Belorusija izstopa m …
Belorusija izstopa med vsemi evropskimi tranzicijskimi državami. Oznaki »zadnja evropska diktatura«, ki se je na zahodu močno prijela, se sicer izogibam, saj bi z njeno uporabo dal nezaslužen alibi večji, pomembnejši in nevarnejši ruski sosedi na vzhodu. Toda dejstvo je, da je sedanji beloruski režim že ob svojem nastopu leta 1994 napravil križ čez vsakršno še tako omejeno prizadevanje za izstop iz sovjetske preteklosti. Obsežno resovjetizacijo družbe je razglasil celo za osrednjo točko svojega programa. Zelo dolgo se je zdelo, da je bila ta »tranzicija« nazaj v preteklost povsem uspešna in da je bolj ali manj zaključena.
Po avgustu leta 2020 je o dokončnosti takšnega rezultata vstalo nekaj dvomov. In v senci ruske agresije na Ukrajino se neopazno odvija drama Belorusije in Belorusov. Paradoks njihovega položaja se med drugim kaže v tem, da je režim beloruskega diktatorja Aljaksandra Lukašenke s tem, ko je dal na razpolago belorusko ozemlje, sploh omogočil Putinu prodor na prag Kijeva v začetku vojne, po drugi strani pa so po nam dostopnih podatkih edini Belorusi doslej na fronti padli v obrambi ukrajinske državnosti. Razumljivo je, da Ukrajince kljub vsemu mineva potrpljenje in da so se v zadnjih tednih zaradi svojega beloruskega potnega lista celo nekateri prostovoljci soočili z grožnjo deportacije iz Ukrajine. Vse navedeno podčrtava tisto, kar smo v zadnjih dveh desetletjih sicer že vedeli, a se nam ni zdelo ne preveč pomembno ne preveč zanimivo. Med vsemi slovanskimi narodi, ki jim je uspelo na lastnem narodnem ozemlju oblikovati državo, je položaj Belorusov in njihovega obstoja kot samostojnega naroda najbolj negotov. V polnem teku je namreč že četrti ali raje peti val poskusa izbrisa samostojne, na ločenem vzhodnoslovanskem jeziku utemeljene beloruske identitete v zadnjem stoletju in pol. Po ruski carski birokraciji in sovjetskem režimu je njegov nosilec že drugič oblastni stroj Aljaksandra Lukašenke, ki je, da bi paradoks še enkrat izstopil v vsem sijaju, prvi in doslej edini predsednik samostojne Belorusije v zgodovini. Obenem bi bilo enako kot v primeru Ukrajine zelo narobe, če bi analizo najmanjše vzhodnoslovanske države omejili zgolj na poudarjanje ruskega pritiska kot dejavnika zatona beloruske samostojnosti. Ni namreč mogoče spregledati globoko v sovjetski miselnosti zakoreninjenega značaja beloruskega režima niti njegove vzorčne vloge za ruski Putinov režim, ker je Lukašenka enak proces začel izvajati že več let pred ruskim diktatorjem.
Ključna razlika
Ko govorimo o Belorusiji, se seveda skoraj na nobeni točki ni mogoče izogniti primerjavam z Ukrajino. Ne le, da je zgodovina večjega dela obeh omenjenih prostorov nekako do sklenitve Lublinske unije med Litvo in Poljsko tekla bolj ali manj vzporedno. Tudi vsi ključni izzivi, s katerimi se soočata še danes, so (bili) enaki. To velja za pripadnost večjim državnim tvorbam, za življenje ali včasih životarjenje beloruskega in ukrajinskega jezika najprej v senci poljščine in nato v senci ruščine, za težavno spraševanje, na kaj naj se postavi skupna istovetnost, če pa dobršen del skupnosti ne obvlada matičnega jezika in če enotnosti ni niti na verskem področju, ali tudi za že omenjeno načrtno brisanje navedene mukotrpno vzpostavljene istovetnosti v dobršnem delu 20. stoletja pod egido sovjetskega režima. Za obe okolji velja hkrati domiselna oznaka beloruskega pesnika Valjancina Akudoviča, da Rusija ni vzhodno od Belorusije (in Ukrajine), marveč je vzhod Belorusije (in Ukrajine), da torej »ruski problem« ni samo vprašanje odnosov z najmočnejšim sosedom, temveč hkrati odnosov med Belorusi (in Ukrajinci) samimi. V zadnjih
dveh letih je bila kar nekajkrat izrečena podobna ocena, da je celotna Belorusija v enakem položaju kot vzhod Ukrajine. In dejansko ne bomo zelo zgrešili, če proces, ki se je v severnejši republiki začel ob predsedniških volitvah leta 2020, primerjamo s procesi, ki jih je na vzhodu Ukrajine sprožila ruska okupacija Krima in de facto velikega dela Doneškega bazena leta 2014. Seveda lahko v obeh primerih govorimo o katastrofalnih in dolgoročno neproduktivnih izbirah Putinovega režima. A če mu vendarle vsaj kratkoročno uspe, bo prihodnost Belorusije ogrožena bolj kot prihodnost Ukrajine. Že navedena okoliščina, da se lahko Belorusija opre le na razmere, podobne tistim na vzhodu Ukrajine, da so kljub vsem podobnostim Ukrajinci zgodovinsko, kulturno in psihološko v neprimerno boljšem položaju od severnih sosedov.
Na prvi pogled bi se lahko zdelo drugače, predvsem kar zadeva zgodovinske danosti. (Bodoči) Belorusi so večino preteklosti drugače kot (bodoči) Ukrajinci preživeli v okviru is
tih državnih tvorb. Že v visokem srednjem veku so vsi pristali v okviru velike kneževine Litve, medtem ko so bili sosedje na jugu že takrat razdeljeni med Litvo, Poljsko in Madžarsko. Spočetka majhen košček si je že v 16. stoletju vzela moskovska velika kneževina. Razdeljenost na eni in življenje v isti državni tvorbi na drugi strani sta se nadaljevala tudi pozneje. Od konca 18. stoletja so bili praktično vsi Ukrajinci podložniki bodisi ruskega carja bodisi habsburškega cesarja. Prvi je bil od takrat vladar skoraj vseh Belorusov.
Vendar se je pokazalo, da je ravno ta razdeljenost vsaj delu Ukrajincev omogočila več možnosti za samostojen kulturni razvoj. Galicija in v manjši meri Bukovina sta lahko odigrali vlogo, ki je ni mogel v beloruskem primeru noben del beloruskega etničnega ozemlja. Belorusi so sicer živeli pod skupnim dežnikom, toda nikjer pod njim niso imeli priložnosti za javno izražanje v beloruščini. Po drugi strani je bila Galicija sicer domovina sorazmerno nizkega odstotka vseh Ukrajincev, vendar so bili stiki med zahodnim in vzhodnim krilom »ukrajinskih pljuč« sorazmerno intenzivni, tako da je »vzhodnjak« Mihajlo Hruševski postal profesor v galicijskem Lvivu, dela Lesje Ukrajinke pa so izhajala v vzhodni avstrijski deželi.
Vloga beloruskega katolištva
Na belorusko narodno gibanje nista pozitivno vplivali niti dve drugi, vsaj na prvi pogled ugodni okoliščini. Beloruska narečja so močno vplivala na oblikovanje tako imenovane ruske move, uradnega jezika v veliki kneževini Litvi, v katerem je med drugim napisan vplivni zakonik kneževine. Toda ta knjižni standard po izgonu iz uradne uporabe pod težo poljščine ob koncu 17. stoletja ni postal podlaga za beloruski knjižni jezik. Prav tako med Belorusi dolgoročno sledi ni zapustila uniatska Cerkev, čeprav so ji drugače kot Ukrajinci med 17. stoletjem in letom 1839 pripadali praktično vsi beloruski nižji sloji. Ko je bila pod pritiskom ruskega carskega režima v odgovor na poljski upor pridružena Ruski pravoslavni cerkvi, ni postala osnova za samostojno belorusko istovetnost. Danes je v Belorusiji skoraj ni. Je pa med vzhodnimi Slovani med Belorusi daleč najvišji delež katoličanov latinskega obreda, ki ga je mogoče oceniti vsaj na petnajst odstotkov. Na severozahodu dežele, v škofiji Hrodna, so katoličani v večini. Sicer ni nobenega dvoma, da je katoliška manjšina nadpovprečno zastopana v beloruski kulturi in da se je beloruski jezik na katoliških območjih ohranil veliko bolje kot na pravoslavnih. Tudi prvaki sodobnega beloruskega nacionalnega gibanja na čelu z arheologom Zjanonom Paznjakom so katoličani. Katoličan je bil tudi nedavno preminuli prvi šef beloruske države po razglasitvi neodvisnosti Stanislav Šuškevič (ki pa je bil predsednik parlamenta, ne republike).
Toda za beloruske katoličane je značilen še en težko razložljiv paradoks. Gre za pojav »cerkvenih Poljakov«, ljudi, ki obiskujejo cerkvene obrede v poljskem jeziku, doma pa govorijo belorusko (in tudi oni vedno v večji meri rusko). Posledica je, da najdemo najvišji delež prebivalcev dežele, ki kot svoj pogovorni jezik navajajo beloruščino, med Poljaki (približno polovica), ne med Belorusi (samo dobra četrtina). Poljščino jih med njimi celo kot materni jezik navaja manj kot desetina. A drugače kot Poljaki v Litvi, ki tesno sodelujejo z rusko manjšino in so v času sovjetskega posredovanja v Vilni januarja 1991 večinsko podprli sovjetski režim, njihov sedanji politični voditelj pa je kot edini pomembnejši litovski politik podprl Lukašenko po predsedniških volitvah leta 2020, so »cerkveni Poljaki« v Belorusiji v prvih vrstah demokratičnega gibanja. V času izbruhov demokratičnega gibanja je hkrati zrasel prestiž Katoliške cerkve, ravnanje njenega tedanjega, sedaj na podlagi kupčije papeža Frančiška z Lukašenko že upokojenega nadškofa Tadevuša Kandruseviča pa je bilo bistveno drugačno od tistega pravoslavnega beloruskega eksarha Benjamina, ki je svojo usodo povsem povezal z Lukašenkovo.
Kratkotrajna romanca v Sovjetski zvezi
Nazadnje se je za odločilno izkazala vključenost celotnega beloruskega ozemlja v ruski imperij. Tam pa pred začetkom 20. stoletja ni bilo skoraj nikakršnih možnosti za javno uveljavljanje beloruščine. Zato je neke vrste »beloruski Prešeren« Francišak Bahuševič dobro generacijo mlajši od svojega slovenskega kolega, pa tudi od Ukrajinca Tarasa Ševčenka. Kot pravi začetek beloruskega narodnega gibanja pa danes pogosto velja šele začetek izdajanja prvega časopisa v beloruščini, Naše nive. Po letu 1990 so jo v Belorusiji obnovili, a je že skoraj tri desetletja na udaru Lukašenkovega režima.
Podobno kot pri Ukrajincih je beloruska država nastala, preden je bil beloruski narod v polnosti oblikovan ali so bile zaokrožene njegove meje. Vendar je pod nemško egido v zadnji fazi prve svetovne vojne leta 1918 porojena
Beloruska ljudska republika pustila znova bistveno manj sledi kot nazadnje ravno tako neuspešni poskusi uveljavitve ukrajinske državnosti v istem času. Brez sledu pa prva beloruska država kljub vsemu ni ostala. K njeni dediščini sodijo vse do danes obstoječa beloruska vlada v izgnanstvu in simboli, zlasti belo-rdeče-bela zastava in litovski vitez, , kot del skupnega litovsko-beloruskega blaga. pahonja Po prvi svetovni vojni so beloruske zgodovinske dežele doživele skoraj edino pomembnejšo razdelitev od novega veka naprej. Večina današnje Belorusije je pripadla Poljski, nekoliko manjši del Sovjetski zvezi. Tam so podobno kot za Ukrajince na kulturnem področju najprej nastopili medeni tedni. Beloruščina je postala prevladujoč jezik beloruske sovjetske republike in z velikimi koraki stopila v šole,
urade in medije. Začela je nastajati ključna nacionalna infrastruktura, ki je pod carji ni moglo biti. Seveda so bili medeni tedni kratki in po vnovičnem valu rusifikacije je večino nove beloruske kulturne elite ob koncu tridesetih let 20. stoletja doletelo dobesedno iztrebljenje. Simbol zanj je lokacija množičnih grobišč v Kurapatih na obrobju Minska. Znamenje posebne moskovske »skrbi« za Beloruse je bila obsežna reforma knjižnega jezika v prvi polovici tridesetih let, ki naj bi beloruščino še bolj približal ruščini. Ob vseh težavah s svojim položajem ima beloruski jezik danes še to težavo, da obstajata dva knjižna standarda. Predsovjetsko taraškevico zagovarjajo in uporabljajo Belorusi zunaj Belorusije in jedro nacionalnega gibanja, sovjetska narkamavka je uradna različica v Belorusiji.
Pod Poljsko so se možnosti za belorusko kulturno življenje s časom ravno tako ožale. Za nameček so bile velike razlike med večinsko katoliškimi Belorusi na območju današnjih okrožij Hrodna in Minsk in med večinsko pravoslavnimi zlasti na območju okrožja Brest, kjer je bila narodna zavest še do te mere neizoblikovana, da so se ljudje zlasti ob popisu leta 1931 opredeljevali preprosto kot »tukajšnji«.
Začetek druge svetovne vojne je Belorusom enako kot Ukrajincem prinesel na moč dvoumno »združitev« pod sovjetskim okriljem. V nadaljevanju vojne je Belorusija pod nemško okupacijo po besedah Timothyja Snyderja postala »najnevarnejši kraj na svetu«, obenem pa je partizansko gibanje vtisnilo ključni pečat sodobni beloruski identiteti, ki se med drugim kaže v tem, da se nanj sklicujejo tako Lukašenkov režim kot njegovi nasprotniki. Po vojni je bila beloruska sovjetska republika znana kot »partizanska republika«.
Strah nomenklature lajša osamosvajanje
Znana pa je bila tudi kot moskovski sredici najposlušnejši evropski del Sovjetske zveze. In spet trčimo ob paradoks. Belorusi praktično vseh barv in usmeritev izjemno cenijo lik in delo dolgoletnega republiškega partijskega šefa Pjotra Mašerava. Možakarja bi lahko označili za nekakšno mešanico Staneta Kavčiča in Franceta Popita. Čeprav je bil njegov čas res obdobje močne urbanizacije, je hkrati izrival beloruščino iz skoraj vseh por družbenega življenja. Pod njegovo taktirko se je dogajal tretji, bržkone za sedanje stanje najzaslužnejši val rusifikacije. Razmere so bile precej podobne kot skoraj v istih letih na dvojezičnem območju avstrijske Koroške. Oblasti so pritiskale na starše, naj za svoje otroke zahtevajo šolanje v ruščini. Beloruski jezik je izgubil pomen skoraj na vseh ravneh, razen v leposlovju, in se začel počasi umikati celo na podeželju, kjer je dotlej suvereno prevladoval. Minsk in druga večja mesta so osamosvojitev seveda pričakala skoraj v celoti rusificirana.
Odločilno vlogo v procesu začasne demokratizacije Belorusije, ki jo je spremljal nov val nacionalnega gibanja, je poleg perestrojke in nezadovoljstva zaradi uničujočih posledic černobilske katastrofe nato odigralo odkritje množičnih grobišč v Kurapatih leta 1988. Med drugim je bilo spodbuda za ustanovitev Beloruske ljudske fronte pod vodstvom arheologa Paznjaka, ki je vodil izkopavanja v Kurapatih. V resnici je nenavadno, da je ljudska fronta, od daleč podobna slovenskemu Demosu, dosegla večino svojih ključnih ciljev, čeprav je imela v leta 1990 izvoljenem republiškem parlamentu samo 26 od 360 sedežev ob še približno štiridesetih somišljenikih. Za to sta bila bistvenega pomena zmedenost in strah pripadnikov lokalne partijske nomenklature. Vajeni izpolnjevati navodila centra, se pač niso znašli, ko so od Gorbačova začeli prihajati »čudaški« demokratizacijski signali. Paznjak je sočasno uspešno mobiliziral javnost in vodil nekaj največjih množičnih protestov v zgodovini Belorusije pred letom 2020. Beloruski republiški parlament je že leta 1990 razglasil beloruščino za uradni jezik v republiki in prednost republiških zakonov pred zveznimi. Potem ko se je zdelo, da bo avgustovski puč leta 1991 »odrešil« nomenklaturo, pa je poraz pučistov vsaj navidezno zapečatil njeno usodo. V paniki so nekoliko polovičarsko razglasili še neodvisnost in kot uradne simbole nove države uzakonil simbole njene predhodnice iz leta 1918. Pravzaprav je za himno že zmanjkalo soglasja.
Lukašenka in past »nestrankarske demokracije«
Zakaj je beloruskemu nacionalnemu gibanju po teh dosežkih, ki niso zelo zaostajali za tistimi ukrajinskih kolegov, tako očitno spodletelo? Gotovo je treba poglavitni razlog iskati v zelo tanki plasti podpornikov, na katero bi se lahko naslonilo. Da ni bilo beloruske »Galicije«, se je znova izkazalo za ključno. Res so imeli beloruski domoljubi Paznjakovega kova nadpovprečno veliko privržencev v zahodnem okrožju Hrodna in v mestu Minsk, kar je spominjalo na zemljepisno razporeditev v Ukrajini, toda celo na teh dveh območjih je bila večina prebivalstva bolj zazrta v sovjetski včeraj kot v slavne dni Belorusov v veliki kneževini Litvi. V skladu s takimi izhodišči je sicer določen del nomenklature nekako »prestopil« v nacionalni tabor, toda šlo je za bistveno manjši delež funkcionarjev kot v Ukrajini, da ne govorimo o baltskih republikah. Končno vsaj nekateri nekdanji sopotniki za Lukašenkov vzpon obtožujejo kar Zjanona Paznjaka osebno. Predvsem naj ne bi razumel tistega, kar je očitno razumel Lukašenka, da so zamisli Beloruske ljudske fronte sicer odlične, vendar bi zanje potreboval kakšno drugo ljudstvo. Dolgotrajna zatiranost beloruščine in beloruske kulture je sočasno povzročila številna pretiravanja. Jezikovno vprašanje so Paznjak in njegovi vseskozi rinili v ospredje tudi gospodarskem kaosu in eksistenčni stiski večine prebivalstva v zgodnjih devetdesetih letih. Vrhu vsega je bila zanje prava oblika beloruščine arhaična taraškevica.
Sledil je vzpon Aljaksandra Lukašenke. Čeprav lahko podobno kot pri Vladimirju Putinu brez veliko slabe vesti rečemo, da česa takega, kot je njegov svetovni nazor, ni, se je njegova vladavina v celoti gledano sprevrgla v katastrofo za belorusko samobitnost. Na ključnih točkah je njegovo obnavljanje sovjetskih razmer v Belorusiji namreč sovpadlo z uničevanjem beloruske jezikovne in kulturne infrastrukture. Že v zelo zgodnji fazi svojega predsedovanja je deželo, ki jo vodi, hkrati že spremenil v državo na preklic, ko jo je vključil v na moč dvoumno unijo z Rusijo in s tem omogočil Borisu Jelcinu, da deloma izbriše madež sodelovanja pri ukinitvi Sovjetski zveze v Belaveški pušči. Približno prvih petnajst let Lukašenkove oblasti je tako prineslo novi val rusifikacije. Tudi odjuga po Putinovi okupaciji Krima, ko je leta 2019 pri popisu kot svoj materni jezik celo navedel beloruščino, čeprav v njej ni znal izpolniti popisnega obrazca, ni bila sad idejnega razvoja, marveč političnega pragmatizma. Po predsedniških volitvah leta 2020 je doseglo uničevanje beloruske kulture nove vrhunce. Nekdo je zelo posrečeno ugotovil, da Putin v vlogi svojega gubernatorja v Minsku ne bi mogel najti nobenega Belorusa, ki bi s tako vnemo žagal lastno belorusko vejo, na kateri sedi, kot to počne Lukašenka.
Seveda Lukašenkova politična biografija kaže, da je edina stalnica njegove »ideologije« neizčrpna želja po krepitvi in ohranjanju absolutne oblasti. V tem smislu je belorusko nacionalno gibanje njegova priljubljena tarča predvsem zato, ker se mu je v devetdesetih letih besno postavljalo po robu. Iz odpora izvirajoče zamere so značilne za sovjetoidnega uradnika iz druge ali tretje vrste, kar opažamo spet tudi pri Putinu. Poleg tega so napake Paznjaka in njegovih zaslužne, da je bilo formo mentis mogoče prizadevanje za večjo uveljavitev beloruskih posebnosti dolgo povezovati z bedo prvih let samostojnosti, rusifikacijska prizadevanja pod Lukašenko pa z gospodarskim okrevanjem. Kot tretji razlog za patološko sovražni odnos do predsovjetske beloruske kulture lahko navedemo za sovjetoida znova značilno pomanjkanje samozavesti, saj se prvi in edini beloruski predsednik ni nikoli dobro naučil domnevnega maternega jezika (ruščine po mnenju svojih nasprotnikov sicer tudi ne).
Odpor proti Lukašenki leta 2020 ni v prvi vrsti izšel iz logov njegovih nasprotnikov iz nacionalnega tabora. Ti so bili po porazih v devetdesetih in v zgodnjem 21. stoletju potisnjeni precej na obrobje. Nosilci novega vala so bili mladi, ki so pod Lukašenkovim žezlom živeli že kot najstniki, njihov samoumevni prvi (in pogosto edini) jezik je ruščina. Ko so drugače kot Paznjakovi zagotavljali, da njihova revolucija ni usmerjena proti Rusiji, so nedvomno mislili resno. Šlo je predvsem za to, da je postal zanje oklep Lukašenkovega družbenega in gospodarskega modela z vso svojo ozkostjo zanje pretesen. Zagovorniki narodne samobitnosti so bili močno v ozadju. Seveda pa se je, dlje ko je demokratično gibanje trajalo, bolj kazalo, da ima samo nacionalni tabor vsaj nekaj malega od Lukašenke neodvisne infrastrukture, čeprav v glavnem v emigraciji. Zato je eno od vprašanj, ali bo na koncu prevladala v začetku gotovo vodilna liberalna ali nacionalna smer gibanja. A to so dileme, znane tudi iz Ukrajine.
Beloruski sovjetoidni model hrani med svojimi številnimi strašljivimi zgledi tudi tistega, vezanega na politične stranke. V Sloveniji so bile zamisli o »nestrankarski demokraciji« kot menda pozitivni dediščini socialističnega obdobja zelo žive v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, občasno pa so še vedno glasne. Belorusija dokazuje, da je »nestrankarska demokracija« posebej v okoljih s šibkim izročilom pluralizma zgolj slabo zakrita enostrankarska vladavina. Uničenje političnih strank kot dejavnikov političnega življenja je bil eden osrednjih Lukašenkovih uspehov. Prinesel mu je tudi bistveno prednost pred tistimi ukrajinskimi politiki, ki so poskušali »resovjetizirati« Ukrajino. Po avgustu leta 2020 se je namreč pokazalo, da je demokratičnemu gibanju zmanjkala predvsem učinkovita podpora že obstoječih od režima neodvisnih političnih organizacij, ki bi razpolagale tudi z mrežo publikacij in podpornih ustanov. V Ukrajini so bile vedno na voljo, kar je preprečilo prevlado sovjetoidnosti.
Ob koncu je treba omeniti, da je Lukašenko nepričakovani izbruh nezadovoljstva leta 2020 pahnil povsem v ruski objem. Izhoda iz novodobne oblike nekdanje Mussolinijeve »salojske republike« ni več. Prihodnost Belorusije je na žive in mrtve zvezana z usodo Ukrajine oziroma z razpletom ruske agresije na južno sosedo.
Dodatek
Pravica vedno predpostavlja predhodni red; ko rečemo, da je pravičnost krepost, ki daje vsakomur svoje, predpostavljamo, da ta suum obstaja. Na primer, pravice starejšega ne ustvarja nek Peronov zakon, ampak starost sama, ki je delala, se je izčrpala in sedaj ne more več delati; ima svoje naravne pravice in država jih priznava. Zakon je pravičen, ker jih priznava. Pravice nosečnice in otročnice, materinstva in otroštva, vse so v natura rerum in država jih zgolj prizna. Se pravi, ideja pravice vedno predpostavlja predhoden red. Ko pa ta predhoden red ne obstaja, potem ne moremo govoriti o pravici; lahko govorimo o organizaciji, o učinkovitosti organizacije, o zelo dobro zastavljenem umetnem redu itn. Ne moremo pa govoriti o priznavanju nečesa predhodnega. Če ni naravnega reda, ni pravice. MILAN KOMAR
[Page 101]