicarji in celo Britanci so se zavedeli kršitev človečnosti in človekovih pravic in aktivne in navdušene kolaboracije z okupacijsko oblastjo.« No, take »aktivne in navdušene kolaboracije« v Sloveniji zares nikoli ni bilo.
[Page 102]